–

za VYSOČINA WIND a.s. M. Flora, advokát,

–

za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil in L. Dvořáková, agenti,

–

za nemško vlado J. Möller in S. Heimerl, agenta,

–

za Evropski parlament, C. Ionescu Dima in O. Hrstková Šolcová, agentki, ter W. D. Kuzmienko, agent,

–

za Svet Evropske unije, A. Maceroni in M. Moore, agenta,

–

za Evropsko komisijo L. Haasbeek in P. Ondrůšek, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 13 Direktive 2012/19/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO) (UL 2012, L 197, str. 38).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med podjetjem, ki upravlja sončno elektrarno VYSOČINA WIND a.s., in Česká republika – Ministerstvo životního prostředí (ministrstvo za okolje, Češka republika) glede odškodninskega zahtevka, ki ga je ta družba vložila v zvezi z škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi domnevno nepravilnega prenosa Direktive 2012/19.

3

Direktiva 2002/96/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 2003 o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 7, str. 359) je v členu 7(3) določala, da države članice zagotovijo, da za izračun ciljev predelave odpadne električne in elektronske opreme (OEEO) proizvajalci ali tretje strani v njihovem imenu vodijo zapise o količini odpadne električne in elektronske opreme (OEEO), njenih sestavnih delih, materialih in snoveh, ko prihajajo (input) in zapuščajo (output) objekte za obdelavo in/ali ko prihajajo (input) v predelavo ali recikliranje.

4

Člen 9 te direktive, naslovljen „Financiranje OEEO od uporabnikov, ki niso zasebna gospodinjstva“, je določal:

„Države članice zagotovijo, da proizvajalci do 13. avgusta 2005 poskrbijo za pokrivanje stroškov zbiranja, obdelave, predelave in okolju primerne odstranitve OEEO od uporabnikov, ki niso zasebna gospodinjstva za proizvode, ki bodo dani v promet po 13. avgustu 2005.

Pri OEEO od proizvodov, ki so dani v promet pred 13. avgustom 2005 (historični odpadki), nosijo stroške proizvajalci. Druga možnost je, da države članice lahko poskrbijo, da so tudi uporabniki, ki niso zasebna gospodinjstva, delno ali popolnoma odgovorni za to financiranje.

Proizvajalci in uporabniki, ki niso zasebna gospodinjstva, lahko brez poseganja v to direktivo sklepajo sporazume, ki določajo druge metode financiranja.“

5

Člen 13 Direktive 2002/96, kakor je bil spremenjen z Direktivo 2008/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2008 (UL 2008, L 81, str. 65), je določal:

„Sprejmejo se vse spremembe, ki so potrebne za prilagoditev člena 7(3), Priloge IB (zlasti z namenom, da se morebiti dodajo svetilke v gospodinjstvih, žarnice z žarilno nitko in fotonapetostni proizvodi, tj. sončni kolektorji), Priloge II (zlasti ob upoštevanju novega tehnološkega razvoja v zvezi z obdelavo OEEO), in prilog III in IV znanstvenemu in tehničnemu napredku. Navedeni ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 14(3).

Preden se priloge spremenijo, se [Evropska] komisija med drugim posvetuje s proizvajalci električne in elektronske opreme, z osebami, ki reciklirajo, izvajalci obdelave in okoljskimi organizacijami ter zvezami delojemalcev in potrošnikov.“

6

V uvodni izjavi Direktive 2003/108/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. decembra 2003 o spremembi Direktive 2002/96 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 7, str. 692) je navedeno:

„Skladno s skupno izjavo je Komisija proučila finančne posledice, ki bi jih dejansko besedilo v členu 9 Direktive 2002/96/ES povzročilo proizvajalcem, in ugotovila, da ima obveznost jemanja nazaj za OEEO, ki je bila dana v promet v preteklosti, za posledico odgovornost za nazaj, ki ni bila predvidena in ki bi verjetno določene proizvajalce izpostavila resnemu gospodarskemu tveganju.“

7

Z Direktivo 2003/108 je bil člen 9 Direktive 2002/96 nadomeščen s tem besedilom:

„1.   Države članice zagotovijo, da proizvajalci do 13. avgusta 2005 poskrbijo za kritje stroškov zbiranja, obdelave, predelave in okolju neškodljivega odstranjevanja OEEO od uporabnikov, razen zasebnih gospodinjstev, za proizvode, dane v promet po 13. avgustu 2005.

Države članice zagotovijo, da se do 13. avgusta 2005 stroški upravljanja z OEEO, ki se nanaša na proizvode, dane v promet pred 13. avgustom 2005 (odpadki iz preteklosti), krijejo, kot je navedeno v tretjem in četrtem pododstavku.

Za odpadke iz preteklosti, ki se nadomeščajo z novimi enakovrednimi proizvodi ali novimi proizvodi, ki izpolnjujejo isto funkcijo, kritje stroškov prevzamejo proizvajalci teh proizvodov. Države članice lahko kot alternativno možnost predvidijo, da so tudi uporabniki, razen zasebnih gospodinjstev, delno ali v celoti odgovorni za kritje teh stroškov.

Za druge odpadke iz preteklosti kritje stroškov prevzamejo uporabniki, razen zasebnih gospodinjstev.

2.   Proizvajalci in uporabniki, razen zasebnih gospodinjstev, lahko brez poseganja v to direktivo sklenejo dogovore o drugačnih načinih financiranja.“

8

Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL 2008, L 312, str. 3) v členu 3, točka 1, pojem „odpadek“ opredeljuje kot „vsako snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže ali namerava ali mora zavreči“.

9

Člen 14 te direktive določa:

„1.   V skladu z načelom, da plača povzročitelj obremenitve, stroške ravnanja z odpadki krije izvirni povzročitelj odpadkov ali trenutni ali predhodni imetniki odpadkov.

2.   Države članice lahko določijo, da stroške ravnanja z odpadki delno ali v celoti krije proizvajalec proizvoda, od katerega odpadki izvirajo, in da si lahko distributerji takšnega proizvoda te stroške delijo.“

10

Direktiva 2002/96 je bila razveljavljena z Direktivo 2012/19.

11

V uvodnih izjavah 9, 12 in 23 Direktive 2012/19 je navedeno:

[…]

[…]

12

V členu 1 te direktive je pojasnjeno, da ta „določa ukrepe za varstvo okolja in zdravja ljudi, in sicer s preprečevanjem ali zmanjševanjem škodljivih vplivov nastajanja odpadne električne in elektronske opreme (OEEO) in ravnanja z njimi ter z zmanjševanjem celotnega vpliva uporabe virov in izboljšanjem učinkovitosti takšne uporabe v skladu s členoma 1 in 4 Direktive [2008/98], s čimer prispeva k trajnostnemu razvoju.“

13

Člen 2(1) Direktive 2012/19 določa:

„Ta direktiva se uporablja za naslednjo [EEO]:

14

V skladu s členom 3(1)(a) te direktive „električna in elektronska oprema“ ali „EEO“ pomeni „opremo, ki je za svoje pravilno delovanje odvisna od električnega toka ali elektromagnetnih polj, in opremo za proizvodnjo, prenos in merjenje toka in polj, in je oblikovana za uporabo za napetostni razred, ki ne presega 1000 voltov za izmenični tok in 1500 voltov za enosmerni tok“.

15

Poleg tega v skladu s členom 3(1)(e) te direktive „odpadna električna in elektronska oprema“ ali „OEEO“ pomeni „električno in elektronsko opremo, ki je odpadek po členu 3(1) Direktive [2008/98], vključno z vsemi sestavnimi deli, podsestavi in potrošnim materialom, ki je del proizvoda ob zavrženju“.

16

Člen 4 navedene direktive določa:

„Države članice brez poseganja v zakonodajo Unije o pravilnem delovanju notranjega trga in o načrtovanju izdelkov […] spodbujajo sodelovanje med proizvajalci in izvajalci recikliranja ter ukrepe za pospeševanje načrtovanja in proizvodnje EEO, zlasti z vidika omogočanja ponovne uporabe, razstavljanja in predelave OEEO, njenih sestavnih delov in materialov. […]“

17

Člen 12 Direktive 2012/19, naslovljen „Financiranje OEEO iz zasebnih gospodinjstev“, v odstavku 4 določa, da je treba OEEO iz proizvodov, ki so bili dani na trg pred 13. avgustom 2005 ali tem datumom, šteti za „historične odpadke“.

18

Člen 13 te direktive, naslovljen „Financiranje v zvezi z OEEO od uporabnikov, ki niso zasebna gospodinjstva“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da proizvajalci poskrbijo za kritje stroškov zbiranja, obdelave, predelave in okolju neškodljivega odstranjevanja OEEO od uporabnikov, ki niso zasebna gospodinjstva, ki nastanejo iz proizvodov, danih na trg po 13. avgustu 2005.

Za historične odpadke, ki se nadomeščajo z novimi enakovrednimi proizvodi ali novimi proizvodi, ki izpolnjujejo isto funkcijo, prevzamejo kritje stroškov proizvajalci teh proizvodov, ko te proizvode dobavijo. Države članice lahko kot alternativno možnost predvidijo, da so tudi uporabniki, ki niso zasebna gospodinjstva, delno ali v celoti odgovorni za kritje teh stroškov.

Za druge historične odpadke kritje stroškov prevzamejo uporabniki, ki niso zasebna gospodinjstva.

2.   Proizvajalci in uporabniki, razen zasebnih gospodinjstev, lahko brez poseganja v to direktivo sklenejo dogovore o drugačnih načinih financiranja.“

19

Člen 24(1) navedene direktive določa:

„Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo do 14. februarja 2014. O tem takoj obvestijo Komisijo.“

20

V Prilogi I k Direktivi 2012/19, naslovljeni „Kategorije EEO, ki jih zajema ta direktiva v prehodnem obdobju, kot je določeno v členu 2(1)(a)“, so navedeni fotonapetostni paneli. Ti so povzeti tudi v Prilogi II k tej direktivi, ki vsebuje okviren seznam EEO, ki je uvrščena v kategorije iz priloge I, in v Prilogi IV k navedeni direktivi, v kateri je naveden neizčrpen seznam EEO, ki je uvrščena v kategorije, naštete v prilogi III k tej direktivi.

21

Češka republika je svoje obveznosti iz Direktive 2002/96 prenesla zlasti s sprejetjem zakona č. 185/2001 Sb., o odpadech a o změně některých dalších zákonů (zakon št. 185/2001 o odpadkih in o spremembi nekaterih drugih zakonov, v nadaljevanju: zakon o odpadkih).

22

V ta zakon je bil 30. maja 2012 vstavljen nov člen 37p, s katerim je bil uveden mehanizem kritja stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov. V skladu s tem členom mora upravljavec sončne elektrarne s prispevki za recikliranje kriti stroške ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov, ki so bili dani na trg najpozneje 1. januarja 2013. Za to je bila določena obveznost tega upravljavca, da najpozneje do 30. junija 2013 sklene pogodbo, ki zagotavlja sistem kolektivnega financiranja stroškov, da bi se takšno financiranje zagotovilo najpozneje do 1. januarja 2019. Za fotonapetostne panele, dane na trg po 1. januarju 2013, pa to obveznost nosijo njihovi proizvajalci.

23

Družba VYSOČINA WIND upravlja sončno elektrarno, ki je začela obratovati leta 2009 in je opremljena s fotonapetostnimi paneli, ki so bili dani na trg po 13. avgustu 2005, vendar pred 1. januarjem 2013.

24

V skladu z obveznostjo iz člena 37p zakona o odpadkih je ta družba sodelovala pri kritju stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov in je zato plačala prispevke v skupnem znesku 1.613.773,24 čeških kron (CZK) (približno 59.500 EUR) v letih 2015 in 2016.

25

Ker je družba VYSOČINA WIND menila, da ta obveznost izhaja neposredno iz tega, da je Češka republika nepravilno prenesla Direktivo 2012/19, in da plačilo teh prispevkov pomeni škodo, je pri Obvodní soud pro Prahu 10 (okrožno sodišče v Pragi 10, Češka republika) zoper to državo članico vložila odškodninsko tožbo. Natančneje, meni, da je člen 37p zakona o odpadkih v nasprotju s členom 13(1) Direktive 2012/19, ki kritje stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov, danih na trg po 13. avgustu 2005, nalaga proizvajalcu EEO in ne uporabniku EEO.

26

To sodišče je s sodbo z dne 6. aprila 2018 tej tožbi v celoti ugodilo. Češka republika je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Městský soud v Praze (mestno sodišče v Pragi, Češka republika), ki je s sodbo z dne 14. novembra 2018 to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Po mnenju tega sodišča iz besedila člena 13(1) Direktive 2012/19 jasno izhaja, da morajo kritje stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov, danih na trg po 13. avgustu 2005, zagotoviti proizvajalci, tako da člen 37p zakona o odpadkih s tem, da še naprej nalaga to obveznost uporabnikom, ni v skladu s to direktivo.

27

Češka republika je zato pri Nejvyšší soud (vrhovno sodišče, Češka republika) vložila kasacijsko pritožbo, pri čemer je trdila, prvič, da taka razlaga člena 13(1) Direktive 2012/19 privede do tega, da ta določba retroaktivno ni zakonita. Drugič, nekateri proizvajalci, ki so med letoma 2005 in 2013 dali na trg fotonapetostne panele, naj ne bi več opravljali dejavnosti, kar naj bi preprečevalo zagotavljanje kritja stroškov ravnanja z odpadki iz navedenih panelov. Tretjič, Češka republika meni, da neobstoj pripomb Komisije v okviru postopka EU pilot v zvezi s prenosom Direktive 2012/19 v nacionalno pravo in v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, ki ga je ta institucija začela proti njej, dokazuje, da je ta država članica pravilno prenesla Direktivo 2012/19, kar naj bi Komisija potrdila na dvostranskem sestanku 1. oktobra 2018.

28

Predložitveno sodišče se v teh okoliščinah sprašuje o razlagi člena 13(1) Direktive 2012/19, ker se – čeprav ni sporno, da se s to določbo od držav članic zahteva, da proizvajalcem naložijo kritje stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov, če gre za panele, ki so bili dani na trg pred iztekom roka za prenos te direktive 14. februarja 2014, in če lahko za „historične odpadke“ iz fotonapetostnih panelov, ki so bili dani na trg pred 13. avgustom 2005, države članice to obveznost naložijo uporabnikom – postavlja vprašanje uporabe te obveznosti financiranja v primeru odpadkov iz fotonapetostnih panelov, danih na trg med 13. avgustom 2005 in 14. februarjem 2014.

29

Po mnenju predložitvenega sodišča je treba najprej določiti trenutek nastanka obveznosti kritja stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov. V zvezi s tem se strinja s stališčem tožeče stranke v postopku v glavni stvari, da naj bi ta obveznost nastala šele ob pojavu odpadkov, in ne, kot trdi Češka republika, z dajanjem navedenih panelov na trg. Zato naj bi fotonapetostni paneli, dani na trg pred iztekom roka za prenos te direktive, to je pred 14. februarjem 2014, in ki proizvajajo odpadke po tem datumu, spadali na stvarno področje uporabe Direktive 2012/19, tako da naj obveznost iz člena 13(1) navedene direktive nikakor ne bi bila retroaktivna.

30

Dalje, predložitveno sodišče dvomi o tem, da je bila Direktiva 2012/19 pravilno prenesena v češki pravni red, ker je, prvič, Komisija ob sprejetju Direktive 2003/108, s katero je bila spremenjena Direktiva 2002/96, ugotovila, da obveznost kritja stroškov ravnanja z odpadki iz proizvodov, danih na trg pred iztekom roka za prenos zadnjenavedene direktive, ustvarja retroaktivno odgovornost, zaradi katere bi lahko proizvajalci nosili resna gospodarska tveganja, pri čemer se lahko taka ugotovitev podobno uporabi za fotonapetostne panele, ki so bili z Direktivo 2012/19 na novo vključeni na področje uporabe zakonodaje Unije. Drugič, ogrožena naj bi bila legitimna pričakovanja proizvajalcev fotonapetostnih panelov, ki niso mogli domnevati, da jim bo taka obveznost kritja naložena za odpadke iz panelov, ki so že bili dani na trg v preteklosti, in ki naj zato stroškov takega financiranja ne bi prenesli na ceno njihovih proizvodov. Tretjič, razlika v obravnavanju naj bi se pojavila med uporabniki, ki so že izpolnili obveznost financiranja, določeno z nacionalnim pravom, pred iztekom roka za prenos Direktive 2012/19, in tistimi, ki te obveznosti niso izpolnili. Četrtič, predložitveno sodišče poudarja, da Zvezna republika Nemčija, Helenska republika in Republika Avstrija prav tako niso prenesle navedene direktive s tem, da so ohranile obveznost proizvajalcev, da krijejo stroške ravnanja z odpadki iz proizvodov, danih na trg po 13. avgustu 2005.

31

Nazadnje se sprašuje, ali nacionalna zakonodaja ni v nasprotju s pravom Unije, ker so se po sprejetju Direktive 2012/19 pogodbe, ki so jih morali upravljavci sončnih elektrarn skleniti za zagotovitev kritja stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov in s katerimi je bilo predvideno obročno plačilo zadevnih prispevkov, ohranile, čeprav to financiranje na podlagi navedene direktive bremeni povzročitelja.

32

V teh okoliščinah je Nejvyšší soud (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

33

Sodišče je v skladu s členom 61(1) Poslovnika stranke iz postopka v glavni stvari in druge zainteresirane osebe iz člena 23 statuta Sodišča Evropske unije pozvalo, naj pisno odgovorijo na nekatera vprašanja, ki se nanašajo zlasti na veljavnost člena 13(1) Direktive 2012/19.

34

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 13(1) Direktive 2012/19 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki kritje stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov, ki so bili dani na trgi najpozneje 1. januarja 2013, nalaga njihovim uporabnikom namesto proizvajalcem.

35

Najprej je treba ugotoviti, da čeprav se to vprašanje formalno nanaša le na razlago člena 13(1) Direktive 2012/19, je iz obrazložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se predložitveno sodišče sprašuje tudi o veljavnosti te določbe glede na njen morebitni retroaktivni učinek. To sodišče v bistvu poudarja, da bi tak učinek lahko izhajal iz dejstva, da morajo v skladu z navedeno določbo proizvajalci kriti stroške ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov, če ti odpadki izvirajo iz proizvodov, danih na trg po 13. avgustu 2005, to je datum, ko rok za prenos, določen s to direktivo, še ni potekel. Tako bi lahko ista določba ustvarila retroaktivno odgovornost, zaradi katere bi bili pridelovalci izpostavljeni resnim gospodarskim tveganjem.

36

Vendar, čeprav so v okviru delitve pristojnosti med nacionalnimi sodišči in Sodiščem za uporabo člena 276 PDEU nacionalna sodišča tista, ki morajo odločiti o upoštevnosti postavljenih vprašanj, je naloga Sodišča, da iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, izlušči tiste elemente prava Unije, ki jih je treba ob upoštevanju predmeta spora razložiti ali presoditi njihovo veljavnost (sodba z dne 17. septembra 2020, Compagnie des pêches de Saint‑Malo, C‑212/19, EU:C:2020:726, točka 27 in navedena sodna praksa).

37

Zato je treba, da bi se predložitvenemu sodišču dal popoln odgovor, preučiti tudi veljavnost člena 13(1) Direktive 2012/19 glede na načelo pravne varnosti, ker se z navedeno določbo zahteva, da proizvajalci poskrbijo za kritje stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov, za odpadke iz teh panelov, ki so bili dani na trg po 13. avgustu 2005, torej pred začetkom veljavnosti te direktive.

38

Zato je treba najprej podati razlago člena 13(1) Direktive 2012/19, za katero je zaprosilo predložitveno sodišče. Če bi bilo treba to določbo razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki obveznost kritja stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov, ki so bili dani na trgi po 13. avgustu 2005, nalaga uporabnikom teh panelov namesto proizvajalcem, je treba nato preučiti veljavnost navedene določbe.

39

V zvezi s tem je treba na prvem mestu spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso razlaga določbe prava Unije jasnemu in natančnemu besedilu te določbe ne sme odvzeti vsega polnega učinka (sodba z dne 6. septembra 2012, Czop in Punakova, C‑147/11 in C‑148/11, EU:C:2012:538, točka 32 in navedena sodna praksa). Če torej pomen določbe prava Unije nedvoumno izhaja iz njenega besedila, Sodišče ne more odstopati od te razlage.

40

V skladu s členom 13(1) Direktive 2012/19 pa države članice zagotovijo, da proizvajalci poskrbijo za pokrivanje stroškov zbiranja, obdelave, predelave in okolju primerne odstranitve OEEO od uporabnikov, ki niso zasebna gospodinjstva za proizvode, ki bodo dani v promet po 13. avgustu 2005.

41

V skladu z opredelitvijo iz člena 3(1)(e) te direktive na področje uporabe pojma „OEEO“ spada električna in elektronska oprema, ki je odpadek po členu 3(1) Direktive 2008/98, vključno z vsemi sestavnimi deli, podsestavi in potrošnim materialom, ki je del proizvoda ob zavrženju.

42

Natančneje, Direktiva 2012/19 se v skladu s svojim členom 2(1)(a) od prehodnega obdobja, to je od 13. avgusta 2012 do 14. avgusta 2018, uporablja za EEO, ki je uvrščena v kategorije iz Priloge I k tej direktivi, med katerimi so izrecno navedeni fotonapetostni paneli, ki so navedeni tudi v Prilogi II k tej direktivi, v kateri so navedene te kategorije EEO ter v njenih uvodnih izjavah 9 in 23, v katerih je med drugim poudarjeno, da izdelki z dolgim življenjskim ciklusom, kot so fotonapetostni paneli, zdaj spadajo na področje uporabe navedene direktive.

43

S tem je zakonodajalec Unije, kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 29 sklepnih predlogov, nedvoumno izrazil namero, da se fotonapetostni paneli štejejo za EEO v smislu člena 3(1)(a) Direktive 2012/19 in da zato ti spadajo na področje uporabe te direktive.

44

Zato je treba ugotoviti, da člen 13(1) Direktive 2012/19 zahteva, da države članice sprejmejo zakonske določbe in druge predpise, potrebne za to, da se odgovornost za kritje stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov naloži njihovim proizvajalcem, ne pa uporabnikom, če so bili ti paneli dani na trg po 13. avgustu 2005.

45

Zato je treba, brez poseganja v preizkus veljavnosti, ki je naveden v točki 38 te sodbe, člen 13(1) Direktive 2012/19 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki kritje stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov, ki so bili dani na trgi pred 13. avgustom 2005, nalaga uporabnikom teh panelov in ne njihovim proizvajalcem.

46

Glede na to razlago je treba na drugem mestu, kot je navedeno v točkah 37 in 38 te sodbe, presoditi še veljavnost te določbe.

47

V zvezi s tem je treba spomniti, da načelo pravne varnosti, ki je del splošnih načel prava Unije, zahteva, da so pravna pravila jasna, natančna in da imajo predvidljive učinke, predvsem kadar imajo lahko neugodne posledice za posameznike in podjetja, da lahko posamezniki nedvoumno ugotovijo svoje pravice in obveznosti in da lahko temu ustrezno ravnajo (glej v tem smislu sodbi z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 161, in z dne 30. aprila 2019, Italija/Svet (Ribolovna kvota za sredozemsko mečarico),C‑611/17, EU:C:2019:332, točka 111 in navedena sodna praksa). Poleg tega je ustaljena sodna praksa, da čeprav načelo pravne varnosti nasprotuje retroaktivni uporabi novega pravnega pravila za položaj, ki je obstajal pred začetkom njegove veljavnosti, pa isto načelo zahteva, da je treba vsako dejansko stanje, če ni izrecno navedeno drugače, običajno presojati v luči pravnih pravil, ki so mu sodobna (glej v tem smislu sodbi z dne 3. septembra 2015, A2A, C‑89/14, EU:C:2015:537, točka 37, in z dne 26. marca 2020, Hungeod in drugi, C‑496/18 in C‑497/18, EU:C:2020:240, točka 94 in navedena sodna praksa).

48

Poleg tega se novo pravno pravilo uporablja takoj za prihodnje učinke položaja, ki so nastali med veljavnostjo starega predpisa in za nove pravne položaje (sodbi z dne 15. januarja 2019, E. B., C‑258/17, EU:C:2019:17, točka 50, in z dne 14. maja 2020, Azienda Municipale Ambiente, C‑15/19, EU:C:2020:371, točka 57 in navedena sodna praksa). Drugače pa je lahko – ob upoštevanju načela prepovedi retroaktivnosti pravnih aktov – če so novemu pravilu dodane posebne določbe, ki izrecno določajo njegovo časovno veljavnost (sodbe z dne 16. decembra 2010, Stichting Natuur en Milieu in drugi, C‑266/09, EU:C:2010:779, točka 32; z dne 26. marca 2015, Komisija/Moravia Gas Storage, C‑596/13 P, EU:C:2015:203, točka 32, in z dne 15. januarja 2019, E. B., C‑258/17, EU:C:2019:17, točka 50).

49

Drugače je lahko izjemoma tudi, kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 63 sklepnih predlogov, kadar to zahteva cilj v splošnem interesu in če se ustrezno upoštevajo legitimna pričakovanja zadevnih oseb (sodbi z dne 26. aprila 2005, Goed Wonen, C‑376/02, EU:C:2005:251, točka 33, in z dne 19. marca 2009, Mitsui Hamburgu Co. Deutschland,C‑256/07, EU:C:2009:167, točka 32).

50

V obravnavanem primeru iz člena 2(1)(a) Direktive 2012/19 izhaja, da se ta direktiva uporablja za opremo iz njene Priloge I, med katerimi so fotonapetostni paneli, od 13. avgusta 2012, to je od datuma začetka njene veljavnosti, to je – v skladu s členom 26 navedene direktive – dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije24. julija 2012. Države članice pa so se morale v skladu s členom 24(1) te direktive z njenimi določbami uskladiti najpozneje do 14. februarja 2014.

51

Tako se pravno pravilo iz člena 13(1) Direktive 2012/19 ratione temporis uporablja le, če se tam našteti postopki zbiranja, obdelave, predelave in okolju neškodljivega odstranjevanja fotonapetostnih panelov opravijo po 13. avgustu 2012. Če so bili namreč ti postopki opravljeni pred tem datumom, zadevni paneli na ta datum niso več obstajali in stroški v zvezi s temi postopki so na dan začetka veljavnosti Direktive 2012/19 že nastali, tako da člena 13(1) te direktive za navedene postopke ni mogoče uporabiti.

52

Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah 47 in 48 te sodbe, je treba torej ugotoviti, ali uporaba pravnega pravila iz člena 13(1) Direktive 2012/19, v skladu s katerim morajo proizvajalci zagotoviti kritje stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov, ki so bili dani na trg po 13. avgustu 2005, ko so ti paneli postali ali bodo postali odpadek od 13. avgusta 2012, lahko vpliva na položaj, ki je nastal pred začetkom veljavnosti te direktive, ali pa ta uporaba nasprotno ureja bodoče učinke položaja, ki je nastal pred začetkom veljavnosti navedene direktive.

53

V zvezi s tem je treba spomniti, da je bila v skladu z ureditvijo Unije, ki je obstajala pred sprejetjem Direktive 2012/19, obveznost kritja stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov urejena s členom 14 Direktive 2008/98, ki je državam članicam prepuščal odločitev, da stroške tega ravnanja krijejo bodisi trenutni ali predhodni imetniki odpadkov bodisi proizvajalec ali distributer fotonapetostnih panelov.

54

Zato je začetek veljavnosti člena 13(1) Direktive 2012/19 skupaj z obveznostjo prenosa te določbe v nacionalni pravni red – če se je država članica pred sprejetjem Direktive 2012/19 odločila, da kritje stroškov, povezanih z ravnanjem z odpadki iz fotonapetostnih panelov, naloži uporabnikom teh panelov, ne pa njihovim proizvajalcem, kot se je zgodilo v primeru Češke republike – vplival, kot je to navedla generalna pravobranilka v točkah 53 in 57 sklepnih predlogov, na položaje, ki so nastali pred začetkom veljavnosti te direktive.

55

Take spremembe porazdelitve stroškov v zvezi z ravnanjem z odpadki iz fotonapetostnih panelov, ki je obstajala na podlagi ureditve, ki je veljala v času, ko so bili ti paneli dani na trg in ko so bili prodani po določeni ceni – datum in trgovinski posel, ki ju proizvajalec ne more naknadno spremeniti – namreč ni mogoče šteti za uporabo novega pravila za bodoče učinke položaja, ki je nastal v času veljavnosti prejšnjega pravila, saj so zadevni učinki v vseh pogledih že gotovi in torej nastali, drugače kakor tisti v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 14. maja 2020, Azienda Municipale Ambiente (C‑15/19, EU:C:2020:371), ki se je nanašala na spremembo – v času, ko se je zadevno odlagališče še uporabljalo – trajanja upravljanja tega odlagališča po njegovem zaprtju.

56

Veljavnost določbe prava Unije sicer ne more biti odvisna od stanja nacionalnega prava. Vendar kadar zakonodajalec Unije državam članicam najprej prepusti izbiro, da določijo porazdelitev stroškov ravnanja z odpadki nekaterih proizvodov, in se nato odloči uvesti pravilo, v skladu s katerim morajo v vseh državah članicah te stroške nositi proizvajalci, vključno v zvezi s tistimi proizvodi, ki so jih ti že dali na trg v času, ko je veljala navedena prejšnja zakonodaja Unije, je torej treba šteti, da se to pravilo uporablja retroaktivno v smislu sodne prakse, navedene v točki 47 te sodbe, in bi zato lahko kršilo načelo pravne varnosti.

57

V teh okoliščinah je treba preveriti, ali člen 13(1) Direktive 2012/19 glede na to, da se uporablja za fotonapetostne panele, ki so bili dani na trg med 13. avgustom 2005 in datumom začetka veljavnosti Direktive 2012/19, to je 13. avgustom 2012, in da torej ureja položaje, nastale pred zadnjenavedenim datumom, spoštuje pogoje, določene v sodni praksi, navedeni v točkah 48 in 49 te sodbe.

58

To novo pravilo sicer spremljajo posebne določbe, ki posebej določajo pogoje za njegovo časovno uporabo v smislu navedene sodne prakse, saj se izrecno in nedvoumno nanaša na odpadke iz fotonapetostnih panelov, danih na trg po 13. avgustu 2005. Vendar za novo pravno pravilo, ki se uporablja za predhodno nastale položaje, ni mogoče šteti, da je v skladu z načelom prepovedi retroaktivnosti pravnih aktov, če a posteriori in nepredvidljivo spreminja porazdelitev stroškov, ki se jim ni več mogoče izogniti, ker so se lahko gospodarski subjekti v okviru poslovnih transakcij upravičeno oprli na porazdelitev teh stroškov, določeno v takrat veljavni zakonodaji, in tako tem subjektom odvzame vsakršno dejansko možnost, da po začetku veljavnosti tega novega pravila sprejmejo ustrezne ukrepe.

59

Poleg tega, ker je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 49 te sodbe, retroaktivna uporaba novega pravila lahko upravičena tudi takrat, kadar to zahteva cilj v splošnem interesu in če se ustrezno upoštevajo legitimna pričakovanja zadevnih oseb, je treba poudariti, da bi bila v obravnavanem primeru retroaktivna uporaba člena 13(1) Direktive 2012/19 v nasprotju s ciljem, navedenim v uvodni izjavi 12 te direktive, in sicer spodbuditi proizvajalce, da pri zasnovi svojih proizvodov v celoti upoštevajo in olajšajo njihovo popravilo, morebitno izboljšanje, ponovno uporabo, razgradnjo in reciklažo. Kot je namreč nemška vlada navedla v odgovorih na vprašanja za pisni odgovor Sodišča, je uresničevanje takega cilja težko doseči, ker proizvajalci pri zasnovi fotonapetostnih panelov niso mogli predvideti, da bodo morali pozneje zagotoviti kritje stroškov ravnanja z odpadki iz teh panelov.

60

Dejstvo, ki so ga navedli Parlament, Svet Evropske unije in Komisija v odgovorih na vprašanja za pisni odgovor Sodišča, da bi bilo mogoče v skladu s členom 13 Direktive 2002/96 fotonapetostne panele morebiti dodati v Prilogo I B k tej direktivi v okviru sprememb – potrebnih zlasti za prilagoditev znanstvenemu in tehničnemu napredku – člena 7(3) te direktive, ki se nanaša na izračun ciljev predelave OEEO, ki so jih morali proizvajalci doseči, ne more ovreči razlogovanja, navedenega v točkah od 47 do 59 te sodbe. Res je, da je bilo v tej določbi od leta 2002 navedeno, da so lahko proizvajalci fotonapetostnih panelov zavezani nositi stroške ravnanja z odpadki panelov, danih na trg, od prihodnjega datuma, ki bi bil po potrebi določen v novi direktivi. Vendar ne more utemeljiti sklepa, da bi morali ti proizvajalci pričakovati, da jim bo obveznost kritja stroškov ravnanja z odpadki iz EEO, kot je določena v členu 13(1) Direktive 2012/19, naložena za fotonapetostne panele, ki so bili že dani na trg med 13. avgustom 2005 in 13. avgustom 2012.

61

V teh okoliščinah je z retroaktivno uporabo člena 13(1) Direktive 2012/19 kršeno načelo pravne varnosti.

62

Iz tega sledi, da je treba ugotoviti neveljavnost te določbe v delu, v katerem proizvajalcem nalaga kritje stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov, danih na trg med 13. avgustom 2005 in 13. avgustom 2012.

63

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti tako:

64

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba pravo Unije razlagati tako, da okoliščina, da je bila zakonodaja države članice, ki je v nasprotju z direktivo Unije, sprejeta pred sprejetjem te direktive, vpliva na presojo pogojev za odgovornost te države članice za škodo, povzročeno posamezniku zaradi kršitve prava Unije.

65

Najprej, iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da je to vprašanje postavljeno za primer, da člen 13(1) Direktive 2012/19 zahteva, da je obveznost kritja stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov naložena proizvajalcem za panele, ki so bili dani na trg najpozneje 1. januarja 2013. Ker iz odgovora na prvo vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, izhaja, da je treba to obveznost uvesti za fotonapetostne panele, dane na trg od začetka veljavnosti Direktive 2012/19, to je od 13. avgusta 2012, je treba šteti, da predložitveno sodišče z drugim vprašanjem poskuša v bistvu izvedeti, ali okoliščina, da je bila češka zakonodaja o odpadkih, ki je bila v nasprotju s pravom Unije, sprejeta pred navedeno direktivo, vpliva na presojo odgovornosti Češke republike za škodo, ki jo uporabniku povzročijo fotonapetostni paneli, dani na trg v obdobju od 13. avgusta 2012 do 1. januarja 2013.

66

Iz elementov spisa, predloženega Sodišču, pa je razvidno, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 94 sklepnih predlogov, da obstajajo dvomi o tem, ali se spor o glavni stvari dejansko nanaša na fotonapetostne panele, dane na trg v obdobju od 13. avgusta 2012 do 1. januarja 2013.

67

Spomniti pa je treba, da Sodišče lahko zavrže predlog nacionalnega sodišča samo takrat, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 2. julija 2020, Magistrat der Stadt Wien (Veliki hrček), C‑477/19, EU:C:2020:517, točka 40 in navedena sodna praksa).

68

Ker ni mogoče izključiti, da je družba VYSOČINA WIND v okviru upravljanja sončne elektrarne, ki je začela obratovati leta 2009, dejansko kupila in uporabljala fotonapetostne panele, dane na trg v obdobju od 13. avgusta 2012 do 1. januarja 2013, kar bo moralo preveriti predložitveno sodišče, je treba za koristen odgovor temu sodišču odgovoriti na drugo vprašanje.

69

V tem okviru je treba spomniti, da je Sodišče večkrat razsodilo, da je v pravu Unije pravica do odškodnine priznana, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer, da kršeno pravno pravilo podeljuje pravice posameznikom, da je kršitev dovolj resna in, nazadnje, da obstaja neposredna zveza med kršitvijo obveznosti države članice in škodo, ki so jo utrpele oškodovane osebe (sodbi z dne 5. marca 1996, Brasserie du pêcheur in Factortame, C‑46/93 in C‑48/93, EU:C:1996:79, točka 51, in z dne 8. julija 2021, Koleje Mazowieckie, C‑120/20, EU:C:2021:553, točka 61).

70

Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da morajo nacionalna sodišča načeloma izvesti pogoje, navedene v prejšnji točki, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti odgovornost države članice za škodo, povzročeno posameznikom s kršitvami prava Unije, ki jih je mogoče pripisati državi članici, v skladu z usmeritvami, ki jih je Sodišče določilo za to izvedbo (sodba z dne 29. julija 2019, Hochtief Solutions Magyarországi Fióktelepe, C‑620/17, EU:C:2019:630, točka 40 in navedena sodna praksa).

71

V zvezi s tem je treba spomniti, zlasti v zvezi z drugim od navedenih pogojev, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o odškodninski tožbi, za ugotovitev, ali obstaja dovolj resna kršitev prava Unije, upoštevati vse okoliščine primera, ki ga mora obravnavati (sodba z dne 29. julija 2019, Hochtief Solutions Magyarországi Fióktelepe, C‑620/17, EU:C:2019:630, točka 42).

72

V obravnavanem primeru je iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, razvidno, da je češki zakonodajalec več kot en mesec pred sprejetjem Direktive 2012/19, to je 30. maja 2012, v zakon o odpadkih vključil člen 37p, ki uvaja odgovornost uporabnikov za kritje stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov, ki so bili dani na trg najpozneje 1. januarja 2013. V tem okviru želi predložitveno sodišče natančneje izvedeti, ali se lahko Češki republiki to, da je spremenila svojo zakonodajo o odpadkih že pred sprejetjem Direktive 2012/19, pripiše v zvezi z njeno odgovornostjo zaradi neskladnosti te nacionalne zakonodaje z navedeno direktivo.

73

Za odgovor na to vprašanje je treba poudariti, da Direktiva 2012/19 v členu 24(1) določa rok, po izteku katerega morajo v državah članicah začeti veljati zakonske določbe in drugi predpisi, potrebni za uskladitev z njo, in sicer 14. februar 2014.

74

V zvezi s tem, čeprav se Direktiva 2012/19 uporablja ratione temporis od 13. avgusta 2012, je treba poudariti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, ker je namen roka, navedenega v prejšnji točki, zlasti državam članicam dati potreben čas za sprejetje ukrepov za prenos direktive, tem državam ni mogoče očitati, da te direktive niso prenesle v svoj pravni red, preden se je ta rok iztekel. Vendar pa ostaja dejstvo, da morajo države članice v roku za prenos Direktive sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev, da se cilj, ki ga ta določa, doseže pred iztekom tega roka (sodbi z dne 18. decembra 1997, Inter‑Environnement Wallonie, C‑129/96, EU:C:1997:628, točki 43 in 44, in z dne 27. oktobra 2016, Milev, C‑439/16 PPU, EU:C:2016:818, točki 30 in 31).

75

Iz tega izhaja, da države članice, na katere je direktiva naslovljena, med rokom za njen prenos v skladu z ustaljeno sodno prakso ne smejo sprejemati predpisov, s katerimi bi bila lahko resno ogrožena uresničitev rezultata, določenega v tej direktivi (glej v tem smislu sodbi z dne 18. decembra 1997, Inter‑Environnement Wallonie, C‑129/96, EU:C:1997:628, točka 45, in z dne 13. novembra 2019, Lietuvos Respublikos Seimo narių grupė, C‑2/18, EU:C:2019:962, točka 55).

76

V tej zadevi je bil člen 37p zakona o odpadkih sprejet, še preden je bila ta direktiva sprejeta in objavljena v Uradnem listu Evropske unije, tako da rok za prenos še ni začel teči, in še preden je navedena direktiva lahko imela pravne učinke za države članice, na katere je naslovljena.

77

Zato Češki republiki ni mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju s sodno prakso, navedeno v točki 75 te sodbe.

78

Iz tega sledi, da to, da je bil v zakon o odpadkih več kot en mesec pred sprejetjem Direktive 2012/19 vključen člen 37p, s katerim je uvedena odgovornost uporabnikov za kritje stroškov ravnanja z odpadki iz fotonapetostnih panelov, danih na trg najpozneje 1. januarja 2013, samo po sebi ne more pomeniti dovolj resne kršitve prava Unije.

79

Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba pravo Unije razlagati tako, da okoliščina, da je država članica sprejela zakonodajo, ki je v nasprotju z direktivo Unije, pred sprejetjem te direktive, sama po sebi ne pomeni kršitve prava Unije, ker ni mogoče šteti, da je uresničitev cilja, ki ga določa navedena direktiva, resno ogrožena, preden ta postane del pravnega reda Unije.

80

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: