Pravni okvir

Uredba (ES) št. 139/2004

Uredba št. 802/2004

Smernice o horizontalnih združitvah

Dejansko stanje in sporni sklep

Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

Postopek pred Sodiščem

Predlogi strank

Pritožba

Prvi pritožbeni razlog

Trditve strank

Presoja Sodišča

Drugi pritožbeni razlog

Prvi del

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Drugi del

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Tretji pritožbeni razlog

Prvi del

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Drugi del

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Tretji del

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Četrti pritožbeni razlog

Prvi del

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Drugi del

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Peti pritožbeni razlog

Trditve strank

Presoja Sodišča

Šesti pritožbeni razlog

Upoštevnost šestega pritožbenega razloga

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Prvi del

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Drugi del

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Vrnitev zadeve v razsojanje Splošnemu sodišču

Stroški

1

Evropska komisija s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 28. maja 2020, CK Telecoms UK Investments/Komisija (T‑399/16, EU:T:2020:217, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to razglasilo ničnost Sklepa Komisije C(2016) 2796 final z dne 11. maja 2016, s katerim je bila koncentracija razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom (Zadeva COMP/M.7612 – Hutchison 3G UK/Telefónica UK), objavljenega v obliki povzetka v Uradnem listu Evropske unije z dne 29. septembra 2016 (UL 2016, C 357, str. 15, v nadaljevanju: sporni sklep).

2

V uvodnih izjavah 5, 6, 24, 25, 28 in 29 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 40, in popravek v UL 2023, L 24, str. 41) je navedeno:

[…]

[…]

3

Člen 2 te uredbe, naslovljen „Presoja koncentracij“, določa:

„1.   Koncentracije, za katere velja ta uredba, se presojajo v skladu s cilji te uredbe in spodaj navedenimi določbami, zato da se ugotovi, ali so skladne s skupnim trgom ali ne.

Pri presoji Komisija upošteva:

2.   Koncentracija, ki ne bi bistveno ovirala učinkovite konkurence na skupnem trgu ali na njegovem znatnem delu, zlasti kot posledica ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja, naj se razglasi za združljivo s skupnim trgom.

3.   Koncentracija, ki bi bistveno ovirala učinkovito konkurenco na skupnem trgu ali na njegovem znatnem delu, zlasti kot posledica ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja, naj se razglasi za nezdružljivo s skupnim trgom.

4.   Kolikor je skupno podjetje, ki predstavlja koncentracijo v skladu s členom 3, ustanovljeno s ciljem ali učinkom usklajevanja konkurenčnega vedenja podjetij, ki ostanejo neodvisna, se to usklajevanje presoja po merilih iz člena [101] (1) in (3) [PDEU], zato da se ugotovi, ali je ravnanje skladno s skupnim trgom ali ne.

5.   Pri presoji Komisija upošteva zlasti:

4

Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Opredelitev koncentracije“, v odstavku 1(b) določa:

„Šteje se, da koncentracija nastane, kadar se trajno spremeni nadzor zaradi naslednjih dejavnikov:

[…]

5

Člen 4 te uredbe, naslovljen „Predhodna priglasitev koncentracij in napotitev pred priglasitvijo na zahtevo strank, ki priglašajo koncentracijo“, v odstavku 1, prvi pododstavek, določa:

„Komisiji je treba koncentracije z razsežnostjo Skupnosti, kakor so opredeljene v tej uredbi, priglasiti pred njihovo izvedbo in po sklenitvi pogodbe, objavi javne ponudbe ali pridobitvi kontrolnega deleža.“

6

Člen 6 Uredbe št. 139/2004, naslovljen „Preizkus priglasitve in uvedba postopkov“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Komisija priglasitev preizkusi takoj po prejemu.

2.   Če Komisija ugotovi, da priglašena koncentracija, po spremembi s strani udeleženih podjetij, ne zbuja več večjih dvomov v smislu odstavka 1(c), razglasi koncentracijo za združljivo s skupnim trgom skladno z odstavkom 1(b).

Odločba Komisije lahko skladno z odstavkom 1(b) vsebuje pogoje in obveznosti, s katerimi zagotovi, da udeležena podjetja izpolnijo obveznosti, ki jih imajo do Komisije glede tega, da naredijo koncentracijo združljivo s skupnim trgom.“

7

Člen 7 te uredbe, naslovljen „Zadržanje izvajanja koncentracij“, v odstavku 1 določa:

„Koncentracija z razsežnostmi Skupnosti […] se ne izvede bodisi pred priglasitvijo bodisi do takrat, ko je bila razglašena za združljivo s skupnim trgom z odločbo iz členov 6(1)(b), 8(1) ali 8(2), ali na podlagi domneve skladno s členom 10(6).“

8

Člen 8 navedene uredbe, naslovljen „Pooblastilo Komisije za odločanje“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.   Če Komisija ugotovi, da priglašena koncentracija izpolnjuje merilo, določeno v členu 2(2), in v primerih iz člena 2(4) merila, določena v členu [101](3) [PDEU], izda odločbo, s katero razglasi koncentracijo za združljivo s skupnim trgom.

Za odločbo, s katero se razglasi koncentracijo za združljivo, velja, da ureja omejitve, ki so neposredno povezane z izvedbo koncentracije in so zanjo potrebne.

2.   Če Komisija ugotovi, da priglašena koncentracija po spremembi s strani udeleženih podjetij izpolnjuje merilo, določeno v členu 2(2), in v primerih iz člena 2(4) merila, določena v členu [101](3) [PDEU], izda odločbo, s katero razglasi koncentracijo za združljivo s skupnim trgom.

Odločba Komisije lahko vsebuje pogoje in obveznosti, s katerimi zagotovi, da udeležena podjetja izpolnijo obveznosti, ki jih imajo do Komisije glede tega, da naredijo koncentracijo združljivo s skupnim trgom.

Za odločbo, s katero se razglasi koncentracijo za združljivo, velja, da ureja omejitve, ki so neposredno povezane z izvedbo koncentracije in so zanjo potrebne.

3.   Če Komisija ugotovi, da priglašena koncentracija izpolnjuje merilo, določeno v členu 2(3), ali v primerih iz člena 2(4), pa ne izpolnjuje meril, določenih v členu [101](3) [PDEU], izda odločbo, s katero razglasi koncentracijo za nezdružljivo s skupnim trgom.“

9

Člen 10 te uredbe, naslovljen „Roki za začetek postopkov in izdajo odločb“, v odstavku 6 določa:

„Če Komisija ne sprejme odločbe v skladu s členoma 6(1)(b), (c), 8(1), (2) ali (3) v rokih, določenih v odstavkih 1 in 3, se […] šteje, da je koncentracija razglašena za združljivo s skupnim trgom.“

10

Člen 21 Uredbe št. 139/2004, naslovljen „Uporaba uredbe in pristojnost“, v odstavku 2 določa:

„Komisija ima izključno pristojnost za sprejemanje odločb, predvidenih s to uredbo, ki jih lahko pregleda Sodišče.“

11

Člen 3 Uredbe Komisije (ES) št. 802/2004 z dne 7. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 88), kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 1269/2013 z dne 5. decembra 2013 (UL 2013. L 336, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba št. 802/2004), določa, da se za namene nadzora koncentracij priglasitve predložijo na način, predpisan v obrazcu CO iz Priloge I k tej uredbi.

12

Oddelek 9 te priloge I, naslovljen „Povečanje učinkovitosti“, določa:

„Če izrecno želite, da Komisija že od začetka[…] presoja, ali je verjetno, da bo povečana učinkovitost, ki bo posledica koncentracije, povečala sposobnost novega subjekta in ga spodbudila k prokonkurenčnemu ravnanju v korist potrošnikov, predložite opis in dodatno dokumentacijo za vsako vrsto povečanja učinkovitosti (vključno s prihranki pri stroških, uvedbo novih proizvodov ter izboljšavo storitev ali proizvodov), ki bo po pričakovanjih udeležencev posledica predlagane koncentracije, in sicer za vsak upoštevni proizvod[…].

Za vsako navedeno povečanje učinkovitosti navedite:

13

Obvestilo Komisije, naslovljeno „Smernice o presoji horizontalnih združitev na podlagi uredbe Sveta o nadzoru koncentracij podjetij“ (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 10, v nadaljevanju: Smernice o horizontalnih združitvah), v oddelku o enostranskih protikonkurenčnih učinkih določa:

„Enostranski protikonkurenčni učinki[…]

Podjetja, ki se združujejo, imajo velike tržne deleže

Podjetja, ki se združujejo, so bližnji konkurenti

[…]

Združitev odpravlja pomembni konkurenčni pritisk

14

Dejansko stanje je navedeno v točkah od 1 do 25 izpodbijane sodbe in ga je mogoče povzeti, kot sledi.

15

Komisija je 11. septembra 2015 prejela priglasitev nameravane koncentracije v skladu s členom 4 Uredbe št. 139/2004 (v nadaljevanju: nameravana koncentracija), s katero bi morala družba CK Hutchison Holdings Ltd prek svoje posredne hčerinske družbe Hutchison 3G UK Investments Ltd, ki je postala družba CK Telecoms UK Investments Ltd (v nadaljevanju: CK Telecoms), pridobiti izključni nadzor v smislu člena 3(1)(b) te uredbe nad družbo Telefónica Europe plc (v nadaljevanju: O2).

16

Takrat so bili na maloprodajnem trgu mobilnih telekomunikacijskih storitev v Združenem kraljestvu (v nadaljevanju: maloprodajni trg) štirje operaterji mobilnih omrežij, in sicer družba EE Ltd, hčerinska družba družbe BT Group plc, ki jo je zadnjenavedena prevzela leta 2016 (v nadaljevanju: BT/EE), družba O2, družba Vodafone in družba Hutchison 3G UK Ltd (v nadaljevanju: Three), posredna hčerinska družba družbe CK Hutchison Holdings, katerih tržni deleži glede na naročnike so bili približno med 30 % in 40 %, med 20 % in 30 %, med 10 % in 20 % oziroma med 10 % in 20 %. Po nameravani koncentraciji naj bi družbi Three in O2 predstavljali približno med 30 % in 40 % maloprodajnega trga in bi lahko tako postali glavni akter na tem trgu, pred prvotnim operaterjem, družbo BT/EE, in družbo Vodafone.

17

Na maloprodajnem trgu je bilo še več operaterjev virtualnih mobilnih omrežij, ki niso bili lastniki mobilnega omrežja, kot so družba Tesco Mobile, ki je v enakih deležih v lasti družb Tesco in O2, družba Virgin Mobile in družba TalkTalk. Ti operaterji so z operaterji mobilnih omrežij sklenili sporazume o dostopu do njihovih omrežij po veleprodajnih cenah. Na maloprodajnem trgu so bili še preprodajalci in neodvisni trgovci na drobno, kot je družba Dixons.

18

Značilnost maloprodajnega trga je bila, da so družbi BT/EE in Three na eni strani ter družbi Vodafone in O2 na drugi sklenile sporazuma o skupni rabi omrežja, imenovana MBNL in Beacon, ki sta jim omogočala delitev stroškov pri vzpostavitvi njihovih omrežij, čeprav so si na maloprodajni ravni še vedno konkurirale.

19

Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske je Komisiji 2. oktobra 2015 prek Competition and Markets Authority (organ za konkurenco in trge, Združeno kraljestvo) predlagalo, naj se mu na podlagi člena 9(2)(a) Uredbe št. 139/2004 predloži nameravana koncentracija. Združeno kraljestvo je trdilo, da bi lahko ta koncentracija pomenila bistveno oviranje konkurence na maloprodajnem in veleprodajnem trgu vhodnih in odhodnih klicev v javna mobilna omrežja v Združenem kraljestvu (v nadaljevanju: veleprodajni trg). Združeno kraljestvo je poleg tega trdilo, da je v najboljšem položaju za obravnavo navedene koncentracije.

20

S Sklepom Komisije C(2015) 8534 final z dne 4. decembra 2015 v zvezi s členom 9 Uredbe št. 139/2004 v zadevi M.7612 Hutchison 3G UK/Telefónica UK je bil ta predlog za predložitev zavrnjen. Komisija se je v utemeljitev tega sklepa sklicevala med drugim na nujnost zagotovitve skladnega in doslednega pristopa pri presoji združitev v telekomunikacijskem sektorju v različnih državah članicah ter na znatno strokovno znanje, ki ga je pridobila pri presoji koncentracij na evropskih trgih mobilnih telekomunikacij.

21

Komisija je zaradi resnih dvomov glede združljivosti nameravane koncentracije z notranjim trgom 30. oktobra 2015 sprejela sklep o začetku postopka v skladu s členom 6(1)(c) Uredbe št. 139/2004.

22

Komisija je 4. februarja 2016 izdala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Družba CK Telecoms je 26. februarja 2016 glede obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah predložila pisno stališče.

23

Družba CK Telecoms je 2. marca 2016 za odpravo težav glede konkurence, navedenih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, predložila prvi sklop zavez.

24

Na zahtevo družbe CK Telecoms se je 7. marca 2016 opravilo zaslišanje.

25

Družba CK Telecoms je 15. marca 2016 predložila spremenjene zaveze (v nadaljevanju: drugi sklop zavez).

26

Komisija je 17. in 23. marca 2016 družbi CK Telecoms poslala dopisa, v katerih je navedla dodatne dokaze iz svojega spisa v utemeljitev predhodnih ugotovitev iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Družba CK Telecoms je 29. marca in 4. aprila 2016 v odgovor na ta dopisa predložila pisno stališče.

27

Družba CK Telecoms je 6. aprila 2016 predložila tretji sklop zavez.

28

Svetovalni odbor za koncentracije je 27. aprila 2016 izdal pozitivno mnenje glede osnutka sklepa Komisije.

29

Komisija je 11. maja 2016 sprejela sporni sklep, v katerem je opredelila dva upoštevna trga, in sicer maloprodajni in veleprodajni trg.

30

Komisija je izoblikovala tri teorije škode, ki vse temeljijo na obstoju neusklajenih učinkov na oligopolnem trgu.

31

Prva teorija škode se nanaša na obstoj neusklajenih učinkov na maloprodajnem trgu zaradi odstranitve pomembnih konkurenčnih pritiskov. Komisija v bistvu meni, da bi močno zmanjšanje konkurence, do katerega bi prišlo zaradi nameravane koncentracije, verjetno povzročilo zvišanje cen mobilnih telekomunikacijskih storitev v Združenem kraljestvu in omejitev izbire za potrošnike.

32

Druga teorija škode se nanaša na obstoj neusklajenih učinkov na maloprodajnem trgu, povezanih s skupno rabo omrežja. Po mnenju Komisije bi lahko nameravana koncentracija negativno vplivala na kakovost storitev za potrošnike, saj bi ovirala razvoj infrastrukture mobilnega omrežja v Združenem kraljestvu.

33

Tretja teorija škode se nanaša na obstoj neusklajenih učinkov zaradi odstranitve pomembnih konkurenčnih pritiskov na veleprodajnem trgu. Štirje operaterji mobilnega omrežja na tem trgu zagotavljajo storitve gostovanja operaterjem, ki niso lastniki mobilnega omrežja, ti pa nato naročnikom ponujajo maloprodajne storitve. Natančneje, v skladu s spornim sklepom bi nameravana koncentracija lahko povzročila pomembne neusklajene učinke na veleprodajnem trgu zaradi zmanjšanja števila operaterjev mobilnih omrežij s štirih na tri, izključitve družbe Three kot „pomembnega gonila konkurence“, odprave velikega konkurenčnega pritiska, ki je pred tem obstajal med strankama, in zmanjšanja konkurenčnih pritiskov na preostale akterje.

34

Komisija je v zvezi s povečanjem učinkovitosti, ki ga je zatrjevala družba CK Telecoms, menila, da ga ne bi bilo mogoče preveriti, da ne bi bilo specifično za koncentracijo in da ne bi moglo koristiti potrošnikom.

35

Komisija je v zadnjem delu spornega sklepa preučila zaveze, ki jih je predlagala družba CK Telecoms. Komisija je v bistvu menila, da se z drugim in tretjim sklopom zavez ne bi odpravile vse ugotovljene težave glede konkurence oziroma se ne bi odpravile v celoti.

36

Komisija je zato nameravano koncentracijo razglasila za nezdružljivo z notranjim trgom.

37

Družba CK Telecoms je 25. julija 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

38

Družba CK Telecoms je v utemeljitev te tožbe navedla pet tožbenih razlogov.

39

Prvi in četrti tožbeni razlog sta se nanašala na prvo in tretjo teorijo škode v zvezi z odpravo konkurence med družbama Three in O2 na maloprodajnem oziroma na veleprodajnem trgu. Drugi tožbeni razlog se je nanašal na presojo, ki jo je Komisija opravila v zvezi s hipotetičnim scenarijem, na kateri je temeljila presoja maloprodajnega in veleprodajnega trga. Tretji tožbeni razlog se je nanašal na drugo teorijo škode v zvezi z maloprodajnim trgom, ki se nanaša na skupno rabo omrežja, in na zaveze glede skupne rabe omrežja. Peti tožbeni razlog se je nanašal na druge zaveze, ki jih je predložila družba CK Telecoms.

40

Splošno sodišče je najprej zaporedoma preučilo prvi, tretji in četrti tožbeni razlog ter nato drugi in peti tožbeni razlog.

41

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo najprej v bistvu sprejelo prvi del prvega tožbenega razloga, ki se je nanašal na intenzivnost sodnega nadzora na področju koncentracij, na pravni okvir, ki se je uporabljal po sprejetju Uredbe št. 139/2004, na dokazno breme in na dokazni standard, ki ga mora Komisija upoštevati pri dokazovanju bistvenega oviranja učinkovite konkurence v skladu s členom 2(3) te uredbe. Splošno sodišče je tudi sprejelo drugi del prvega tožbenega razloga, ki se je nanašal na opredelitev družbe Three kot „pomembnega gonila konkurence“, ter tretji in peti del tega tožbenega razloga, ki sta se nanašala na presojo bližine konkurence oziroma presojo kvantitativnih učinkov nameravane koncentracije na cene. Poleg tega je Splošno sodišče sprejelo utemeljitev družbe CK Telecoms, ki je del sedmega dela navedenega tožbenega razloga, da Komisija v spornem sklepu ni pojasnila, na kateri podlagi je ugotovila, da so domnevne ovire za konkurenco, nastale zaradi koncentracije, bistvene. Splošno sodišče je nato sprejelo prvi, tretji, četrti, peti in šesti del tretjega tožbenega razloga, ki so se nanašali na napake v zvezi z neusklajenimi horizontalnimi učinki zaradi skupne rabe omrežja. Nazadnje je Splošno sodišče sprejelo prve tri dele četrtega tožbenega razloga, ki so se nanašali na neusklajene učinke na veleprodajnem trgu. Splošno sodišče je zato sporni sklep razglasilo za ničen.

42

Komisija je 7. avgusta 2020 v sodnem tajništvu Sodišča vložila to pritožbo.

43

Komisija je z ločeno vlogo, vloženo navedenega dne, Sodišču predlagala, naj v razmerju do družbe EE, ki je ena od dveh intervenientov v postopku na prvi stopnji, zaupno obravnava nekatere dele te pritožbe, ki vsebujejo informacije, za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti in ustrezajo informacijam, ki jih je Splošno sodišče obravnavalo zaupno. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 1. oktobra 2020, Komisija/CK Telecoms UK Investments (C‑376/20 P, EU:C:2020:789), temu predlogu ugodil. Tako je bila družbi EE vročena le nezaupna različica navedene pritožbe.

44

Družba CK Telecoms je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča 20. novembra 2020, Sodišču predlagala, naj v razmerju do družbe EE zaupno obravnava nekatere informacije iz njenega odgovora na pritožbo, za katere velja poslovna skrivnost in se zato ne smejo posredovati družbi EE, ki je konkurentka družbe CK Telecoms, ter ki ustrezajo informacijam, za katere je Splošno sodišče odobrilo zaupno obravnavo v razmerju do družbe EE. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 26. januarja 2021, Komisija/CK Telecoms UK Investments (C‑376/20 P, EU:C:2021:81), odločil, da se ta odgovor na pritožbo v razmerju do družbe EE obravnava zaupno, pri čemer je bila tej družbi vročena le nezaupna različica te vloge.

45

Nadzorni organ EFTA je z vlogo, vloženo 24. marca 2021 v sodnem tajništvu Sodišča, na podlagi člena 40, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in člena 130 Poslovnika Sodišča, ki se na podlagi člena 190(1) tega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, predlagal, naj se mu v tej zadevi dovoli intervencija v podporo predlogom Komisije. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 4. junija 2021, Komisija/CK Telecoms UK Investments (C‑376/20 P, EU:C:2021:488), temu predlogu ugodil in temu organu dovolil, da predstavi svoje stališče na obravnavi. Navedenemu organu je bil vročen prepis vseh procesnih aktov.

46

Predsednik Sodišča je Komisiji na njen predlog z dne 12. februarja 2021 dovolil vložitev replike.

47

Po vložitvi duplike družbe CK Telecoms je bil pisni del postopka v tej zadevi končan 19. maja 2021.

48

Komisija Sodišču predlaga, naj:

49

Družba CK Telecoms Sodišču predlaga, naj:

50

Komisija v utemeljitev pritožbe navaja šest pritožbenih razlogov. Prvi se nanaša na napačno uporabo prava, ker naj bi Splošno sodišče uporabilo strožji dokazni standard od tistega, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča na področju koncentracij. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na napačno razlago člena 2(3) Uredbe št. 139/2004. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče s tem, da je pri razlagi pojmov „pomembno gonilo konkurence“ in „bližnji konkurenti“ prekoračilo meje sodnega nadzora, ta pojma napačno razlagalo in izkrivilo tako sporni sklep kot odgovor Komisije na tožbo. Četrti pritožbeni razlog se nanaša na izkrivljanje trditev Komisije v zvezi s kvantitativno analizo učinkov nameravane koncentracije na cene in napačno uporabo prava s strani Splošnega sodišča pri presoji te analize, peti pritožbeni razlog pa na to, da naj Splošno sodišče ne bi presodilo vseh upoštevnih dejavnikov. Šesti pritožbeni razlog se nanaša na napake v zvezi s skupno rabo omrežja.

51

Komisija s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 118 izpodbijane sodbe odločilo, da mora Komisija predložiti zadostne dokaze za to, da z resno verjetnostjo dokaže obstoj bistvenega oviranja učinkovite konkurence, uporabilo posebej visok dokazni standard, ki presega dokazni standard, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča na področju nadzora koncentracij, in tako napačno uporabilo pravo. Zaradi te napake naj bi Splošno sodišče v točkah 119, 172, 216, 268, 281 in 396 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da bi koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco.

52

V zvezi s tem naj bi bilo iz točke 52 sodbe z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala (C‑413/06 P, EU:C:2008:392), razvidno, da mora Komisija, kadar ji je predložena koncentracija, načeloma zavzeti stališče bodisi v smislu odobritve te koncentracije bodisi v smislu njene prepovedi na podlagi svoje presoje o ekonomskih posledicah priglašene koncentracije, do katerih bo najverjetneje prišlo.

53

Dokazni standard, ki ga Splošno sodišče zahteva v točki 118 izpodbijane sodbe za ugotovitev morebitnega bistvenega oviranja učinkovite konkurence, pa naj bi nujno pomenil, da ni simetričen z dokaznim standardom, ki naj bi ga bilo mogoče izpeljati iz člena 2(2) in (3) Uredbe št. 139/2004, saj ta določba ne določa niti splošne domneve o združljivosti niti splošne domneve o nezdružljivosti priglašene koncentracije z notranjim trgom.

54

Na prvem mestu, družba CK Telecoms navaja, da je prvi pritožbeni razlog brezpredmeten.

55

Zlasti iz izpodbijane sodbe naj bi namreč izhajalo, da je Komisija napačno uporabila pravo pri razlagi pojmov „pomembno gonilo konkurence“ in „bližnji konkurenti“ v fazi presoje pred preučitvijo dokazov, na podlagi katerih je ugotovila, da obstaja bistveno oviranje učinkovite konkurence. Na te napake naj torej ne bi vplival domnevno napačen dokazni standard, ki ga zahteva Splošno sodišče.

56

Poleg tega naj Komisija ne bi dokazala, da bi bil rezultat nižjega dokaznega standarda od tistega, ki ga zahteva Splošno sodišče, drugačen.

57

Na drugem mestu, družba CK Telecoms trdi, da je dokazni standard, ki ga zahteva Splošno sodišče, v skladu s sodno prakso Sodišča.

58

Družba CK Telecoms trdi, da Sodišče v sodbi z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala (C‑413/06 P, EU:C:2008:392), ni sledilo sklepnim predlogom generalne pravobranilke J. Kokott in ni sprejelo „tehtanja verjetnosti“ kot dokaznega standarda, ki se zahteva za ugotovitev, da obstaja bistveno oviranje učinkovite konkurence.

59

Tak dokazni standard naj bi pomenil, da bi zadostovalo, da se Komisija opre na dokaze, ki niso posebej skladni ali trdni, da bi dokazala, da je obstoj bistvenega oviranja učinkovite konkurence bolj verjeten kot ne.

60

Iz točk 27, 39, 41 in 45 sodbe z dne 15. februarja 2005, Komisija/Tetra Laval (C‑12/03 P, EU:C:2005:87), pa naj bi bilo razvidno, da morajo biti dokazi za ugotovitev bistvenega oviranja učinkovite konkurence trdni, da potrdi utemeljenost teze iz sklepa na področju nadzora koncentracij, kar pomeni, da je treba preveriti vsebinsko pravilnost, zanesljivost in doslednost teh dokazov.

61

Družba CK Telecoms trdi, da čeprav mora Komisija uporabiti enak dokazni standard tako za odobritev kot za prepoved koncentracije, to ne spremeni dejstva, da to, da se od te institucije zahteva višji dokazni standard kot zgolj „tehtanje verjetnosti“, da bi dokazala morebiten obstoj bistvenega oviranja učinkovite konkurence, ne posega v nevtralnost, določeno v členu 2(2) in (3) Uredbe št. 139/2004.

62

V teh okoliščinah družba CK Telecoms trdi, da Splošno sodišče s tem, da se je v točki 118 izpodbijane sodbe sklicevalo na a contrario razlago točk od 209 do 211 sklepnih predlogov generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala (C‑413/06 P, EU:C:2007:790), in s tem, da je štelo, da je dokazni standard, ki se uporablja za Komisijo, strožji od preprostega „tehtanja verjetnosti“, ni napačno uporabilo prava.

63

V zvezi s trditvijo družbe CK Telecoms, da je ta prvi pritožbeni razlog brezpredmeten, je treba navesti, da zlasti iz točk 119, 172, 216, 281, 282, 372 in 396 izpodbijane sodbe izhaja, da je Splošno sodišče odločilo o morebitnem obstoju bistvenega oviranja učinkovite konkurence, zlasti z uporabo pojmov „pomembno gonilo konkurence“ in „bližnji konkurenti“ glede na dokazni standard, naveden v točki 118 navedene sodbe. Ne glede na vprašanje, ali je – kot trdi Komisija v okviru tretjega pritožbenega razloga – pri razlagi teh pojmov pravo napačno uporabljeno, lahko ta institucija Splošnemu sodišču tudi upravičeno očita, da je zahtevalo višji dokazni standard od tistega, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča na področju koncentracij.

64

Poleg tega je treba zavrniti trditev družbe CK Telecoms, da Komisija ni dokazala, da bi drugačen dokazni standard od tistega, ki ga je uporabilo Splošno sodišče, pripeljal do drugačnega rezultata. Po eni strani mora namreč družba CK Telecoms načeloma dokazati, da je prvi pritožbeni razlog brezpredmeten. Po drugi strani, ker je Splošno sodišče, kot je razvidno iz točk 118 in 119 izpodbijane sodbe, zahtevo po resni verjetnosti, ki se nanaša na obstoj bistvenega oviranja učinkovite konkurence, uporabilo za vse dokaze, ki jih je preučilo, ni mogoče a priori izključiti, da bi lahko uporaba manj strogega dokaznega standarda privedla do zavrnitve tožbe na prvi stopnji.

65

Zato je treba zavrniti trditve družbe CK Telecoms, ki se nanašajo na neupoštevnost prvega pritožbenega razloga, in preučiti utemeljenost tega pritožbenega razloga.

66

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je zlasti iz uvodne izjave 5 Uredbe št. 139/2004 razvidno, da je namen te uredbe zagotoviti, da reorganizacija podjetij ne povzroča trajne škode konkurenci.

67

Poleg tega je treba spomniti, prvič, da člen 2(2) te uredbe določa, naj se koncentracija, ki ne bi bistveno ovirala učinkovite konkurence, razglasi za združljivo z notranjim trgom. Po drugi strani iz člena 2(3) navedene uredbe izhaja, naj se v nasprotnem primeru koncentracija, ki bi tak učinek imela, razglasi za nezdružljivo z notranjim trgom.

68

Zakonodajalec Unije je zato v členu 8(1) Uredbe št. 139/2004 določil, da če Komisija ugotovi, da priglašena koncentracija izpolnjuje merilo, določeno v členu 2(2) te uredbe, izda odločbo, s katero razglasi to koncentracijo za združljivo z notranjim trgom. Če pa Komisija, kot izhaja iz člena 8(3) navedene uredbe, ugotovi, da priglašena koncentracija izpolnjuje merilo, določeno v členu 2(3) te uredbe, izda odločbo, s katero navedeno koncentracijo razglasi za nezdružljivo z notranjim trgom.

69

Iz besedila tako člena 2(2) in (3) Uredbe št. 139/2004 kot njenega člena 8(1) in (3) torej izhaja, da so te določbe simetrične glede dokaznega standarda, ki se zahteva od Komisije za dokazovanje, ali bi priglašena koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco oziroma ne bi bistveno ovirala učinkovite konkurence, in da je zato treba to koncentracijo razglasiti za nezdružljivo oziroma združljivo z notranjim trgom.

70

V zvezi s tem je treba, na prvem mestu, navesti, da iz besedila teh določb ne izhaja, da Uredba št. 139/2004 določa različen dokazni standard za odločbe o odobritvi koncentracije na eni strani in odločbe o prepovedi koncentracije na drugi strani (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 46).

71

V tem okviru iz te uredbe ni mogoče sklepati na splošno domnevo o združljivosti ali nezdružljivosti priglašene koncentracije z notranjim trgom (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 48).

72

Člen 10(6) navedene uredbe sicer res določa, da je priglašena koncentracija razglašena za združljivo z notranjim trgom, če Komisija v upoštevnem roku ne sprejme odločbe o združljivosti te koncentracije, vendar je ta določba, prvič, poseben izraz zahteve po hitrosti, ki označuje splošno sistematiko uredbe, in drugič, izjema od splošne sistematike uredbe, na podlagi katere Komisija izrecno odloča o koncentracijah, ki so ji priglašene (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 49).

73

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Komisiji ni treba upoštevati višjega dokaznega standarda na področju odločb o prepovedi koncentracij kot na področju odločb o odobritvi teh koncentracij (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 51).

74

Iz tega sledi, da se zahteve glede izvajanja dokazov, vključno z dokaznim standardom, ne razlikujejo glede na vrsto odločbe, ki jo Komisija sprejme na področju nadzora nad koncentracijami.

75

Na drugem mestu, iz sodne prakse izhaja, da morajo biti odločbe Komisije o združljivosti koncentracij z notranjim trgom podprte z dovolj pomembnimi in doslednimi dokazi (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 50 in navedena sodna praksa).

76

Res je, da je Sodišče v okviru analize koncentracije „konglomeratne vrste“ razsodilo, da je kakovost dokazov, ki jih je predložila Komisija, da bi dokazala nujnost sprejetja sklepa, s katerim je koncentracija razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom, še posebej pomembna (sodba z dne 15. februarja 2005, Komisija/Tetra Laval, C‑12/03 P, EU:C:2005:87, točka 44).

77

Vendar je Sodišče pojasnilo, da ta sodna praksa odraža le bistveno vlogo dokaza, ki je v tem, da potrdi utemeljenost teze oziroma, kot na področju nadzora koncentracij, podpre presoje, na katerih temeljijo odločbe Komisije (glej v tem smislu sodbi z dne 15. februarja 2005, Komisija/Tetra Laval, C‑12/03 P, EU:C:2005:87, točka 41, in z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 51 in navedena sodna praksa). Posebne zahteve glede kakovosti dokazov torej načeloma ne vplivajo na zahtevani dokazni standard.

78

Poleg tega je Sodišče pojasnilo tudi, da je zapletenost, ki je lastna tezi o oviranju konkurence, ki se zatrjuje v zvezi s priglašeno koncentracijo, dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri presoji verjetnosti različnih posledic te koncentracije, da bi se opredelila tista, ki je najverjetnejša, ta zapletenost pa kot taka ne vpliva na zahtevani dokazni standard (sodba z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 51).

79

Kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 59 sklepnih predlogov, je torej treba ugotoviti, da se dokazni standard za uporabo člena 2(2) in (3) Uredbe št. 139/2004 ne razlikuje niti glede na vrsto koncentracije, ki jo presoja Komisija, niti glede na zapletenost, ki je lastna tezi o oviranju konkurence, ki se zatrjuje v zvezi s priglašeno koncentracijo.

80

Na tretjem in zadnjem mestu, iz člena 4(1) Uredbe št. 139/2004, ki nalaga priglasitev koncentracije pred njeno izvedbo, in iz člena 7(1) te uredbe, ki določa obveznost, da se ta koncentracija ne izvede pred njeno priglasitvijo in odobritvijo, izhaja, da se z navedeno uredbo uvaja sistem preventivnega nadzora koncentracij.

81

Ta nadzor se zato razlikuje od naknadnega nadzora sporazumov med podjetji, sklepov podjetniških združenj in usklajenih ravnanj iz člena 101 PDEU ter od zlorab prevladujočega položaja iz člena 102 PDEU.

82

Komisija ima pri izvajanju tega predhodnega nadzora koncentracij polje proste presoje glede ekonomskih vprašanj za izvajanje materialnih pravil Uredbe št. 139/2004, zlasti njenega člena 2 (sodba z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 144), saj izvaja ekonomske analize prihodnjega razvoja, namenjene ugotavljanju verjetnosti nekega razvoja na upoštevnem trgu v predvidljivem časovnem obdobju.

83

Te analize prihodnjega razvoja, ki so najpogosteje zapletene, pa so nujno bolj negotove kot naknadne analize.

84

Za analizo prihodnjega razvoja, potrebno na področju nadzora koncentracij, ki obsega preučitev, kako bi lahko koncentracija spremenila parametre konkurence na zadevnih trgih, zato da se ugotovi, ali bi bila posledica te koncentracije resno oviranje učinkovite konkurence, si je namreč treba zamisliti različne nize razlogov in učinkov, zato da se ugotovi, kateri izmed njih je najbolj verjeten (sodbe z dne 15. februarja 2005, Komisija/Tetra Laval, C‑12/03 P, EU:C:2005:87, točka 43; z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 47, in z dne 16. januarja 2019, Komisija/United Parcel Service, C‑265/17 P, EU:C:2019:23, točka 32). Ta analiza prihodnjega razvoja spada v polje proste presoje glede ekonomskih vprašanj, ki ga ima Komisija, za izvajanje materialnih pravil Uredbe št. 139/2004, zlasti njenega člena 2, ki upravičuje, da je nadzor sodišča Unije nad odločbo Komisije na področju koncentracij omejen na preverjanje, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bila storjena očitna napaka pri presoji (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 144 in navedena sodna praksa).

85

Res je, da je treba tako analizo opraviti z veliko pozornostjo, ker ne gre niti za preučitev preteklih dogodkov, za katere so pogosto na voljo številni dokazi, ki omogočajo razumevanje razlogov, niti za preučitev sedanjih dogodkov, temveč za napovedovanje dogodkov, ki se bodo – če ne bo sprejeta nobena odločba, ki bi prepovedovala ali določala pogoje za koncentracijo – bolj ali manj verjetno zgodili v prihodnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 15. februarja 2005, Komisija/Tetra Laval, C‑12/03 P, EU:C:2005:87, točka 42).

86

Vendar pa ekonomska analiza prihodnjega razvoja, ki jo mora opraviti Komisija, nasprotuje temu, da bi morala ta institucija, da bi dokazala, da bi koncentracija bistveno ovirala ali, nasprotno, ne bi ovirala učinkovite konkurence, upoštevati posebej visok dokazni standard.

87

V teh okoliščinah je treba zlasti ob upoštevanju simetrične strukture člena 2(2) in (3) Uredbe št. 139/2004 in ekonomskih analiz prihodnjega razvoja Komisije na področju nadzora koncentracij ugotoviti, da za razglasitev nezdružljivosti oziroma združljivosti koncentracije z notranjim trgom zadostuje, da Komisija z dovolj pomembnimi in skladnimi dokazi dokaže, da je bolj verjetno kot ne, da bi zadevna koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco oziroma da ne bi bistveno ovirala učinkovite konkurence na notranjem trgu ali na njegovem znatnem delu.

88

Zato je Splošno sodišče s tem, da je v točki 118 izpodbijane sodbe menilo, da mora Komisija dokazati, da po izvedbi koncentracije „obstaja resna verjetnost bistvenega oviranja“ učinkovite konkurence, in da je „dokazni standard, ki se uporablja v obravnavani zadevi, strožji od tistega, v skladu s katerim je bistveno oviranje učinkovite konkurence ‚bolj verjetno kot ne‘“, uporabilo dokazni standard, ki ne izhaja iz Uredbe št. 139/2004, kot jo razlaga Sodišče, in tako napačno uporabilo pravo.

89

Zato je treba prvi pritožbeni razlog sprejeti.

90

Drugi pritožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov, s katerima Komisija izpodbija razlago člena 2(3) Uredbe št. 139/2004, ki jo je podalo Splošno sodišče v izpodbijani sodbi.

91

Komisija s prvim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točki 90 izpodbijane sodbe pogoje, ki se zahtevajo za ugotovitev, da ima lahko koncentracija neusklajene učinke, izenačilo s pogoji, ki se zahtevajo za dokaz obstoja prevladujočega položaja.

92

Komisija pojasnjuje, da ne izpodbija, da je stopnja škode, ki se zahteva za dokazovanje morebitnega bistvenega oviranja učinkovite konkurence zaradi neusklajenih učinkov, enaka kot tista, ki se zahteva za dokazovanje takega oviranja zaradi ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja. Ob tem naj bi Splošno sodišče z izrazom „sam“, uporabljenim v točki 90 izpodbijane sodbe v povezavi z izrazom „združeni subjekt“, menilo, da lahko Komisija koncentracijo prepove le, če lahko dokaže, da bo imel ta subjekt tržno moč, enakovredno tisti, ki jo zagotavlja prevladujoči položaj.

93

Družba CK Telecoms navaja, da Komisija izpodbija splošno ugotovitev Splošnega sodišča, ki naj ne bi bila podlaga za analizo in concreto, in da je zato prvi del drugega pritožbenega razloga Komisije brezpredmeten.

94

Splošno sodišče je v točki 90 izpodbijane sodbe presodilo, da člen 2(3) Uredbe št. 139/2004 „Komisiji omogoča, da lahko v nekaterih okoliščinah na oligopolnih trgih prepove koncentracije, ki – čeprav se zaradi njih ne ustvari ali krepi individualni ali kolektivni prevladujoči položaj – lahko vplivajo na pogoje konkurence na trgu v obsegu, primerljivem s tistim, ki ga je mogoče pripisati takim položajem, saj združeni subjekt s tem pridobi tako moč, da lahko sam določa parametre konkurence in zlasti določa cene, namesto da bi jih sprejemal“.

95

Navesti pa je treba, kot je navedla družba CK Telecoms, da navedena točka 90 vsebuje splošen preudarek Splošnega sodišča, ne da bi bila dokazana povezava z napako, ki naj bi jo Komisija storila pri uporabi pojma „bistveno oviranje učinkovite konkurence“ v smislu člena 2(3) Uredbe št. 139/2004. Poleg tega, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 70 sklepnih predlogov, Komisija ni navedla nobene točke izpodbijane sodbe, ki bi temeljila na tej ugotovitvi.

96

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da očitki, ki so usmerjeni zoper dodatne razloge iz odločbe Splošnega sodišča, ne morejo povzročiti razveljavitve te odločbe in so torej brezpredmetni (sodba z dne 23. marca 2023, PV/Komisija, C‑640/20 P, EU:C:2023:232, točka 191 in navedena sodna praksa). Tudi če bi bil prvi del drugega pritožbenega razloga utemeljen, pa z njim ne bi bilo mogoče razveljaviti izpodbijane sodbe, ker se ta del nanaša na njeno obrazložitev, za katero ni bilo dokazano, da prispeva k utemeljitvi izreka navedene sodbe.

97

Iz tega sledi, da je treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot brezpredmeten.

98

Komisija z drugim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah 95 in 96 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da je treba člen 2(3) Uredbe št. 139/2004 v povezavi z njeno uvodno izjavo 25 razlagati tako, da če po koncentraciji ne nastane ali se ne okrepi prevladujoči položaj, je mogoče bistveno oviranje učinkovite konkurence ugotoviti le, če sta izpolnjena dva kumulativna pogoja iz te uvodne izjave, in sicer odstranitev pomembnega konkurenčnega pritiska, ki je pred tem obstajal med strankami koncentracije, na eni strani in zmanjšanje konkurenčnega pritiska na preostale konkurente na drugi strani.

99

Po mnenju Komisije taka razlaga ogroža cilj učinkovitega nadzora koncentracij, naveden v uvodni izjavi 24 te uredbe, in bi ji med drugim preprečevala razvoj teorij škode, ki ne izpolnjujejo pogojev, navedenih v točki 96 izpodbijane sodbe, kot je na primer druga teorija škode, navedena v obravnavani zadevi, ki temelji na zmanjšanju konkurenčnega pritiska preostalih konkurentov na združeni subjekt zaradi tržnega položaja tega subjekta po koncentraciji.

100

Družba CK Telecoms navaja, da je iz besedila uvodne izjave 25 Uredbe št. 139/2004, med drugim iz veznika „pa tudi“, ki je bil povzet v Smernicah o horizontalnih združitvah in spornem sklepu, razvidno, da sta v navedeni uvodni izjavi navedena dva kumulativna pogoja. Nasprotna razlaga naj bi Komisiji omogočila, da prepove vse horizontalne koncentracije, saj te nujno povzročijo zmanjšanje konkurence med zadevnimi strankami.

101

Splošno sodišče je v točki 96 izpodbijane sodbe v bistvu menilo, da je treba člen 2(3) Uredbe št. 139/2004 razlagati ob upoštevanju uvodne izjave 25 te uredbe. V zvezi s tem je Splošno sodišče izhajalo iz premise, da sta v tej uvodni izjavi navedena dva kumulativna pogoja za to, da lahko neusklajeni učinki zaradi koncentracije v nekaterih okoliščinah bistveno ovirajo učinkovito konkurenco, in sicer, prvič, odstranitev pomembnega konkurenčnega pritiska, ki je pred tem obstajal med strankami koncentracije, in drugič, zmanjšanje konkurenčnega pritiska na preostale konkurente.

102

Splošno sodišče je v točki 97 navedene sodbe iz tega sklepalo, da „zgolj učinek zmanjšanja konkurenčnih pritiskov na preostale konkurente načeloma še ne zadostuje za to, da se dokaže bistveno oviranje učinkovite konkurence v okviru teorije škode, ki temelji na neusklajenih učinkih“.

103

Ob upoštevanju te razlage člena 2(3) Uredbe št. 139/2004 je Splošno sodišče preučilo prvi, tretji in četrti tožbeni razlog, kot je razvidno iz točke 105 izpodbijane sodbe.

104

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da se s preambulo akta Unije lahko pojasni vsebina določb tega akta in da so uvodne izjave takega akta pomembni elementi razlage, s katerimi se lahko razjasni volja avtorja navedenega akta (sodba z dne 19. decembra 2019, Puppinck in drugi/Komisija, C‑418/18 P, EU:C:2019:1113, točka 75 in navedena sodna praksa).

105

Vendar preambula akta Unije ni pravno zavezujoča in se nanjo ni mogoče sklicevati niti zato, da bi se odstopilo od samih določb zadevnega akta, niti zato, da bi se te določbe razlagale v smislu, ki je očitno v nasprotju z njihovim besedilom (sodba z dne 19. decembra 2019, Puppinck in drugi/Komisija, C‑418/18 P, EU:C:2019:1113, točka 76 in navedena sodna praksa).

106

Kot je razvidno iz uvodnih izjav 6 in 24 Uredbe št. 139/2004, je njen namen uvesti učinkovit nadzor vseh koncentracij glede na njihov učinek na strukturo konkurence v Uniji, zlasti da se zagotovi učinkovita in neizkrivljena konkurenca na notranjem trgu in da se zagotovi politika, ki se izvaja skladno z načeli odprtega tržnega gospodarstva s svobodno konkurenco.

107

V zvezi s tem je iz uvodne izjave 25 te uredbe v bistvu razvidno, da se ta nanaša tudi na nezdružljivost koncentracije podjetij, ki delujejo na oligopolnem trgu, z notranjim trgom, kadar bi ta koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco, ne da bi imel združeni subjekt prevladujoči položaj.

108

Natančneje, iz navedene uvodne izjave 25 je razvidno, da čeprav „[m]nogi oligopolni trgi izkazujejo zdravo stopnjo konkurence[, to ne spremeni dejstva, da] lahko v nekaterih okoliščinah koncentracije, vključujoče odstranitev pomembnega konkurenčnega pritiska, ki je pred tem obstajal med strankami koncentracije, pa tudi zmanjšanje konkurenčnega pritiska na preostale konkurente, tudi kadar ne obstaja verjetnost usklajevanja med člani oligopola, bistveno ovirajo učinkovito konkurenco“.

109

Iz predzadnjega stavka iste uvodne izjave 25 pa v bistvu izhaja, da se učinkovit nadzor, določen z Uredbo št. 139/2004, razširi na vsako koncentracijo, ki bi bistveno ovirala učinkovito konkurenco na notranjem trgu ali na njegovem znatnem delu, vključno s koncentracijami, ki imajo neusklajene učinke. Ta učinkovit nadzor spada v okvir splošnega cilja Uredbe št. 139/2004, izraženega v njeni uvodni izjavi 5, ki je preprečiti, da bi proces reorganizacije povzročil trajno škodo konkurenci na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu.

110

Da bi se omogočila učinkovita in neizkrivljena konkurenca na notranjem trgu ter zagotovila politika, ki se izvaja skladno z načeli odprtega tržnega gospodarstva s svobodno konkurenco, je namen Uredbe št. 139/2004 uvesti učinkovit nadzor vseh koncentracij, ki bi bistveno ovirale učinkovito konkurenco, vključno s tistimi, ki imajo neusklajene učinke na oligopolnih trgih. Tako poleg tega, da se z uvodno izjavo te uredbe nikakor ne more omejiti obsega določb navedene uredbe, ni mogoče šteti, da mora biti učinkovit nadzor koncentracij, izvedenih na takih trgih, ki lahko povzročijo neusklajene učinke, omejen na položaje, za katere sta hkrati značilna oba primera, navedena v uvodni izjavi 25 te uredbe.

111

Kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točkah od 74 do 76 sklepnih predlogov, veznik „pa tudi“ ne zadostuje za ovrženje te razlage. Če bi se namreč člen 2(3) Uredbe št. 139/2004 v povezavi z uvodno izjavo 25 te uredbe razlagal tako, da sta ta primera kumulativna pogoja za ugotovitev bistvenega oviranja učinkovite konkurence zaradi koncentracije, ki nima usklajenih učinkov na oligopolnem trgu, bi se učinkovitost nadzora te vrste koncentracij zmanjšala le na primere, v katerih lahko Komisija dokaže, da lahko zadevna koncentracija hkrati odstrani pomemben konkurenčni pritisk med strankami te koncentracije in zmanjša konkurenčne pritiske na preostale konkurente, ki delujejo na zadevnem trgu.

112

Tako bi taka razlaga pomenila, da odstranitev pomembnega konkurenčnega pritiska, ki je pred tem obstajal med strankami koncentracije, in enostransko zvišanje cen, ki bi lahko iz tega izhajalo, sama po sebi nikoli ne bi zadostovala za dokaz bistvenega oviranja učinkovite konkurence.

113

Taka ozka razlaga člena 2(3) Uredbe št. 139/2004 pa ne bi bila združljiva s ciljem te uredbe, navedenim v točki 109 te sodbe, da se uvede učinkovit nadzor vseh koncentracij, ki bi bistveno ovirale učinkovito konkurenco na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu, vključno s tistimi, ki imajo neusklajene učinke.

114

V teh okoliščinah je Splošno sodišče s tem, da je v točki 96 izpodbijane sodbe razsodilo, da je treba člen 2(3) Uredbe št. 139/2004 v povezavi z uvodno izjavo 25 te uredbe razlagati tako, da če po koncentraciji na oligopolnem trgu ne nastane ali se ne okrepi prevladujoči položaj, je mogoče bistveno oviranje učinkovite konkurence ugotoviti le, če Komisija dokaže, da sta izpolnjena dva kumulativna pogoja, in sicer odstranitev pomembnega konkurenčnega pritiska, ki je pred tem obstajal med strankami koncentracije, na eni strani in zmanjšanje konkurenčnega pritiska na preostale konkurente na drugi strani, napačno uporabilo pravo.

115

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba drugi del drugega pritožbenega razloga sprejeti.

116

Iz tega sledi, da je drugi pritožbeni razlog, ki se nanaša na napačno razlago člena 2(3) Uredbe št. 139/2004, utemeljen.

117

Tretji pritožbeni razlog ima štiri dele, od katerih se prvi nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče prekoračilo meje sodnega nadzora, ki ga mora opraviti pri razlagi pojmov „pomembno gonilo konkurence“ in „bližnji konkurenti“, drugi na izkrivljanje tako spornega sklepa kot odgovora Komisije na tožbo in na napačno razlago pojma „pomembno gonilo konkurence“, tretji na napačno razlago pojma „bližnji konkurenti“ in izkrivljanje spornega sklepa, četrti, ki je naveden podredno, pa na kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi z morebitno nezdružljivostjo Smernic o horizontalnih združitvah z Uredbo št. 139/2004.

118

Komisija s prvim delom tretjega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah 174 in 242 izpodbijane sodbe razlagalo pojma „pomembno gonilo konkurence“ in „bližnji konkurenti“, odstopilo od opredelitev teh ekonomskih pojmov v Smernicah o horizontalnih združitvah in od gospodarskega okvira, ki je v njih določen. Zato naj bi Splošno sodišče kršilo polje proste presoje Komisije glede ekonomskih vprašanj in nadomestilo presojo Komisije s svojo ekonomsko presojo. S tem naj bi navedeno sodišče prekoračilo meje sodnega nadzora odločb Komisije, s katerimi je koncentracija razglašena za združljivo ali nezdružljivo z notranjim trgom.

119

Natančneje, Komisija trdi, da Splošno sodišče nima niti pristojnosti niti strokovnega znanja, da bi odstopilo od ekonomskih pojmov iz Smernic o horizontalnih združitvah in da bi sledilo drugačnemu ekonomskemu pristopu od tistega, ki je naveden v teh smernicah. Po mnenju te institucije je pristojnost Splošnega sodišča omejena na nadzor zakonitosti navedenih smernic.

120

Družba CK Telecoms navaja, da Splošno sodišče pri razlagi in uporabi pojmov „pomembno gonilo konkurence“ in „bližnji konkurenti“ ni prekoračilo meja sodnega nadzora. Nasprotno, v izpodbijani sodbi naj bi Splošno sodišče presodilo dokaze na podlagi merila, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse in v skladu s katerim polje proste presoje Komisije na ekonomskem področju ne posega v pristojnost sodišča Unije za nadzor nad njeno razlago ekonomskih podatkov.

121

V skladu z uvodno izjavo 28 Uredbe št. 139/2004 je – zato da bi se pojasnilo in razložilo presojanje koncentracij glede na to uredbo s strani Komisije – primerno, da Komisija objavi smernice, ki bi pomenile soliden gospodarski okvir za presojo koncentracij, da bi se ugotovilo, ali jih je mogoče šteti za nezdružljive s skupnim trgom.

122

Komisija je zato sprejela Smernice o horizontalnih združitvah, ki določajo metodologijo, ki si jo je Komisija določila za potrebe presoje morebitnega obstoja bistvenega oviranja učinkovite konkurence v smislu Uredbe št. 139/2004.

123

Vendar čeprav Komisija ne more brez utemeljitve odstopiti od takih smernic, ne da bi bila, glede na okoliščine primera, sankcionirana na podlagi kršitve splošnih pravnih načel, teh smernic ni mogoče opredeliti za pravna pravila, ki bi jih uprava vsekakor morala spoštovati, in niso pravna podlaga za odločbe, ki jih Komisija sprejme na zadevnem področju (glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2005, Dansk Rørindustri in drugi/Komisija, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točke 209, 211 in 213). Sodišče Unije vseeno ostaja pristojno za razlago navedenih smernic, med drugim kadar se Komisija v svojih odločbah o odobritvi ali prepovedi koncentracije nanje opre, da bi ugotovila, ali zadevna koncentracija bistveno ovira učinkovito konkurenco.

124

Res je, kot je bilo opozorjeno v točki 84 te sodbe, da ima Komisija glede ekonomskih vprašanj polje proste presoje za izvajanje materialnih pravil Uredbe št. 139/2004, zlasti njenega člena 2, ki upravičuje, da je nadzor sodišča Unije nad odločbo Komisije na področju koncentracij omejen na preverjanje, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in ali je bila storjena očitna napaka pri presoji.

125

To pa ne pomeni, da se mora sodišče Unije vzdržati nadzora nad razlago podatkov ekonomske narave, ki jo poda Komisija. Sodišče Unije, ki – kot je generalna pravobranilka opozorila v točkah 73 in 85 sklepnih predlogov – ne more biti vezano na Smernice o horizontalnih združitvah kot take, mora namreč med drugim preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletenega položaja, in ali lahko utemeljijo iz njih izpeljane sklepe (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 145 in navedena sodna praksa).

126

Navedeno polje proste presoje Komisije prav tako ne pomeni, da se mora sodišče Unije vzdržati nadzora nad razlago Komisije glede pojmov prava Unije, za katere je treba pri njihovem izvajanju opraviti ekonomsko analizo.

127

V zvezi s tem je treba spomniti, da je sodišče Unije na področju konkurenčnega prava že večkrat razlagalo pojme, za katere je treba pri njihovem izvajanju opraviti ekonomsko analizo, kot je pojem „prevladujoči položaj“ (sodba z dne 14. februarja 1978, United Brands in United Brands Continentaal/Komisija, 27/76, EU:C:1978:22, točki 65 in 66), pojem „upoštevni trg“ (sodbi z dne 9. novembra 1983, Nederlandsche Banden-Industrie-Michelin/Komisija, 322/81, EU:C:1983:313, točka 37, in z dne 6. oktobra 1994, Tetra Pak/Komisija, T‑83/91, EU:T:1994:246, točka 63) in pojem „cenovne škarje“ (sodba z dne 25. marca 2021, Slovak Telekom/Komisija, C‑165/19 P, EU:C:2021:239, točka 73 in navedena sodna praksa).

128

Pojma „pomembno gonilo konkurence“ in „bližnji konkurenti“, ki sta navedena v Smernicah o horizontalnih združitvah, pa spadata med dejavnike, ki lahko vplivajo na verjetnost, da bo koncentracija povzročila pomembne neusklajene učinke, in posledično na ugotovitev morebitnega obstoja „bistvenega oviranja učinkovite konkurence“ v smislu člena 2(2) in (3) Uredbe št. 139/2004.

129

Iz tega sledi, da čeprav sta pojma „pomembno gonilo konkurence“ in „bližnji konkurenti“ pojma, za katera je treba pri njunem izvajanju opraviti ekonomsko analizo, je sodišče Unije pristojno za razlago teh pojmov v okviru izvajanja nadzora nad sklepi Komisije, sprejetimi na področju nadzora koncentracij.

130

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Splošno sodišče v obravnavani zadevi s tem, da je razlagalo pojma „pomembno gonilo konkurence“ in „bližnji konkurenti“, ni prekoračilo meja svojega sodnega nadzora.

131

Iz tega izhaja, da je treba prvi del tretjega pritožbenega razloga Komisije zavrniti kot neutemeljen.

132

Komisija z drugim delom tretjega pritožbenega razloga navaja tri očitke, od katerih se prvi nanaša na izkrivljanje spornega sklepa, drugi na izkrivljanje odgovora Komisije na tožbo in tretji na napačno razlago pojma „pomembno gonilo konkurence“.

133

Komisija s prvim očitkom Splošnemu sodišču očita, prvič, da je v točki 171 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da iz spornega sklepa izhaja, da dejstvo, da je stranka koncentracije opredeljena kot „pomembno gonilo konkurence“ na oligopolnem trgu, zadostuje za ugotovitev, da bi koncentracija povzročila bistveno oviranje učinkovite konkurence. Tej ugotovitvi Splošnega sodišča naj bi nasprotovala točka 155 navedene sodbe, v skladu s katero naj bi bilo iz besedila spornega sklepa, med drugim iz točke 777 obrazložitve tega sklepa, razvidno, da je dejstvo, da „je družba Three pomembno gonilo konkurence na maloprodajnem trgu […] v smislu točke 37 Smernic oziroma da vsekakor izvaja pomemben konkurenčni pritisk na tem trgu“, le eden od dejavnikov, ki jih je Komisija upoštevala za ugotovitev, da bi koncentracija povzročila pomembne neusklajene učinke.

134

Komisija z drugim očitkom trdi, da je Splošno sodišče v točki 170 navedene sodbe izkrivilo točko 39 odgovora na tožbo, zaradi česar je navedeno sodišče oblikovalo lastno opredelitev pojma „pomembno gonilo konkurence“, ki se razlikuje od tiste, ki je navedena v točki 37 Smernic o horizontalnih združitvah. Iz navedene točke 39 odgovora na tožbo in točke 13 duplike Komisije pa naj bi bilo razvidno, da je Komisija v njih navedla le en primer, ne da bi trdila, da mora „pomembno gonilo konkurence“ nujno izvajati še posebej agresivno konkurenco in svoje konkurente prisiliti, da ravnajo enako.

135

Ob tem naj bi iz točk 170 in 216 izpodbijane sodbe izhajalo, da je Splošno sodišče uporabilo ta primer in ga pretvorilo v opredelitev pojma „pomembno gonilo konkurence“.

136

Komisija s tretjim in zadnjim očitkom Splošnemu sodišču očita, da ji je v točkah 170 in 216 izpodbijane sodbe napačno naložilo pretirane zahteve za opredelitev podjetja kot „pomembnega gonila konkurence“, v skladu s katerimi se mora zadevno podjetje razlikovati od svojih konkurentov po vplivu na konkurenco ter, natančneje, izvajati posebej agresivno konkurenco glede cen in druge akterje na trgu siliti, da se ravnajo po njegovih cenah.

137

V zvezi s prvim očitkom Komisije družba CK Telecoms trdi, da je Komisija v svoji prejšnji praksi in zlasti v zadevah, navedenih v točki 164 izpodbijane sodbe, eno ali dve stranki obravnavanih koncentracij opredelila kot „pomembno gonilo konkurence“, pri čemer je ta ugotovitev zadostovala za ugotovitev, da bi zadevna koncentracija lahko bistveno ovirala učinkovito konkurenco.

138

V zvezi z drugim očitkom Komisije družba CK Telecoms trdi, da v točki 39 odgovora Komisije na tožbo ni bil naveden zgolj primer „pomembnega gonila konkurence“.

139

Družba CK Telecoms v zvezi s tretjim in zadnjim očitkom Komisije trdi, da se Splošno sodišče ni oddaljilo od Smernic o horizontalnih združitvah in je pravilno ugotovilo, da bi se moralo „pomembno gonilo konkurence“ razlikovati od svojih konkurentov po vplivu na konkurenco.

140

Zahteva, da se „pomembno gonilo konkurence“ razlikuje od svojih konkurentov po vplivu na konkurenco, naj bi bila namreč najmanj, kar je potrebno za ugotovitev, da lahko podjetje na oligopolnem trgu spada pod ta pojem. Če ne bi bilo tako, naj bi bilo mogoče vsakega konkurenta, ki deluje na oligopolnem trgu, opredeliti kot „pomembno gonilo konkurence“, Komisija pa naj bi lahko nasprotovala skoraj vsem horizontalnim koncentracijam.

141

Tako naj bi bilo treba za opredelitev podjetja kot „pomembnega gonila konkurence“ na oligopolnem trgu dokazati, da to izvaja posebej močne pritiske na preostale konkurente.

142

V zvezi s prvim očitkom, ki se nanaša na izkrivljanje spornega sklepa, je treba opozoriti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze (sodba z dne 25. julija 2018, Orange Polska/Komisija, C‑123/16 P, EU:C:2018:590, točka 75).

143

V obravnavanem zadevi je Splošno sodišče v točki 171 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je „[i]z [spornega] sklepa […] razvidno, da Komisija – glede odstranitve ,pomembnega gonila konkurence‘ – meni, da bi že zmanjšanje konkurenčnega pritiska, do katerega bi prišlo zlasti zaradi izginotja podjetja s pomembnejšo vlogo, kot so njegovi tržni deleži, samo po sebi zadostovalo kot dokaz bistvenega oviranja učinkovite konkurence“.

144

Splošno sodišče je to ugotovitev oprlo na razlago vseh točk obrazložitve spornega sklepa, ki se med drugim nanašajo na naravo pojma „pomembno gonilo konkurence“.

145

V nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče ugotovilo v navedeni točki 171, pa iz spornega sklepa ne izhaja, da je Komisija ugotovila, da bi odprava „pomembnega gonila konkurence“ v obravnavani zadevi sama po sebi zadostovala za dokaz bistvenega oviranja učinkovite konkurence.

146

Nasprotno, iz glavnih elementov v oddelkih, naslovljenih „Presoja konkurenčnosti“ in „Vsebinsko merilo“, natančneje iz točk 313 in 321 obrazložitve spornega sklepa, je razvidno, da je v Smernicah o horizontalnih združitvah navedenih več upoštevnih dejavnikov za ugotovitev, ali lahko koncentracija povzroči neusklajene učinke.

147

Res je, da je Komisija v teh dveh točkah obrazložitve med drugim pojasnila, da ni nujno, da so vsi ti dejavniki izpolnjeni, da bi bili taki učinki verjetni. Vendar, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 97 sklepnih predlogov, Komisija iz tega ni sklepala, da bi bil obstoj enega samega od teh dejavnikov dovolj za ugotovitev, da bi lahko obravnavana koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco.

148

Komisija se je namreč v opombi 263 k točki 313 obrazložitve spornega sklepa izrecno sklicevala na točko 26 Smernic o horizontalnih združitvah, v skladu s katero je okoliščina, da je mogoče eno od strank koncentracije opredeliti kot „pomembno gonilo konkurence“, eden od dejavnikov, za katere je v teh smernicah navedeno, da jih je mogoče upoštevati pri ugotavljanju, ali lahko ta koncentracija bistveno ovira učinkovito konkurenco.

149

Poleg tega, kot navaja Komisija, je Splošno sodišče v točki 155 izpodbijane sodbe samo ugotovilo, da iz spornega sklepa izhaja, da je opredelitev družbe Three kot „pomembnega gonila konkurence“ eden od dejavnikov, na podlagi katerih je Komisija ugotovila, da bi koncentracija povzročila neusklajene učinke.

150

Iz tega sledi, da je Splošno sodišče v točki 171 izpodbijane sodbe ta sklep izkrivilo.

151

Prvi očitek iz drugega dela tretjega pritožbenega razloga je torej treba sprejeti.

152

V zvezi z drugim očitkom, ki se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče v točki 170 izpodbijane sodbe izkrivilo točko 39 odgovora Komisije na tožbo, zaradi česar naj bi navedeno sodišče opredelitev pojma „pomembno gonilo konkurence“ določilo na podlagi primera tega pojma, zadostuje ugotovitev, da – tudi če je Splošno sodišče v navedeni točki 170 izkrivilo odgovor Komisije na tožbo – zaradi takega izkrivljanja ni mogoče razveljaviti izpodbijane sodbe, zlasti zato, ker pisnega stališča, ki ga je Komisija predložila v okviru postopka pred Splošnim sodiščem in ki se nanaša na pojem „pomembno gonilo konkurence“, ni mogoče šteti za odločilnega za določitev vsebine tega pojma.

153

Iz tega sledi, da je treba drugi očitek iz drugega dela tretjega pritožbenega razloga zavrniti kot brezpredmeten.

154

V zvezi s tretjim in zadnjim očitkom, ki se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je naložilo pretirane zahteve za opredelitev podjetja kot „pomembnega gonila konkurence“, je treba opozoriti, da je navedeno sodišče v točkah 170 in 216 izpodbijane sodbe uporabilo opredelitev pojma „pomembno gonilo konkurence“, v skladu s katero se mora zadevno podjetje na zadevnem trgu razlikovati od svojih konkurentov po vplivu svoje cenovne politike na konkurenčno dinamiko ter, natančneje, izvajati posebej agresivno konkurenco glede cen in druge akterje na trgu siliti, da se ravnajo po njegovih cenah.

155

Splošno sodišče je v točkah 173 in 175 navedene sodbe pojasnilo, da bi pristop, ki ga je Komisija uporabila v spornem sklepu, v praksi pomenil zamenjevanje pojma „bistveno oviranje učinkovite konkurence“ iz člena 2(3) Uredbe št. 139/2004, pojma „odstranitev pomembnega konkurenčnega pritiska“ iz uvodne izjave 25 te uredbe in pojma odstranitve „pomembnega gonila konkurence“. Taka zmeda bi privedla do široke razlage tega člena 2(3), v skladu s katero bi bila vsaka odstranitev „pomembnega gonila konkurence“ enakovredna odstranitvi pomembnega konkurenčnega pritiska, kar pa bi posledično upravičilo ugotovitev obstoja bistvenega oviranja učinkovite konkurence.

156

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 174 izpodbijane sodbe v bistvu menilo, da če se ne zahteva, da se podjetje razlikuje od konkurentov po vplivu na konkurenco, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot „pomembno gonilo konkurence“, bi lahko v ta pojem spadalo vsako podjetje na oligopolnem trgu, ki izvaja konkurenčni pritisk.

157

V tem okviru je Splošno sodišče v točki 216 te sodbe ugotovilo, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da družba Three spada pod navedeni pojem.

158

V zvezi s tem je treba, prvič, opozoriti, da je namen Uredbe št. 139/2004, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 6, 24 in 25, uvesti učinkovit nadzor nad vsemi koncentracijami, ki bi bistveno ovirale učinkovito konkurenco na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu, vključno s koncentracijami, ki imajo neusklajene učinke.

159

Drugič, kot je potrjeno v točki 24 Smernic o horizontalnih združitvah, je najbolj neposredni učinek koncentracije izguba konkurence med podjetji, ki se združujejo.

160

Tretjič, v skladu s povezano razlago točk 26, 37 in 38 Smernic o horizontalnih združitvah je odprava „pomembnega gonila konkurence“ načeloma eden od dejavnikov, ki lahko vplivajo na verjetnost, da bo koncentracija povzročila pomembne neusklajene učinke, in tako omogočajo med drugim presojo, ali bi ta koncentracija povzročila odstranitev pomembnega konkurenčnega pritiska, ki je pred tem obstajal med strankami koncentracije.

161

V tem okviru je treba šteti, da zahteve za opredelitev podjetja kot „pomembnega gonila konkurence“, ki neposredno vplivajo na uporabo te opredelitve kot upoštevnega dejavnika za ugotovitev morebitnega bistvenega oviranja učinkovite konkurence, ne bi smele izključiti možnosti, da Komisija za nezdružljive z notranjim trgom razglasi koncentracije, ki bi lahko imele pomembne neusklajene učinke in s tem bistveno škodile učinkoviti konkurenci. V nasprotnem primeru bi namreč lahko nastal dvom o polni učinkovitosti člena 2(2) in (3) Uredbe št. 139/2004, natančneje, o polnem učinku teh določb.

162

V zvezi s tem dejstvo, da se udeleženec koncentracije na oligopolnem trgu ne razlikuje od svojih konkurentov po tem, da je „posebej agresiven“ glede cen, ne pomeni, da koncentracija, katere del bi bilo tako podjetje, ne bi mogla bistveno in škodljivo spremeniti dinamike konkurence. Ni namreč sporno, da je namen nadzora koncentracij prav preučiti, kako bi lahko koncentracija spremenila dejavnike, ki določajo stanje konkurence na danem trgu, da bi se preverilo, ali bi to povzročilo resno oviranje učinkovite konkurence, ne da bi bilo v zvezi s tem odločilno, da je podjetje, ki spada v navedeno koncentracijo, „posebej agresivno“ podjetje na tem trgu.

163

Poleg tega, kot je v bistvu potrjeno v točki 38 Smernic o horizontalnih združitvah, ni mogoče izključiti, da je na danem oligopolnem trgu več podjetij mogoče opredeliti kot „pomembno gonilo konkurence“.

164

Poleg tega je treba opozoriti, da predhodna praksa odločanja Komisije ni pravni okvir, ki se uporablja na področju nadzora koncentracij, in je zgolj informativna (glej po analogiji sodbo z dne 24. septembra 2009, Erste Group Bank in drugi/Komisija, C‑125/07 P, C‑133/07 P, C‑135/07 P in C‑137/07 P, EU:C:2009:576, točka 233 in navedena sodna praksa). Tako dejstvo, da je Komisija v prejšnjih sklepih nekatera podjetja, ki so bila edinstvena v „agresivnosti“ na zadevnem trgu in so hitreje povečala svojo prisotnost na tem trgu kot vsak drug konkurent, opredelila kot „pomembno gonilo konkurence“, še ne pomeni, da so to edini primeri, ki bi jih bilo mogoče tako opredeliti.

165

Nazadnje, cena pogosto ni edini pomemben parameter za presojo konkurenčne dinamike, zlasti na trgih proizvodov, ki se razlikujejo, na katerih bi lahko kakovost in inovacije odločilno vplivale na pozicioniranje zadevnih proizvodov. Zato bi bil pristop, ki bi se pri opredelitvi podjetja kot „pomembnega gonila konkurence“ osredotočal izključno na cene, nujno nepopoln.

166

Zato pojma „pomembno gonilo konkurence“ ni mogoče uporabiti izključno za podjetja, ki izvajajo posebej agresivno konkurenco glede cen in ki svoje konkurente na trgu silijo, da se ravnajo po njihovih cenah, ali za podjetja, katerih cenovna politika bi lahko bistveno spremenila konkurenčno dinamiko na zadevnem trgu.

167

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da za to, da se neko podjetje opredeli kot „pomembno gonilo konkurence“, zadostuje, kot je navedeno v točki 37 Smernic o horizontalnih združitvah, da ima to podjetje večji vpliv na razvoj konkurence, kakor bi nakazovali njegovi tržni deleži ali podobna merila.

168

Tako je Splošno sodišče v obravnavani zadevi s tem, da je v točkah 170 in 216 izpodbijane sodbe menilo, da mora Komisija, da bi družbo Three opredelila kot „pomembno gonilo konkurence“, dokazati, da je to podjetje izvajalo posebej agresivno konkurenco glede cen in druge akterje na trgu sililo, da se ravnajo po njegovih cenah, ali da bi njegova cenovna politika lahko bistveno spremenila konkurenčno dinamiko na trgu, napačno uporabilo pravo.

169

Glede na ugotovitve iz točk 151 in 168 te sodbe je treba drugi del tretjega pritožbenega razloga sprejeti.

170

Komisija v tretjem delu tretjega pritožbenega razloga navaja dva očitka.

171

Komisija s prvim očitkom trdi, da je Splošno sodišče s tem, da ji je v točki 242 izpodbijane sodbe naložilo, naj dokaže, da stranki koncentracije nista „bližnja konkurenta“, ampak „posebej bližnja konkurenta“, naložilo pretirano zahtevo v zvezi s presojo bližine konkurenčnega razmerja med navedenima strankama.

172

Po mnenju Komisije je Splošno sodišče v točki 247 izpodbijane sodbe napačno domnevalo, da so na oligopolnem trgu, kot je trg mobilnih telekomunikacij v Združenem kraljestvu, na katerem so štirje operaterji mobilnih omrežij, vsi ti operaterji že sami po sebi bolj ali manj bližnji konkurenti.

173

Komisija pa v zvezi s tem poudarja, da ima vsak trg lastno dinamiko. Tako naj bi bilo na oligopolnem trgu, za katerega je značilna ponudba različnih proizvodov, mogoče, da imajo proizvodi, ki jih ponujata dve podjetji na tem trgu, razmeroma nizko stopnjo zamenljivosti ali so usmerjeni skoraj izključno v različne segmente trga. Teh dveh podjetij naj torej ne bi bilo mogoče šteti za bližnja konkurenta. Zato naj se Komisija v primeru koncentracije med njima ne bi mogla opreti na bližino konkurence kot upošteven dejavnik za ugotovitev obstoja bistvenega oviranja učinkovite konkurence. Komisija pa meni, da sta ti podjetji sicer bližnja konkurenta v istih segmentih tega oligopolnega trga, kar kaže na to, da „je bila tekmovalnost med [njima] pomemben vir konkurence na trgu“ v smislu točke 28 Smernic o horizontalnih združitvah, vendar od Komisije ni mogoče zahtevati, naj dokaže, da sta stranki koncentracije „najbližja konkurenta“ ali „posebej bližnja konkurenta“.

174

Komisija z drugim očitkom Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo sporni sklep, ker je zlasti v točki 249 izpodbijane sodbe menilo, da se je Komisija oprla na premiso, da bližina konkurence med družbama Three in O2 zadostuje za ugotovitev, da bi nameravana koncentracija povzročila bistveno oviranje učinkovite konkurence. Kot je namreč Splošno sodišče navedlo v točki 227 izpodbijane sodbe, naj bi bila bližina konkurence med družbama Three in O2 le eden od dejavnikov, uporabljenih v spornem sklepu za ugotovitev, da bi nameravana koncentracija povzročila neusklajene učinke.

175

Družba CK Telecoms navaja, da prvi očitek Komisije temelji na selektivnem in napačnem razumevanju izpodbijane sodbe. Splošno sodišče naj bi namreč ustrezno upoštevalo Smernice o horizontalnih združitvah in dejstvo, da je bližina konkurence med družbama Three in O2 v obravnavani zadevi pomemben dejavnik.

176

Vendar naj te smernice ne bi natančno določale stopnje bližine, ki je potrebna za opredelitev zadevnih podjetij kot „bližnjih konkurentov“.

177

Poleg tega naj Komisija v spornem sklepu ne bi uporabila meril, določenih v navedenih smernicah, da bi preučila bližino konkurence med družbama Three in O2.

178

Po mnenju družbe CK Telecoms je zahteva po „posebni“ bližini v skladu s splošnim merilom prepovedi bistvenega oviranja učinkovite konkurence. Dokaz za takšno oviranje bi lahko bila le posebna stopnja bližine konkurence.

179

Družba CK Telecoms v zvezi z drugim očitkom meni, da Splošno sodišče v točki 249 izpodbijane sodbe spornega sklepa ni izkrivilo.

180

V zvezi s prvim očitkom, ki se nanaša na to, da je Splošno sodišče med drugim v točki 242 izpodbijane sodbe od Komisije napačno zahtevalo, naj dokaže, da sta v obravnavani zadevi stranki koncentracije „posebej bližnja konkurenta“, je treba navesti, da je presoja Splošnega sodišča, ki se nanaša na stopnjo bližine konkurence med strankama koncentracije, del preučitve prve teorije škode, ki jo je Komisija v spornem sklepu podala v zvezi z neusklajenimi učinki na maloprodajnem trgu.

181

Splošno sodišče je v točki 128 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se je Komisija v okviru te teorije oprla na pomemben konkurenčni pritisk, ki sta ga izvajali družbi Three in O2, na bližino konkurence med tema podjetjema, na njuna tržna deleža in na spodbude za nameravani združeni subjekt, da zviša cene, ter na sposobnost konkuriranja njegovih konkurentov, da je v točki 1226 obrazložitve spornega sklepa ugotovila, da nameravana koncentracija „lahko povzroči neusklajene protikonkurenčne učinke na maloprodajnem trgu“.

182

V tem okviru je Splošno sodišče, prvič, v točki 234 izpodbijane sodbe ugotovilo, da pojma „bližnji konkurent“ ni v Uredbi št. 139/2004, ampak samo v Smernicah o horizontalnih združitvah.

183

Drugič, v točkah 235 in 241 navedene sodbe je Splošno sodišče v bistvu ugotovilo, da mora za uporabo člena 2(3) Uredbe št. 139/2004 v povezavi z uvodno izjavo 25 te uredbe priti do odstranitve pomembnega konkurenčnega pritiska, ki je pred tem obstajal med strankama koncentracije, kar je najbolj neposredni enostranski učinek koncentracije na oligopolnem trgu.

184

Tretjič, Splošno sodišče je v točkah 242, 247 in 249 navedene sodbe v bistvu menilo, da mora Komisija glede oligopolnega trga, na katerem so si vsi subjekti že sami po sebi bolj ali manj blizu, dokazati, da sta ti stranki „posebej bližnja“ konkurenta, in ne, da sta bližnja konkurenta.

185

Nazadnje, Splošno sodišče je v točkah 249 in 250 izpodbijane sodbe sprejelo utemeljitev družbe CK Telecoms v zvezi s šibko dokazno močjo analize bližine konkurence med družbama Three in O2. Splošno sodišče je to stališče obrazložilo z dejstvom, da sta družbi Three in O2 zgolj razmeroma bližnja konkurenta v delu segmentov koncentriranega trga, ki šteje štiri operaterje mobilnih omrežij. Po mnenju navedenega sodišča zgolj ta element v obravnavani zadevi ne zadostuje za dokaz odstranitve pomembnega konkurenčnega pritiska, ki je pred tem obstajal med strankami koncentracije, in za dokaz bistvenega oviranja učinkovite konkurence, razen če se že načelno ne prepove vsaka koncentracija, pri kateri se število operaterjev zmanjša s štirih na tri.

186

V zvezi s tem bo, kot je bilo opozorjeno v točki 159 te sodbe, najbolj neposredni učinek koncentracije na oligopolnem trgu izguba konkurence med strankama koncentracije.

187

Kot pa potrjujejo točke 26 in od 28 do 30 Smernic o horizontalnih združitvah, čeprav je bližina konkurence med strankami koncentracije pomemben indic za presojo morebitne odstranitve pomembnega konkurenčnega pritiska, ki se izvaja med tema strankama, je ta bližina le eden od dejavnikov, ki omogočajo presojo verjetnosti, da bi koncentracija povzročila pomembne neusklajene učinke.

188

V zvezi s tem je Komisija v točki 28 Smernic o horizontalnih združitvah pravilno navedla, da se na istem upoštevnem trgu proizvodi lahko razlikujejo, tako da so nekateri proizvodi bližji substituti kakor drugi in da večja ko je stopnja zamenljivosti med proizvodi podjetij, ki se združujejo, večja je verjetnost, da bodo ta podjetja po koncentraciji bistveno zvišala svoje cene. Zato je lahko, kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 121 sklepnih predlogov, višja stopnja bližine konkurence med strankami koncentracije indic, da je verjetneje kot ne, da bo ta koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco na notranjem trgu ali na njegovem znatnem delu, medtem ko je lahko manjša stopnja bližine konkurence med tema strankama indic nasprotnega.

189

V tem okviru zahteva, da sta za presojo bližine konkurence med strankama koncentracije ti stranki „posebej bližnja“ konkurenta, pomeni obstoj zelo visoke stopnje zamenljivosti med proizvodi navedenih strank na trgu proizvodov, ki se razlikujejo. Takšna stopnja zamenljivosti pa ni nujno potrebna. Tudi če namreč zamenljivost proizvodov strank koncentracije ni posebej visoka, lahko obstaja tudi manjša stopnja zamenljivosti med proizvodi teh strank in proizvodi podjetij, ki niso stranke koncentracije, kar lahko stranke navedene koncentracije spodbudi, da zvišajo cene svojih proizvodov.

190

Poleg tega, kot je v bistvu navedeno v točki 28 Smernic o horizontalnih združitvah, lahko obstoj visokih marž pred koncentracijo povzroči tudi večjo verjetnost bistvenega povišanja cen po koncentraciji. Te marže pa lahko kažejo tudi na to, da stranki zadevne koncentracije nista najbližja konkurenta niti nista posebej bližnja konkurenta.

191

Zato ni mogoče sklepati, da bi lahko samo koncentracija med konkurentoma, ki sta posebej bližnja konkurenta, bistveno ovirala učinkovito konkurenco na zadevnem trgu.

192

Zato je Splošno sodišče s tem, da je Komisiji zlasti v točkah 242 in 247 izpodbijane sodbe naložilo, naj dokaže, da stranki koncentracije nista bližnja konkurenta, ampak „posebej bližnja“ konkurenta, napačno uporabilo pravo.

193

Iz tega sledi, da je treba prvi očitek iz tretjega dela tretjega pritožbenega razloga sprejeti.

194

Komisija z drugim očitkom Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo sporni sklep, ker je zlasti v točki 249 izpodbijane sodbe menilo, da se je Komisija v tem sklepu oprla na premiso, da bližina konkurence med družbama Three in O2 na zadevnem oligopolnem trgu sama po sebi zadostuje za ugotovitev, da bi koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco.

195

V zvezi s tem je treba navesti, da je Splošno sodišče v navedeni točki 249 razsodilo, da „[č]eprav je sicer mogoče dokazati, da sta družbi Three in O2 sorazmerno bližnji konkurentki v delu segmentov koncentriranega trga, ki šteje štiri operaterje mobilnih omrežij, zgolj ta element v obravnavani zadevi ne zadostuje kot dokaz odstranitve pomembnega konkurenčnega pritiska, ki je pred tem obstajal med strankama koncentracije, in ne zadostuje kot dokaz bistvenega oviranja učinkovite konkurence, razen če se že načelno ne prepove vsakršna koncentracija, pri kateri se število operaterjev zmanjša s štirih na tri“.

196

Kot navaja Komisija, sporni sklep sicer ne vsebuje nobenega elementa, ki bi potrjeval, da je bližina konkurence med družbama Three in O2 sama po sebi dovolj, da se šteje, da bi nameravana koncentracija lahko bistveno ovirala učinkovito konkurenco. Nasprotno, kot je bilo opozorjeno v točki 146 te sodbe, je Komisija v točkah 313 in 321 obrazložitve spornega sklepa navedla, da je v Smernicah o horizontalnih združitvah navedenih več dejavnikov, med katerimi je tudi bližina konkurence, ki so upoštevni za ugotovitev, ali ima lahko koncentracija neusklajene učinke.

197

Zato je treba drugi očitek in posledično tretji del tretjega pritožbenega razloga v celoti sprejeti.

198

Drugi in tretji del tretjega pritožbenega razloga je torej treba sprejeti, ne da bi bilo treba preučiti njegov četrti del, ki je naveden podredno.

199

Četrti pritožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov. Prvi del se nanaša po eni strani na izkrivljanje utemeljitve Komisije v zvezi z njeno kvantitativno analizo učinkov nameravane koncentracije na cene in po drugi strani na to, da naj bi Splošno sodišče napačno ugotovilo, da v obravnavani zadevi zvišanje cen ne bi bilo bistveno. Drugi del se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče Komisiji napačno naložilo, naj v svojo analizo vključi tako imenovano „standardno“ povečanje učinkovitosti.

200

Komisija v prvem delu četrtega pritožbenega razloga navaja dva očitka.

201

Komisija s prvim očitkom Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo njene vloge, ker je v točki 273 izpodbijane sodbe menilo, da ni sporno, da bi lahko zvišanje cen zaradi nameravane koncentracije znašalo [zaupno] ( 1 ) %, čeprav naj bi iz točke 157 odgovora na tožbo in iz točke 61 duplike izhajalo, da je ta institucija to številko pred Splošnim sodiščem prerekala. Iz teh točk naj bi bilo namreč jasno razvidno, da je Komisija prerekala številke, ki jih je predložila družba CK Telecoms, in je pred Splošnim sodiščem trdila, da je bilo to zvišanje cen [zaupno] %.

202

Komisija z drugim očitkom Splošnemu sodišču očita, da je v točki 273 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je menilo, da zvišanje cen, ki bi lahko bilo posledica nameravane koncentracije, ni bilo bistveno, saj je bilo nižje od pričakovanega zvišanja cen v nekaterih predhodnih sklepih, s katerimi so bile pod nekaterimi pogoji koncentracije odobrene.

203

Komisija v zvezi s tem trdi, da Splošno sodišče ne bi smelo primerjati nameravane koncentracije s koncentracijama, na podlagi katerih je bil na eni strani sprejet Sklep Komisije C(2014) 3561 final z dne 28. maja 2014 o združljivosti koncentracije z notranjim trgom in Sporazumom EGP (Zadeva M.6992 – Hutchison 3G UK/Telefónica Ireland), objavljen v obliki povzetka v Uradnem listu Evropske unije z dne 13. avgusta 2014 (UL 2014, C 264, str. 6, v nadaljevanju: irska zadeva), in na drugi strani Sklep Komisije C(2014) 4443 z dne 2. julija 2014 o združljivosti koncentracije s skupnim trgom in delovanjem Sporazuma EGP (Zadeva M.7018 – Telefónica Deutschland/E-Plus), objavljen v obliki povzetka v Uradnem listu Evropske unije z dne 13. marca 2015 (UL 2015, C 86, str. 10, v nadaljevanju: nemška zadeva). Primerjava, ki naj bi jo opravilo Splošno sodišče, naj bi temeljila na očitno napačnem razumevanju sklepov Komisije v teh dveh zadevah. Komisija naj bi namreč drugače kot v obravnavani zadevi odobrila koncentraciji, na kateri se nanašata irska in nemška zadeva, saj so stranke v teh zadevah predlagale korektivne ukrepe, ki so se šteli za zadostne za odpravo bistvenega oviranja učinkovite konkurence.

204

Na prvem mestu, družba CK Telecoms navaja, da Komisija s prvim delom četrtega pritožbenega razloga graja dejansko stanje in da zato ta del ni dopusten.

205

Na drugem mestu, družba CK Telecoms trdi, da je prvi del četrtega pritožbenega razloga brezpredmeten. Splošno sodišče naj bi v točkah od 264 do 281 izpodbijane sodbe opravilo presojo, na podlagi katere je v točki 282 navedene sodbe ugotovilo, da kvantitativna analiza, opravljena v obravnavani zadevi, nima dokazne moči, saj Komisija ni dokazala, da se bodo cene po odstranitvi pomembnega konkurenčnega pritiska, ki je pred tem obstajal med strankami koncentracije, bistveno zvišale. Družba CK Telecoms pojasnjuje, da je Splošno sodišče v točki 268 izpodbijane sodbe zavrnilo dokazno moč kvantitativne analize Komisije, česar naj Komisija ne bi izpodbijala.

206

Na tretjem in zadnjem mestu, družba CK Telecoms trdi, da Splošno sodišče pri presoji kvantitativne analize Komisije ni napačno uporabilo prava. V zvezi s tem naj bi Splošno sodišče utemeljilo potrebo po določitvi praga, nad katerim bi lahko rezultat te analize kazal na to, da bi koncentracija lahko povzročila bistvena zvišanja cen.

207

Komisija s prvim očitkom ne graja dejanskega stanja, temveč se sklicuje na izkrivljanje vsebine svojih vlog na prvi stopnji. Zato tega očitka ni mogoče zavreči kot nedopustnega (glej v tem smislu sodbo z dne 29. novembra 2018, Alcohol Countermeasure Systems (International)/EUIPO, C‑340/17 P, EU:C:2018:965, točka 39).

208

V zvezi z dopustnostjo drugega očitka zadostuje ugotovitev, da Komisija z njim postavlja pravno vprašanje, saj Splošnemu sodišču očita, da je zvišanje cen, ki bi lahko bilo posledica nameravane koncentracije, napačno primerjalo s povišanji cen, ugotovljenimi v irski in nemški zadevi, v katerih je Komisija zadevni koncentraciji odobrila pod nekaterimi pogoji. Navedeni očitek je torej dopusten.

209

Splošno sodišče je v zvezi z upoštevnostjo prvega dela četrtega pritožbenega razloga v točki 268 izpodbijane sodbe sicer res menilo, da kvantitativna analiza ni odločilna za dokaz morebitnega bistvenega oviranja učinkovite konkurence. Vendar Splošno sodišče ni presodilo, da ta analiza načeloma nima dokazne moči. Splošno sodišče je namreč ugotovilo, da ta analiza ne zadostuje za dokaz bistvenega oviranja učinkovite konkurence.

210

Splošno sodišče pa je, da je prišlo do ugotovitve iz točke 282 izpodbijane sodbe, in sicer da Komisija ni dokazala, da bi se cene po nameravani koncentraciji bistveno zvišale, na prvem mestu v točki 273 navedene sodbe navedlo, da bi bilo v tej zadevi zvišanje cen, ki bi lahko bilo posledica te koncentracije, [zaupno] % in da Komisija te številke ni prerekala. Na drugem mestu, da bi Splošno sodišče preverilo, ali je to zvišanje mogoče opredeliti kot bistveno, ga je primerjalo s pričakovanima zvišanjema cen v irski in nemški zadevi, ki sta znašali 6,6 % oziroma 9,5 %. Splošno sodišče pa je ugotovilo, da je Komisija v navedenih zadevah odobrila zadevni koncentraciji pod nekaterimi pogoji.

211

Zato je treba ugotoviti, da lahko Komisija Splošnemu sodišču upravičeno očita, da je po eni strani izkrivilo njeno utemeljitev v zvezi z natančno vrednostjo zvišanja cen, ki bi lahko nastalo zaradi nameravane koncentracije, in da je po drugi strani napačno primerjalo obravnavano zadevo s predhodnimi sklepi Komisije v drugih zadevah v zvezi s koncentracijami. Teh očitkov namreč ni mogoče zavrniti kot brezpredmetne, saj bi lahko, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 141 sklepnih predlogov, vsaka od teh trditev vplivala na ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 282 izpodbijane sodbe. Zato je treba zavrniti trditve družbe CK Telecoms, da je prvi del četrtega pritožbenega razloga brezpredmeten, in preučiti utemeljenost tega dela.

212

V zvezi s tem je treba glede prvega očitka iz tega dela, ki se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče v točki 273 izpodbijane sodbe izkrivilo trditve Komisije iz točke 157 odgovora na tožbo in točke 61 njene duplike, opozoriti, da mora pritožnik, kadar zatrjuje izkrivljanje svojih trditev, na podlagi člena 256 PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in člena 168(1)(d) Poslovnika Sodišča natančno navesti dejstva, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo, in dokazati napake v analizi, ki so Splošno sodišče pri njegovi presoji vodile k temu izkrivljanju (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2010, Knauf Gips/Komisija, C‑407/08 P, EU:C:2010:389, točka 31 in navedena sodna praksa).

213

V obravnavani zadevi je iz točke 273 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče ugotovilo, da „naj bi v obravnavani zadevi po trditvah [družbe CK Telecoms] – ki ji Komisija v zvezi s tem ne nasprotuje – predvideno zvišanje cen znašalo [zaupno], medtem ko predvideno zvišanje cen v višini 6,6 % v irski zadevi in 9,5 % v nemški zadevi Komisiji ni preprečilo odobritve teh koncentracij ob upoštevanju določenih pogojev“.

214

Vendar je iz točke 157 odgovora Komisije na tožbo jasno razvidno, da je ta na prvi stopnji dejansko prerekala številko, ki jo je predlagala družba CK Telecoms, in navedla, da je v obravnavani zadevi zvišanje cen, ki bi lahko bilo posledica načrtovane koncentracije, [zaupno] %. To ugotovitev potrjujejo tudi točki 159 in 160 tega odgovora na tožbo ter točka 61 duplike Komisije.

215

Iz listin v spisu je torej razvidno, da je Splošno sodišče v točki 273 izpodbijane sodbe izkrivilo vlogi Komisije na prvi stopnji.

216

Prvi očitek iz prvega dela četrtega pritožbenega razloga je torej treba sprejeti.

217

V zvezi z drugim očitkom iz prvega dela četrtega pritožbenega razloga, ki se nanaša na to, da naj bi Splošno sodišče napačno primerjalo to zadevo z irsko in nemško zadevo ter naj bi zato v točki 273 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da zvišanje cen, ki bi lahko bilo posledica nameravane koncentracije, za [zaupno] % ni bilo bistveno, saj je bilo nižje od pričakovanih zvišanj v irski in nemški zadevi, je treba po eni strani navesti, da ta presoja Splošnega sodišča temelji, kot je razvidno iz točke 215 te sodbe, na tem, da je Splošno sodišče izkrivilo odgovor Komisije na tožbo v zvezi z natančno vrednostjo tega zvišanja cen.

218

Po drugi strani, kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 147 sklepnih predlogov, irska in nemška zadeva v bistvu nista primerljivi z obravnavano zadevo, ker sta – drugače kot v tej zadevi – stranki zadevnih koncentracij v teh prvih zadevah ponudili zaveze, ki so se štele za zadostne za odpravo pomislekov Komisije glede konkurence.

219

Vsekakor, kot je bilo navedeno v točki 164 te sodbe, predhodna praksa odločanja Komisije ni pravni okvir, ki se uporablja na področju nadzora koncentracij, in je zgolj informativna.

220

Splošno sodišče je torej napačno uporabilo pravo, ker je v točki 273 izpodbijane sodbe menilo, da zvišanje cen za [zaupno] %, ki bi lahko bilo posledica koncentracije, ni bilo bistveno, ker je bilo nižje od pričakovanih znižanj v irski in nemški zadevi.

221

Iz tega sledi, da je treba drugi očitek iz prvega dela četrtega pritožbenega razloga sprejeti.

222

Glede na vse zgornje preudarke je treba prvi del četrtega pritožbenega razloga sprejeti v celoti.

223

Komisija z drugim delom četrtega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 277 do 279 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da bi morala v svojo kvantitativno analizo vključiti „standardno“ povečanje učinkovitosti, ki naj bi bilo „značilno za vsako koncentracijo“.

224

Komisija poudarja, da morajo v skladu z uvodno izjavo 29 Uredbe št. 139/2004 zadevna podjetja predložiti opis vsakega zatrjevanega povečanja učinkovitosti, skupaj z dokazili.

225

V nasprotju s tem, kar naj bi Splošno sodišče ugotovilo v točki 277 izpodbijane sodbe, naj zakonodajalec Unije ne bi vzpostavil domneve, da bi vsaka koncentracija nujno povzročila povečanje učinkovitosti, ki bi ga bilo treba sistematično upoštevati v okviru kvantitativne analize, ki jo opravi Komisija. Iz točk od 77 do 87 Smernic o horizontalnih združitvah naj bi namreč v bistvu izhajalo, da mora povečanje učinkovitosti koristiti potrošnikom, biti značilno za združitev in biti preverljivo.

226

Poleg tega Komisija meni, da Uredba št. 139/2004 ne razlikuje med različnimi vrstami povečanja učinkovitosti.

227

Komisija vsekakor trdi, da je v svoji kvantitativni analizi upoštevala povečanje učinkovitosti, ki bi lahko spadalo pod pojem „standardno povečanje učinkovitosti“, ki ga je Splošno sodišče uporabilo v točki 277 izpodbijane sodbe, in ga izključila, ker to povečanje učinkovitosti ni moglo vplivati na spodbude nameravanega združenega subjekta za zvišanje cen.

228

Na prvem mestu, družba CK Telecoms navaja, da je utemeljitev Komisije brezpredmetna, saj ugotovitev Splošnega sodišča, da je kvantitativna analiza v spornem sklepu napačna, ne temelji izključno na ugotovitvi, da Komisija ni ustrezno upoštevala povečanja učinkovitosti zaradi nameravane koncentracije.

229

Na drugem mestu, družba CK Telecoms najprej trdi, da utemeljitev Komisije izhaja iz napačnega razumevanja izpodbijane sodbe. Splošno sodišče naj bi namreč v bistvu menilo, da je dokazna moč kvantitativne analize zmanjšana, če v njej niso upoštevani tudi izravnalni dejavniki, vključno s povečanjem učinkovitosti. Splošno sodišče naj bi ugotovilo, da bi bila dokazna moč kvantitativne analize večja, če bi Komisija domnevala določeno stopnjo povečanja učinkovitosti, ki bi lahko bila posledica nameravane koncentracije.

230

Dalje, po mnenju družbe CK Telecoms presoja Splošnega sodišča ustreza naravi kvantitativne analize, ki je bila zasnovana, da bi se izmerili omejevalni in prokonkurenčni učinki koncentracij. Zato naj bi bilo treba upoštevati dokazano ali domnevno povečanje učinkovitosti.

231

Poleg tega naj bi bilo v Uredbi št. 139/2004 upoštevano dejstvo, da koncentracije na splošno povzročajo prokonkurenčne in protikonkurenčne učinke. Ugotovitev Splošnega sodišča, da imajo rezultati kvantitativne analize Komisije omejeno dokazno moč, ker v tej analizi ni upoštevano „standardno“ povečanje učinkovitosti, naj bi bila torej skladna z načeli, na katerih ta uredba temelji.

232

Nazadnje, družba CK Telecoms trdi, da glede na to, da Smernice o horizontalnih združitvah ne določajo, kako je treba izvesti kvantitativno analizo Komisije, ni mogoče šteti, da so ugotovitve Splošnega sodišča o dokazni moči te analize v nasprotju s temi smernicami.

233

V zvezi z upoštevnostjo drugega dela četrtega pritožbenega razloga iz točke 279 izpodbijane sodbe v bistvu izhaja, da je po mnenju Splošnega sodišča „standardno“ povečanje učinkovitosti „značilno za vsako koncentracijo“ in pomeni „sestavni del kvantitativnega modela, katerega namen je ugotoviti, ali lahko koncentracija povzroči takšne omejevalne učinke“.

234

Tako je treba ob upoštevanju pomena, ki ga je Splošno sodišče pripisalo tej kategoriji povečanja učinkovitosti za kvantitativno analizo, ugotoviti, da lahko Komisija Splošnemu sodišču upravičeno očita, da ji je v točkah od 277 do 279 izpodbijane sodbe naložilo, naj v to analizo vključi „standardno“ povečanje učinkovitosti, ki je po mnenju Splošnega sodišča značilno za vsako koncentracijo.

235

Trditev družbe CK Telecoms, da je drugi del četrtega pritožbenega razloga brezpredmeten, je torej treba zavrniti.

236

Glede utemeljenosti tega dela je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v točki 277 izpodbijane sodbe ugotovilo, da kakršna koli koncentracija povzroči povečanje učinkovitosti, katerega obseg je prav tako odvisen od zunanjega konkurenčnega pritiska. Po mnenju Splošnega sodišča to povečanje učinkovitosti izhaja zlasti iz racionalizacije in integracije proizvodnih in distribucijskih procesov združenega subjekta, kar bi lahko povzročilo, da bi ta subjekt znižal svoje cene.

237

Splošno sodišče je v točkah 278 in 279 navedene sodbe razlikovalo med dvema vrstama povečanja učinkovitosti, in sicer, prvič, tistim, navedenim v Smernicah o horizontalnih združitvah, katerega obstoj mora dokazati priglasitelj in ki ga je treba upoštevati pri celoviti konkurenčni presoji koncentracije, da se preveri, ali je mogoče s tem povečanjem učinkovitosti izravnati omejevalne učinke koncentracije, in drugič, tistim, navedenim v točki 279 navedene sodbe, ki je značilno za vsako koncentracijo in je „sestavni del kvantitativnega modela, katerega namen je ugotoviti, ali lahko koncentracija povzroči takšne omejevalne učinke“. Kot je razvidno iz točke 278 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče v bistvu menilo, da mora Komisija v okviru kvantitativne analize po uradni dolžnosti upoštevati zadnjenavedeno kategorijo „standardnega“ povečanja učinkovitosti.

238

Iz uvodne izjave 29 Uredbe št. 139/2004 pa je razvidno, da je treba, da bi bilo mogoče določiti učinek koncentracije na konkurenco na notranjem trgu, ustrezno upoštevati vsakršno utemeljeno in verjetno povečanje učinkovitosti, ki ga predložijo udeležena podjetja.

239

Iz oddelka 9 Priloge I k Uredbi št. 802/2004 je razvidno tudi, da mora zadevno podjetje predložiti opis vsakega zatrjevanega povečanja učinkovitosti, skupaj z dokazili.

240

Merila za upoštevanje povečanja učinkovitosti so navedena v točkah od 76 do 88 Smernic o horizontalnih združitvah.

241

Tako je treba ugotoviti, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 153 sklepnih predlogov, da se niti Uredba št. 139/2004, niti Uredba št. 802/2004, niti Smernice o horizontalnih združitvah ne nanašajo na „standardno“ kategorijo povečanja učinkovitosti, kot je navedena v točkah od 277 do 279 izpodbijane sodbe, oziroma ne določajo domneve, da vsaka koncentracija povzroči takšno povečanje učinkovitosti.

242

Res je, da lahko nekatere koncentracije privedejo do povečanja učinkovitosti, ki je zanje značilno Vendar ta možnost nikakor ne pomeni, da vse koncentracije povzročajo tako povečanje učinkovitosti. Vsekakor morajo prijavitelji tako povečanje učinkovitosti dokazati, da ga Komisija pri nadzoru lahko upošteva.

243

Poleg tega bi priznanje, da vsaka koncentracija povzroči „standardno“ povečanje učinkovitosti, pomenilo nastanek domneve in s tem obrnjenega dokaznega bremena za posebno kategorijo povečanja učinkovitosti, medtem ko to breme, kot je razvidno iz točk 238 in 239 te sodbe, nosijo podjetja.

244

Takšna prevalitev dokaznega bremena bi lahko zmanjšala učinkovitost nadzora koncentracij in posledično ogrozila polni učinek člena 2(2) in (3) Uredbe št. 139/2004. Cilj učinkovitega nadzora koncentracij, ki ga uresničuje ta uredba, kot je naveden v točki 106 te sodbe, natančneje, cilj, da se prepreči, prvič, prepoved koncentracij, ki ne bi pomenile tveganja za nastanek protikonkurenčnih učinkov, in drugič, odobritev koncentracij, ki bi škodovale učinkoviti konkurenci, je namreč med drugim zagotovljen z razdelitvijo dokaznega bremena na področju nadzora koncentracij, ki jo je določil zakonodajalec Unije.

245

Prevalitev dokaznega bremena, ki bi jo pomenilo priznanje domneve, da vsaka koncentracija povzroči tako povečanje učinkovitosti, bi temu ravnotežju škodovala.

246

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 277 do 279 izpodbijane sodbe menilo, da bi morala Komisija v svojo kvantitativno analizo vključiti „standardno“ povečanje učinkovitosti, ki je značilno za vse koncentracije, napačno uporabilo pravo.

247

Glede na vse zgornje preudarke je treba tudi drugi del četrtega pritožbenega razloga in posledično četrti pritožbeni razlog v celoti sprejeti.

248

Komisija s petim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da ni preučilo, ali je na podlagi vseh upoštevnih dejavnikov mogoče šteti, da ji je v obravnavani zadevi uspelo dokazati, da bi nameravana koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco. Splošno sodišče naj bi svojo preučitev napačno omejilo na nekatere dejavnike, ki podpirajo prvo teorijo škode, in na to, ali ti dejavniki, obravnavani ločeno, zadostujejo za ugotovitev takega oviranja. Splošno sodišče naj bi s tem izkrivilo sporni sklep, nadomestilo presojo Komisije s svojo ekonomsko presojo, napačno uporabilo upoštevna pravna merila in kršilo svojo obveznost obrazložitve.

249

Komisija, natančneje, trdi, da je Splošno sodišče preučilo le štiri dejavnike, ki podpirajo prvo teorijo škode, navedeno v spornem sklepu. Natančneje, Splošno sodišče naj bi preučilo velikost in spremembo tržnih deležev, opredelitev družbe Three kot „pomembnega gonila konkurence“, bližino konkurence med družbama Three in O2 ter kvantitativno analizo učinkov koncentracije.

250

Splošno sodišče naj z omejitvijo svoje preučitve in s tem, da je samo na tej podlagi sporni sklep razglasilo za ničen, ne bi presodilo, ali ti štirje dejavniki, skupaj z drugimi dejavniki in ugotovitvami iz spornega sklepa, omogočajo ugotovitev, da bi nameravana koncentracija bistveno ovirala učinkovito konkurenco.

251

Splošno sodišče naj bi v točkah 149, od 171 do 173, 249 in 268 izpodbijane sodbe te štiri dejavnike preučilo ločeno, da bi ugotovilo, ali vsak od njih sam po sebi zadostuje za dokaz takega oviranja. Komisija pa naj v spornem sklepu nikakor ne bi menila, da vsak od teh dejavnikov, obravnavan ločeno, zadostuje za dokaz bistvenega oviranja učinkovite konkurence.

252

Poleg tega naj bi bilo iz točke 26 Smernic o horizontalnih združitvah razvidno, da dejavniki iz točk od 27 do 38 teh smernic, obravnavani ločeno, niso nujno odločilni.

253

Najprej, družba CK Telecoms trdi, da ni Splošno sodišče pristojno, da opravi celovito presojo vseh upoštevnih dejavnikov, ki lahko vplivajo na verjetnost, da bi koncentracija povzročila pomembne neusklajene učinke, ampak Komisija. Tako naj bi bil peti pritožbeni razlog nedopusten in brezpredmeten, zlasti ker Komisija s tem pritožbenim razlogom v bistvu predlaga, naj se ugotovi, da mora Splošno sodišče odpraviti pomanjkljivosti spornega sklepa in ponovno preučiti nameravano koncentracijo, kar naj ne bi bilo združljivo z obsegom njegovega sodnega nadzora.

254

Dalje, družba CK Telecoms trdi, da je Splošno sodišče preučilo vse upoštevne dejavnike v zvezi s prvo teorijo škode, navedeno v spornem sklepu. V zvezi s tem družba CK Telecoms poudarja, da je Splošno sodišče v točki 139 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je Komisija na obravnavi pojasnila, da ta prva teorija temelji predvsem na treh dejavnikih, in sicer na dejstvu, da je družba Three „pomembno gonilo konkurence“, na bližini konkurence med družbama Three in O2 ter na kvantitativni analizi učinkov nameravane koncentracije na cene. Po mnenju družbe CK Telecoms je bilo torej legitimno in logično, da se je Splošno sodišče pri preučitvi osredotočilo na te elemente.

255

Nazadnje, Splošno sodišče naj ne bi menilo, da mora vsak od dejavnikov, ki se nanašajo na prvo teorijo škode Komisije, obravnavan ločeno, zadostovati za dokaz bistvenega oviranja učinkovite konkurence. Splošno sodišče naj bi namreč ugotovilo, da Komisija ni dokazala, da ti dejavniki zadostujejo za ugotovitev, da bi nameravana koncentracija povzročila tako oviranje.

256

V zvezi s trditvijo družbe CK Telecoms, da je peti pritožbeni razlog nedopusten in brezpredmeten, je treba ugotoviti, da Komisija s tem pritožbenim razlogom postavlja pravno vprašanje, katerega odgovor lahko vpliva na utemeljenost ugotovitve Splošnega sodišča, da tej instituciji ni uspelo pravno zadostno dokazati obstoja bistvenega oviranja učinkovite konkurence. Komisija namreč z navedenim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je sporni sklep razglasilo za ničen, ne da bi opravilo celovito analizo ali pretehtalo vse upoštevne dejavnike, upoštevane v spornem sklepu, ampak da se je omejilo na preučitev nekaterih dejavnikov, ki med drugim podpirajo prvo teorijo škode, in njihove zadostnosti za to analizo.

257

Zato je treba preizkusiti utemeljenost tega petega pritožbenega razloga.

258

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora Komisija, kot izhaja iz člena 2(1)(b) Uredbe št. 139/2004, v okviru nadzora koncentracije upoštevati tržni položaj strank te koncentracije ter njihovo gospodarsko in finančno moč, druge možnosti, ki so na voljo dobaviteljem in uporabnikom, njihov dostop do dobav blaga in storitev ali trgov, kakršne koli pravne ali druge ovire pri vstopu, gibanje ponudbe in povpraševanja po upoštevnem blagu in storitvah, interese vmesnih in končnih potrošnikov ter razvoj tehničnega in gospodarskega napredka, pod pogojem, da je ta v korist potrošnikom in ne ovira konkurence.

259

Prav tako je treba opozoriti, da so v točkah od 26 do 38 Smernic o horizontalnih združitvah navedeni dejavniki, ki lahko dejansko vplivajo na verjetnost, da bi imela koncentracija pomembne neusklajene učinke.

260

V točki 26 teh smernic je v zvezi s tem pravilno navedeno, da ti dejavniki posamezno niso nujno odločilni. Poleg tega za verjetni pojav pomembnih neusklajenih učinkov niso potrebni vsi navedeni dejavniki.

261

V tem okviru je treba ugotoviti, da lahko navedeni dejavniki načeloma pomenijo indice, da bi koncentracija povzročila pomembne neusklajene učinke, ki jih je treba presojati celovito.

262

Tako mora sodišče Unije, da bi lahko opravilo učinkovit sodni nadzor sklepov Komisije, s katerimi je bila koncentracija razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom, potem ko preuči utemeljenost očitkov zoper presojo – s strani Komisije – upoštevnih dejavnikov in ob upoštevanju rezultata, ki iz tega izhaja, presoditi, ali vsi upoštevni dejavniki in elementi, na katere se je oprla Komisija in ki jih je mogoče šteti za dokazane, vključno s tistimi, ki niso bili izpodbijani, zadostujejo za dokaz obstoja bistvenega oviranja učinkovite konkurence. Ta celovita presoja ne pomeni, da mora sodišče Unije po uradni dolžnosti preizkusiti utemeljenost presoje dejavnikov ali drugih elementov, ki jih stranke v postopku niso izpodbijale.

263

V obravnavani zadevi je glede prve teorije škode, ki jo navaja Komisija, v točkah od 128 do 136 izpodbijane sodbe povzetek spornega sklepa.

264

Splošno sodišče je v točkah od 141 do 283 izpodbijane sodbe preučilo trditve družbe CK Telecoms, ki jih je ta navedla v okviru prvega tožbenega razloga na prvi stopnji in se v bistvu nanašajo na dejavnike, ki bi lahko vplivali na verjetnost, da bi nameravana koncentracija povzročila pomembne neusklajene učinke, in sicer analizo tržnih deležev, opredelitev družbe Three kot „pomembnega gonila konkurence“, presojo bližine konkurenčnega razmerja med strankama nameravane koncentracije in kvantitativno analizo učinkov te koncentracije na cene.

265

Splošno sodišče je v točki 154 izpodbijane sodbe zavrnilo četrti del prvega tožbenega razloga na prvi stopnji. Kot v bistvu izhaja iz točke 152 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija v nasprotju s trditvami tožeče stranke na prvi stopnji v spornem sklepu menila, da sta velikost in sprememba tržnih deležev družb Three in O2 prvi pokazatelj njunega pomembnega konkurenčnega pritiska, ki bi bil z nameravano koncentracijo odstranjen.

266

Splošno sodišče pa je v točkah 176, 190, 198, 216, 226, 250 in 283 izpodbijane sodbe sprejelo nekatere očitke in dele prvega tožbenega razloga, ki so se nanašali na opredelitev družbe Three kot „pomembnega gonila konkurence“, na presojo bližine konkurenčnega razmerja med družbama Three in O2 ter na kvantitativno analizo učinkov nameravane koncentracije na cene.

267

Nazadnje, Splošno sodišče je v točkah od 284 do 291 izpodbijane sodbe preučilo in sprejelo sedmi del prvega tožbenega razloga na prvi stopnji, v skladu s katerim naj Komisija, prvič, ne bi opravila celovite presoje obstoja neusklajenih učinkov in naj, drugič, ne bi pojasnila, na kateri podlagi je ugotovila, da so domnevne ovire za konkurenco, nastale zaradi nameravane koncentracije, bistvene.

268

Glede vprašanja, ali je Komisija v obravnavani zadevi opravila celovito presojo obstoja neusklajenih učinkov, pa je Splošno sodišče v točki 287 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija v spornem sklepu tako presojo opravila. Splošno sodišče je pojasnilo, da je ta institucija, da bi dokazala obstoj neusklajenih učinkov na maloprodajnem trgu, zaporedoma preučila različne upoštevne dejavnike.

269

Vendar Splošno sodišče ni samo preučilo, ali je – glede na, prvič, rezultat njegove preučitve trditev družbe CK Telecoms na prvi stopnji, ki so se nanašale na nekatere upoštevne dejavnike, in drugič, druge upoštevne dejavnike in ugotovitve, ki so bili del celovite analize Komisije, ki jih je zato, ker niso bili izpodbijani, mogoče šteti za dokazane, kot so, na primer, posebna presoja konkurenčnega pritiska, ki ga je izvajala družba O2, verjetno ravnanje nameravanega združenega subjekta ter presoja konkurenčnega položaja operaterjev mobilnih omrežij in operaterjev virtualnih mobilnih omrežij v točkah od 778 do 1174 obrazložitve spornega sklepa – mogoče šteti, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj bistvenega oviranja učinkovite konkurence.

270

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Splošno sodišče s tem, da po preučitvi utemeljenosti dejavnikov in ugotovitev, ki jih je družba CK Telecoms izpodbijala na prvi stopnji, in ob upoštevanju rezultata, ki iz tega izhaja, ni opravilo celovite presoje upoštevnih dejavnikov in ugotovitev, da bi preverilo, ali je Komisija dokazala obstoj bistvenega oviranja učinkovite konkurence, napačno uporabilo pravo.

271

Peti pritožbeni razlog je treba zato sprejeti.

272

Šesti pritožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov. Komisija s prvim delom Splošnemu sodišču očita, da je sporni sklep izkrivilo s tem, da je v točkah od 358 do 361 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ta institucija ni preučila morebitnega poslabšanja kakovosti omrežja nameravanega združenega subjekta. Komisija z drugim delom tega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče po uradni dolžnosti obravnavalo očitek, ki ni bil naveden v šestem delu tretjega tožbenega razloga na prvi stopnji.

273

Družba CK Telecoms trdi, da je šesti pritožbeni razlog brezpredmeten, ker Komisija ne izpodbija glavnih ugotovitev Splošnega sodišča, na podlagi katerih je to zavrnilo drugo teorijo škode Komisije v zvezi s sporazumoma o skupni rabi omrežja.

274

Po eni strani naj Komisija v okviru te pritožbe ne bi izpodbijala ugotovitev iz točk 325, 330, 340, 344 in od 346 do 348 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče v bistvu razsodilo, da je Komisija napačno ugotovila, da lahko morebitna neusklajenost interesov partnerjev v sporazumu o skupni rabi omrežja in trajna sprememba sporazumov o skupni rabi omrežja sami po sebi pomenita bistveno oviranje učinkovite konkurence v skladu s teorijo škode, ki temelji na neusklajenih učinkih.

275

Po drugi strani naj Komisija v okviru pritožbe ne bi izpodbijala analize Splošnega sodišča iz točk od 362 do 397 izpodbijane sodbe v zvezi z učinki zadevne koncentracije na družbi BT/EE in Vodafone.

276

Splošno sodišče pa naj bi na podlagi vseh teh neizpodbijanih ugotovitev zavrnilo drugo teorijo škode.

277

Komisija trdi, da je šesti pritožbeni razlog upošteven.

278

Na prvem mestu, treba je spomniti, da je Splošno sodišče v točkah 325, 330, 340, 344 in od 346 do 348 izpodbijane sodbe preučilo vprašanje, ali bi lahko trajna sprememba izvajanja sporazumov o skupni rabi omrežja, zlasti zaradi morebitne neusklajenosti interesov partnerjev v teh sporazumih, sama po sebi pomenila bistveno oviranje učinkovite konkurence.

279

Komisija pa o obstoju takega oviranja ni sklepala izključno na podlagi take neusklajenosti interesov, saj je bila ta neusklajenost interesov le eden od dejavnikov, ki so bili upoštevani v spornem sklepu.

280

Tako dejstvo, da Komisija ne izpodbija ugotovitve Splošnega sodišča, da neusklajenost interesov partnerjev v sporazumih o skupni rabi omrežja kot taka ni zadostovala za dokaz bistvenega oviranja učinkovite konkurence, ne more povzročiti, da postane šesti pritožbeni razlog Komisije brezpredmeten.

281

Na drugem mestu, v zvezi s trditvijo družbe CK Telecoms, da je šesti pritožbeni razlog brezpredmeten, ker Komisija ni izpodbijala analize Splošnega sodišča iz točk od 362 do 397 izpodbijane sodbe v zvezi z učinki nameravane koncentracije na družbi BT/EE in Vodafone, je treba navesti, kot je razvidno zlasti iz točke 361 navedene sodbe, da je Splošno sodišče preučilo, ali je bila analiza Komisije v zvezi z učinki koncentracije na družbi BT/EE in Vodafone posebej trdna in prepričljiva. Splošno sodišče je menilo, da je treba to preučiti na podlagi premise, ki je navedena v točkah od 358 do 361 navedene sodbe in se izpodbija v okviru prvega dela tega pritožbenega razloga ter skladu s katero sporni sklep ne vsebuje analize, ali bi „združeni subjekt poslabšal ponujene storitve ali kakovost lastnega omrežja“.

282

V teh okoliščinah, kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 181 sklepnih predlogov, ker so preudarki Splošnega sodišča iz točk od 358 do 361 izpodbijane sodbe podlaga za presojo učinkov nameravane koncentracije na družbi BT/EE in Vodafone, ki je bila opravljena v točkah od 362 do 397 navedene sodbe, dejstvo, da Komisija ne izpodbija te presoje Splošnega sodišča neposredno, ne more povzročiti, da postane šesti pritožbeni razlog brezpredmeten.

283

Zato je treba trditve družbe CK Telecoms, ki se nanašajo na neučinkovitost šestega pritožbenega razloga, zavrniti in posledično preučiti njegovo utemeljenost.

284

Komisija s prvim delom šestega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 358 do 361 izpodbijane sodbe menilo, da Komisija ni izvedla presoje morebitnega poslabšanja kakovosti omrežja nameravanega združenega subjekta, sporni sklep izkrivilo in napačno ugotovilo, da je treba drugo teorijo škode zavrniti.

285

Komisija v zvezi s tem poudarja, da je verjetno zmanjšanje spodbud operaterjev mobilnih omrežij, vključno z nameravanim združenim subjektom, da vlagajo v izboljšanje kakovosti omrežij zaradi te koncentracije, temeljni element analize iz spornega sklepa.

286

Na prvem mestu, iz točk od 1293 do 1297 obrazložitve spornega sklepa naj bi bilo razvidno, da je Komisija preučila glavno hipotezo o verjetnosti zmanjšanja spodbude nameravanega združenega subjekta, da vlaga v izboljšanje kakovosti svojega omrežja v primerjavi s stanjem pred to koncentracijo.

287

Na drugem mestu, Komisija naj bi preučila več možnih scenarijev, ki so temeljili predvsem na načrtih za konsolidacijo omrežij, ki jih je predložila družba Three. Po eni strani naj bi iz točk od 1558 do 1562 obrazložitve spornega sklepa izhajalo, da je Komisija preučila zmanjšanje spodbud nameravanega združenega subjekta za naložbe v okviru načrta [A]. Po drugi strani naj bi bilo iz točk od 1732 do 1742 obrazložitve tega sklepa razvidno, da je Komisija v okviru načrta [B] preučila zmanjšanje skupnih naložb v omrežja zaradi večje preglednosti naložb vsakega operaterja mobilnega omrežja, vključno z naložbami nameravanega združenega subjekta.

288

V tem okviru Komisija trdi, da je ocenila tveganje zmanjšanja kakovosti omrežja nameravanega združenega subjekta in posledično zmanjšanje konkurenčnega pritiska na preostale operaterje mobilnih omrežij.

289

Družba CK Telecoms navaja, da Splošno sodišče ni izkrivilo vsebine spornega sklepa in da ni prezrlo točk obrazložitve tega sklepa, na katere se sklicuje Komisija.

290

Ta družba poudarja, da je treba za razumevanje trditev Komisije upoštevati strukturo druge teorije škode.

291

V zvezi s tem navedena družba opozarja, da ta teorija škode zajema dve podteoriji, ki se nanašata na sporazuma o skupni rabi omrežja. Prva naj bi se nanašala na morebitno zmanjšanje konkurenčnega pritiska preostalih konkurentov (družbi BT/EE in/ali Vodafone) na nameravani združeni subjekt (družba Three), medtem ko naj bi se druga podteorija nanašala na položaj skupne uporabe omrežja, ki naj bi nastal zaradi te koncentracije ter zaradi katerega naj bi se povečala splošna preglednost in zmanjšale naložbe na ravni sektorja infrastrukture omrežij.

292

Komisija naj bi ti dve podteoriji škode preučila glede na načrte za konsolidacijo omrežja, ki jih je predložila družba CK Telecoms.

293

V tem okviru se po mnenju te družbe točke obrazložitve spornega sklepa, na katere se sklicuje Komisija in ki po mnenju te institucije vsebujejo analizo poslabšanja omrežja nameravanega združenega subjekta, ne nanašajo na prvo podteorijo škode, ampak na drugo.

294

Točke od 358 do 361 izpodbijane sodbe pa naj bi bile del analize, ki jo je Splošno sodišče opravilo glede prve podteorije škode v zvezi z zmanjšanjem konkurenčnega pritiska preostalih konkurentov, in sicer družb BT/EE in/ali Vodafone, na nameravani združeni subjekt.

295

Zato naj Splošnemu sodišču ne bi bilo mogoče očitati, da v navedenih točkah ni upoštevalo točk obrazložitve spornega sklepa, na katere se sklicuje Komisija, in da je s tem ta sklep izkrivilo.

296

V teh okoliščinah družba CK Telecoms pojasnjuje, da Splošno sodišče druge podteorije škode ni preučilo in zavrnilo v točkah od 358 do 361 izpodbijane sodbe, ampak v točkah od 398 do 418 navedene sodbe, in da je natančno upoštevalo točke obrazložitve spornega sklepa, na katere se Komisija sklicuje zlasti v točkah od 400 do 403 navedene sodbe.

297

Komisija s prvim delom šestega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 358 do 361 izpodbijane sodbe menilo, da Komisija ni izvedla presoje morebitnega poslabšanja kakovosti omrežja nameravanega združenega subjekta, sporni sklep izkrivilo in napačno ugotovilo, da je treba drugo teorijo škode zavrniti.

298

Uvodoma je treba opozoriti, da je družba Three, kot izhaja iz točke 292 izpodbijane sodbe, med upravnim postopkom predložila dva načrta za konsolidacijo omrežij, in sicer „načrt [A]“ in „načrt [B]“. Ta načrta sta temeljila na dveh sporazumih o skupni rabi omrežja, navedenih v točki 18 te sodbe, in sicer na eni strani na sporazumu MBNL, sklenjenem med družbama BT/EE in Three, in na drugi strani na sporazumu Beacon, sklenjenem med družbama Vodafone in O2. Ti operaterji so s tema sporazumoma konsolidirali svoja omrežja, da so si lahko delili stroške vzpostavitve in si hkrati še naprej konkurirali na maloprodajnem trgu. V skladu s temi načrti naj nameravanemu združenemu subjektu ne bi bilo treba dolgoročno ohranjati dveh ločenih omrežij, temveč je bilo predvideno, da se vzpostavi samo eno konsolidirano omrežje.

299

Splošno sodišče je v točki 295 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je Komisija v okviru druge teorije škode v zvezi s sporazumoma o skupni rabi omrežja razvila dve podteoriji.

300

Iz točke 298 navedene sodbe je razvidno, da prva podteorija v bistvu pomeni, da bi se po nameravani koncentraciji zmanjšal konkurenčni pritisk preostalih konkurentov (družbi BT/EE in/ali Vodafone) na združeni subjekt (družba Three).

301

Glede druge podteorije je iz točke 299 navedene sodbe razvidno, da ta podteorija v bistvu pomeni, da se šteje, da bi položaj skupne uporabe omrežja, ki bi bil posledica nameravane koncentracije, privedel do zmanjšanja naložb na ravni sektorja infrastrukture omrežij. Komisija v točki 1233 obrazložitve spornega sklepa namreč trdi, da bi lahko ta koncentracija privedla do zmanjšanja sinergij, ki bi vplivalo na partnerje v sporazumih o skupni rabi omrežja in bi omogočilo oportunistično naložbeno ravnanje združenega subjekta, s čimer bi se zmanjšale naložbe na ravni sektorja, posledično pa tudi stopnja učinkovite konkurence, ki bi prevladovala, če navedene koncentracije ne bi bilo.

302

V tem okviru je treba navesti, da je Komisija, potem ko je v točkah od 1235 do 1243 obrazložitve spornega sklepa izpostavila pomen približevanja interesov med strankami sporazuma o skupni rabi omrežja, ravno ob upoštevanju teh dveh podteorij škode v točkah od 1244 do 1784 obrazložitve tega sklepa preučila načrta za konsolidacijo omrežij.

303

V točkah od 1293 do 1297 obrazložitve navedenega sklepa je Komisija preučila glavno hipotezo o verjetnosti zmanjšanja spodbude nameravanega združenega subjekta, da vlaga v izboljšanje kakovosti svojega omrežja v primerjavi s stanjem pred to koncentracijo.

304

V točkah od 1368 do 1784 obrazložitve spornega sklepa so predstavljene potencialne spremembe na trgu po nameravani koncentraciji, pri čemer se točke od 1391 do 1567 obrazložitve tega sklepa nanašajo na učinke načrta [A], točke od 1598 do 1749 pa na učinke načrta [B]. Komisija je tako preučila učinke teh načrtov, najprej na družbo BT/EE in zlasti na omrežje MBNL, nato na družbo Vodafone in zlasti na omrežje Beacon ter, nazadnje, na skupne naložbe v zadevna omrežja.

305

Komisija je v okviru analize vpliva navedenih načrtov na skupne naložbe v mobilna omrežja med drugim v točkah od 1556 do 1562 in od 1732 do 1742 obrazložitve spornega sklepa ugotovila, da bi večja preglednost naložb med operaterji mobilnega omrežja lahko zmanjšala spodbudo teh operaterjev za naložbe v omrežja in bi torej lahko bistveno negativno vplivala na naložbe v ta omrežja na ravni sektorja.

306

Natančneje, Komisija je na eni strani v točkah od 1559 do 1561 in točki 1734 obrazložitve spornega sklepa v bistvu ugotovila, da je nameravani združeni subjekt zaradi te večje preglednosti lahko obveščen o naložbah družbe BT/EE v tehnologijo, ki se bo uporabila za omrežje MBNL, in se tako lahko odloči, da bo tudi sam uporabil tako tehnologijo za omrežje Beacon [zaupno]. V skladu s spornim sklepom bi lahko družba Vodafone izvedela, da namerava nameravani združeni subjekt uporabiti to tehnologijo, in bi jo torej to lahko spodbudilo k temu, da se naložbam v navedeno tehnologijo odreče, dokler ta subjekt ne izvede take naložbe.

307

Na drugi strani je Komisija v točkah 1735 in 1736 obrazložitve tega sklepa menila, da bi bil nameravani združeni subjekt v skladu z načrtom [B] lahko obveščen o predvidenih naložbah družbe BT/EE ali Vodafone in spodbujen k izvedbi podobnih naložb tako na vzhodu kot na zahodu Združenega kraljestva [zaupno]. V točki 1737 obrazložitve tega sklepa je na podlagi tega Komisija ugotovila, da bi zaradi večje preglednosti nastala nevarnost, da bi družbi BT/EE in Vodafone čakali, da bo nameravani združeni subjekt izvedel take naložbe v razvoj pomembnih novih tehnologij, in šele nato take naložbe izvedli tudi sami.

308

V tem okviru je treba ugotoviti, kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 189 sklepnih predlogov, da je Komisija opravila analizo morebitnega poslabšanja kakovosti tako omrežja MBNL kot omrežja Beacon. Komisija je pri tej analizi izhajala iz premise, navedene v točki 1275 obrazložitve spornega sklepa, da je eden od načinov zmanjšanja konkurenčnega pritiska, ki ga izvaja eden od partnerjev v sporazumu o skupni rabi omrežja, to, da se poslabša kakovost omrežja s preprečevanjem ali zavlačevanjem naložb drugega partnerja tega sporazuma v omrežje. Iz tega sledi, da je Komisija že od začetka menila, da bi zmanjšanje konkurenčnega pritiska lahko med drugim vključevalo takšno poslabšanje lastnega omrežja s strani nameravanega združenega subjekta.

309

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je iz spornega sklepa razvidno, da je Komisija presodila morebitno poslabšanje kakovosti omrežja nameravanega združenega subjekta.

310

Tako je Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 358 do 361 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija ni opravila take presoje, ta sklep izkrivilo.

311

Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 191 sklepnih predlogov, te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo družbe CK Telecoms, da je Komisija glede strukture spornega sklepa učinke načrtov [A] in [B] na skupne naložbe v zadevna omrežja presojala pod dvema ločenima naslovoma.

312

Ker so bile presoje Komisije, ki se nanašajo na učinke načrta [A] in načrta [B] na skupne naložbe v zadevna omrežja, opravljene v dveh oddelkih tega sklepa, ki sta bila naslovljena „Učinki načrta [A] na skupne naložbe v omrežja“ in „Učinki načrta [B] na skupne naložbe v omrežja“, se sicer morda zdijo tesneje povezane z drugo podteorijo škode. Poleg tega so v točkah od 358 do 361 izpodbijane sodbe, ki jih Komisija izpodbija, predstavljene splošne ugotovitve Splošnega sodišča, ki se nanašajo na prvo podteorijo škode, v skladu s katero bi lahko prišlo do zmanjšanja konkurenčnega pritiska, ki se izvaja na konkurente nameravanega združenega subjekta. Vendar Komisija v analizi učinkov obeh načrtov za konsolidacijo omrežij na družbi BT/EE in Vodafone ter na skupne naložbe v omrežja ni sledila razlikovanju glede na obravnavano podteorijo, temveč se je, nasprotno, navzkrižno sklicevala na različne upoštevne dele spornega sklepa.

313

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba prvi del šestega pritožbenega razloga sprejeti.

314

Komisija z drugim delom šestega pritožbenega razloga ob sklicevanju na neobstoj obrazložitve v bistvu trdi, da je Splošno sodišče za to, da je v točki 417 izpodbijane sodbe sprejelo šesti del tretjega tožbenega razloga družbe CK Telecoms na prvi stopnji, po uradni dolžnosti preučilo vprašanje, ki ga ta družba ni postavila, in da zato razlogovanje iz točk od 408 do 416 izpodbijane sodbe ne ustreza očitkom, ki jih je družba CK Telecoms navedla v tem delu.

315

Komisija v zvezi s tem opozarja, da je družba CK Telecoms s šestim delom tretjega tožbenega razloga na prvi stopnji trdila, prvič, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je morebitno zmanjšanje skupnih naložb zaradi večje preglednosti naložb med operaterji mobilnih omrežij opredelila kot neusklajen učinek, in drugič, da Komisija ni v celoti upoštevala zavez, ki jih je predložila družba CK Telecoms.

316

Po mnenju Komisije na podlagi razlogov, navedenih v točkah od 398 do 416 izpodbijane sodbe, ni mogoče razumeti razlogov, zaradi katerih je Splošno sodišče v točki 417 navedene sodbe presodilo, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je morebitno zmanjšanje skupnih naložb zaradi večje preglednosti naložb med operaterji mobilnih omrežij opredelila kot neusklajen učinek.

317

Komisija pojasnjuje, da je Splošno sodišče v točkah od 408 do 416 navedene sodbe po uradni dolžnosti obravnavalo še eno vprašanje, ki ga družba CK Telecoms na prvi stopnji ni postavila in ki se je nanašalo na to, ali Komisija v spornem sklepu ni navedla ustreznega časovnega okvira, v katerem je nameravala dokazati bistveno oviranje učinkovite konkurence.

318

V teh okoliščinah Komisija trdi, da razlogovanje Splošnega sodišča iz točk od 404 do 416 izpodbijane sodbe ne ustreza ugotovitvi, do katere je prišlo v točki 417 izpodbijane sodbe. Navedena sodba naj torej ne bi vsebovala nobenega razlogovanja o tem, ali je Komisija morebitno zmanjšanje skupnih naložb zaradi večje preglednosti naložb med operaterji mobilnih omrežij napačno opredelila kot neusklajen učinek in ali je storila očitne napake pri presoji pri analizi vpliva koncentracije na naložbe na ravni sektorja.

319

Družba CK Telecoms navaja, da je Splošno sodišče jasno in izčrpno predstavilo razlogovanje, na podlagi katerega je zavrnilo drugo podteorijo škode, kar je zainteresiranim strankam omogočilo, da se seznanijo z razlogi za odločitev Splošnega sodišča, Sodišču pa, da opravi nadzor.

320

V zvezi s tem družba CK Telecoms trdi, na prvem mestu, da je Splošno sodišče v točki 408 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija ni natančno določila obdobja, za katero je menila, da bi v njem prišlo do bistvenega oviranja učinkovite konkurence. Splošno sodišče naj bi, da bi prišlo do te ugotovitve v točki 415 navedene sodbe, menilo, da je analiza učinkov koncentracije na oligopolnem trgu v telekomunikacijskem sektorju, za katerega so potrebne dolgoročne naložbe in na katerem so potrošniki pogosto vezani z večletnimi pogodbami, dinamična analiza prihodnjega razvoja, v okviru katere je treba upoštevati morebitne usklajene ali enostranske učinke v relativno dolgem časovnem obdobju v prihodnosti.

321

Na drugem mestu, Splošno sodišče naj bi menilo, da Komisija prav tako ni pojasnila, kateri od več scenarijev za konsolidacijo omrežij, predvidenih v spornem sklepu, bi bil najverjetnejši.

322

V zvezi s tem naj bi Splošno sodišče v točkah od 410 do 413 izpodbijane sodbe ugotovilo, da združeni subjekt – ne glede na to, kateri načrt konsolidacije omrežja bi stranki nameravane koncentracije navsezadnje uresničili – dolgoročno ne bi ohranil dveh ločenih omrežij. Ta subjekt naj bi se torej dolgoročno osredotočil na enega od obeh sporazumov o skupni rabi omrežja.

323

V teh okoliščinah naj bi Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da je treba drugo podteorijo škode zavrniti, ker temelji na hipotezi – kar je nasprotju z dejstvi, ki jih je ugotovilo Splošno sodišče – o dolgoročnem obstoju dveh ločenih omrežij.

324

Iz pravil, ki urejajo postopek pred sodišči Unije, zlasti iz člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije ter člena 76 in člena 84(1) Poslovnika Splošnega sodišča, izhaja, da spor načeloma določijo in opredelijo stranke in da sodišče Unije ne sme odločati ultra petita (glej v tem smislu sodbo z dne 10. decembra 2013, Komisija/Irska in drugi, C‑272/12 P, EU:C:2013:812, točka 27).

325

Čeprav je nekatere tožbene razloge, kot je neobrazložitev ali nezadostna obrazložitev zadevne odločbe, ki sta bistveni postopkovni zahtevi, mogoče ali celo treba preizkusiti po uradni dolžnosti, pa lahko tožbeni razlog v zvezi z materialno zakonitostjo navedenega sklepa, ki se nanaša na kršitev Pogodb ali predpisa za njihovo izvajanje v smislu člena 263 PDEU, sodišče Unije preizkusi le, če ga je tožeča stranka navedla (sodba z dne 10. decembra 2013, Komisija/Irska in drugi, C‑272/12 P, EU:C:2013:812, točka 28).

326

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je družba CK Telecoms s šestim delom tretjega tožbenega razloga na prvi stopnji trdila, prvič, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je morebitno zmanjšanje skupnih naložb zaradi večje preglednosti naložb med operaterji mobilnih omrežij opredelila kot neusklajen učinek, in drugič, da Komisija ni v celoti upoštevala zavez, ki jih je predložila družba CK Telecoms.

327

Splošno sodišče je v točkah od 398 do 401 izpodbijane sodbe v bistvu opozorilo na ta šesti del tretjega tožbenega razloga in na utemeljitev Komisije. Splošno sodišče je v točkah od 402 do 407 navedene sodbe preučilo točke obrazložitve spornega sklepa, ki se nanašajo na morebitno zmanjšanje skupnih naložb v omrežja zaradi večje preglednosti naložb med operaterji mobilnih omrežij, ki je posledica nameravane koncentracije.

328

V tem okviru pa je Splošno sodišče, namesto da bi preučilo, ali je Komisija to morebitno zmanjšanje naložb napačno opredelila kot neusklajen učinek in ali ni v celoti upoštevala zavez, ki jih je predložila družba CK Telecoms, v točki 408 izpodbijane sodbe menilo, da se v obravnavani zadevi sooča s „posebno težavo“ v zvezi s sodnim nadzorom, ki ga mora opraviti nad spornim sklepom, saj Komisija ni navedla ustreznega časovnega okvira, v katerem je nameravala dokazati bistveno oviranje učinkovite konkurence.

329

Navedeno sodišče je v točki 410 izpodbijane sodbe v bistvu ugotovilo, da Komisija v spornem sklepu dolgoročnega položaja ni obravnavala kot ustrezen časovni okvir za presojo učinkov nameravane koncentracije.

330

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 415 navedene sodbe pojasnilo, da je analiza učinkov koncentracije na oligopolnem trgu v telekomunikacijskem sektorju, za katerega so potrebne dolgoročne naložbe in na katerem so potrošniki pogosto vezani z večletnimi pogodbami, dinamična analiza prihodnjega razvoja, v okviru katere je treba upoštevati morebitne usklajene ali enostranske učinke v relativno dolgem časovnem obdobju v prihodnosti.

331

Splošno sodišče je v točkah 416 in 417 izpodbijane sodbe v bistvu ugotovilo, da je Komisija – glede na to, da stranki koncentracije dolgoročno ne bi ohranili dveh ločenih omrežij – napačno uporabila pravo, ker je vpliv okrepljene preglednosti na splošne naložbe v omrežja opredelila kot neusklajen učinek, „saj druga podteorija temelji na [napačni] hipotezi, po kateri bi obstajali dve ločeni omrežji“.

332

Kot pa je generalna pravobranilka navedla v točki 200 sklepnih predlogov, je treba ugotoviti, da družba CK Telecoms v okviru svojih vlog na prvi stopnji Komisiji ni očitala, da ni pojasnila oziroma analizirala ustreznega časovnega okvira, v katerem je ta institucija nameravala dokazati obstoj neusklajenih učinkov in bistvenega oviranja učinkovite konkurence.

333

Ugotoviti je torej treba, da je Splošno sodišče, ne da bi preučilo očitke, ki jih je družba CK Telecoms navedla v okviru zadevnega tožbenega razloga, po uradni dolžnosti preizkusilo očitek o tem, da ni bil pojasnjen časovni okvir in da ni bila opravljena analiza dolgoročnih neusklajenih učinkov.

334

Očitno pa je, da tega očitka ni mogoče opredeliti kot razlog javnega reda v smislu sodne prakse Sodišča, navedene v točki 325 te sodbe.

335

Torej, ker je Splošno sodišče, da bi v točki 417 izpodbijane sodbe sprejelo šesti del tretjega tožbenega razloga družbe CK Telecoms na prvi stopnji, v točkah od 408 do 416 izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti obravnavalo očitek, ki ga ni mogoče opredeliti kot razlog javnega reda, zaradi česar razlogovanje v teh točkah ne ustreza očitkom, ki jih je družba CK Telecoms navedla v okviru tega dela, je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo.

336

Zato je drugi del šestega pritožbenega razloga utemeljen in je torej treba šesti pritožbeni razlog v celoti sprejeti.

337

Glede na vse zgornje preudarke in ob upoštevanju razsežnosti, narave in obsega napak, ki jih je storilo Splošno sodišče in ki so bile ugotovljene v tej sodbi ter ki vplivajo na celotno razlogovanje Splošnega sodišča, je treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

338

Sodišče v skladu s členom 61 Statuta Sodišča Evropske unije odločitev Splošnega sodišča razveljavi, če je pritožba utemeljena. Če stanje postopka to dovoljuje, lahko samo dokončno odloči o zadevi ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

339

V obravnavani zadevi je iz točk 291, 397, 417, 418, 454 in 455 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče, ker je sprejelo tožbene razloge na prvi stopnji, naštete v točki 41 te sodbe, sporni sklep razglasilo za ničen in ugotovilo, da ni treba preučiti šestega dela prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na to, da naj bi Komisija napačno menila, da bi bile spodbude nameravanega združenega subjekta za konkuriranje verjetno manjše od takšnih spodbud družb Three in O2 pred to koncentracijo. Prav tako Splošno sodišče ni preučilo drugega tožbenega razloga v zvezi z oceno – s strani Komisije – hipotetičnega scenarija, na katerem naj bi temeljila ocena maloprodajnih in veleprodajnih trgov, niti drugega in sedmega dela tretjega tožbenega razloga, ki sta se nanašala, prvič, na spremembo dveh obstoječih sporazumov o skupni rabi omrežja v hipotetičnem scenariju in, drugič, na presojo zavez v zvezi s skupno rabo omrežja. Splošno sodišče se prav tako ni izreklo o četrtem, petem in šestem delu četrtega tožbenega razloga, ki so se nanašali na presojo Komisije, v skladu s katero naj bi imel nameravani združeni subjekt manjšo spodbudo za konkuriranje, na presojo te institucije, v skladu s katero naj konkurenti tega subjekta ne bi imeli niti sposobnosti niti spodbud, potrebnih za konkuriranje temu subjektu, oziroma na to, da naj bi Komisija upoštevala nekatere trditve tretjih oseb. Nazadnje, Splošno sodišče ni odločilo o petem tožbenem razlogu na prvi stopnji, s katerim je družba CK Telecoms izpodbijala presojo Komisije glede nekaterih njenih zavez.

340

Tožbeni razlogi, ki jih Splošno sodišče ni preučilo, vključujejo preučitev več dejanskih in pravnih vprašanj na podlagi elementov, ki jih Splošno sodišče na eni strani v izpodbijani sodbi ni presojalo in o katerih se na drugi strani pred Sodiščem ni razpravljalo. Poleg tega sta narava in obseg napak, ki jih je storilo Splošno sodišče in ki so bile ugotovljene v tej sodbi, takšna, da mora Splošno sodišče za preučitev tožbenih razlogov, navedenih na prvi stopnji, iz katere te napake izhajajo, v bistvu opraviti novo analizo teh tožbenih razlogov, ki se bistveno razlikuje od analize v izpodbijani sodbi.

341

V tem okviru je treba ugotoviti, da Sodišče v obravnavani zadevi nima na voljo potrebnih elementov, da bi lahko dokončno odločilo o vseh tožbenih razlogih, navedenih na prvi stopnji.

342

V teh okoliščinah je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču in odločitev o stroških pridržati.

343

Ker se zadeva vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, se odločitev o stroških pridrži.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: