–

za Lombard Pénzügyi és Lízing Zrt. Zs. Bohács, ügyvéd,

–

za PN L. Gönczi, ügyvéd,

–

za madžarsko vlado M. Z. Fehér in K. Szíjjártó, agenta,

–

za Evropsko komisijo I. Rubene, Zs. Teleki, N. Ruiz García in L. Havas, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Lombard Pénzügyi és Lízing Zrt. (v nadaljevanju: Lombard) in osebo PN glede pravnih učinkov pogodbenega pogoja v zvezi z valutnim tveganjem, ki ga v primeru kreditne pogodbe, izražene v tuji valuti, vendar odplačljive v nacionalni valuti, nosi potrošnik.

3

Člen 4 Direktive 93/13 določa:

„1.   Brez poseganja v člen 7 je treba nepoštenost pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen.

2.   Ocena nepoštenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku.“

4

Člen 5, prvi stavek, navedene direktive določa, da morajo biti „[p]ri pogodbah, v katerih so vsi ali nekateri pogodbeni pogoji, ki so ponujeni potrošniku, pisni, […] ti pogoji vedno sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku“.

5

Člen 6(1) iste direktive določa:

„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“

6

Člen 7(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

7

Člen 8 te direktive določa:

„Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov.“

8

Člen 209 a Polgári Törvénykönyvről szóló 1959. évi IV. törvény (zakon št. IV iz leta 1959 o civilnem zakoniku) je v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: prejšnji civilni zakonik), določal:

„1.   Splošni pogodbeni pogoj ali pogoj iz potrošniške pogodbe, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nepošten, če v nasprotju z zahtevama dobre vere in pravičnosti enostransko in neutemeljeno določa pogodbene pravice in obveznosti strank tako, da so v škodo sopogodbenika stranke, ki je zadevni pogoj določila.

2.   Pri ugotavljanju nepoštenosti pogoja je treba preučiti vse okoliščine, ki so obstajale ob sklenitvi pogodbe in so prispevale k njeni sklenitvi, naravo pogodbene storitve ter razmerje med zadevnim pogojem in ostalimi pogodbenimi pogoji ali drugimi pogodbami.

3.   S posebnim predpisom se lahko določijo pogoji iz potrošniških pogodb, ki se štejejo za nepoštene ali jih je treba do nasprotnega dokaza šteti za nepoštene.

4.   Če splošni pogodbeni pogoji in določila potrošniške pogodbe, ki niso bila posamično dogovorjena, niso jasni in razumljivi, so nepošteni že na podlagi tega dejstva.

5.   Določbe v zvezi z nepoštenimi pogodbenimi pogoji se ne uporabljajo za pogodbena določila, ki opredeljujejo glavni predmet pogodbe, niti za tista, ki določajo enako vrednost dajatve in protidajatve, če so zapisana jasno in razumljivo.“

9

Člen 209/A prejšnjega civilnega zakonika je določal:

„1.   Oškodovana stranka lahko izpodbija nepošteni pogoj, ki je kot splošni pogodbeni pogoj postal del pogodbe.

2.   Nepošteni pogoji potrošniške pogodbe, ki so kot splošni pogoji postali del pogodbe, ali tisti, ki jih je prodajalec ali ponudnik določil enostransko, vnaprej in brez posamičnega dogovora, so nični. Ničnost se sme uveljavljati le v korist potrošnika.“

10

Člen 237 tega zakonika je določal:

„1.   V primeru neveljavnosti pogodbe je treba vzpostaviti stanje, kakršno je bilo to pred njeno sklenitvijo.

2.   Če ponovna vzpostavitev stanja, kakršno je bilo to pred sklenitvijo pogodbe, ni mogoča, lahko sodišče določi, da se pogodba uporablja do sprejetja odločitve. Neveljavna pogodba se lahko razglasi za veljavno, če je mogoče odpraviti razlog za neveljavnost, zlasti z odpravo nesorazmerne prednosti v primeru nesorazmerja med dajatvami pogodbenih strank v oderuški pogodbi. V takih primerih je treba odrediti vračilo prejete dajatve, po potrebi brez protidajatve.“

11

Člen 203(4) in (5) a hitelintézetekről és a pénzügyi vállalkozásokról szóló 1996. évi CXII. törvény (zakon št. CXII iz leta 1996 o kreditnih institucijah in finančnih podjetjih) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, je določal:

„4.   V primeru pogodb, ki se sklenejo s potrošniki in v katerih se kredit obračuna v tuji valuti ali v katerih je določena možnost nakupa nepremičnine, mora finančna institucija stranki pojasniti tveganje, ki izhaja iz tega posla, potrošnik pa mora s svojim podpisom potrditi, da se takega tveganja zaveda.

5.   Izjava iz odstavka 4 mora vsebovati:

[…]“

12

Člen 1 a Kúriának a pénzügyi intézmények fogyasztói kölcsönszerződéseire vonatkozó jogegységi határozatával kapcsolatos egyes kérdések rendezéséről szóló 2014. évi XXXVIII. törvényben rögzített elszámolás szabályairól és egyes egyéb rendelkezésekről szóló 2014. évi XL. törvény (zakon št. XL iz leta 2014 o pravilih na področju obračuna, ki ga določa zakon št. XXXVIII iz leta 2014 o ureditvi konkretnih vprašanj v zvezi z odločbo Kúria (vrhovno sodišče, Madžarska) o poenotenju sodne prakse na področju kreditnih pogodb, ki jih finančne institucije sklenejo s potrošniki, in nekaterih drugih določbah; v nadaljevanju: zakon DH2) določa:

„Ta zakon velja za kreditne pogodbe, sklenjene s potrošniki, ki spadajo na področje uporabe a Kúriának a pénzügyi intézmények fogyasztói kölcsönszerződéseire vonatkozó jogegységi határozatával kapcsolatos egyes kérdések rendezéséről szóló 2014. évi XXXVIII. törvény (zakon št. XXXVIII iz leta 2014 o ureditvi konkretnih vprašanj v zvezi z odločbo Kúria (vrhovno sodišče) o poenotenju sodne prakse na področju kreditnih pogodb, ki jih finančne institucije sklenejo s potrošniki).“

13

Člen 37 zakona DH2 določa:

„1.   V zvezi s pogodbami, za katere velja ta zakon, lahko stranke sodišču predlagajo samo, naj ugotovi ničnost pogodbe ali nekaterih pogodbenih določil (v nadaljevanju: delna ničnost) – ne glede na razloge za navedeno ničnost – če predlagajo še, da se ugotovijo pravne posledice ničnosti, in sicer ugotovitev veljavnosti pogodbe ali njenih učinkov do trenutka, ko se sprejme odločba. Če takega predloga ni in po tem, ko je bila dana priložnost za odpravo pomanjkljivosti, vendar neuspešno, predlog ni dopusten, ne da bi se o zadevi odločalo meritorno. Če stranke predlagajo, naj se ugotovijo pravne posledice ničnosti celotne pogodbe ali delne ničnosti, morajo prav tako navesti, katero pravno posledico mora sodišče uporabiti. Kar zadeva pravne posledice, morajo stranke podati izrecen predlog, ki vsebuje določen znesek in ki prav tako vključuje obračun, ki sta ga stranki izvedli.

2.   Ob upoštevanju določb odstavka 1 je treba v zvezi s pogodbami, za katere velja ta zakon, v skladu z določbami člena 239/A(1) [prejšnjega civilnega zakonika] ali člena 6:108(2) [a Polgári törvénykönyvről szóló 2013. évi V. törvény (zakon št. V iz leta 2013 o civilnem zakoniku)], če so izpolnjeni pogoji, tožbo razglasiti za nedopustno, ne da bi se vabile stranke v postopkih, ki tečejo in so uvedeni za ugotovitev ničnosti celotne pogodbe ali delne ničnosti pogodbe, ali te postopke ustaviti. Tožba se ne razglasi za nedopustno, ne da bi se vabile stranke, oziroma se postopek ne ustavi, če stranka poleg predloga, da se ugotovi ničnost celotne pogodbe ali delna ničnost pogodbe, poda še drug predlog; v takem primeru se šteje, da ne vztraja pri predlogu za ugotovitev ničnosti. Tako se postopa tudi v zadevah, ki se nadaljujejo po prekinitvi.“

14

V skladu s členom 33(1) a bíróságok szervezetéről és igazgatásáról szóló 1997. évi LXVI. törvény (zakon št. LXVI iz leta 1997 o organizaciji in upravljanju sodišč) mešani senat Kúria (vrhovno sodišče) analizira sodno prakso in poda mnenje o spornih vprašanjih uporabe prava, da bi se zagotovila enotnost sodne prakse.

15

Oseba PN je 4. decembra 2009 z družbo Lombard Finanszírozási Zrt. sklenila individualno kreditno pogodbo s spremenljivo obrestno mero za nakup vozila (v nadaljevanju: zadevna kreditna pogodba). Ta pogodba je bila izražena v švicarskih frankih (CHF), mesečni obroki, ki jih je bilo treba vrniti, pa so bili pretvorjeni v madžarske forinte (HUF).

16

Ob sklenitvi navedene pogodbe je oseba PN podpisala izjavo o predstavitvi tveganj. V tej izjavi je bilo pojasnjeno, prvič, da valutno tveganje nosi potrošnik in, drugič, da prihodnje gibanje tečaja tujih valut ni predvidljivo. Tako so bili mesečni obroki določeni v švicarskih frankih in nato preračunani v madžarske forinte, tečajno razliko, izračunano ob tej pretvorbi, pa je moral nositi kreditojemalec. Iz tega dokumenta je tudi izhajalo, da če se tečaj tuje valute v primerjavi z madžarskim forintom na datum zapadlosti razlikuje od referenčnega menjalnega tečaja, opredeljenega ob sklenitvi pogodbe, tudi razliko med prodajnim in nakupnim tečajem nosi kreditojemalec.

17

Družba Lombard Finanszírozási Zrt. je 31. avgusta 2010 s pripojitvijo prenehala, družba Lombard pa jo je nasledila kot univerzalna pravna naslednica. Zato so bile vse obveznosti in pravice družbe Lombard Finanszírozási Zrt. prenesene na družbo Lombard.

18

Zadevna kreditna pogodba je bila aprila 2015 popravljena z obračunom na podlagi zakona DH2. Po tem obračunu je bil znesek 284.502 HUF (približno 800 EUR), za katerega se je štelo, da ga je kreditodajalec prejel neupravičeno, odštet od zneska, ki ga dolguje oseba PN. Letna obrestna mera, ki je pred popravkom zadevne kreditne pogodbe znašala 22,32 %, pa je ostala enaka. Ta obračun je bil poslan osebi PN, ki ni vložila ugovora.

19

Ker je oseba PN zamujala s plačilom mesečnih obrokov zadevne kreditne pogodbe, ji je družba Lombard 12. avgusta 2015 sporočila, da iz naslova zapadlih obrokov dolguje znesek 121.722 HUF (približno 342 EUR), pri čemer je pojasnila, da bo v primeru neplačila ta pogodba prenehala s takojšnjim učinkom. Oseba PN tej zahtevi ni ugodila, tako da je družba Lombard navedeno pogodbo 14. septembra 2015 enostransko odpovedala in osebo PN pozvala, naj plača preostali dolgovani znesek v višini 472.399 HUF (približno 1320 EUR). Oseba PN je ta poziv prejela 15. oktobra 2015.

20

Družba Lombard je nato vložila tožbo pri prvostopenjskem sodišču in predlagala, naj se zadevna kreditna pogodba retroaktivno razglasi za veljavno in naj se osebi PN naloži plačilo zneska 490.102 HUF (približno 1370 EUR) iz naslova glavnice pogodbene terjatve in plačilo zamudnih obresti.

21

Oseba PN pa se je sklicevala na nepoštenost pogojev zadevne kreditne pogodbe, s katerimi je bilo breme tečajnega tveganja v celoti naloženo njej. Prerekala je, da je bilo obvestilo o valutnem tveganju jasno in razumljivo. V nasprotni tožbi je med drugim predlagala, naj se družbi Lombard naloži, naj ji vrne znesek 1.734.144 HUF (približno 4870 EUR) iz naslova neupravičene obogatitve kot posledice neveljavnosti te pogodbe.

22

Prvostopenjsko sodišče je zlasti preučilo pogoje, pod katerimi je mogoče pogodbo, kot je zadevna kreditna pogodba, razglasiti za veljavno glede na mnenje, ki ga je junija 2019 izdal posvetovalni organ Kúria (vrhovno sodišče) (v nadaljevanju: mnenje Kúria). V skladu z navedenim mnenjem imajo sodišča za razglasitev neveljavne kreditne pogodbe za veljavno na voljo dve možnosti. Bodisi lahko pogodbo za veljavno razglasijo tako, da se šteje, da je bila izražena v madžarskih forintih, z obrestno mero, ki ustreza vrednosti obrestne mere, ki velja za transakcije v madžarskih forintih na dan sklenitve navedene pogodbe, povečano za uporabljeno maržo. Bodisi lahko pogodbo za veljavno razglasijo z določitvijo najvišjega menjalnega tečaja med tujo valuto in madžarskim forintom, pri tem pa obrestna mera, določena v pogodbi, do datuma pretvorbe v madžarske forinte ostane nespremenjena.

23

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je treba, čeprav je bila določba zadevne kreditne pogodbe, v skladu s katero mora valutno tveganje nositi oseba PN, nepoštena, šteti to pogodbo za veljavno z retroaktivnim učinkom od datuma njene sklenitve, vendar kot pogodbo, ki je bila od tega datuma izražena v madžarskih forintih. Poleg tega je odločilo, da je treba letno obrestno mero določiti v višini 23,07 %, pri čemer se je oprlo na izračun, ki ga je opravila družba Lombard ter ki je temeljil na razliki med prvotnim zneskom kredita in skupnim zneskom mesečnih obrokov, ki jih je vrnila oseba PN. V obravnavanem primeru je prvotni znesek kredita znašal 1.417.500 HUF (približno 4000 EUR), pri tem pa je bilo določeno, da bo skupni znesek mesečnih obrokov vračila znašal 2.689.225 HUF (približno 7600 EUR). Ker je oseba PN dejansko plačala znesek 3.151.644 HUF (približno 8900 EUR), je prvostopenjsko sodišče družbi Lombard zaradi neupravičene obogatitve naložilo vračilo razlike med zadnjenavedenima zneskoma, in sicer 462.419 HUF (približno 1300 EUR).

24

Družba Lombard je zoper to sodbo pri predložitvenem sodišču, Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti, Madžarska), vložila pritožbo, s katero je izpodbijala odločitev, da je treba šteti, da je bila zadevna kreditna pogodba od datuma sklenitve izražena v madžarskih forintih. Zlasti trdi, da razglasitev veljavnosti pogodbe ne more povzročiti take spremembe pogodbenega ravnovesja med strankama, da bi v pravnem razmerju nastalo očitno neravnovesje med storitvijo in plačilom. Poleg tega po mnenju družbe Lombard pogodb, ki so izražene v tuji valuti in s katerimi je valutno tveganje naloženo potrošnikom, ni mogoče razglasiti za nezakonite zgolj iz tega razloga.

25

Predložitveno sodišče dvomi o pravnih možnostih, ki lahko nastopijo, če je pogodba, ki je zaradi svojega glavnega predmeta neveljavna, razglašena za veljavno ali za tako, ki je med strankama učinkovala.

26

V teh okoliščinah je Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

27

Opozoriti je treba, da se za to, da bi Sodišče lahko podalo razlago prava Unije, ki bi bila koristna za nacionalno sodišče, na podlagi člena 94(c) Poslovnika Sodišča zahteva, da predlog za predhodno odločanje vsebuje razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije, ter je v njem pojasnjena zveza, ki naj bi obstajala med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari (sodba z dne 17. septembra 2020, Burgo Group, C‑92/19, EU:C:2020:733, točka 38).

28

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, ob upoštevanju posebnosti zadeve presoja tako nujnost predhodne odločbe za to, da bo lahko izreklo sodbo, kot tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču, pri čemer za ta vprašanja velja domneva upoštevnosti. Zato je Sodišče, če se postavljeno vprašanje nanaša na razlago oziroma veljavnost pravila prava Unije, načeloma dolžno odločati, razen če zahtevana razlaga očitno nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če gre za hipotetičen problem ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, potrebnih za to, da bi lahko na navedeno vprašanje koristno odgovorilo (sodba z dne 21. decembra 2021, Trapeza Peiraios, C‑243/20, EU:C:2021:1045, točka 25 in navedena sodna praksa).

29

Prav tako ni sporno, da je zgolj nacionalno sodišče v okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, pristojno za razlago in uporabo določb nacionalnega prava, medtem ko je Sodišče pristojno le, da na podlagi dejstev, ki jih je navedlo nacionalno sodišče, odloči o razlagi ali veljavnosti besedila Unije (sodba z dne 21. decembra 2021, Trapeza Peiraios, C‑243/20, EU:C:2021:1045, točka 26 in navedena sodna praksa).

30

V obravnavanem primeru, kot poudarja madžarska vlada v pisnih stališčih, so navedbe predložitvenega sodišča v zvezi z razlogi, iz katerih je potrebna razlaga prava Unije, in glede upoštevnosti prvega vprašanja za rešitev spora o glavni stvari resda skope.

31

Vendar je iz predložitvene odločbe razvidno, da je družba Lombard pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, s katero je izpodbijala zlasti preoblikovanje zadevne kreditne pogodbe v pogodbo, izraženo v madžarskih forintih. Iz navedene odločbe pa je razvidno tudi, da je bilo to preoblikovanje opravljeno na podlagi prve rešitve, navedene v mnenju Kúria.

32

Glede na te elemente ni očitno, da prvo vprašanje, ki se nanaša na možnost, da se glede na Direktivo 93/13 tako mnenje uporabi, da bi se določil pristop, ki ga je treba uporabiti za razglasitev pogodbe za veljavno ali za tako, ki je učinkovala, če ta pogodba zaradi nepoštenosti pogoja, ki se nanaša na njen glavni predmet, ne more več obstajati, ni upoštevno za rešitev spora o glavni stvari.

33

Iz tega izhaja, da je prvo vprašanje dopustno.

34

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da je polni učinek določb te direktive ob neobstoju dispozitivnega pravila nacionalnega prava, ki bi urejalo tak položaj, mogoče zagotoviti z nezavezujočim mnenjem vrhovnega sodišča zadevne države članice, v katerem je za nižja sodišča naveden pristop, ki ga je treba uporabiti za to, da se pogodba razglasi za veljavno ali za tako, ki je med strankama učinkovala, če ta pogodba zaradi nepoštenosti pogoja, ki se nanaša na njen glavni predmet, ne more obstajati.

35

Najprej je treba opozoriti, da čeprav iz člena 288, tretji odstavek, PDEU res izhaja, da imajo države članice pri prenosu direktive na voljo široko polje proste presoje glede izbire načinov in sredstev za zagotovitev njenega učinkovanja, ta svoboda ne vpliva na obveznost vsake od držav članic, na katere je direktiva naslovljena, da sprejme vse ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev polnega učinka zadevne direktive v skladu z njenim ciljem (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Fashion ID, C‑40/17, EU:C:2019:629, točka 49 in navedena sodna praksa).

36

Direktiva 93/13 državam članicam nalaga, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki (glej v tem smislu sodbo z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito, C‑618/10, EU:C:2012:349, točka 68).

37

Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da ni mogoče izključiti, da lahko vrhovna sodišča držav članic zaradi harmonizacije pri razlagi prava in za zagotovitev pravne varnosti ob spoštovanju Direktive 93/13 razvijejo nekatera merila, glede na katera morajo nižja sodišča preučiti nepoštenost pogodbenih pogojev (glej v tem smislu sodbo z dne 7. avgusta 2018, Banco Santander in Escobedo Cortés, C‑96/16 in C‑94/17, EU:C:2018:643, točka 68).

38

Iz tega tudi izhaja, da navodila teh vrhovnih sodišč, ki vsebujejo taka merila, pristojnemu nacionalnemu sodišču ne smejo preprečiti, da zagotovi, na eni strani, polni učinek določb Direktive 93/13, tako da po potrebi na lastno pobudo odloči, da ne bo uporabilo neskladne določbe nacionalne zakonodaje – tudi naknadne – vključno s katero koli neskladno sodno prakso, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo teh določb in sodne prakse po zakonodajni ali sodni poti ali kakšnem drugem ustavnem postopku, in na drugi strani, da se v okviru predhodnega odločanja obrne na Sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 2019, Dunai, C‑118/17, EU:C:2019:207, točka 61).

39

Sodišče je tako razsodilo, da Direktiva 93/13 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ne nasprotuje temu, da vrhovno sodišče države članice v interesu enotne razlage prava sprejme zavezujoče odločbe glede podrobnih pravil izvajanja te direktive, če te odločbe pristojnemu sodišču ne preprečujejo niti tega, da zagotovi polni učinek določb te direktive in da potrošniku zagotovi učinkovito pravno sredstvo za varstvo pravic, ki bi iz nje zanj lahko izhajale, niti tega, da v zvezi s tem Sodišču predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe (sodba z dne 14. marca 2019, Dunai, C‑118/17, EU:C:2019:207, točka 64).

40

Vendar ni mogoče šteti, da je z obstojem nezavezujočega mnenja vrhovnega sodišča države članice, s katerim se tako manjšim sodiščem, ki mu morajo slediti, omogoči svobodno odstopanje od njega, zagotovljen polni učinek Direktive 93/13 tako, da se osebam, ki so oškodovane zaradi nepoštenega pogoja, zagotovi popolna zaščita.

41

Iz sodne prakse Sodišča sicer izhaja, da čeprav je treba pogodbo, sklenjeno med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, po odpravi nepoštenega pogoja načeloma razglasiti za nično, člen 6(1) Direktive 93/13 ne nasprotuje temu, da – v položajih, v katerih ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja nacionalno sodišče zavezuje k temu, da ugotovi ničnost celotne pogodbe in tako potrošnik izpostavi posebej škodljivim posledicam, tako da bi bil ta zaradi tega kaznovan – nacionalno sodišče ob uporabi načel pogodbenega prava odpravi nepošteni pogoj in ga nadomesti s subsidiarno določbo nacionalnega prava (sodba z dne 3. marca 2020, Gómez del Moral Guasch, C‑125/18, EU:C:2020:138, točka 61 in navedena sodna praksa).

42

Ugotoviti pa je treba, da nezavezujočega mnenja vrhovnega sodišča države članice, kot je mnenje Kúria, ni mogoče šteti za tako dispozitivno določbo nacionalnega prava, ki naj nadomesti pogoj iz kreditne pogodbe, za katerega je bilo ugotovljeno, da je nepošten.

43

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da polnega učinka določb te direktive ob neobstoju dispozitivnega pravila nacionalnega prava, ki bi urejalo tak položaj, ni mogoče zagotoviti zgolj z nezavezujočim mnenjem vrhovnega sodišča zadevne države članice, v katerem je za nižja sodišča naveden pristop, ki ga je treba uporabiti za to, da se pogodba razglasi za veljavno ali za tako, ki je med strankama učinkovala, če ta pogodba zaradi nepoštenosti pogoja, ki se nanaša na njen glavni predmet, ne more obstajati.

44

Ob upoštevanju sodne prakse Sodišča, navedene v točkah od 27 do 29 te sodbe, in elementov, navedenih v točki 31 te sodbe, ni očitno, da za rešitev spora o glavni stvari ni upoštevno drugo vprašanje, ki se nanaša na možnost vzpostavitve položaja strank kreditne pogodbe, v katerem bi ti bili, če ta pogodba ne bi bila sklenjena, če navedena pogodba zaradi nepoštenega pogoja, ki se nanaša na njen glavni predmet, ne more še naprej obstajati, če se stranki ne moreta sporazumeti in če nezavezujočega mnenja iz prvega vprašanja ni mogoče uveljaviti.

45

Iz tega izhaja, da je drugo vprašanje dopustno.

46

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da nasprotuje temu, da pristojno nacionalno sodišče odloči, da bo stranki kreditne pogodbe ponovno postavilo v položaj, v katerem bi ti bili, če ta pogodba ne bi bila sklenjena, ker je treba pogoj iz navedene pogodbe, ki se nanaša na njen glavni predmet, na podlagi te direktive razglasiti za nepošten.

47

Najprej je treba spomniti, da v skladu s členom 4(2) Direktive 93/13 presoja nepoštenosti pogojev ne sme biti povezana z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku.

48

Vendar člen 8 te direktive določa možnost, da države članice na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov.

49

Tako je Sodišče v točkah od 30 do 35, 40 in 43 sodbe z dne 3. junija 2010, Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid (C‑484/08, EU:C:2010:309), potem ko je ugotovilo, da pogoji iz člena 4(2) Direktive 93/13 spadajo na področje, ki ga ureja ta direktiva, in da se zato člen 8 te direktive uporablja tudi za navedeni člen 4(2), presodilo, da ti določbi ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki dopušča sodni nadzor nad nepoštenostjo takih pogojev in ki potrošniku zagotavlja višjo raven varstva, kot jo določa ta direktiva.

50

V tem okviru je treba spomniti, da je treba v skladu s sodno prakso Sodišča člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da je treba za pogodbeni pogoj, ki je razglašen za nepoštenega, načeloma šteti, da ni nikoli obstajal, tako da ne sme imeti učinkov za potrošnika. Zato mora biti posledica sodne ugotovitve nepoštenosti takega pogoja načeloma to, da se ponovno vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo (sodba z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 61).

51

Sodišče je tudi razsodilo, da je namen člena 6(1) Direktive 93/13, da se formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, nadomesti z dejanskim ravnotežjem tako, da se med sopogodbeniki vzpostavi enakost (glej v tem smislu sodbi z dne15. marca 2012, Pereničová in Perenič, C‑453/10, EU:C:2012:144, točka 28, in z dne 3. marca 2020, Gómez del Moral Guasch, C‑125/18, EU:C:2020:138, točka 62 in navedena sodna praksa).

52

Glede vprašanja, kako ugotovitev nepoštenosti pogodbenih pogojev vpliva na veljavnost zadevne pogodbe, je treba poudariti, da v skladu s členom 6(1), in fine, Direktive 93/13 navedena „pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev“ (sodbi z dne 15. marca 2012, Pereničová in Perenič, C‑453/10, EU:C:2012:144, točka 29, in z dne 29. aprila 2021, Bank BPH, C‑19/20, EU:C:2021:341, točka 53).

53

V tem smislu mora nacionalno sodišče, ki ugotovi nepoštenost pogodbenih pogojev, na podlagi člena 6(1) Direktive 93/13 na eni strani upoštevati vse posledice, ki izhajajo iz te ugotovitve na podlagi nacionalnega prava, da zagotovi, da navedeni pogoj ni zavezujoč za potrošnika, in na drugi strani presoditi, ali zadevna pogodba lahko še naprej obstaja brez teh nepoštenih pogojev (sklep z dne 22. februarja 2018, ERSTE Bank Hungary, C‑126/17, neobjavljen, EU:C:2018:107, točka 38 in navedena sodna praksa).

54

Cilj, ki mu sledi zakonodajalec Unije v okviru Direktive 93/13, je namreč vzpostavitev ravnovesja med pogodbenimi strankami, tako da se načeloma ohrani veljavnost celotne pogodbe, ne pa razveljavitev vseh pogodb z nepoštenimi pogoji (glej v tem smislu sodbi z dne 14. marca 2019, Dunai, C‑118/17, EU:C:2019:207, točka 40 in navedena sodna praksa, in z dne 2. septembra 2021, OTP Jelzálogbank in drugi, C‑932/19, EU:C:2021:673, točka 40).

55

Sodišče je večkrat razsodilo, da mora taka ugotovitev, čeprav so države članice pristojne, da z nacionalnim pravom določijo podrobna pravila za ugotavljanje nepoštenosti pogodbenega pogoja in za nastop konkretnih pravnih učinkov te ugotovitve, omogočati ponovno vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kot bi bil podan, če tega nepoštenega pogoja ne bi bilo, zlasti z določitvijo pravice do restitucije prednosti, ki jih je prodajalec ali ponudnik neupravičeno pridobil na njegovo škodo (sodba z dne 31. maja 2018, Sziber, C‑483/16, EU:C:2018:367, točka 34 in navedena sodna praksa).

56

Poleg tega, kadar nacionalno sodišče meni, da zadevna kreditna pogodba v skladu s pogodbenim pravom po odpravi zadevnih nepoštenih pogojev ne more pravno obstajati, in kadar ne obstaja nobena dispozitivna določba nacionalnega prava ali določba, ki se uporablja, če se pogodbene stranke tako dogovorijo, in ki bi lahko nadomestila navedene pogoje, je treba šteti, da ker potrošnik ni izrazil želje, da nepoštene pogoje ohrani v veljavi, in ker bi bil ta potrošnik zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe izpostavljen posebej škodljivim posledicam, visoka raven varstva potrošnikov, ki jo je treba zagotoviti v skladu z Direktivo 93/13, zahteva, da nacionalno sodišče zaradi vzpostavitve dejanskega ravnovesja med vzajemnimi pravicami in obveznostmi sopogodbenikov ob upoštevanju celotnega svojega nacionalnega prava sprejme vse ukrepe, ki so potrebni za varstvo potrošnika pred posebej škodljivimi posledicami, ki bi jih lahko povzročila ugotovitev ničnosti zadevne kreditne pogodbe, zlasti ker bi prišlo do takojšnje izterljivosti terjatve prodajalca ali ponudnika do tega potrošnika (sodba z dne 25. novembra 2020, Banca B, C‑269/19, EU:C:2020:954, točka 41).

57

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da če nacionalno sodišče v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ob upoštevanju narave kreditne pogodbe meni, da ni mogoče ponovno vzpostaviti položaja strank, v katerem bi ti bili, če ta pogodba ne bi bila sklenjena, mora zagotoviti, da je potrošnik nazadnje v položaju, v katerem bi bil, če pogoj, za katerega je bilo ugotovljeno, da ni pošten, ne bi nikoli obstajal.

58

V položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, bi bilo torej mogoče interese potrošnika zaščititi zlasti s tem, da mu kreditodajalec vrne zneske, ki jih je neupravičeno prejel na podlagi pogoja, ki je bil razglašen za nepoštenega, pri čemer do takega vračila pride zaradi neupravičene obogatitve. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, zadevno kreditno pogodbo preoblikovalo v kreditno pogodbo, izraženo v madžarskih forintih, nato pa določilo obrestno mero, ki se uporablja, in družbi Lombard naložilo, naj vrne znesek, ki ustreza taki neupravičeni obogatitvi.

59

Vendar je treba opozoriti, da pristojnosti sodišča ne smejo presegati tistega, kar je nujno potrebno za vzpostavitev pogodbenega ravnovesja med pogodbenima strankama in s tem za varstvo potrošnika pred posebej škodljivimi posledicami, ki bi jih lahko povzročila ugotovitev ničnosti zadevne kreditne pogodbe (sodba z dne 25. novembra 2020, Banca B., C‑269/19, EU:C:2020:954, točka 44).

60

Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da pristojno nacionalno sodišče odloči, da bo stranki kreditne pogodbe ponovno postavilo v položaj, v katerem bi ti bili, če ta pogodba ne bi bila sklenjena, ker je treba pogoj iz navedene pogodbe, ki se nanaša na njen glavni predmet, na podlagi te direktive razglasiti za nepošten, pri čemer mora, če se ta vzpostavitev izkaže za nemogočo, zagotoviti, da je potrošnik nazadnje v položaju, v katerem bi bil, če pogoj, za katerega je bilo ugotovljeno, da ni pošten, ne bi nikoli obstajal.

61

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki potrošniku, ki vloži tožbo za ugotovitev neveljavnosti glavnega predmeta pogodbe, nalaga, da tožbi priloži zahtevek, naj se kreditna pogodba razglasi za veljavno ali za tako, ki je učinkovala.

62

V zvezi s tem je treba na eni strani poudariti, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da v sporu o glavni stvari potrošnik, kot je poudarila družba Lombard v svojih pisnih stališčih, ni tožeča, ampak tožena stranka.

63

Na drugi strani iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, ni razvidno, da bi se taka postopkovna zahteva uporabljala ali bi bila uporabljena za nasprotno tožbo tožene stranke pred prvostopenjskim sodiščem, saj predložitveno sodišče ni navedlo, zakaj bi bil odgovor na tretje vprašanje potreben za rešitev spora, o katerem odloča.

64

Zato je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče s tem, da ni dovolj jasno in natančno navedlo razlogov, iz katerih je postavilo tretje vprašanje, ni izpolnilo zahteve iz člena 94(c) Poslovnika Sodišča, na katero je bilo opozorjeno v točki 27 te sodbe.

65

V teh okoliščinah to vprašanje ni dopustno.

66

Predložitveno sodišče želi s četrtim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali bi se lahko v primeru, da ne bi bilo mogoče ponovno vzpostaviti položaja strank, v katerem bi ti bili, če ta pogodba ne bi bila sklenjena – kar je navedeno v okviru drugega vprašanja – zadevna kreditna pogodba s sprejetjem poznejše zakonodaje razglasila za veljavno ali za tako, ki je učinkovala, da bi se zagotovilo ravnotežje med strankama.

67

Kot je poudarila madžarska vlada v pisnih stališčih, je treba na eni strani ugotoviti, da predložitveno sodišče ni opredelilo, kaj razume pod izrazom „sprejetje poznejše zakonodaje“, na katerega se sklicuje v tem vprašanju.

68

Na drugi strani predložitveno sodišče niti ne navaja, v čem bi bil odgovor na navedeno vprašanje nujen za rešitev spora, o katerem odloča.

69

Zato to vprašanje iz istega razloga, kot je naveden v točki 64 te sodbe, ni dopustno.

70

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: