–

za AQ, BO, CP, AZ, BY, CX, DW, EV, FU, GJ, HS, IR, JQ, LO, MN, NM, OZ, PK, QJ, RI, SH, TG, UF, XC in YD F. Dinelli in G. Grüner, avvocati,

–

za Federazione Lavoratori della Conoscenza Cgil in Confederazione Generale Italiana del Lavoro (CGIL) F. Americo, A. Andreoni in I. Barsanti Mauceri, avvocati,

–

za Cipur – Coordinamento Intersedi Professori Universitari di Ruolo F. Dinelli in G. Grüner, avvocati,

–

za Anief – Associazione Professionale e Sindacale V. De Michele, S. Galleano in W. Miceli, avvocati,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z A. Berti Suman, procuratore dello Stato, ter C. Colelli in L. Fiandaca, avvocati dello Stato,

–

za Evropsko komisijo N. Ruiz García in A. Spina, agenta,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago določbe 5 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999 (v nadaljevanju: okvirni sporazum), ki je v Prilogi k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med, prvič, AQ, BO in CP (zadeva C‑40/20) ter, drugič, AZ, BY, CX, DW, EV, FU in GJ (zadeva C‑173/20), ki so univerzitetni raziskovalci, ter Presidenza del Consiglio dei Ministri (predsedstvo sveta ministrov, Italija), Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca – MIUR (ministrstvo za izobraževanje, visokošolsko izobraževanje in raziskave, Italija) in Università degli studi di Perugia (univerza v Perugii, Italija), ker je bilo zavrnjeno, da se njihove pogodbe za določen čas spremenijo v pogodbe za nedoločen čas oziroma da se jim prizna pravica, da so ocenjeni za izvolitev v naziv izrednih profesorjev.

3

V uvodni izjavi 14 Direktive 1999/70 je navedeno:

4

V drugem odstavku preambule okvirnega sporazuma je navedeno, da se podpisnice sporazuma „zavedajo, da pogodbe za nedoločen čas so in bodo splošna oblika delovnega razmerja med delodajalci in delavci [in da] pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nekaterih okoliščinah ustrezajo potrebam delodajalcev, pa tudi delavcev“.

5

V določbi 1 okvirnega sporazuma je navedeno:

„Namen okvirnega sporazuma je:

6

V določbi 3 okvirnega sporazuma, naslovljeni „Opredelitve“, je navedeno:

7

V določbi 4 okvirnega sporazuma, naslovljeni „Načelo nediskriminacije [prepovedi diskriminacije]“, je v točki 1 navedeno:

„Delavce, zaposlene za določen čas, se glede pogojev zaposlitve ne sme obravnavati manj ugodno kakor primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas, razen kjer je različno obravnavanje upravičljivo iz objektivnih razlogov.“

8

V določbi 5 okvirnega sporazuma, naslovljeni „Ukrepi za preprečevanje zlorab“, je navedeno:

9

V določbi 8 okvirnega sporazuma, naslovljeni „Določbe o izvajanju“, je navedeno:

[…]“

10

Člen 22 legge n. 240 – Norme in materia di organizzazione delle università, di personale accademico e reclutamento, nonché delega al Governo per incentivare la qualità e l’efficienza del sistema universitario (zakon št. 240 o predpisih s področja organizacije univerz, akademskega osebja in zaposlovanja ter o pooblastilu vladi za spodbujanje kakovosti in učinkovitosti univerzitetnega sistema) z dne 30. decembra 2010 (redni dodatek h GURI št. 10 z dne 14. januarja 2011) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje iz postopkov v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon št. 240/2010), naslovljen „Nepovratna sredstva za raziskave“, v odstavku 9 določa:

„Skupno trajanje delovnih razmerij iz tega člena, sklenjenih s prejemniki nepovratnih sredstev, in pogodb iz člena 24, tudi z različnimi univerzami – javnimi, zasebnimi ali spletnimi – ter z organi iz odstavka 1 tega člena, z isto osebo nikakor ne sme biti daljše od dvanajstih let, vključno s prekinitvami. Obdobja porodniškega dopusta ali odsotnosti z dela iz zdravstvenih razlogov v skladu z veljavnimi pravili se pri izračunu trajanja navedenih delovnih razmerij ne upoštevajo.“

11

Člen 24 tega zakona, naslovljen „Raziskovalci za določen čas“, določa:

„1.   Univerze lahko v okviru razpoložljivih sredstev za programsko obdobje za izvajanje dejavnosti raziskav, poučevanja, dopolnilnega poučevanja in pomoči študentom sklenejo pogodbe o zaposlitvi za določen čas. S pogodbo so na podlagi predpisov univerze določena podrobna pravila za izvajanje poučevanja, dopolnilnega poučevanja in pomoči študentom ter dejavnosti raziskav.

2.   Naslovniki so izbrani na podlagi javnega postopka za izbor, ki ga organizirajo univerze s predpisi v smislu zakona št. 168 z dne 9. maja 1989, ob upoštevanju načel, določenih v Evropski listini za raziskovalce, priloženi k Priporočilu Komisije z dne 11. marca 2005 (2005/251/ES) […].

3.   Pogodbe se sklepajo v naslednjih oblikah:

[…]

5.   Univerza v okviru razpoložljivih sredstev za programsko obdobje v tretjem letu pogodbe iz odstavka 3(b) oceni nosilca pogodbe, ki je pridobil znanstveno habilitacijo iz člena 16, za imenovanje v naziv izrednega profesorja iz člena 18(1)(e). Nosilec te pogodbe je v primeru pozitivne ocene po poteku pogodbe imenovan za izrednega profesorja. Ocenjevanje se opravi v skladu z mednarodno priznanimi standardi kakovosti, ki so opredeljeni v pravilniku univerze v okviru meril, določenih z odlokom ministra. V programskem obdobju iz člena 18(2) je v primeru pozitivne ocene zagotovljena razpoložljivost potrebnih sredstev. Postopek se objavi na spletnem mestu univerze.

6.   V okviru razpoložljivih sredstev za programsko obdobje, ne da bi to posegalo v določbe člena 18(2), se lahko od datuma začetka veljavnosti tega zakona do 31. decembra v osmem letu, ki sledi, za imenovanje rednih in izrednih profesorjev za izredne profesorje in raziskovalce, ki so zaposleni za nedoločen čas na isti univerzi in ki so pridobili znanstveno habilitacijo iz člena 16, uporabi postopek iz odstavka 5. V ta namen lahko univerze porabijo največ polovico sredstev, enakovrednih tistim, ki so potrebna za zapolnitev prostih delovnih mest rednih profesorjev. Univerza lahko z devetim letom za imenovanja iz odstavka 5 porabi ustrezne vire do polovice prostih delovnih mest rednih profesorjev.

[…]

8.   Plača imetnikov pogodb iz odstavka 3(a) je enaka izhodiščni plači višjih raziskovalcev glede na njihov sistem zaposlovanja. Skupna letna bruto plača imetnikov pogodb iz odstavka 3(b) je enaka izhodiščni plači višjih raziskovalcev za polni delovni čas in se lahko poveča za največ 30 %.

9.   Pogodbe iz tega člena ne dajejo nobenih pravic v zvezi z zaposlovanjem. Izvajanje pogodbe iz odstavka 3(a) in (b) daje prednost pri natečajih za dostop do javne uprave.“

12

Legge n. 124 – Deleghe al Governo in materia di riorganizzazione delle amministrazioni pubbliche (zakon št. 124 o reorganizaciji javne uprave) z dne 7. avgusta 2015 (GURI št. 187 z dne 13. avgusta 2015, v nadaljevanju: zakon št. 124/2015), ki med drugim določa pravila o prenosu zakonodajnih pooblastil, ki se nanašajo na reorganizacijo delovnega prava, ki velja za delavce v javni upravi, v členu 17(1) določa:

„Zakonske uredbe za reorganizacijo ureditve zaposlovanja v javnih upravah in s tem povezanih profilov upravne organizacije bodo po posvetovanju z najbolj reprezentativnimi sindikati sprejete v osemnajstih mesecih od datuma začetka veljavnosti tega zakona v skladu z naslednjimi vodilnimi načeli in merili, poleg tistih iz člena 16:

(a) vzpostavitev ocenjevalnih mehanizmov v postopkih javnih natečajev, ki omogočajo vrednotenje poklicnih izkušenj, ki so jih pridobile osebe s prožnimi delovnimi razmerji z javnimi upravami […];

[…]

(o) organizacija prožnih oblik dela z določitvijo omejenih in izčrpnih položajev, za katere je značilna njihova skladnost s posebnostjo delovnih razmerij delavcev, ki jih zaposlujejo organi javne uprave, ter z zahtevami glede organizacije in funkcionalnosti teh delavcev, da bi se preprečila prekarnost zaposlitve;

[…]“

13

Člen 20 decreto legislativo n. 75 – Modifiche e integrazioni al decreto legislativo 30 marzo 2001, no 165, ai sensi degli articoli 16, commi 1, lettera a), e 2, lettere b), c), d) ed e) e 17, comma 1, lettere a), c), e), f), g), h), l) m), n), o), q), r), s) e z), della legge 7 agosto 2015, n. 124, in materia di riorganizzazione delle amministrazioni pubbliche (zakonska uredba št. 75 o spremembah in dopolnitvah zakonske uredbe št. 165 z dne 30. marca 2001 v skladu s členom 16(1)(a) in 2(b), (c), (d) in (e) ter členom 17(1)(a), (c), (e), (f), (g), (h), (l), (m), (n), (o), (q), (r), (s) in (z) zakona št. 124/2015 z dne 7. avgusta 2015 o reorganizaciji javne uprave) z dne 25. maja 2017 (GURI št. 130 z dne 7. junija 2017, v nadaljevanju: zakonska uredba št. 75/2017), naslovljen „Boj proti prekarnemu delu v javni upravi“, določa:

„1.   Uprave lahko – da bi odpravile prekarnost dela, zmanjšale uporabo pogodb o zaposlitvi za določen čas in izkoristile strokovno znanje, ki ga je osebje pridobilo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas – v letih od 2018 do 2020 v skladu s triletnim načrtom potreb iz člena 6(2) in ob navedbi finančnih sredstev za nedoločen čas zaposlujejo nevodstveno osebje, ki je:

2.   Uprave lahko v istih letih, od 2018 do 2020, v skladu s triletnim načrtom potreb iz člena 6(2) in brez poseganja v zagotavljanje ustreznega dostopa od zunaj, ob navedbi finančnih sredstev organizirajo natečajne postopke, ki so do največ 50 % prostih delovnih mest namenjeni nevodstvenemu osebju, ki:

[…]

8.   Uprave lahko podaljšajo prožna delovna razmerja z osebami, ki sodelujejo v postopkih iz odstavkov 1 in 2, do njihovega zaključka, v mejah razpoložljivih sredstev v smislu člena 9(28) uredbe-zakona št. 78 z dne 31. maja 2010, s spremembami preoblikovane v zakon št. 122 z dne 30. julija 2010.

9.   Ta člen se ne uporablja za zaposlovanje izobraževalnega, upravnega, tehničnega in pomožnega osebja (UTP) v državnih šolskih in izobraževalnih ustanovah. […] Prav tako se ta člen ne uporablja za pogodbe o zagotavljanju osebja javnim upravam.“

14

Člen 5(4a) decreto legislativo n. 368 – Attuazione della direttiva 1999/70/CE relativa all’accordo quadro sul lavoro a tempo determinato concluso dall’UNICE, dal CEEP e dal CES (zakonska uredba št. 368 v zvezi z izvajanjem Direktive 1999/70/ES o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP) z dne 6. septembra 2001 (GURI št. 235 z dne 9. oktobra 2001, v nadaljevanju: zakonska uredba št. 368/2001), s katerim je bila Direktiva 1999/70 prenesena v italijanski pravni red, je določal:

„Brez poseganja v ureditev veriženja pogodb, kakor je določena v prejšnjih odstavkih, velja, da se delovno razmerje, kadar to zaradi veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas za opravljanje enakovrstnih nalog med istim delodajalcem in istim zaposlenim skupno presega šestintrideset mesecev, vključno s podaljšanji in obnovitvami, ne glede na obdobja prekinitve med pogodbami, šteje za delovno razmerje za nedoločen čas v smislu odstavka 2 […].“

15

Ta določba je v bistvu povzeta in v veljavi ohranjena s členom 19 decreto legislativo no 81 – Disciplina organica dei contratti di lavoro e revisione della normativa in tema di mansioni, a norma dell’articolo 1, comma 7, della legge 10 dicembre 2014, n. 183 (zakonska uredba št. 81 o sistemski ureditvi pogodb o zaposlitvi in sprememba zakonodaje s področja delovnih nalog v skladu s členom 1(7) zakona št. 183 z dne 10. decembra 2014) z dne 15. junija 2015 (redni dodatek h GURI št. 144 z dne 24. junija 2015, v nadaljevanju: zakonska uredba št. 81/2015), naslovljenim „Določitev roka in najdaljšega trajanja“, ki velja od 25. junija 2015. Na podlagi te določbe se, ko je zgornja meja 36 mesecev prekoračena, ne glede na to, ali gre za eno samo pogodbo ali za verižne pogodbe, sklenjene za opravljanje nalog na enaki ravni in enake vrste, „pogodba spremeni v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od datuma te prekoračitve“.

16

Vendar se v skladu s členom 10(4a) zakonske uredbe št. 368/2001 člen 5(4a) te zakonske uredbe v nekaterih primerih ne uporablja. Zadevne pogodbe iz postopkov v glavni stvari spadajo med te primere na podlagi člena 29(2)(d) zakonske uredbe št. 81/2015, saj ta določba med izključitve s področja uporabe člena 5(4a) zakonske uredbe št. 368/2001 izrecno uvršča pogodbe za določen čas, sklenjene na podlagi zakona št. 240/2010.

17

Poleg tega člen 29(4) zakonske uredbe št. 81/2015 določa, da določbe člena 36 decreto legislativo št. 165 – Norme generali sull’ordinamento del lavoro alle dipendenze delle amministrazioni pubbliche (zakonska uredba št. 165 v zvezi s splošnimi pravili o organizaciji dela v javni upravi) z dne 30. marca 2001 (redni dodatek h GURI št. 106 z dne 9. maja 2001, v nadaljevanju: zakonska uredba št. 165/2001) ostanejo nespremenjene.

18

Člen 36 zakonske uredbe št. 165/2001, kakor je bila spremenjena z zakonsko uredbo št. 75/2017, naslovljen „Osebje s pogodbo za določen čas ali s prožnim delovnim razmerjem“, določa:

„1.   Javne uprave za svoje običajne potrebe zaposlujejo izključno na podlagi pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas […].

[…]

5.   Če javne uprave kršijo kogentne določbe na področju zaposlovanja in dela delavcev, to nikakor ne more povzročiti nastanka delovnega razmerja za nedoločen čas pri navedenih javnih upravah, ne glede na odgovornost in sankcije, ki lahko temu sledijo. Zadevni delavec ima pravico do odškodnine za škodo, ki je nastala z opravljanjem dela v nasprotju s kogentnimi določbami […].

[…]

5c.   Pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki so bile sklenjene v nasprotju s tem členom, so nične in povzročijo odgovornost uprave. Vodilne osebe, ki s svojim ravnanjem kršijo določbe tega člena, so prav tako odgovorne v smislu člena 21. Vodilni osebi, odgovorni za nepravilnost pri uporabi prožnega dela, ni mogoče dodeliti nobene nagrade za delovno uspešnost.“

19

Vsaka od tožečih strank iz postopkov v glavni stvari v zadevah C‑40/20 in C‑173/20 je z univerzo v Perugii sklenila triletno pogodbo kot raziskovalec na podlagi člena 24(3)(a) zakona št. 240/2010. Odobreno jim je bilo podaljšanje pogodbe za dve leti.

20

Tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari, ki so bile ob začetku veljavnosti zakona št. 124/2015 že zaposlene, so od univerze v Perugii s sklicevanjem na člen 20(1) zakonske uredbe št. 75/2017 zahtevale, naj izvede postopek zaposlovanja, da jih zaposli za nedoločen čas.

21

Univerza v Perugii je te zahteve z dopisoma z dne 11. in 19. aprila 2018 zavrnila z obrazložitvijo, da ureditev iz člena 20 zakonske uredbe št. 75/2017 v skladu z okrožnico št. 3 predsedstva sveta ministrov z dne 23. novembra 2017 o ustalitvi prekarne zaposlitve v javnih upravah (v nadaljevanju: okrožnica št. 3/2017) ni delovnega razmerja univerzitetnih profesorjev in raziskovalcev, katerih pogodba javnega prava ni bila predmet postopkov za ustalitev prekarnih zaposlitev, v ničemer spremenila.

22

Tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari so pri Tribunale amministrativo regionale per l’Umbria (deželno upravno sodišče za Umbrijo, Italija) vložile tožbe, s katerimi so ti odločbi in okrožnico št. 3/2017 izpodbijale. Med drugim so trdile, da člen 20 zakonske uredbe št. 75/2017 univerzitetnih raziskovalcev, ki so zaposleni za določen čas, ne izključuje iz postopka za ustalitev prekarnih zaposlitev, saj bi bilo treba v nasprotnem primeru za to določbo šteti, da je protiustavna in v nasprotju s pravom Unije, natančneje z okvirnim sporazumom.

23

Tribunale amministrativo regionale per l’Umbria (deželno upravno sodišče za Umbrijo) je po tem, ko je tožbi, ki so ju vložile tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari v zadevi C‑40/20 in v zadevi C‑173/20, združilo za meritorno odločanje, navedeni tožbi zavrnilo, in sicer iz razloga, da je postopek iz člena 20(1) zakonske uredbe št. 75/2017 tudi ob upoštevanju mnenja Consiglio di Stato (državni svet, Italija) z dne 11. aprila 2017 upoštevna izjema od načela javnega natečaja, katere zavezujočo naravo so Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) ter socialna in upravna sodna praksa vedno potrdili. Ta postopek naj bi bilo treba torej obravnavati kot izjemen ukrep, tako da zanj ne veljata samo načeli razumnosti in sorazmernosti, ampak tudi omejitve programskega obdobja in financiranja, ki veljajo za vse javne uslužbence.

24

Vsekakor, čeprav naj univerzitetni raziskovalci, ki so sklenili pogodbo za določen čas, ne bi bili izrecno izključeni iz naslovnikov navedenega postopka, naj se ta postopek za to kategorijo delavcev, katerih razmerja naj bi bila urejena s posebnimi pravili univerze in znanstvenih raziskav, ne bi uporabljal.

25

Tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari so vložile pritožbo pri Consiglio di Stato (državni svet).

26

Navedeno sodišče meni, da je za rešitev sporov o glavni stvari treba najprej odgovoriti na vprašanje združljivosti sistema zaposlovanja univerzitetnih raziskovalcev s pravom Unije.

27

V zvezi s tem navedeno sodišče najprej opozarja, da glavni cilj okvirnega sporazuma in zaščitnih mehanizmov, ki jih ta določa, ni izključiti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, temveč zlorabo tega instrumenta. Poleg tega izraža pomisleke glede samodejne uporabe teh mehanizmov na splošno na področju organov javne oblasti in še posebej na področju znanstvenih raziskav, saj so ta področja v nacionalnem pravnem redu urejena na podlagi ustavnih načel.

28

Predložitveno sodišče poudarja, da – glede na posebnosti univerzitetnih znanstvenih raziskav – delovno razmerje za določen čas, tudi če je zaporedno ali blizu prejšnjega razmerja med istima strankama, ne glede na to, ali je na splošno povezano z znanstvenimi raziskavami ali se celo podaljša prek najdaljšega trajanja iz člena 19(1) zakonske uredbe št. 81/2015, ni nujno zgolj prikrito podaljšanje prvega delovnega razmerja, pri katerem bi lahko šlo za zlorabo.

29

Zaposlovanje osebja za univerzitetne znanstvene raziskave na podlagi pogodb za določen čas naj bi bilo zato objektivno upravičeno zaradi vnaprejšnje nepredvidljivosti narave in števila smeri raziskav, ki se lahko vzpostavijo, ter vrste, trajanja in vsebine te izobraževalne dejavnosti. V obeh primerih naj bi bile potrebe dejansko začasne, saj naj ne bi bile stalne in naj bi spadale v časovne okvire, ki niso nujno zaključeni oziroma niso taki, da bi lahko trajali tako dolgo obdobje.

30

Vendar se predložitveno sodišče sprašuje o morebitni neskladnosti ureditve iz postopkov v glavni stvari s pravom Unije.

31

Uvodoma meni, da bi bila lahko ohranitev dveh statusov raziskovalcev s pogodbo za določen čas iz člena 24(3) zakona št. 240/2010 v nasprotju z določbo 5, točka 1, okvirnega sporazuma. „Objektivna in pregledna“ merila, ki se s to določbo zahtevajo, naj namreč ne bi bila navedena v členu 24(1) tega zakona, ki naj bi zahteval le, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas združljiva s „sredstvi, ki so razpoložljiva za programsko obdobje“. Iz sodne prakse in zlasti iz sodbe z dne 26. novembra 2014, Mascolo in drugi (C‑22/13, od C‑61/13 do C‑63/13 in C‑418/13, EU:C:2014:2401), pa izhaja, da so proračunski razlogi za zavrnitev ohranitve zaposlitve sicer lahko podlaga za izbiro socialne politike države članice in lahko vplivajo na naravo ali obseg ukrepov, ki jih ta želi sprejeti, vendar sami po sebi ne pomenijo cilja, ki mu ta politika sledi, in zato ne morejo upravičiti neobstoja vsakršnega ukrepa za preprečevanje zlorabe veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas v smislu določbe 5, točka 1 okvirnega sporazuma.

32

Poleg tega naj ne bi bilo mogoče šteti, da to, da je morebitna obnovitev pogodbe za dve leti odvisna zgolj od „pozitivne ocene opravljenih didaktičnih dejavnosti in raziskav“, izpolnjuje zahtevo, da mora univerza za preverjanje, ali je obnovitev takih pogodb dejansko potrebna in ali se z njo lahko doseže zastavljeni cilj, določiti in uporabljati objektivna in pregledna merila.

33

Nazadnje, kršitev načel prava Unije, ki izhaja iz sklenitve prve pogodbe za določen čas, naj bi vplivala tudi na obnovitev te pogodbe.

34

Zato naj bi lahko člen 24(3) zakona št. 240/2010 pomenil realno tveganje zlorabe pogodb za določen čas, in če bi bilo tako, naj ne bi bil združljiv s ciljem in polnim učinkom okvirnega sporazuma.

35

V teh okoliščinah je Consiglio di Stato (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ta vprašanja, ki so v zadevah C‑40/20 in C‑173/20 skupna:

36

Consiglio di Stato (državni svet) je 23. aprila 2020 v zadevi C‑40/20 postavil šesto vprašanje:

37

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 27. aprila 2020 zadevi C‑40/20 in C‑173/20 združil za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

38

Predložitveno sodišče se v okviru prvega, četrtega, petega in šestega vprašanja sprašuje o skladnosti nacionalnih določb zlasti z načeloma učinkovitosti in enakovrednosti. Ker pa te nacionalne določbe določajo vsebinske zahteve, in ne postopkovnih pravil, ti načeli nista upoštevni za odgovor na navedena vprašanja. Ti načeli se namreč uporabljata le v okviru varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, in se zato ne nanašajo na vsebinski obseg teh pravic, ampak samo na postopkovna pravila njihovega izvajanja, saj so navedeni postopki urejeni v nacionalnem pravu (glej v tem smislu sodbo z dne 30. junija 2016, Câmpean, C‑200/14, EU:C:2016:494, točki 46 in 47).

39

S prvim delom prvega vprašanja in drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali določba 5 okvirnega sporazuma nasprotuje nacionalni ureditvi, ki univerzam omogoča, da z raziskovalci sklepajo triletne pogodbe za določen čas, ki se lahko podaljšajo za največ dve leti, pri čemer njihova sklenitev in podaljšanje nista pogojena z objektivnimi razlogi, povezanimi z začasnimi ali izrednimi potrebami.

40

Spomniti je treba, da člen 24(3) zakona št. 240/2010 določa dve vrsti pogodb za univerzitetne raziskovalce – s čimer nadomešča prejšnjo ureditev, s katero je bilo tem osebam po uspešnem dokončanju začetne poskusne dobe treh let dodeljeno stalno delovno mesto – in sicer pogodbe iz točke (a) te določbe (v nadaljevanju: pogodbe tipa A) in pogodbe iz točke (b) te določbe (v nadaljevanju: pogodbe tipa B), pri čemer se ene in druge prav tako sklenejo za obdobje treh let.

41

Čeprav izbirni postopek za ti kategoriji univerzitetnih raziskovalcev tako vodi do sklenitve triletne pogodbe za določen čas, iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da med navedenima tipoma pogodb obstajajo razlike.

42

Sklenitev pogodbe tipa A je namreč odvisna od obstoja sredstev, ki so na voljo za izvajanje dejavnosti raziskav, izobraževanja, dopolnilnega izobraževanja in pomoči študentom. Taka pogodba se lahko podaljša samo enkrat za obdobje dveh let, in sicer po pozitivni oceni znanstvene dejavnosti, ki jo opravlja zadevna oseba. Pogodba tipa B pa se ne more podaljšati, vendar ima zadevni raziskovalec po izteku tega obdobja in na podlagi rezultata ustreznega ocenjevanja možnost, da se mu ponudi delovno mesto izrednega profesorja, za katero se sklene pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas.

43

Tudi pogoji za dostop do ene ali druge od teh pogodb so drugačni. Za pogodbe tipa A zadostuje imeti naziv doktorja, enakovreden akademski naziv ali specialistični izpit s področja medicine. Za pogodbe tipa B pa je treba delati kot raziskovalec v skladu s členom 24(3)(a) zakona št. 240/2010, pridobiti habilitacijo kot redni ali izredni profesor, dokončati medicinsko usposabljanje ali vsaj tri leta študirati na različnih univerzah in prejemati nepovratna sredstva za raziskave ali štipendije.

44

Zato sklenitev pogodbe tipa A omogoča dostop do pogodbe tipa B. Univerzitetni raziskovalec lahko tako nadaljuje svojo akademsko kariero s prehodom s pogodbe tipa A na pogodbo tipa B, zaradi česar bo nato imel možnost biti imenovan za izrednega profesorja. Vendar je tako imenovanje odvisno od rezultata ustreznega ocenjevanja in torej ni samodejno.

45

Iz tega izhaja, da je razlika med obema kategorijama univerzitetnih raziskovalcev, prvič, v različnih pogojih za pripustitev k sklenitvi pogodbe in, drugič, v tem, da raziskovalci, ki imajo pogodbo tipa A, v okviru svoje kariere nimajo neposrednega dostopa do delovnega mesta izrednega profesorja, medtem ko tisti, ki imajo pogodbo tipa B, neposreden dostop do tega delovnega mesta imajo.

46

V obravnavanih zadevah so bile tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari zaposlene kot uspešni kandidati izbirnega postopka, organiziranega na podlagi člena 24 zakona št. 240/2010, in torej po tem, ko so bile pozitivno ocenjene, kot je to zahtevano v odstavku 3(a) tega člena, in ob upoštevanju „razpoložljivih sredstev za programsko obdobje za izvajanje dejavnosti raziskav, poučevanja, dopolnilnega poučevanja in pomoči študentom“.

47

Spomniti je treba, da je v skladu z določbo 1 okvirnega sporazuma namen tega sporazuma, prvič, izboljšati kakovost dela za določen čas z zagotavljanjem uporabe načela prepovedi diskriminacije in, drugič, vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas.

48

Zaradi preprečitve morebitnih zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, določba 5 okvirnega sporazuma v točki 1 določa ukrepe, ki jih morajo države članice uvesti, kadar ni ustreznih pravnih ukrepov za preprečevanje zlorab.

49

Iz besedila te določbe 5 je razvidno, da se ta določba uporablja le v primeru zaporednih pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, tako da se za pogodbo, ki je prva ali edina pogodba o zaposlitvi za določen čas, točka 1 navedene določbe ne uporablja. Okvirni sporazum tako državam članicam ne nalaga, naj sprejmejo ukrep, s katerim bi se zahtevalo, da je vsaka prva ali edina pogodba o zaposlitvi za določen čas utemeljena z objektivnim razlogom (sodba z dne 3. junija 2021, Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca ‐ MIUR in drugi (Akademski raziskovalci), C‑326/19, EU:C:2021:438, točka 52 in navedena sodna praksa).

50

Zato sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot je pogodba tipa A, kot taka ni zajeta z določbo 5, točka 1, okvirnega sporazuma in torej ne spada na področje uporabe te določbe.

51

Vendar se navedena določba uporablja, kadar se pogodba tipa A podaljša za največ dve leti, kot je določeno v členu 24(3)(a) zakona št. 240/2010, saj gre v tem primeru za dve zaporedni pogodbi o zaposlitvi za določen čas.

52

V zvezi s tem je treba spomniti, da je namen določbe 5, točka 1, okvirnega sporazuma uresničevanje enega od ciljev tega okvirnega sporazuma, in sicer da se veriženje pogodb ali delovnih razmerij za določen čas, za katero se šteje, da je potencialni vir zlorab v škodo delavcev, omeji z določitvijo nekaj minimalnih varstvenih določb, ki naj bi preprečile prekarizacijo položaja delavcev (sodba z dne 3. junija 2021, Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca ‐ MIUR in drugi (Akademski raziskovalci), C‑326/19, EU:C:2021:438, točka 55 in navedena sodna praksa).

53

Določba 5, točka 1, okvirnega sporazuma zato državam članicam zaradi preprečevanja zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, nalaga dejansko in zavezujoče sprejetje vsaj enega od ukrepov, ki so našteti v njej, kadar v njihovem nacionalnem pravu ni enakovrednih pravnih ukrepov. Trije ukrepi, ki so tako našteti v točki 1, od (a) do (c), te določbe, se nanašajo na objektivne razloge, ki upravičujejo obnovitev takšnih pogodb ali delovnih razmerij, na najdaljše skupno trajanje takih zaporednih pogodb ali delovnih razmerij ter na število njihovih obnovitev (sodba z dne 3. junija 2021, Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca ‐ MIUR in drugi (Akademski raziskovalci), C‑326/19, EU:C:2021:438, točka 56 in navedena sodna praksa).

54

Države članice imajo v zvezi s tem polje proste presoje, saj lahko uporabijo enega ali več ukrepov, naštetih v določbi 5, točka 1, od (a) do (c), okvirnega sporazuma, ali že obstoječe enakovredne pravne ukrepe, pri čemer upoštevajo potrebe posameznih sektorjev in/ali kategorij delavcev (sodba z dne 3. junija 2021, Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca ‐ MIUR in drugi (Akademski raziskovalci), C‑326/19, EU:C:2021:438, točka 57 in navedena sodna praksa).

55

Tako določba 5, točka 1, okvirnega sporazuma za države članice določa splošen cilj preprečevanja takih zlorab, pri tem pa jim prepušča izbiro sredstev za uresničitev tega cilja, če ne ogrozijo cilja ali polnega učinka okvirnega sporazuma (sodba z dne 3. junija 2021, Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca ‐ MIUR in drugi (Akademski raziskovalci), C‑326/19, EU:C:2021:438, točka 58 in navedena sodna praksa).

56

V obravnavanih zadevah člen 24(3)(a) zakona št. 240/2010 ne določa omejitve le glede najdaljšega trajanja pogodb tipa A, kot so pogodbe, ki so jih sklenile tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari, ampak tudi glede mogočega števila obnovitev teh pogodb. Natančneje, ta določba določa najdaljše trajanje teh pogodb na tri leta in dovoljuje le eno podaljšanje, ki je omejeno na dve leti.

57

Člen 24(3)(a) zakona št. 240/2010 torej vsebuje dva od ukrepov, navedenih v določbi 5, točka 1, okvirnega sporazuma, in sicer ukrep v zvezi z najdaljšim skupnim trajanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas in ukrep v zvezi s številom mogočih obnovitev. Poleg tega predložitveno sodišče ni navedlo elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da ta ukrepa ne zadostujeta za učinkovito preprečevanje zlorab pogodb o zaposlitvi za določen čas v zvezi s pogodbami tipa A.

58

Predložitveno sodišče sicer s sklicevanjem med drugim na sodbo z dne 25. oktobra 2018, Sciotto (C‑331/17, EU:C:2018:859), navaja, da nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari ne vsebuje objektivnih in preglednih meril, na podlagi katerih je na eni strani mogoče ugotoviti, ali sta sklenitev in podaljšanje pogodb tipa A utemeljena z resničnimi začasnimi potrebami, na drugi strani pa, ali te pogodbe lahko zadovoljujejo take potrebe in ali se izvajajo sorazmerno.

59

Vendar, na prvem mestu, medtem ko se je v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, vprašanje, ali je obnovitev pogodb o zaposlitvi za določen čas upravičena iz objektivnih razlogov v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma, med katerimi je potreba po zadovoljevanju resničnih in začasnih potreb, postavljalo zaradi neobstoja ukrepov, kot so tisti, ki so navedeni v določbi 5, točka 1(b) in (c), okvirnega sporazuma, nacionalna zakonodaja iz postopkov v glavni stvari take ukrepe vsebuje, kot je navedeno v točki 57 te sodbe. Zato dejstvo, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, in sicer da ta zakonodaja ne vsebuje pojasnila o resničnosti in začasnosti potreb, ki jih je treba izpolniti z uporabo pogodb o zaposlitvi za določen čas, ni upoštevno.

60

Na drugem mestu, v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 25. oktobra 2018, Sciotto (C‑331/17, EU:C:2018:859), so se zadevni delavci znašli v popolni negotovosti glede trajanja svojega delovnega razmerja. Osebe, ki sklenejo pogodbo tipa A, kakršne so tiste, ki so jih sklenile tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari, pa so že pred podpisom pogodbe obveščene, da delovno razmerje ne bo moglo trajati več kot pet let.

61

Stabilnost zaposlitve delavca je – kot izhaja iz drugega odstavka preambule okvirnega sporazuma – resda pomemben element varstva delavcev, medtem ko lahko pogodbe o zaposlitvi za določen čas potrebam tako delodajalcev kot tudi delavcev ustrezajo le v nekaterih okoliščinah (sodba z dne 3. junija 2021, Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca ‐ MIUR in drugi (Akademski raziskovalci), C‑326/19, EU:C:2021:438, točka 65 in navedena sodna praksa).

62

Vendar prenehanje učinkov pogodbe raziskovalca za določen čas, kot je pogodba, ki so jo sklenile tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari, ki so zaposlene na podlagi pogodbe tipa A, ne povzroči nujno nestabilnosti zaposlitve, ker zadevnemu delavcu omogoča, da pridobi kvalifikacije, potrebne za pridobitev pogodbe tipa B, ki lahko vodi do delovnega razmerja za nedoločen čas v funkciji izrednega profesorja.

63

Na tretjem mestu, to, da imajo univerze stalno potrebo po zaposlovanju univerzitetnih raziskovalcev ‐ kot se zdi, da izhaja iz nacionalne ureditve iz postopkov v glavni stvari ‐ ne pomeni, da te potrebe ne bi bilo mogoče zadovoljiti z uporabo pogodb o zaposlitvi za določen čas (sodba z dne 3. junija 2021, Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca ‐ MIUR in drugi (Akademski raziskovalci), C‑326/19, EU:C:2021:438, točka 67 in navedena sodna praksa).

64

Delovno mesto raziskovalca je namreč očitno zasnovano kot prvi korak v znanstvenikovi karieri, saj je temu raziskovalcu vsekakor namenjeno, da napreduje na drugo delovno mesto, in sicer na delovno mesto učitelja, najprej kot izredni profesor, nato pa kot redni profesor (sodba z dne 3. junija 2021, Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca ‐ MIUR in drugi (Akademski raziskovalci), C‑326/19, EU:C:2021:438, točka 68 in navedena sodna praksa).

65

Kar poleg tega zadeva dejstvo, da je podaljšanje pogodb tipa A za dve leti pogojeno s pozitivno oceno didaktičnih dejavnosti in opravljenih raziskav, lahko „posebne potrebe“ zadevnega sektorja na področju znanstvenih raziskav upravičeno vključujejo potrebo po zagotovitvi napredovanja kariere različnih raziskovalcev glede na njihovo uspešnost, ki mora zato biti ocenjena. Zato določba, na podlagi katere bi univerza morala skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z raziskovalcem ne glede na oceno rezultatov njegovih znanstvenih dejavnosti, ne bi izpolnjevala takih zahtev (sodba z dne 3. junija 2021, Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca ‐ MIUR in drugi (Akademski raziskovalci), C‑326/19, EU:C:2021:438, točka 69 in navedena sodna praksa).

66

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvi del prvega vprašanja in na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba določbo 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki univerzam omogoča, da z raziskovalci sklepajo triletne pogodbe za določen čas, ki se lahko podaljšajo za največ dve leti – pri čemer sklenitev in podaljšanje teh pogodb nista pogojena z objektivnimi razlogi, povezanimi z začasnimi ali izrednimi potrebami – da bi se pokrile običajne in stalne potrebe zadevne univerze.

67

Predložitveno sodišče z drugim delom prvega vprašanja v bistvu sprašuje, ali določba 5 okvirnega sporazuma nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je člen 22(9) zakona št. 240/2010, ki skupno trajanje pogodb o zaposlitvi, ki jih isti raziskovalec lahko sklene, tudi z različnimi univerzami in inštituti, določa na dvanajst let, vključno s prekinitvami.

68

V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da namen člena 22(9) navedenega zakona ni omejiti trajanje individualne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ampak skupno trajanje vseh različnih oblik delovnih razmerij za določen čas na področju raziskav, ki so mogoče, pa naj gre za pogodbe tipa A ali B ali za druge oblike delovnih razmerij, ki jih lahko ista oseba sklene, tudi z različnimi univerzami in inštituti.

69

Spomniti je treba, da je namen določbe 5 okvirnega sporazuma uresničevanje enega od ciljev tega okvirnega sporazuma, in sicer da se prepreči prekarizacija zaposlenih z veriženjem pogodb ali delovnih razmerij za določen čas, za katero se šteje, da je potencialni vir zlorab v škodo delavcev (glej v tem smislu sodbo z dne 3. junija 2021, Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca ‐ MIUR in drugi (Akademski raziskovalci), C‑326/19, EU:C:2021:438, točka 55 in navedena sodna praksa).

70

V obravnavanih zadevah člen 22(9) zakona št. 240/2010 skupno trajanje vseh pogodb o zaposlitvi za določen čas, zlasti pogodb tipa A, ki jih isti univerzitetni raziskovalec lahko sklene z eno ali več univerzami, določa na dvanajst let.

71

Zato – tako kot člen 24(3) zakona št. 240/2010 – člen 22(9) tega zakona vsebuje enega od ukrepov, navedenih v določbi 5, točka 1, okvirnega sporazuma, in sicer ukrep, ki se nanaša na najdaljše skupno trajanje vseh pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki jih sklene en sam raziskovalec. Poleg dejstva, da se določba 5, točka 1(b), okvirnega sporazuma nanaša le na položaj, v katerem je samo en delodajalec, tako da je ta določba upoštevna zgolj v primeru veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki jih raziskovalec sklene z isto univerzo, predložitveno sodišče ni navedlo elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da ta ukrep ne zadostuje za učinkovito preprečevanje zlorab pogodb o zaposlitvi za določen čas tipa A.

72

Zato dejstvo, ki ga je navedlo predložitveno sodišče, da nacionalna zakonodaja iz postopkov v glavni stvari ne vsebuje pojasnil o resničnosti in začasnosti potreb, ki jih je treba izpolniti z uporabo pogodb o zaposlitvi za določen čas, iz enakih razlogov, kot so tisti, navedeni v točki 59 te sodbe, ni upoštevno (glej po analogiji sodbo z dne 3. junija 2021, Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca ‐ MIUR in drugi (Akademski raziskovalci), C‑326/19, EU:C:2021:438, točka 63).

73

Tudi če se predpostavi, da tak ukrep ne zadostuje za učinkovito preprečevanje take zlorabe in da obstajajo primeri, v katerih lahko država članica kljub obstoju zaščitnega pravila, ki se – kot v obravnavanih zadevah – nanaša na najdaljše skupno trajanje zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, krši zahteve določbe 5 okvirnega sporazuma s tem, da za pokrivanje potreb, ki so stalne in trajne, sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas, naj bi bila taka uporaba teh delovnih razmerij za določen čas v položaju, kot je ta iz postopkov v glavni stvari, glede na določbo 5(1)(a) okvirnega sporazuma upravičena z objektivnimi razlogi.

74

Prvič, kot je v predlogih za sprejetje predhodne odločbe navedlo tudi predložitveno sodišče, bi namreč narava univerzitetnih raziskav lahko upravičila začasnost zaposlovanja univerzitetnih raziskovalcev.

75

V zvezi s tem je trajanje naloge raziskovalca, ki je pogosto omejeno, povezano z vrsto storitev, ki jih mora ta opraviti in ki vključujejo med drugim analizo specifičnih tem ter izvajanje študij in raziskav, katerih rezultati se pozneje objavijo. Tako univerza meni, da so narava in število področij ter vrsta, trajanje in vsebina raziskovalnih dejavnosti, ki jih je mogoče izbrati, zelo nepredvidljivi.

76

Drugič, kot je bilo ugotovljeno v točkah od 63 do 65 te sodbe, to, da imajo univerze stalno potrebo po zaposlovanju univerzitetnih raziskovalcev, kot očitno izhaja iz nacionalne ureditve iz postopkov v glavni stvari, ne pomeni, da te potrebe ne bi bilo mogoče zadovoljiti z uporabo pogodb o zaposlitvi za določen čas (sodba z dne 3. junija 2021, Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca ‐ MIUR in drugi (Akademski raziskovalci), C‑326/19, EU:C:2021:438, točka 67 in navedena sodna praksa).

77

Delovno mesto raziskovalca je namreč očitno zasnovano kot prvi korak v znanstvenikovi karieri, saj je temu raziskovalcu vsekakor namenjeno, da napreduje na drugo delovno mesto, in sicer na delovno mesto učitelja, najprej kot izredni profesor, nato pa kot redni profesor (sodba z dne 3. junija 2021, Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca ‐ MIUR in drugi (Akademski raziskovalci), C‑326/19, EU:C:2021:438, točka 68 in navedena sodna praksa).

78

Poleg tega iz predložitvenih odločb ne izhaja, da bi univerze pogodbe za določen čas uporabljale za izpolnitev običajnih in stalnih potreb po raziskavah in izobraževanju, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče.

79

Poleg tega je treba v zvezi z dejstvom, da je podaljšanje pogodb tipa A za dve leti pogojeno s pozitivno oceno didaktičnih dejavnosti in opravljenih raziskav, navesti, da lahko „posebne potrebe“ zadevnega sektorja na področju znanstvenih raziskav upravičeno vključujejo potrebo po zagotovitvi napredovanja kariere različnih raziskovalcev glede na njihove dosežke, ki morajo zato biti ocenjeni.

80

Tretjič, kot je že bilo poudarjeno v točki 65 te sodbe, je mogoče najdaljše skupno trajanje dvanajstih let, kot je to iz postopkov v glavni stvari, utemeljiti s potrebo po zagotovitvi napredovanja kariere različnih raziskovalcev glede na njihove dosežke in torej ni nezdružljivo z idejo napredovanja v akademski karieri (glej po analogiji sodbo z dne 3. junija 2021, Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca ‐ MIUR in drugi (Akademski raziskovalci), C‑326/19, EU:C:2021:438, točka 69 in navedena sodna praksa).

81

Poleg tega se zdi, da raziskovalcu s pogodbo tipa A ni preprečeno sodelovati na natečaju, da bi pridobil drugo vrsto pogodbe za določen čas, kakršna je pogodba tipa B, ki lahko vodi do poklicne ustalitve kot profesor pri isti akademski ali drugi ustanovi. Zdi se torej, da pogodba tipa A raziskovalcu omogoča, da pridobi dodatne akademske in znanstvene kvalifikacije za pridobitev pogodbe tipa B ali da po pridobitvi znanstvene habilitacije sodeluje na natečaju, da bi dobil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas kot profesor.

82

V tem okviru mora nacionalno sodišče v vsakem posameznem primeru presoditi vse materialne okoliščine zadev, ki so mu predložene, pri čemer mora upoštevati zlasti število pogodb, ki jih je ista univerza sklenila z istim raziskovalcem ali za opravljanje enakega dela, ter preučiti vrsto izbirnih postopkov in presledek med vsakim postopkom, da se prepreči, da bi delodajalec zlorabil uporabo serije pogodb o zaposlitvi za določen čas (glej po analogiji sodbo z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 107).

83

Glede na zgornje preudarke je treba na drugi del prvega vprašanja odgovoriti, da je treba določbo 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki skupno trajanje pogodb o zaposlitvi, ki jih isti raziskovalec lahko sklene, tudi z različnimi univerzami in inštituti, določa na dvanajst let, vključno s prekinitvami.

84

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali določba 5 okvirnega sporazuma nasprotuje nacionalni ureditvi, ki ne dovoljuje spremembe triletnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki jih sklenejo univerzitetni raziskovalci in ki se lahko podaljšajo za največ dve leti, v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, kadar v nacionalnem pravnem redu ne obstaja noben drug ukrep za preprečevanje in sankcioniranje morebitne zlorabe pogodb o zaposlitvi za določen čas s strani univerz.

85

Kot izhaja iz odgovorov na prvo in drugo vprašanje in s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, določba 5 okvirnega sporazuma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopkov v glavni stvari, saj ta ne povzroča tveganja zlorab pogodb o zaposlitvi za določen čas. Na peto vprašanje torej ni treba odgovoriti.

86

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali določba 4 okvirnega sporazuma nasprotuje nacionalni ureditvi, ki pod nekaterimi pogoji določa možnost ustalitve zaposlitve raziskovalcev pri javnih raziskovalnih organizacijah, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, vendar tega ne omogoča univerzitetnim raziskovalcem, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

87

V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je načelo prepovedi diskriminacije v okvirnem sporazumu uvedeno in konkretizirano samo v zvezi z različnim obravnavanjem delavcev, zaposlenih za določen čas, in delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, ki so v primerljivem položaju, zato morebitno različno obravnavanje nekaterih kategorij uslužbencev, zaposlenih za določen čas, ni zajeto z načelom prepovedi diskriminacije, določenim v navedenem okvirnem sporazumu (sodba z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 72 in navedena sodna praksa).

88

Zlasti je namen določbe 4 okvirnega sporazuma uporabiti načelo prepovedi diskriminacije za delavce, zaposlene za določen čas, da bi se preprečilo, da delodajalec tako delovno razmerje uporabi za prikrajšanje teh delavcev za pravice, ki so priznane delavcem, zaposlenim za nedoločen čas (sodba z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C-282/19, EU:C:2022:3, točka 73 in navedena sodna praksa).

89

Dejstvo, da nekateri delavci, zaposleni za določen čas, kot so univerzitetni raziskovalci, ne morejo biti upravičeni do ustalitve svoje zaposlitve, medtem ko so raziskovalci pri javnih raziskovalnih organizacijah, ki so sklenili pogodbo za določen čas, do tega lahko upravičeni, pomeni različno obravnavanje obeh kategorij delavcev, zaposlenih za določen čas.

90

Na tretje vprašanje je torej treba odgovoriti, da je treba določbo 4 okvirnega sporazuma razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki pod nekaterimi pogoji določa možnost ustalitve zaposlitve raziskovalcev pri javnih raziskovalnih organizacijah, ki so sklenili pogodbo za določen čas, vendar te možnosti ne daje univerzitetnim raziskovalcem, ki so sklenili pogodbo za določen čas.

91

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali določba 4 okvirnega sporazuma nasprotuje nacionalni ureditvi, ki z odstopanjem, prvič, od splošnega pravila, ki se uporablja za vse uslužbence javnega in zasebnega sektorja ter v skladu s katerim je od leta 2018 najdaljše trajanje delovnega razmerja za določen čas določeno na 24 mesecev, vključno s podaljšanji in obnovitvami, ter, drugič, od pravila, ki se uporablja za zaposlene v javni upravi, v skladu s katerim je uporaba te vrste razmerij pogojena z obstojem „začasnih in izrednih potreb“, univerzam omogoča, da z raziskovalci sklepajo triletne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki se lahko podaljšajo za največ dve leti, pri čemer sklenitev in podaljšanje teh pogodb nista pogojena s tem, da ima univerza začasne ali izredne potrebe, ter ki tem univerzam prav tako omogoča, da po izteku petih let z isto ali drugimi osebami sklenejo novo enakovrstno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za zadovoljevanje enakih didaktičnih in raziskovalnih potreb, kot so tiste, ki so povezane s prejšnjo pogodbo.

92

V zvezi s tem je bilo v točkah 87 in 88 te sodbe opozorjeno, da je načelo prepovedi diskriminacije v okvirnem sporazumu uvedeno in konkretizirano samo v zvezi z različnim obravnavanjem delavcev, zaposlenih za določen čas, in delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, ki so v primerljivem položaju, zato morebitno različno obravnavanje nekaterih kategorij uslužbencev, zaposlenih za določen čas, ni zajeto z načelom prepovedi diskriminacije, določenim v navedenem sporazumu. Namen določbe 4 okvirnega sporazuma je zlasti uveljavitev uporabe načela prepovedi diskriminacije za delavce, zaposlene za določen čas, da se prepreči, da bi delodajalec tako delovno razmerje uporabil za prikrajšanje teh delavcev za pravice, ki so priznane delavcem, zaposlenim za nedoločen čas.

93

Poleg tega, ker predložitveno sodišče ni natančno navedlo, s katero kategorijo delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, bi bilo treba primerjati raziskovalce, ki so sklenili pogodbo tipa A, se zdi, da se vprašanje nanaša bolj na veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, zloraba česar je sankcionirana z določbo 5 okvirnega sporazuma, in ne na diskriminacijo raziskovalcev, zaposlenih za določen čas, glede na primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas.

94

Iz tega sledi, da je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba določbo 4 okvirnega sporazuma razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki z odstopanjem, prvič, od splošnega pravila, ki se uporablja za vse uslužbence javnega in zasebnega sektorja ter v skladu s katerim je od leta 2018 najdaljše trajanje delovnega razmerja za določen čas določeno na 24 mesecev, vključno s podaljšanji in obnovitvami, ter drugič, od pravila, ki se uporablja za zaposlene v javni upravi in v skladu s katerim je uporaba te vrste razmerij pogojena z obstojem začasnih in izrednih potreb, univerzam omogoča, da z raziskovalci sklepajo triletne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki se lahko podaljšajo za največ dve leti, pri čemer sklenitev in podaljšanje teh pogodb nista pogojena s tem, da ima zadevna univerza začasne ali izredne potrebe, ter ki tem univerzam prav tako omogoča, da po izteku petih let z isto ali drugimi osebami sklenejo novo enakovrstno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za zadovoljevanje enakih didaktičnih in raziskovalnih potreb, kot so tiste, povezane s prejšnjo pogodbo.

95

Predložitveno sodišče s šestim vprašanjem, ki je bilo postavljeno le v okviru zadeve C‑40/20, v bistvu sprašuje, ali določba 4, točka 1, okvirnega sporazuma nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero imajo samo raziskovalci, ki so sklenili pogodbo za določen čas določenega tipa ali pogodbo za nedoločen čas, možnost, da po pridobitvi nacionalne znanstvene habilitacije opravijo poseben postopek ocenjevanja za imenovanje v naziv izrednih profesorjev, medtem ko te možnosti nimajo raziskovalci, ki so sklenili drugo vrsto pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ko so tudi ti pridobili nacionalno znanstveno habilitacijo, če zadnjenavedeni opravljajo enake poklicne dejavnosti in zagotavljajo enake storitve izobraževanja študentov kot prvi dve kategoriji raziskovalcev.

96

V zvezi s tem iz odgovorov na tretje in četrto vprašanje izhaja, da se določba 4 okvirnega sporazuma nanaša le na diskriminacijo med delavci, ki so sklenili pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ter delavci, ki so sklenili pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in ki delajo v istem sektorju. Morebitno neenako obravnavanje obeh kategorij delavcev, zaposlenih za določen čas, torej – kot v zadevah v glavni stvari – raziskovalcev, ki so sklenili pogodbe tipa A, in tistih, ki so sklenili pogodbe tipa B, ne spada na področje uporabe te določbe 4.

97

Vendar na področje uporabe te določbe spada morebitna neenakost med raziskovalci, ki so sklenili pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, in raziskovalci, ki so sklenili pogodbe tipa A, pri čemer drugi nimajo možnosti dostopati do postopka ocenjevanja za imenovanje v naziv profesorja na podlagi člena 24(6) zakona št. 240/2010.

98

V zvezi s tem, čeprav je načeloma v pristojnosti predložitvenega sodišča, da opredeli naravo in cilje zadevnih ukrepov, je treba navesti, da iz elementov spisa, ki je na voljo Sodišču, ter iz ustaljene sodne prakse v zvezi s tem izhaja, da je treba pogoje za napredovanje poklicne kariere šteti za „pogoje zaposlitve“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma (glej v tem smislu sklep z dne 22. marca 2018, Centeno Meléndez, C‑315/17, neobjavljen, EU:C:2018:207, točke od 46 do 48 in navedena sodna praksa).

99

Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo prepovedi diskriminacije, katerega poseben izraz je določba 4, točka 1, okvirnega sporazuma, zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (sodba z dne 16. julija 2020, Governo della Repubblica italiana (Statut italijanskih mirovnih sodnikov), C‑658/18, EU:C:2020:572, točka 141 in navedena sodna praksa).

100

Tako je bilo z okvirnim sporazumom načelo prepovedi diskriminacije uvedeno in udejanjeno samo glede različnega obravnavanja delavcev, zaposlenih za določen čas, in delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, ki so v primerljivem položaju (sodba z dne 16. julija 2020, Governo della Repubblica italiana (Statut italijanskih mirovnih sodnikov), C‑658/18, EU:C:2020:572, točka 142 in navedena sodna praksa).

101

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba za presojo, ali osebe opravljajo enako ali podobno delo v smislu okvirnega sporazuma, v skladu z določbo 3, točka 2, in določbo 4, točka 1, tega okvirnega sporazuma raziskati, ali je mogoče šteti, da so te osebe ob upoštevanju vseh okoliščin, kot so narava dela, pogoji glede usposabljanja in delovni pogoji, v primerljivem položaju (sodba z dne 16. julija 2020, Governo della Repubblica italiana (Statut italijanskih mirovnih sodnikov), C‑658/18, EU:C:2020:572, točka 143 in navedena sodna praksa).

102

Če se ugotovi, da so v obdobju zaposlitve delavci, zaposleni za določen čas, opravljali enake naloge ali zasedali enako delovno mesto kot delavci, ki so bili zaposleni za nedoločen čas, je treba načeloma šteti, da je položaj teh dveh kategorij delavcev primerljiv (sodba z dne 16. julija 2020, Governo della Repubblica italiana (Statut italijanskih mirovnih sodnikov), C‑658/18, EU:C:2020:572, točka 144 in navedena sodna praksa).

103

V obravnavanih zadevah lahko le nacionalno sodišče ugotovi, ali so raziskovalci, ki so sklenili pogodbo tipa A, v položaju, ki je primerljiv s položajem raziskovalcev, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in sicer ob upoštevanju vseh elementov, navedenih v točki 101 te sodbe.

104

V zvezi s tem iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da se zdi, da predložitveno sodišče meni, da so naloge, ki so zaupane različnim kategorijam raziskovalcev, enake.

105

V zvezi z morebitnim objektivnim razlogom, ki upravičuje različno obravnavanje obeh kategorij raziskovalcev, je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pojem „objektivni razlogi“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma razumeti tako, da ne dopušča, da bi se različno obravnavanje delavcev, zaposlenih za določen čas, in delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, upravičilo s tem, da je to razlikovanje določeno s splošnim in abstraktnim nacionalnim pravilom, kot je zakon ali kolektivna pogodba (sodba z dne 17. marca 2021, Consulmarketing, C‑652/19, EU:C:2021:208, točka 59 in navedena sodna praksa).

106

Navedeni pojem, nasprotno, zahteva, da je ugotovljeno različno obravnavanje upravičeno z obstojem jasnih in konkretnih elementov, značilnih za zadevni pogoj zaposlitve v posebnem kontekstu, v katerem se uporabi, ter na podlagi objektivnih in preglednih meril, da se ugotovi, ali to razlikovanje ustreza dejanski potrebi, ali se z njim lahko doseže želeni cilj in ali je nujno za dosego tega cilja. Navedeni elementi lahko izhajajo zlasti iz posebne narave nalog, za katerih izvedbo so bile sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in z njimi neločljivo povezanih značilnosti ali pa, odvisno od primera, iz doseganja legitimnega cilja socialne politike države članice (sodba z dne 17. marca 2021, Consulmarketing, C‑652/19, EU:C:2021:208, točka 60 in navedena sodna praksa).

107

V obravnavanih zadevah pa predložitveno sodišče ne navaja nobenega objektivnega razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče utemeljiti različno obravnavanje, za katero se zdi, da ga je ugotovilo, in na podlagi katerega imajo raziskovalci, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, možnost sodelovati v posebnem postopku ocenjevanja za imenovanje v naziv izrednih profesorjev, raziskovalci, ki so sklenili pogodbe tipa A, pa te možnosti nimajo. Tako – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti navedeno sodišče – očitno obstaja različno obravnavanje raziskovalcev, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in tistih, ki so sklenili pogodbo tipa A, kar je v nasprotju z določbo 4 okvirnega sporazuma.

108

Iz tega sledi, da je treba na šesto vprašanje odgovoriti, da je treba določbo 4, točka 1, okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero imajo raziskovalci, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, možnost, da po pridobitvi nacionalne znanstvene habilitacije sodelujejo v posebnem postopku ocenjevanja za imenovanje v naziv izrednih profesorjev, medtem ko raziskovalci, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, te možnosti nimajo, niti kadar so tudi ti pridobili nacionalno znanstveno habilitacijo, če zadnjenavedeni opravljajo enake poklicne dejavnosti in zagotavljajo enake storitve izobraževanja študentov kot raziskovalci, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

109

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: