–

za MG B. O’Brien,

–

za Dublin City Council E. Hunt, agent,

–

za belgijsko vlado L. Van den Broeck in M. Van Regemorter, agentki,

–

za francosko vlado E. de Moustier in N. Vincent, agentki,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman, C. S. Schillemans in H. S. Gijzen, agenti,

–

za finsko vlado sprva S. Hartikainen in A. Laine, nato H. Leppo in A. Laine, agenti,

–

za Evropsko komisijo sprva D. Recchia, C. Valero in M. Wilderspin, nato D. Recchia in C. Valero, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo MG in Dublin City Council (mestni svet v Dublinu, Irska) glede izračuna delovnih ur, ki jih je MG opravil za mestni svet v Dublinu v obdobjih razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti.

3

Člen 5(1) Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 349) določa:

„Delodajalec je dolžan v vseh pogledih zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom.“

4

Člen 6(1) te direktive določa:

„V okviru svojih odgovornosti delodajalec sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zaščito zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem poklicnih tveganj, zagotavljanjem obveščanja in usposabljanja ter zagotavljanjem potrebne organizacije in sredstev.

[…]“

5

Člen 1 Direktive 2003/88, naslovljen „Namen in področje uporabe“, določa:

„1.   Ta direktiva določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa.

2.   Ta direktiva se nanaša na:

[…]“

6

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]“

7

Člen 3 navedene direktive z naslovom „Dnevni počitek“ določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do minimalnega dnevnega počitka 11 zaporednih ur v 24-urnem obdobju.“

8

Člen 5 te direktive, naslovljen „Tedenski počitek“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka in do 11 ur dnevnega počitka iz člena 3.

[…]“

9

Člen 6 Direktive 2003/88, naslovljen „Najdaljši tedenski delovni čas“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi v skladu s potrebo po varovanju zdravja in varnosti delavcev zagotovijo, da:

10

Z Organisation of Working Time Act 1997 (zakon o organizaciji delovnega časa iz leta 1997) je bila v irsko pravo prenesena Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 2, str. 197), ki je bila razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2003/88.

11

Člen 2(1) tega zakona določa:

„[…]

‚Delovni čas‘ pomeni ves čas, ko je delavec:

[…].“

12

MG je gasilec v rezervi, ki je za krajši delovni čas zaposlen pri mestnem svetu v Dublinu. Na podlagi sistema razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti je na voljo brigadi gasilskega doma, pri kateri je opravil usposabljanje.

13

MG se mora udeležiti 75 % intervencij te brigade, preostale intervencije pa lahko izpusti. V obdobju razpoložljivosti za delo mu ni treba biti na natančno določenem kraju, vendar pa se mora, ko prejme nujni poziv za sodelovanje pri intervenciji, potruditi, da v gasilski dom prispe v 5 minutah po prejemu poziva, vsekakor pa mora spoštovati najdaljši desetminutni rok za prihod.

14

To obdobje razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti načeloma obsega 7 dni v tednu in 24 ur na dan. Prekinjeno je le v obdobjih dopusta in v obdobjih, v katerih je MG predhodno najavil, da ne bo na razpolago, če mestni svet v Dublinu z njegovo odsotnostjo v zadnjenavedenih obdobjih soglaša.

15

MG prejema osnovno plačo, ki se izplačuje mesečno in katere namen je plačilo za njegovo razpoložljivost za delo v okviru sistema pripravljenosti, in dodatno plačilo za vsako intervencijo.

16

Dovoljeno mu je, da opravlja poklicno dejavnost kot samozaposlena oseba ali za drugega delodajalca, če ta dejavnost v povprečju ne presega 48 ur tedensko. MG pa take dejavnosti ne sme opravljati med „efektivnimi delovnimi urami“ gasilca v rezervi, pri čemer te ure niso le tiste, ki so bile opravljene med intervencijo pri nesreči, ampak tudi ure, namenjene drugim dejavnostim brigade, kot so usposabljanja.

17

MG mora prebivati in svoje poklicne dejavnosti opravljati na „razumni razdalji“ od gasilskega doma svoje brigade, da lahko spoštuje rok za prihod v gasilski dom.

18

MG je, ker je menil, da je treba ure, v katerih je na razpolago za delo za mestni svet v Dublinu, šteti za „delovni čas“ v smislu zakona o organizaciji delovnega časa iz leta 1997 in Direktive 2003/88, pri Workplace Relations Commission (komisija za odnose na delovnem mestu, Irska) v zvezi s tem vložil pritožbo.

19

Ker je bila ta pritožba zavrnjena, je vložil tožbo pri Labour Court (delovno sodišče, Irska), ki je predložitveno sodišče.

20

MG pred tem sodiščem navaja, da mora trajno zagotavljati, da se na nujni poziv hitro odzove. To naj bi mu preprečevalo, da bi se svobodno posvetil družinskim in družbenim dejavnostim ter poklicni dejavnosti voznika taksija. Navaja, da mu je lahko v primeru neizpolnjevanja obveznosti, ki jih ima v razmerju do mestnega sveta v Dublinu, izrečen disciplinski ukrep ali je celo odpuščen. Mestni svet v Dublinu naj bi s tem, da zahteva razpoložljivost za delo 7 dni na teden in 24 ur na dan, in s tem, da ur razpoložljivosti za delo noče priznati kot delovni čas, kršil pravila o dnevnem in tedenskem počitku ter najdaljšem tedenskem delovnem času.

21

Mestni svet v Dublinu odgovarja, da gasilci v rezervi v času razpoložljivosti za delo niso dolžni ostati na natančno določenem kraju. Poleg tega naj bi bila edina posledica, če gasilec v rezervi v gasilski dom ne prispe v najdaljšem roku za prihod, ta, da ne prejme plačila. Glede na prožnost zadevnega sistema pripravljenosti naj ur razpoložljivosti za delo ne bi bilo upravičeno šteti za „delovni čas“.

22

Predložitveno sodišče ugotavlja, da je razlaga pojma „delovni čas“ odločilna za rešitev spora o glavni stvari, saj je mestni svet v Dublinu prepričan, da spoštuje pravila o dnevnem in tedenskem počitku ter najdaljšem tedenskem delovnem času, MG pa trdi, da mestni svet v Dublinu ta pravila krši.

23

To sodišče opozarja, da je Sodišče v sodbi z dne 21. februarja 2018, Matzak (C‑518/15, EU:C:2018:82), razsodilo, da čas razpoložljivosti za delo, ki ga mora gasilec v rezervi preživeti na domu, pri čemer ima obveznost odzvati se na pozive delodajalca v roku 8 minut, temu delavcu znatno omejuje možnosti za opravljanje drugih dejavnosti in ga je zato treba šteti za „delovni čas“ v smislu člena 2 Direktive 2003/88.

24

Položaj, ki je privedel do te sodbe, naj bi bilo vseeno treba razlikovati od položaja iz postopka v glavni stvari, ker mestni svet v Dublinu ne zahteva, da je MG na natančno določenem kraju v obdobju razpoložljivosti za delo, in mu poleg tega dopušča, da opravlja delo kot samozaposlena oseba, kar dela kot voznik taksija, ali da opravlja delo za drugega delodajalca.

25

V teh okoliščinah je Labour Court (delovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

26

Spomniti je treba, da je v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, določenega v členu 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ki jo bo sprejelo, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločiti (sodba z dne 15. julija 2021, The Department for Communities in Northern Ireland, C‑709/20, EU:C:2021:602, točka 54 in navedena sodna praksa).

27

Vendar Sodišče ne more odločati o vprašanju, ki mu ga je postavilo nacionalno sodišče, kadar je očitno, da razlaga pravnega pravila Unije, za katero je zaprosilo nacionalno sodišče, nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem ali kadar Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja (sodba z dne 13. decembra 2018, Rittinger in drugi, C‑492/17, EU:C:2018:1019, točka 37 in navedena sodna praksa).

28

V zvezi s tem je treba spomniti, da nujnost razlage prava Unije, ki je koristna za nacionalno sodišče, zahteva, da navedeno sodišče natančno upošteva zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki so izrecno navedene v členu 94 Poslovnika Sodišča. Tako je zlasti nujno, kot določa člen 94(a) in (c) tega poslovnika, da so v predložitveni odločbi navedene dejanske okoliščine, na katerih vprašanja temeljijo, in razlogi, iz katerih se to sodišče sprašuje o razlagi ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije (sodba z dne 13. decembra 2018, Rittinger in drugi, C‑492/17, EU:C:2018:1019, točki 38 in 39 ter navedena sodna praksa).

29

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je MG gasilec v rezervi in da med obdobjem, v katerem je v okviru te zaposlitve na razpolago za delo, opravlja poklicno dejavnost kot samozaposlena oseba, in sicer kot voznik taksija.

30

Ker torej ni sporno, da MG poklicno dejavnost, ki jo opravlja v času, ko je na razpolago za delo za mestni svet v Dublinu, opravlja kot samozaposlena oseba, iz predložitvene odločbe ni razvidna nobena povezava med tretjim in četrtim vprašanjem ter dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari.

31

Predložitveno sodišče namreč s tema vprašanjema v bistvu sprašuje, kako je treba razlagati pojem „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2003/88, kadar delavec v času razpoložljivosti za delo, ki jo zagotavlja za prvega delodajalca, opravlja poklicno dejavnost za drugega delodajalca. Ker pa niso navedene dejanske okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče razumeti, kako naj bi šlo v postopku v glavni stvari za tak položaj, Sodišče nima na voljo potrebnih elementov, da bi lahko na navedena vprašanja koristno odgovorilo.

32

Iz tega sledi, da sta tretje in četrto vprašanje nedopustni.

33

Prvo in drugo vprašanje, ki ju je treba obravnavati skupaj, pa sta, nasprotno, dopustni v delu, v katerem se nanašata na možnost, ki je izrecno navedena v drugem vprašanju, in sicer da gasilec v rezervi med razpoložljivostjo za delo v okviru sistema pripravljenosti opravlja poklicno dejavnost kot samozaposlena oseba.

34

Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, katerih obravnava mora biti omejena tako, kot je navedeno v točki 33 te sodbe, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2, točka 1, Direktive 2003/88 razlagati tako, da obdobje, v katerem je gasilec v rezervi na razpolago za delo v okviru sistema pripravljenosti in v katerem ta delavec z dovoljenjem svojega delodajalca opravlja poklicno dejavnost kot samozaposlena oseba, vendar mora v primeru nujnega poziva v gasilski dom svoje brigade prispeti najpozneje v 10 minutah, pomeni „delovni čas“ v smislu te določbe.

35

V členu 2, točka 1, Direktive 2003/88 je pojem „delovni čas“ opredeljen kot „vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti“. V členu 2, točka 2, te direktive je pojem „čas počitka“ opredeljen negativno, kot vsak čas, ki ni delovni čas. Ker se ta pojma izključujeta, je treba obdobje, ko je delavec na razpolago za delo, za uporabo Direktive 2003/88 opredeliti bodisi kot „delovni čas“ bodisi kot „čas počitka“, saj ta direktiva ne določa vmesne kategorije (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2021, Dopravní podnik hl. m. Prahy, C‑107/19, EU:C:2021:722, točka 28 in navedena sodna praksa).

36

Čeprav je predložitveno sodišče tisto, ki mora nazadnje presoditi, ali je treba obdobje razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti iz postopka v glavni stvari opredeliti kot „delovni čas“ ali kot „čas počitka“, mu mora Sodišče vseeno dati smernice glede meril, ki jih je treba upoštevati pri tej presoji (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2021, Stadt Offenbach am Main (Stalna pripravljenost gasilca), C‑580/19, EU:C:2021:183, točka 25 in navedena sodna praksa).

37

V zvezi s tem je treba spomniti, da je cilj Direktive 2003/88 določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj, ki se nanašajo predvsem na trajanje delovnega časa. Te zahteve so posebej pomembna pravila socialnega prava Unije, ki morajo veljati za vse delavce. Natančneje, ta direktiva z uvedbo pravice vsakega delavca do omejenega najdaljšega delovnega časa ter do dnevnega in tedenskega počitka podrobneje opredeljuje temeljno pravico, ki je izrecno določena v členu 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zato je treba to direktivo razlagati ob upoštevanju tega člena 31(2). Določbe te direktive se ne smejo razlagati ozko in v škodo pravic, ki jih ima delavec na podlagi te direktive (sodba z dne 9. marca 2021, Stadt Offenbach am Main (Stalna pripravljenost gasilca), C‑580/19, EU:C:2021:183, točke od 26 do 28 in navedena sodna praksa).

38

Sodišče je v zvezi z opredelitvijo obdobij razpoložljivosti za delo razsodilo, da pojem „delovni čas“ v smislu Direktive 2003/88 zajema vsa obdobja razpoložljivosti za delo, vključno s tistimi v okviru sistema pripravljenosti, v katerih so zaveze, ki so naložene delavcu, take, da objektivno in bistveno vplivajo na njegovo možnost, da v teh obdobjih prosto razpolaga s časom, v katerem se opravljanje njegovih poklicnih nalog ne zahteva, in da ta čas posveti svojim interesom (sodba z dne 9. marca 2021, Stadt Offenbach am Main (Stalna pripravljenost gasilca), C‑580/19, EU:C:2021:183, točka 38).

39

Če pa zaveze, naložene delavcu v določenem obdobju razpoložljivosti za delo, ne dosežejo take stopnje intenzivnosti ter mu omogočajo, da razpolaga s svojim časom in da se posveti svojim interesom brez večjih omejitev, je za uporabo Direktive 2003/88 samo čas, povezan z opravljanjem dela, ki se v takem obdobju po potrebi dejansko opravi, „delovni čas“ (sodba z dne 9. marca 2021, Stadt Offenbach am Main (Pripravljenost za delo gasilcev), C‑580/19, EU:C:2021:183, točka 39 in navedena sodna praksa).

40

Za presojo, ali razpoložljivost za delo v okviru sistema pripravljenosti objektivno povzroča velike omejitve, ki bistveno vplivajo na to, kako zadevni delavec razpolaga s časom, v katerem se opravljanje njegovih poklicnih nalog ne zahteva, je treba – natančneje – upoštevati rok, ki ga ima ta delavec na voljo za to, da se vrne k opravljanju svojih poklicnih nalog pri delodajalcu, ki mu ta delavec zagotavlja to razpoložljivost za delo, od trenutka, ko ga njegov delodajalec k temu pozove, po potrebi v povezavi s povprečno stopnjo pogostosti intervencij, ki jih bo ta delavec dejansko moral zagotoviti v tem obdobju (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2021, Stadt Offenbach am Main (Stalna pripravljenost gasilca), C‑580/19, EU:C:2021:183, točka 45).

41

Sodišče je v zvezi s pojasnilo, da če je ta rok v času razpoložljivosti za delo omejen na nekaj minut, je treba to obdobje načeloma v celoti šteti za „delovni čas“. Vendar, kot je poudarilo Sodišče, je treba vpliv takega roka za odziv oceniti na podlagi konkretne presoje, pri kateri se po potrebi upoštevajo druge zaveze, ki so naložene delavcu, in ugodnosti, ki se mu priznavajo v obdobju razpoložljivosti za delo (sodba z dne 9. marca 2021, Stadt Offenbach am Main (Stalna pripravljenost gasilca), C‑580/19, EU:C:2021:183, točki 47 in 48 in navedena sodna praksa).

42

Predložitveno sodišče mora ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve in navedb, na katere je opozorjeno v točkah od 38 do 41 te sodbe, presoditi, ali so MG v obdobjih razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti naložene tako intenzivne zaveze, da objektivno in bistveno vplivajo na njegovo možnost, da v teh obdobjih prosto razpolaga s časom, v katerem se opravljanje njegovih poklicnih nalog gasilca v rezervi ne zahteva.

43

V zvezi s tem je možnost, ki je dana MG, da v obdobjih razpoložljivosti za delo opravlja drugo poklicno dejavnost, pomemben pokazatelj, da v podrobni ureditvi sistema pripravljenosti za tega delavca niso določene večje omejitve, ki bi bistveno vplivale na to, kako razpolaga s svojim časom, če se izkaže, da so pravice in obveznosti, ki jih ima na podlagi pogodbe o zaposlitvi, kolektivnih pogodb in predpisov zadevne države članice, urejene tako, da lahko tako dejavnost v znatnem delu obdobij razpoložljivosti za delo tudi dejansko izvaja.

44

Okoliščine, da MG ni nikdar zavezan, da je v obdobjih razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti na natančno določenem kraju, da mu ni treba sodelovati pri vseh intervencijah, ki jih opravi njegova matična brigada, saj se lahko četrtina teh intervencij izvede brez njega, in da mu je dovoljeno opravljati drugo poklicno dejavnost, ki v povprečju ne presega 48 ur tedensko, so lahko objektivni elementi, na podlagi katerih je mogoče šteti, da lahko glede na svoj lastni interes v obdobjih razpoložljivosti za delo razvija to drugo poklicno dejavnost in da tej dejavnosti nameni znaten del časa v teh obdobjih, razen če zaradi povprečne pogostosti nujnih pozivov in povprečnega trajanja intervencij poklicne dejavnosti ob hkratni zaposlitvi kot gasilec v rezervi dejansko ne more izvajati, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

45

Pojasniti je treba tudi, da organizacijskih težav, ki lahko nastanejo zaradi izbir zadevnega delavca, kot je izbira prebivališča ali izbira kraja za opravljanje druge poklicne dejavnosti, ki sta bolj ali manj oddaljena od kraja, do katerega mora biti zmožen priti v zahtevanem roku v okviru svoje zaposlitve kot gasilec v rezervi, ni mogoče upoštevati (glej po analogiji sodbo z dne 9. marca 2021, Stadt Offenbach am Main (Stalna pripravljenost gasilca), C‑580/19, EU:C:2021:183, točki 41 in 42 ter navedena sodna praksa).

46

Če bi se glede na vse upoštevne okoliščine v postopku v glavni stvari izkazalo, da navedena obdobja razpoložljivosti za delo ne izpolnjujejo pogojev, da bi jih bilo mogoče šteti za „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2003/88, bi to pomenilo, kot izhaja iz točke 35 te sodbe, da je treba ta obdobja – razen časa, povezanega z dejansko opravljenim delom – šteti za „čas počitka“ v smislu člena 2, točka 2, te direktive.

47

Vendar opredelitev obdobja razpoložljivosti za delo kot „časa počitka“ za namene uporabe Direktive 2003/88 ne vpliva na dolžnost delodajalcev, da spoštujejo posebne obveznosti, ki jih imajo na podlagi členov 5 in 6 Direktive 89/391, da bi zaščitili varnost in zdravje svojih delavcev. Iz tega sledi, da delodajalci ne morejo določiti tako dolgih ali pogostih obdobij razpoložljivosti za delo, da bi ta pomenila tveganje za varnost ali zdravje delavca, ne glede na to, ali so ta obdobja opredeljena kot „čas počitka“ v smislu člena 2, točka 2, Direktive 2003/88. Države članice morajo v okviru svojega nacionalnega prava določiti podrobna pravila za izvajanje te obveznosti (sodba z dne 9. marca 2021, Stadt Offenbach am Main (Stalna pripravljenost gasilca), C‑580/19, EU:C:2021:183, točka 60 in navedena sodna praksa).

48

Na podlagi vsega navedenega je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2, točka 1, Direktive 2003/88 razlagati tako, da obdobje, v katerem je gasilec v rezervi na razpolago za delo v okviru sistema pripravljenosti in v katerem ta delavec z dovoljenjem svojega delodajalca opravlja poklicno dejavnost kot samozaposlena oseba, vendar mora v primeru nujnega poziva v gasilski dom svoje brigade prispeti najpozneje v 10 minutah, ni „delovni čas“ v smislu te določbe, če iz celovite presoje vseh okoliščin obravnavanega primera, zlasti iz obsega in podrobnejše ureditve te možnosti opravljanja druge poklicne dejavnosti ter neobstoja obveznosti sodelovanja pri vseh intervencijah, ki jih izvede navedena brigada, izhaja, da zaveze, ki so navedenemu delavcu naložene v tem obdobju, niso take, da objektivno in bistveno vplivajo na njegovo možnost, da v tem obdobju prosto razpolaga s časom, v katerem se opravljanje njegovih poklicnih nalog gasilca v rezervi ne zahteva.

49

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 2, točka 1, Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa je treba razlagati tako, da obdobje, v katerem je gasilec v rezervi na razpolago za delo v okviru sistema pripravljenosti in v katerem ta delavec z dovoljenjem svojega delodajalca opravlja poklicno dejavnost kot samozaposlena oseba, vendar mora v primeru nujnega poziva v gasilski dom svoje brigade prispeti najpozneje v 10 minutah, ni „delovni čas“ v smislu te določbe, če iz celovite presoje vseh okoliščin obravnavanega primera, zlasti iz obsega in podrobnejše ureditve te možnosti opravljanja druge poklicne dejavnosti ter neobstoja obveznosti sodelovanja pri vseh intervencijah, ki jih izvede navedena brigada, izhaja, da zaveze, ki so navedenemu delavcu naložene v tem obdobju, niso take, da objektivno in bistveno vplivajo na njegovo možnost, da v tem obdobju prosto razpolaga s časom, v katerem se opravljanje njegovih poklicnih nalog gasilca v rezervi ne zahteva.