–

za Gtflix Tv P. Spinosi, L. Chevallier in A. Michel, odvetniki,

–

za francosko vlado E. de Moustier in A. Daniel, agentki,

–

za grško vlado S. Chala, A. Dimitrakopoulou in K. Georgiadis, agenti,

–

za Evropsko komisijo M. Heller in M. Wilderspin, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 7, točka 2, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Gtflix Tv, družbo za zabavo za odrasle s sedežem v Češki republiki, in DR, ki tudi opravlja dejavnosti na tem področju, s prebivališčem na Madžarskem, v zvezi z zahtevo za popravek in izbris izjav, ki naj bi pomenile očrnitev in ki jih je zadnjenavedeni objavil glede te družbe na več spletnih straneh in forumih, ter zahtevo za povrnitev škode, ki naj bi bila posledica te spletne objave.

3

Iz uvodne izjave 4 Uredbe št. 1215/2012 izhaja, da je zaradi nemotenega delovanja notranjega trga namen te uredbe poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah ter zagotavljanje hitrega in enostavnega priznanja ter izvršitve sodnih odločb, sprejetih v državi članici.

4

V uvodnih izjavah 15 in 16 te uredbe je navedeno:

5

Pravila o pristojnosti so vsebovana v poglavju II navedene uredbe. Oddelek 1 tega poglavja II, naslovljen „Splošne določbe“, vsebuje člene od 4 do 6 Uredbe št. 1215/2012.

6

Člen 4(1) te uredbe določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

7

Člen 5(1) navedene uredbe določa:

„Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 tega poglavja.“

8

V oddelku 2 poglavja II iste uredbe, naslovljenem „Posebna pristojnost“, člen 7, točka 2, določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

[…]

9

Besedilo člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 je v bistvu enako besedilu člena 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42), ki je bila razveljavljena z Uredbo št. 1215/2012.

10

V oddelku 4 poglavja II Uredbe št. 1215/2012, naslovljenem „Pristojnost za potrošniške pogodbe“, je člen 17(1), ki določa:

„1.   V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 6 in točko 5 člena 7:

[…]

11

Družba Gtflix Tv, ki ima sedež v Češki republiki in središče interesov v tej državi članici, ustvarja in predvaja, zlasti prek svojega spletnega mesta, avdiovizualne vsebine za odrasle. DR s prebivališčem na Madžarskem je režiser, producent in distributer filmov enakega žanra, ki se tržijo na spletnih straneh na Madžarskem.

12

Družba Gtflix Tv očita DR, da je o njej podal izjave, ki pomenijo očrnitev ter ki jih je objavil na več spletnih straneh in forumih.

13

Ta družba je, potem ko ga je pozvala, naj te izjave umakne, pri predsedniku Tribunal de Grande Instance de Lyon (okrožno sodišče v Lyonu, Francija) vložila predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je predlagala, prvič, naj se mu pod grožnjo denarne kazni odredi, da preneha vsa dejanja, namenjena očrnitvi te družbe in spletnega mesta te družbe, ter da na vseh zadevnih forumih objavi sodno odrejeno sporočilo v francoščini in angleščini, drugič, naj se tudi tej družbi dovoli, da objavi komentar na zadevnih forumih, ter nazadnje, naj se ji prisodita simbolična odškodnina v višini 1 EUR za njeno gospodarsko škodo in odškodnina v enakem znesku za njeno nepremoženjsko škodo.

14

DR je pred navedenim sodiščem vložil ugovor nepristojnosti francoskega sodišča, ki mu je bilo s sklepom z dne 10. aprila 2017 ugodeno.

15

Družba Gtflix Tv se je zoper ta sklep pritožila pri cour d’appel de Lyon (višje sodišče v Lyonu, Francija), pri čemer je začasni znesek, zahtevan za gospodarsko in nepremoženjsko škodo, nastalo v Franciji, zvišala na 10.000 EUR. To sodišče je s potrdilno sodbo z dne 24. julija 2018 prav tako ugodilo ugovoru nepristojnosti.

16

Družba Gtflix Tv pred predložitvenim sodiščem glede navedene sodbe navaja očitek, da je z njo ugotovljena nepristojnost francoskega sodišča v korist čeških sodišč, čeprav so po njenem mnenju sodišča države članice pristojna za obravnavo škode, ki je bila storjena na ozemlju te države članice zaradi objave vsebine na spletu, če je ta vsebina dostopna na tem ozemlju. Družba Gtflix Tv trdi, da je cour d’appel de Lyon (višje sodišče v Lyonu, Francija) kršilo člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, ker je za izključitev pristojnosti francoskih sodišč presodilo, da ni dovolj, da so izjave, ki pomenijo očrnitev, dostopne na območju pristojnosti sodišča, pri katerem je vložena tožba, ampak morajo biti tudi zanimive za uporabnike interneta, ki prebivajo na tem območju, in lahko tam povzročijo škodo.

17

Predložitveno sodišče je glede na sodbo z dne 17. oktobra 2017, Bolagsupplysningen in Ilsjan (C‑194/16, EU:C:2017:766), odločilo, da francoska sodišča niso pristojna za obravnavo zahtevka za izbris izjav, ki domnevno pomenijo očrnitev, in popravek podatkov z objavo sporočila, med drugim zato, ker je središče interesov družbe Gtflix Tv v Češki republiki in ker ima DR stalno prebivališče na Madžarskem.

18

Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali lahko oseba, ki – ker meni, da so ji bile s spletnim razširjanjem izjav, ki pomenijo očrnitev, kršene pravice – želi doseči popravek podatkov in izbris vsebin ter hkrati povrnitev nepremoženjske in gospodarske škode, ki sta ji zaradi tega nastali, v skladu s sodbo z dne 25. oktobra 2011, eDate Advertising in drugi (C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685, točki 51 in 52), pred sodišči vsake države članice, na ozemlju katere je ali je bila na spletu objavljena vsebina dostopna, zahteva odškodnino za škodo, povzročeno na ozemlju te države članice, ali pa mora na podlagi sodbe z dne 17. oktobra 2017, Bolagsupplysningen in Ilsjan (C‑194/16, EU:C:2017:766, točka 48), ta odškodninski zahtevek vložiti pri sodišču, ki je pristojno za odreditev popravka podatkov in izbrisa izjav, ki pomenijo očrnitev.

19

V teh okoliščinah je Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba določbe člena 7, točka 2, [Uredbe št. 1215/2012] razlagati tako, da lahko oseba, ki – ker meni, da so ji bile s spletnim razširjanjem izjav, ki pomenijo očrnitev, kršene pravice – želi doseči popravek podatkov in izbris vsebin ter hkrati povrnitev nepremoženjske in gospodarske škode, ki sta ji zaradi tega nastali, v skladu s sodbo z dne 25. oktobra 2011, eDate Advertising in drugi (C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685, točki 51 in 52), pred sodišči vsake države članice, na ozemlju katere je ali je bila na spletu objavljena vsebina dostopna, zahteva odškodnino za škodo, povzročeno na ozemlju te države članice, ali pa mora na podlagi sodbe z dne 17. oktobra 2017, Bolagsupplysningen in Ilsjan (C‑194/16, EU:C:2017:766, točka 48), ta odškodninski zahtevek vložiti pri sodišču, ki je pristojno za odreditev popravka podatkov in izbrisa komentarjev, ki pomenijo očrnitev?“

20

Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da oseba, ki – ker meni, da so ji bile s spletnim razširjanjem izjav v zvezi z njo, ki pomenijo očrnitev, kršene pravice – želi hkrati doseči, prvič, popravek podatkov in izbris vsebin, ki so bili objavljeni na spletu in ki se nanašajo nanjo, ter drugič, povrnitev škode, ki ji je zaradi te spletne objave nastala, lahko pred sodišči vsake države članice, na ozemlju katere so ali so bile te izjave dostopne, zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji bila povzročena v državi članici sodišča, pri katerem je tožba vložena, čeprav ta sodišča niso pristojna za obravnavo zahtevka za popravek in izbris.

21

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 določa, da je lahko v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti oseba s stalnim prebivališčem v državi članici tožena v drugi državi članici pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka.

22

Ker je ta določba enakovredna členu 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, se razlaga, ki jo je Sodišče podalo glede te določbe, uporablja tudi za člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 (glej sodbo z dne 17. oktobra 2017, Bolagsupplysningen in Ilsjan, C‑194/16, EU:C:2017:766, točka 24 in navedena sodna praksa).

23

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba pravilo o posebni pristojnosti v zadevah v zvezi z delikti razlagati avtonomno, ob upoštevanju sistema in ciljev ureditve, katere del je (sodba z dne 17. oktobra 2017, Bolagsupplysningen in Ilsjan, C‑194/16, EU:C:2017:766, točka 25 in navedena sodna praksa).

24

To pravilo o posebni pristojnosti temelji na obstoju posebej tesne zveze med sporom in sodišči kraja, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka, ki upravičuje dodelitev pristojnosti tem sodiščem zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in organizacije postopka (sodba z dne 17. oktobra 2017, Bolagsupplysningen in Ilsjan, C‑194/16, EU:C:2017:766, točka 26 in navedena sodna praksa).

25

Kot je razvidno iz uvodne izjave 16 Uredbe št. 1215/2012, bi moral obstoj take tesne povezave zagotoviti pravno varnost in preprečiti možnost, da bi bil toženec tožen pred sodiščem države članice, katerega pristojnosti razumno ni bilo mogoče predvideti, to pa je pomembno zlasti v sporih v zvezi z nepogodbenimi obveznostmi, ki izvirajo iz kršitev zasebnosti in osebnostnih pravic, vključno z obrekovanjem (glej v tem smislu sodbo z dne 17. oktobra 2017, Bolagsupplysningen in Ilsjan, C‑194/16, EU:C:2017:766, točka 28).

26

V zadevah v zvezi z delikti in kvazidelikti pa sodišče kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali lahko pride do škodnega dogodka, praviloma najlaže odloči v sporu zaradi bližine spora in lažje izvedbe dokazov (sodba z dne 17. oktobra 2017, Bolagsupplysningen in Ilsjan, C‑194/16, EU:C:2017:766, točka 27 in navedena sodna praksa).

27

Poleg tega se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča izraz „kraj, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka“ hkrati nanaša na kraj vzročnega dogodka in na kraj nastanka škode, saj je glede na okoliščine vsak od njiju lahko koristen za izvajanje dokazov in organizacijo postopka (sodba z dne 17. oktobra 2017, Bolagsupplysningen in Ilsjan, C‑194/16, EU:C:2017:766, točka 29 in navedena sodna praksa).

28

Predložitvena odločba ne vsebuje nobenega elementa, ki bi nakazoval, da se postopek v glavni stvari nanaša na možnost vložitve tožbe pri francoskih sodiščih na podlagi kraja vzročnega dogodka. Postavlja pa se vprašanje, ali so ta sodišča pristojna na podlagi kraja nastanka zatrjevane škode. Poleg tega, kot je ugotovilo predložitveno sodišče, družba Gtflix Tv ni zahtevala, da se na francoskem ozemlju onemogoči dostop do zadevnih podatkov in izjav.

29

V zvezi s tem je Sodišče glede tožb za povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi nastala zaradi obrekovanja v članku, objavljenem v tisku, menilo, da lahko oškodovanec zoper urednika vloži odškodninsko tožbo pred sodišči vsake države članice, v kateri se je objava razširjala in v kateri je bil po zatrjevanju oškodovanca prizadet njegov ugled, ta sodišča pa so pristojna za odločanje o povrnitvi le tiste škode, ki je bila povzročena v državi članici sodišča, ki zadevo obravnava (sodba z dne 7. marca 1995, Shevill in drugi, C‑68/93, EU:C:1995:61, točka 33).

30

V zvezi z očitki o kršitvi osebnostnih pravic zaradi vsebine, objavljene na spletnem mestu, je Sodišče razsodilo, da ima oseba, ki meni, da je oškodovana, v skladu s členom 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 pravico vložiti odškodninsko tožbo za povrnitev celotne škode bodisi pri sodišču v kraju sedeža izdajatelja zadevne vsebine na podlagi kraja vzročnega dogodka bodisi pri sodiščih države članice, v kateri je središče njenih interesov, na podlagi kraja nastanka škode. Ta oseba lahko namesto tožbe za ugotovitev odškodninske odgovornosti in za povrnitev celotne škode vloži tožbo pri sodiščih vsake države članice, na ozemlju katere je ali je bila na spletu objavljena vsebina dostopna. Ta sodišča so pristojna za odločanje zgolj glede škode, storjene na ozemlju države članice sodišča, ki zadevo obravnava (glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2011, eDate Advertising in drugi, C‑509/09 in C‑161/10, EU:C:2011:685, točka 52).

31

Do teh možnosti vložitve tožbe je upravičena tudi pravna oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost in zahteva odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi škodovanja njenemu poslovnemu ugledu zaradi objave netočnih informacij o njej na spletu in neizbrisa navedb v zvezi z njo (glej v tem smislu sodbo z dne 17. oktobra 2017, Bolagsupplysningen in Ilsjan, C‑194/16, EU:C:2017:766, točka 44).

32

Vendar je Sodišče pojasnilo, da je zaradi vseprisotnosti podatkov in vsebin, objavljenih na spletnem mestu, ter načeloma splošne narave obsega njihovega razširjanja zahtevek za popravek prvih in izbris drugih enoten in nedeljiv ter ga je zato mogoče uveljavljati le pred sodiščem, pristojnim za odločanje o celotnem odškodninskem zahtevku, in ne pred sodiščem, ki nima take pristojnosti (sodba z dne 17. oktobra 2017, Bolagsupplysningen in Ilsjan, C‑194/16, EU:C:2017:766, točka 48).

33

Iz tega izhaja, da lahko v skladu s členom 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 oseba, ki meni, da je zaradi objave podatkov na spletnem mestu prizadeta, vloži tožbo za popravek teh podatkov in izbris vsebin, objavljenih na spletu, bodisi pri sodišču v kraju sedeža izdajatelja teh vsebin bodisi pri sodišču v kraju, kjer je središče interesov te osebe.

34

Po mnenju predložitvenega sodišča je treba zaradi „nujne povezave odvisnosti“ med zahtevkom za popravek podatkov in izbris vsebin, objavljenih na spletu, ter skupnim zahtevkom za celotno ali delno odškodnino za škodo, ki je nastala zaradi te objave, šteti, da je eno od sodišč iz prejšnje točke te sodbe izključno pristojno za obravnavo teh dveh zahtevkov. Tako bi interes učinkovitega izvajanja sodne oblasti lahko upravičil to dodelitev izključne pristojnosti.

35

Vendar takšna dodelitev pristojnosti ne more izhajati iz člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, kot je bil razložen v točki 32 te sodbe, saj je za razliko od zahteve za popravek podatkov in izbris vsebin, ki je enotna in nedeljiva, predmet zahteve za povrnitev škode lahko popolna ali delna odškodnina. Če je dejstvo, da zahtevka za popravek podatkov in izbris vsebin, objavljenih na spletu, ni mogoče vložiti pri sodišču, ki ni pristojno za obravnavo celotnega odškodninskega zahtevka, utemeljeno s tem, da je tak zahtevek enoten in nedeljiv, po drugi strani ne bi bilo upravičeno iz istih razlogov izključiti možnosti tožnika, da svoj zahtevek za delno odškodnino vloži pri katerem koli drugem sodišču, ki je pristojno na območju, na katerem naj bi po mnenju tega tožnika ta utrpel škodo.

36

Poleg tega potreba po dodelitvi izključne pristojnosti sodišču, na območju katerega ima izdajatelj vsebin, objavljenih na spletu, svoj sedež, ali sodišču, na območju katerega je središče interesov oškodovanca, ne izhaja zlasti iz tega, kar predložitveno sodišče predstavi kot „nujno povezavo odvisnosti“ med zahtevkom za popravek podatkov in izbris vsebin, objavljenih na spletu, na eni strani ter zahtevkom za povračilo škode, ki naj bi jo povzročila ta objava na spletu, na drugi strani. Ker so ne glede na istovetnost dejstev, ki so podlaga za te tožbe, njihov predmet, vzrok in sposobnost ločitve različni, namreč ni pravne potrebe, da bi jih skupaj obravnavalo eno sodišče.

37

Takšna dodelitev pristojnosti tudi ni potrebna z vidika učinkovitega izvajanja sodne oblasti.

38

V zvezi s tem je očitno, da je sodišče, ki je pristojno zgolj za obravnavanje škode v svoji državi članici, v okviru postopka, ki poteka v tej državi članici, in na podlagi tam zbranih dokazov v povsem primernem položaju, da presodi obstoj in obseg domnevne škode.

39

Poleg tega možnost tožnika, da vloži odškodninsko tožbo pri sodiščih vsake države članice, ki so pristojna za škodo, povzročeno na ozemlju njihove države članice, prispeva k učinkovitemu izvajanju sodne oblasti, če središča interesov tega tožnika ni mogoče določiti. V takem primeru je Sodišče presodilo, da ta oseba ne more izkoristiti pravice do vložitve tožbe na podlagi člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 zoper domnevnega kršitelja njenih osebnostnih pravic na podlagi kraja nastanka škode za polno nadomestilo nastale škode (sodba z dne 17. oktobra 2017, Bolagsupplysningen in Ilsjan, C‑194/16, EU:C:2017:766, točka 43). Lahko pa ta oseba v skladu s to možnostjo in na isti podlagi tudi uživa to pravico za namene delne odškodnine, ki je omejena na škodo, povzročeno v državi članici sodišča, pri katerem je bil zahtevek vložen.

40

Doseganje cilja zagotovitve učinkovitega izvajanja sodne oblasti torej ni ogroženo zaradi možnosti, da ima tožnik pravico vložiti odškodninsko tožbo pri sodiščih, ki so pristojna za škodo, povzročeno v njihovi državi članici.

41

Nazadnje je treba opozoriti, da je dodelitev pristojnosti zadnjenavedenim sodiščem za obravnavo le škode, povzročene na ozemlju njihove države članice, pogojena le s tem, da je ali je bila vsebina, ki pomeni kršitev, dostopna na tem ozemlju. Za razliko od člena 17(1)(c) Uredbe št. 1215/2012 namreč člen 7, točka 2, te uredbe ne določa dodatnega pogoja za določitev pristojnega sodišča, kot je ta, v skladu s katerim mora biti dejavnost osebe „usmerjena v“ državo članico sodišča, pred katerim poteka postopek (glej v tem smislu sodbi z dne 3. oktobra 2013, Pinckney, C‑170/12, EU:C:2013:635, točka 42, in z dne 22. januarja 2015, Hejduk, C‑441/13, EU:C:2015:28, točka 32).

42

Omejitev možnosti vložitve odškodninskega zahtevka pri enem od sodišč iz točke 40 te sodbe z določitvijo dodatnih pogojev bi lahko pripeljala do dejanske izključitve te možnosti, čeprav mora imeti v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz točke 26 te sodbe oseba, ki meni, da je oškodovana, vedno možnost vložiti zahtevek pri sodišču kraja nastanka škode.

43

Glede na vse navedeno je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da oseba, ki – ker meni, da so ji bile s spletnim razširjanjem izjav v zvezi z njo, ki pomenijo očrnitev, kršene pravice – želi hkrati doseči, prvič, popravek podatkov in izbris vsebin, ki so bili objavljeni na spletu in ki se nanašajo nanjo, ter drugič, povrnitev škode, ki naj bi ji zaradi te spletne objave nastala, lahko pred sodišči vsake države članice, na ozemlju katere so ali so bile te izjave dostopne, zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji bila povzročena v državi članici sodišča, pri katerem je tožba vložena, čeprav ta sodišča niso pristojna za obravnavo zahtevka za popravek in izbris.

44

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 7, točka 2, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da oseba, ki – ker meni, da so ji bile s spletnim razširjanjem izjav v zvezi z njo, ki pomenijo očrnitev, kršene pravice – želi hkrati doseči, prvič, popravek podatkov in izbris vsebin, ki so bili objavljeni na spletu in ki se nanašajo nanjo, ter drugič, povrnitev škode, ki naj bi ji zaradi te spletne objave nastala, lahko pred sodišči vsake države članice, na ozemlju katere so ali so bile te izjave dostopne, zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji bila povzročena v državi članici sodišča, pri katerem je tožba vložena, čeprav ta sodišča niso pristojna za obravnavo zahtevka za popravek in izbris.