–

za HN N. Nikolova, аdvokat,

–

za nemško vlado F. Halabi, M. Hellmann, R. Kanitz in J. Möller, agenti,

–

za madžarsko vlado M. Z. Fehér in R. Kissné Berta, agenta,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in M. H. S. Gijzen, agentki,

–

za Evropsko komisijo M. Wasmeier in I. Zaloguin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 8 Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (UL 2016, L 65, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka zoper HN, obdolženega uporabe lažnih dokumentov.

3

Člen 1 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL 2008, L 348, str. 98) določa:

„Ta direktiva določa skupne standarde in postopke, ki se uporabljajo v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, v skladu s temeljnimi pravicami kot splošnimi načeli prava [Unije] in mednarodnega prava, vključno z obveznostmi, ki se nanašajo na zaščito beguncev in človekove pravice.“

4

Člen 11(1) in (3) te direktive določa:

„1.   Odločbam o vrnitvi se priloži prepoved vstopa, če:

V drugih primerih se odločbam o vrnitvi lahko priloži prepoved vstopa.

[…]

3.   Države članice preučijo preklic ali začasen odlog prepovedi vstopa, če lahko državljan tretje države, za katerega je bila izdana prepoved vstopa v skladu z drugim pododstavkom odstavka 1, dokaže, da je zapustil ozemlje države članice v celoti v skladu z odločbo o vrnitvi.

[…]

Države članice se lahko v posameznih primerih vzdržijo izdaje prepovedi vstopa, jo prekličejo ali začasno odložijo iz humanitarnih razlogov.

Države članice lahko v posameznih primerih ali določenih vrstah primerov prekličejo ali začasno odložijo prepoved vstopa iz drugih razlogov.“

5

V uvodnih izjavah 9, 10, 35, 36 in 48 Direktive 2016/343 je navedeno:

[…]

[…]

6

Člen 1 te direktive določa:

„Ta direktiva določa skupna minimalna pravila o:

7

Člen 8, od (1) do (4), navedene direktive določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico biti navzoče na svojem sojenju.

2.   Države članice lahko določijo, da lahko sojenje, na podlagi katerega se lahko izda odločba, s katero se ugotovi, ali je osumljena ali obdolžena oseba kriva ali nedolžna, poteka brez navzočnosti te osebe, če:

3.   Odločba, sprejeta v skladu z odstavkom 2, se lahko izvrši zoper zadevno osumljeno ali obdolženo osebo.

4.   Če države članice omogočajo sojenje brez navzočnosti osumljene ali obdolžene osebe, vendar ni mogoče izpolniti pogojev iz odstavka 2 tega člena, ker osumljene ali obdolžene osebe kljub razumnemu prizadevanju ni mogoče najti, države članice lahko določijo, da se odločba vseeno lahko izda in izvrši. Države članice v tem primeru zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe, ko so obveščene o odločitvi, zlasti v trenutku, ko so prijete, obveščene tudi o možnosti, da izpodbijajo to odločitev in da imajo pravico do novega sojenja ali drugega pravnega sredstva, v skladu s členom 9.“

8

Člen 93 Nakazatelen kodeks (kazenski zakonik) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: NK), določa:

„V tem zakoniku uporabljeni pojmi in izrazi imajo naslednji pomen:

[…]

[…]“

9

Člen 308 NK določa:

„1.   Kdor z namenom uporabe napravi lažno uradno listino ali ponaredi uradno listino, se zaradi ponarejanja kaznuje z zaporom do treh let.

2.   Če so predmet kaznivega dejanja iz odstavka 1 […] bolgarski ali tuji osebni dokumenti […], kazen zapora znaša do osem let.“

10

Člen 316 NK določa:

„Kazen, določena v predhodnih členih tega poglavja, se naloži tudi vsakomur, ki namerno uporabi lažno ali ponarejeno listino, nepravilno listino ali listino iz prejšnjega člena, če zoper njega ni mogoče uveljavljati kazenske odgovornosti za izdelavo te listine.“

11

Člen 269 Nakazatelno protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: NPK), določa:

„1.   Navzočnost obdolžene osebe na sojenju je obvezna, kadar je obtožena hudega kaznivega dejanja.

2.   Sodišče lahko odredi, da je obdolžena oseba navzoča tudi v zadevah, v katerih njena navzočnost ni obvezna, če je to potrebno za odkritje objektivne resnice.

3.   Če to ne preprečuje razkritja objektivne resnice, se zadeva lahko obravnava brez navzočnosti obdolžene osebe, če:

12

Člen 10(1) Zakon za chuzhdentsement v Republika Bulgaria (zakon o tujcih v Republiki Bolgariji) (DV št. 153 z dne 23. decembra 1998) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, določa:

„Izdaja vizuma ali vstop v državo se tujcu zavrneta, če:

[…]

[…]“

13

Člen 41 tega zakona določa:

„Vrnitev se odredi, če:

[…]

14

Člen 42h(1) navedenega zakona določa:

„Prepoved vstopa in prebivanja na ozemlju držav članic Evropske unije se odredi, če:

[…]“

15

HN, albanski državljan, je osumljen, da je 11. marca 2020 na mejni kontrolni točki letališča v Sofiji (Bolgarija) predložil lažni potni list in lažno osebno izkaznico, ki sta izgledala kot dokumenta, ki bi ju izdali pristojni grški organi, da bi se vkrcal na let v Bristol (Združeno kraljestvo).

16

Potem ko ga je policija še isti dan prijela, je bil pri Sofiyska rayonna prokuratura (okrožno državno tožilstvo v Sofiji, Bolgarija) uveden preiskovalni postopek zaradi uporabe lažnih dokumentov.

17

Direktor Granichno politseysko upravlenie – Sofia (uprava mejne policije v Sofiji, Bolgarija) je naslednji dan zoper HN sprejel odločbo o vrnitvi skupaj s prepovedjo vstopa za obdobje petih let od 12. marca 2020 do 11. marca 2025.

18

S sklepom preiskovalnega organa je bila 23. aprila 2020 zoper HN uvedena preiskava zaradi uporabe lažnih dokumentov. Ta sklep je bil HN in njegovi odvetnici vročen 27. aprila 2020. Ob tej priložnosti je bil HN obveščen o svojih pravicah, zlasti o pravicah iz člena 269 NPK o izvedbi postopka v nenavzočnosti in o posledicah takega postopka.

19

HN je na zaslišanju, ki je bilo opravljeno istega dne, izjavil, da je razumel pravice, o katerih je bil poučen, da se ne želi udeležiti postopka, ker naj bi mu to povzročilo nesorazmerne stroške, in da popolnoma zaupa svoji odvetnici, da ga zastopa v okviru sojenja v nenavzočnosti.

20

27. maja 2020 je bil pri predložitvenem sodišču, Sofiyski Rayonen sad (okrožno sodišče v Sofiji, Bolgarija), vložen obtožni akt zoper HN zaradi kaznivega dejanja iz člena 316 NK v povezavi s členom 308 NK.

21

To sodišče je s sklepom z dne 24. junija 2020 določilo datum javnega materialnega preizkusa obtožbe za 23. julij 2020, sodnik poročevalec pa je odredil, naj se HN prek bolgarskega ministrstva za notranje zadeve vročita prevoda tega sklepa in obtožnega akta v albanščino. V navedenem sklepu je bilo navedeno tudi, da je navzočnost obdolženca na obravnavi v skladu z odstavkom 1 člena 269 NPK obvezna in da se lahko sojenje v nenavzočnosti izvede le pod pogoji iz odstavka 3 tega člena.

22

To ministrstvo je 16. julija 2020 navedeno sodišče obvestilo, da je bil HN 16. junija 2020 zaradi izvršitve odločbe o vrnitvi, ki jo je zoper njega sprejela uprava mejne policije, priveden na bolgarsko mejo in da zaradi te okoliščine HN ni bilo mogoče pravilno obvestiti o sodnem postopku, uvedenem zoper njega.

23

V teh okoliščinah je Sofiyski Rayonen sad (okrožno sodišče v Sofiji) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

24

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, ki ga je treba preučiti najprej, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 8(1) Direktive 2016/343 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa obveznost za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku, da so navzoče na svojem sojenju.

25

Evropska komisija dvomi o dopustnosti tretjega vprašanja, ki naj bi bilo v tej zadevi bolj teoretičnega pomena, saj obdolženec ne more iti v državo članico, v kateri poteka sojenje.

26

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, določenega v členu 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, tisto, ki ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po pridobitvi predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločiti (sodba z dne 15. julija 2021, The Department for Communities in Northern Ireland, C‑709/20, EU:C:2021:602, točka 54 in navedena sodna praksa).

27

Iz tega sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, le takrat, kadar je očitno, da zahtevana razlaga ali presoja veljavnosti pravila prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja podalo koristne odgovore (sodba z dne 28. aprila 2022, Caruter, C‑642/20, EU:C:2022:308, točka 29 in navedena sodna praksa).

28

Iz predložitvene odločbe pa je razvidno, da bolgarsko pravo določa obveznost navzočnosti obdolžencev na sojenju zaradi hudega kaznivega dejanja, kot je to, ki se v obravnavanem primeru očita HN, in da zanj v skladu z bolgarskim pravom velja ta obveznost.

29

V tem okviru okoliščina, da je HN zunaj bolgarskega ozemlja in da mu je vstop na to ozemlje prepovedan, ne zadostuje za ugotovitev, da tretje vprašanje, ki se nanaša na združljivost take obveznosti s pravom Unije, očitno nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom zadeve iz postopka v glavni stvari, in zato za ovržbo domneve upoštevnosti, ki velja za to vprašanje.

30

Iz tega sledi, da je tretje vprašanje dopustno.

31

Člen 8(1) Direktive 2016/343 določa, da države članice zagotovijo, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico biti navzoče na svojem sojenju.

32

Iz besedila te določbe jasno izhaja, da morajo države članice osumljenim in obdolženim osebam omogočiti, da so navzoče na sojenju.

33

Nasprotno, navedena določba ničesar ne določa glede možnosti držav članic, da določijo, da je taka navzočnost obvezna.

34

Poleg tega je v drugih določbah te direktive navedeno, da imajo države članice možnost, da sojenje izvedejo v nenavzočnosti zadevne osebe.

35

Tako člen 8(2) navedene direktive določa, da lahko države članice določijo, da lahko sojenje, na podlagi katerega se lahko izda odločba, s katero se ugotovi, ali je osumljena ali obdolžena oseba kriva ali nedolžna, poteka brez navzočnosti te osebe, če so izpolnjeni nekateri pogoji.

36

Okvir, v katerega so umeščeni ti pogoji, je pojasnjen v uvodni izjavi 35 Direktive 2016/343, iz katere je mogoče razbrati logiko, ki jo uresničuje člen 8(2) te direktive, v skladu s katero morajo nekatera nedvoumna ravnanja, ki izražajo voljo osumljene ali obdolžene osebe, da se odpoveduje pravici biti navzoča na sojenju, omogočiti, da se sojenje izvede brez njene navzočnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 19. maja 2022, Spetsializirana prokuratura (Sojenje obdolžencu na begu), C‑569/20, EU:C:2022:401, točka 35).

37

Čeprav ta določba torej državam članicam omogoča, da pod določenimi pogoji določijo, da se sojenje v kazenskem postopku lahko izvede brez navzočnosti osumljene ali obdolžene osebe, državam članicam nikakor ne nalaga, da tako možnost morajo določiti v svojem nacionalnem pravu.

38

Prav tako odstavek 4 člena 8 navedene direktive določa, da če države članice omogočajo sojenje brez navzočnosti osumljene ali obdolžene osebe, vendar ni mogoče izpolniti pogojev iz odstavka 2 tega člena, ker osumljene ali obdolžene osebe kljub razumnemu prizadevanju ni mogoče najti, države članice lahko določijo, da se odločba vseeno lahko izda in izvrši.

39

Tako je iz besedila člena 8(4) te direktive, zlasti iz uporabe izraza „če“, razvidno, da je zakonodajalec Unije želel zgolj državam članicam dati možnost, da določijo izvedbo sojenja brez navzočnosti zadevne osebe.

40

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da člen 8 Direktive 2016/343 zgolj določa in ureja pravico osumljenih in obdolženih oseb, da so navzoče na svojem sojenju, ter izjeme od te pravice, ne da bi državam članicam nalagal ali prepovedoval uvedbo obveznosti za vse osumljene ali obdolžene osebe, da so navzoče na svojem sojenju.

41

V tem okviru je treba opozoriti, da iz člena 1 te direktive izhaja, da je njen namen določiti skupna minimalna pravila o nekaterih vidikih domneve nedolžnosti v kazenskem postopku in pravici biti navzoč na sojenju v teh postopkih, ne pa izčrpna harmonizacija kazenskega postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 19. maja 2022, Spetsializirana prokuratura (Sojenje obdolžencu na begu), C‑569/20, EU:C:2022:401, točka 43 in navedena sodna praksa).

42

Zato glede na omejen obseg harmonizacije, izvedene z navedeno direktivo, in okoliščino, da ta direktiva ne ureja vprašanja, ali lahko države članice zahtevajo navzočnost osumljene ali obdolžene osebe na sojenju, tako vprašanje spada izključno v okvir nacionalnega prava.

43

Glede na vse zgornje preudarke je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 8(1) Direktive 2016/343 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa obveznost za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku, da so navzoče na svojem sojenju.

44

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je četrto vprašanje postavljeno za primer, da bi se na tretje vprašanje odgovorilo tako, da člen 8(1) Direktive 2016/343 nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa obveznost biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku.

45

Zato glede na odgovor na tretje vprašanje na četrto vprašanje ni treba odgovoriti.

46

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 8(1) in (2) Direktive 2016/343 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki dovoljuje izvedbo sojenja brez navzočnosti osumljene ali obdolžene osebe, čeprav je ta oseba zunaj te države članice in zaradi prepovedi vstopa, ki so jo pristojni organi te države članice sprejeli zoper njo, ne more vstopiti na njeno ozemlje.

47

Kot je bilo navedeno v točkah 32 in 40 te sodbe, člen 8 Direktive 2016/343 določa in ureja obveznosti držav članic, da osumljenim in obdolženim osebam omogočijo, da so navzoče na svojem sojenju.

48

V skladu s členom 8(2) te direktive lahko države članice določijo, da lahko sojenje, na podlagi katerega se lahko izda odločba, s katero se ugotovi, ali je osumljena ali obdolžena oseba kriva ali nedolžna, poteka brez navzočnosti te osebe, če je bila ta oseba pravočasno obveščena o sojenju in o posledicah izostanka ali če to osebo, ki je bila o sojenju obveščena, zastopa pooblaščeni odvetnik, ki ga je imenovala sama ali država.

49

Res je, da se nobeden od pogojev iz te določbe ne nanaša izrecno na možnost navedene osebe, da fizično pride na ozemlje države članice, v kateri poteka sojenje v kazenski zadevi, da bi bila na njem navzoča.

50

Vendar, kot je bilo navedeno v točkah 35 in 36 te sodbe, je namen pogojev iz navedene določbe omejiti uporabo take možnosti, ki je dana državam članicam, na situacije, v katerih je treba šteti, da se je zadevna oseba prostovoljno in nedvoumno odpovedala navzočnosti na sojenju.

51

V teh okoliščinah je treba navesti, da člen 8(2) Direktive 2016/343 daje poseben pomen obveščanju zadevne osebe, saj vsako možnost izvedbe sojenja v nenavzočnosti izrecno pogojuje s tem, da je bila ta oseba o sojenju obveščena.

52

Tako je v uvodni izjavi 36 Direktive 2016/343 pojasnjeno, da bi obvestitev osumljene ali obdolžene osebe o sojenju morala pomeniti, da je ta oseba bodisi vabljena osebno bodisi se ji kako drugače zagotovijo uradne informacije o datumu in kraju sojenja, in sicer na način, ki omogoča, da oseba ve za sojenje.

53

Navesti je treba tudi, da je namen navedene direktive, kot je navedeno v njenih uvodnih izjavah 9 in 10, okrepiti pravico do poštenega sojenja v kazenskem postopku, da bi se okrepilo zaupanje držav članic v kazenskopravne sisteme drugih držav članic in tako olajšalo vzajemno priznavanje odločb v kazenskih zadevah (sodba z dne 19. maja 2022, Spetsializirana prokuratura (Sojenje obdolžencu na begu), C‑569/20, EU:C:2022:401, točka 36).

54

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je pravica biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku temeljni element pravice do poštenega sojenja, določene v členu 47, drugi in tretji odstavek, in členu 48 Listine o temeljnih pravicah, ki – kot je pojasnjeno v Pojasnilih k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17) – ustrezata členu 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) (glej v tem smislu sodbi z dne 24. maja 2016, Dworzecki, C‑108/16 PPU, EU:C:2016:346, točka 42, in z dne 19. maja 2022, Spetsializirana prokuratura (Sojenje obdolžencu na begu), C‑569/20, EU:C:2022:401, točka 51).

55

Sodišče mora zato paziti, da se z razlago člena 47, drugi in tretji odstavek, in člena 48 Listine o temeljnih pravicah, ki jo poda, zagotovi raven varstva, s katero ni kršena raven varstva, zagotovljena v členu 6 EKČP, kot jo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 23. novembra 2021, IS (Nezakonitost predložitvene odločbe), C‑564/19, EU:C:2021:949, točka 101).

56

Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice pa izhaja, da je navzočnost obdolženca bistvenega pomena za pošteno in pravično sojenje ter da je obveznost zagotoviti obdolžencu pravico do navzočnosti v sodni dvorani eden od bistvenih elementov člena 6 EKČP (sodba ESČP z dne 18. oktobra 2006, Hermi proti Italiji, CE:ECHR:2006:1018JUD001811402, točka 58).

57

V skladu s to sodno prakso ne besedilo ne namen člena 6 EKČP ne preprečujeta, da se oseba prostovoljno, izrecno ali molče odreče jamstvom poštenega sojenja. Vendar mora odpoved pravici do navzočnosti na sojenju biti nedvoumna, nanjo pa morajo biti vezana minimalna jamstva, ki ustrezajo njeni resnosti (sodba ESČP z dne 1. marca 2006, Sejdovic proti Italiji, CE:ECHR:2006:0301JUD005658100, točka 86, in sodba ESČP z dne 13. marca 2018, Vilches Coronado in drugi proti Španiji, CE:ECHR:2018:0313JUD005551714, točka 36).

58

Iz teh preudarkov izhaja, da je namen pogojev, ki so s členom 8(2) Direktive 2016/343 določeni za uporabo možnosti, ki jo imajo države članice na podlagi te določbe, da določijo, da se sojenje izvede brez navzočnosti zadevne osebe, zlasti pogoja obvestitve te osebe, izvajanje take možnosti omejiti na primere, v katerih je imela navedena oseba dejansko možnost biti navzoča na sojenju in se je tej možnosti prostovoljno in nedvoumno odpovedala.

59

Država članica, ki bi zadevno osebo, ki ji je bil prepovedan vstop na njeno ozemlje, zgolj obvestila o sojenju, ne da bi v takih okoliščinah določila ukrepe, ki bi omogočali, da se tej osebi dovoli vstop na to ozemlje kljub tej prepovedi, pa bi tej osebi odvzela vsako možnost dejanskega učinkovitega izvrševanja njene pravice biti navzoča na svojem sojenju, s čimer bi se pogojem iz te določbe odvzel vsakršen polni učinek.

60

Tak položaj se namreč razlikuje od položaja, v katerem se zadevna oseba prostovoljno in nedvoumno odpove pravici biti navzoča na sojenju.

61

Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da člen 8(2) Direktive 2016/343 implicitno nasprotuje temu, da država članica izvede sojenje brez navzočnosti zadevne osebe, ki ji je prepovedan vstop na njeno ozemlje, ne da bi določila ukrepe, ki bi omogočali, da se kljub tej prepovedi dovoli njen vstop na to ozemlje.

62

Ker je iz predložitvene odločbe razvidno, da v obravnavanem primeru zadevna oseba zaradi prepovedi vstopa, ki so jo zoper njo sprejeli pristojni organi države članice, ne more vstopiti na ozemlje te države članice, v kateri poteka njeno sojenje, je treba preveriti še, ali Direktiva 2008/115 nasprotuje temu, da v takem položaju zadevna država članica prekliče ali začasno odloži prepoved vstopa, izdano zoper to osebo.

63

V zvezi s tem je treba opozoriti, da ta direktiva, ki določa skupne standarde in postopke, ki se uporabljajo v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, državam članicam omogoča, kot je določeno v odstavku 3 člena 11 te direktive, da v primerih, v katerih je odločbi o vrnitvi priložena prepoved vstopa, tako prepoved prekličejo ali začasno odložijo.

64

Tako četrti pododstavek tega odstavka določa, da lahko države članice v posameznih primerih ali določenih vrstah primerov iz drugih razlogov uporabijo tako možnost.

65

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 87 sklepnih predlogov, je s členom 11(3), četrti pododstavek, Direktive 2008/115 državam članicam podeljena široka diskrecijska pravica pri določitvi primerov, v katerih menijo, da je treba začasno odložiti ali preklicati prepoved vstopa, ki je bila priložena odločbi o vrnitvi, in jim torej omogoča, da prekličejo ali začasno odložijo tako prepoved vstopa, da bi osumljeni ali obdolženi osebi omogočili, da pride na njihovo ozemlje zaradi navzočnosti na svojem sojenju.

66

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 8(2) Direktive 2016/343 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki dovoljuje izvedbo sojenja brez navzočnosti osumljene ali obdolžene osebe, čeprav je ta oseba zunaj te države članice in zaradi prepovedi vstopa, ki so jo pristojni organi te države članice sprejeli zoper njo, ne more vstopiti na njeno ozemlje.

67

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: