–

za NK kot stečajnega upravitelja družbe Alpine BAU GmbH L. T. Štruc, odvetnica,

–

za Alpine BAU GmbH, Salzburg – Podružnica Celje, v stečaju, V. Sodja, odvetnica,

–

za slovensko vlado V. Klemenc, agentka,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo M. Kocjan in M. Wilderspin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 32(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 191).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru postopka, ki ga je NK kot upravitelj glavnega postopka zaradi insolventnosti nad družbo Alpine BAU GmbH s sedežem v Avstriji začel zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju (Slovenija), s katerim je bila zaradi prepoznosti zavržena njegova prijava terjatev v Sloveniji po začetku sekundarnega postopka zaradi insolventnosti v tej drugi državi članici.

3

V uvodnih izjavah 6 in od 19 do 23 Uredbe št. 1346/2000 je navedeno:

[…]

4

Člen 3 te uredbe, naslovljen „Mednarodna pristojnost“, določa:

„1.   Sodišča držav članic, na katerih ozemlju je središče dolžnik[ov]ih glavnih interesov, so pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti. Pri družbi ali pravni osebi se, dokler se ne dokaže nasprotno, domneva, da je središče dolžnik[ov]ih glavnih interesov registrirani sedež.

2.   Kadar je središče dolžnikovih glavnih interesov na ozemlju države članice, so sodišča druge države članice pristojna za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti zoper navedenega dolžnika samo, če ima ta poslovalnico na ozemlju navedene druge države članice. Učinki teh postopkov so omejeni na dolžnikovo premoženje, ki se nahaja na ozemlju slednje države članice.

3.   Kadar so bili postopki v primeru insolventnosti uvedeni po odstavku 1, so vsi postopki, ki so bili pozneje uvedeni po odstavku 2, sekundarni. Ti slednji postopki morajo biti likvidacijski.

4.   Uvedba teritorialnih postopkov v primeru insolventnosti, navedenih v odstavku 2, je mogoča pred uvedbo glavnih postopkov [glavnega postopka] v primeru insolventnosti v skladu z odstavkom 1 samo,

5

Člen 4 navedene uredbe, naslovljen „Pravo, ki se uporablja“, določa:

„1.   Če ta uredba ne določa drugače, je pravo, ki se uporablja za postopke v primeru insolventnosti in njihove učinke, pravo države članice, na katere ozemlju so bili uvedeni postopki, v nadaljnjem besedilu ‚država, v kateri so bili uvedeni postopki‘.

2.   Pravo države, v kateri so bili uvedeni postopki, določa pogoje za uvedbo, vodenje in končanje teh postopkov. Zlasti pa določa:

[…]

[…]“

6

Člen 28 te uredbe, ki se nanaša na pravo, ki se uporablja za sekundarne postopke v primeru insolventnosti, določa:

„Če ta uredba ne določa drugače, je pravo, ki se uporablja v sekundarnih postopkih, pravo države članice, na katere ozemlju so bili uvedeni sekundarni postopki.“

7

Člen 31 Uredbe št. 1346/2000, naslovljen „Dolžnost sodelovanja in posredovanja informacij“, določa:

„1.   S pridržkom predpisov o omejevanju posredovanja informacij imajo upravitelj v glavnih postopkih [glavnem postopku] in upravitelji v sekundarnih postopkih dolžnost medsebojne izmenjave informacij. Nemudoma posredujejo vse informacije, ki bi lahko bile pomembne za druge postopke, zlasti o napredku, doseženem pri prijavi in preverjanju terjatev[,] ter vseh ukrepih, katerih cilj je končanje postopka.

2.   S pridržkom predpisov, ki veljajo za vsakega od postopkov, imajo upravitelj v glavnih postopkih [glavnem postopku] in upravitelji v sekundarnih postopkih dolžnost medsebojnega sodelovanja.

3.   Upravitelj v sekundarnih postopkih [sekundarnem postopku] pravočasno omogoči upravitelju v glavnih postopkih [glavnem postopku], da predloži predlog za unovčenje ali uporabo premoženja v sekundarnih postopkih [sekundarnem postopku].“

8

Člen 32 te uredbe, naslovljen „Izvrševanje pravic upnikov“, določa:

„1.   Vsak upnik lahko prijavi terjatev v glavnih postopkih [glavnem postopku] in v katerem koli sekundarnem postopku.

2.   Upravitelji v glavnih postopkih [glavnem postopku] in v katerem koli sekundarnem postopku prijavijo v drugih postopkih terjatve, ki so že bile prijavljene v postopkih, za katere so bili imenovani, pod pogojem, da je s tem zadoščeno interesom upnikov v slednjih postopkih, s pridržkom pravice upnikov, da temu nasprotujejo ali da umaknejo prijave njihovih [svojih] terjatev, če tako predvideva pravo, ki se uporablja.

3.   Upravitelj v glavnih [glavnem] ali sekundarnih postopkih [sekundarnem postopku] je pooblaščen, da sodeluje v drugih postopkih kot upnik, zlasti z udeležbo na skupščini upnikov.“

9

Člen 33 navedene uredbe, naslovljen „Prekinitev unovčenja“, določa:

„1.   Sodišče, ki je uvedlo sekundarne postopke [sekundarni postopek], delno ali v celoti prekine postopek unovčenja po prejemu zahtevka upravitelja v glavnih postopkih [glavnem postopku], pod pogojem, da lahko v tem primeru od upravitelja v glavnih postopkih [glavnem postopku] zahteva sprejetje kakršnih koli primernih ukrepov za zavarovanje interesov upnikov v sekundarnih postopkih [sekundarnem postopku] in posameznih kategorij upnikov. Tak zahtevek upravitelja [v glavnem postopku] se lahko zavrne le, če prekinitev očitno ni v interesu upnikov v glavnih postopkih [glavnem postopku]. Taka prekinitev postopka unovčenja se lahko odredi za največ tri mesece. Lahko se podaljša ali obnovi za enako obdobje.

2.   Sodišče iz odstavka 1 konča s prekinitvijo postopka unovčenja:

10

Člen 34 iste uredbe, ki se nanaša na „[u]krepe za končanje [sekundarnega] postopka [v primeru insolventnosti]“, določa:

„1.   Kadar pravo, ki se uporablja za sekundarne postopke [sekundarni postopek], omogoča končanje takega postopka brez likvidacije s sanacijskim načrtom, poravnavo ali primerljivim ukrepom, je upravitelj v glavnih postopkih [glavnem postopku] pooblaščen, da tak ukrep predlaga sam.

Končanje sekundarnih postopkov [sekundarnega postopka] z ukrepom, navedenim v prvem pododstavku, ne postane dokončno brez soglasja upravitelja v glavnih postopkih [glavnem postopku]; če njegovega soglasja ni, pa lahko postane dokončno, če predlagani ukrep ne vpliva na finančne interese upnikov v glavnih stečajnih postopkih [glavnem postopku].

2.   Kakršna koli omejitev pravic upnikov, ki izhaja iz ukrepa, navedenega v odstavku 1 in predlaganega v sekundarnih postopkih [sekundarnem postopku], kot je odložitev plačil ali pokritje dolga, ne bi smela vplivati na dolžnikovo premoženje, ki ga navedeni postopki ne zajemajo, brez soglasja vseh zainteresiranih upnikov.

3.   Med prekinitvijo postopka unovčenja, ki je bila odrejena po členu 33, lahko samo upravitelj v glavnih postopkih [glavnem postopku] ali dolžnik z upraviteljevim soglasjem v sekundarnih postopkih [sekundarnem postopku] predlaga ukrepe, določene v odstavku 1 tega člena. Nobenega drugega predloga za tak ukrep ni mogoče izglasovati ali odobriti.“

11

Uredba št. 1346/2000 je bila razveljavljena z Uredbo (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti (UL 2015, L 141, str. 19). Vendar se v skladu s členom 84(2) zadnjenavedene uredbe za postopka zaradi insolventnosti, ki sta upoštevna v postopku v glavni stvari, ratione temporis še naprej uporablja Uredba št. 1346/2000.

12

Člen 59(2) Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007) v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: ZFPPIPP), določa, da mora upnik v stečajnem postopku svojo terjatev do insolventnega dolžnika prijaviti v treh mesecih po objavi oklica o začetku tega postopka, če ni v odstavkih 3 in 4 tega člena drugače določeno.

13

Na podlagi člena 298(1) ZFPPIPP mora upnik, če je terjatev zavarovana z ločitveno pravico, v stečajnem postopku v roku za prijavo te zavarovane terjatve prijaviti tudi ločitveno pravico, če ni v odstavku 1 člena 281 ali v odstavku 2 člena 282 ZFPPIPP drugače določeno.

14

Člen 296(5) ZFPPIPP določa, da če upnik zamudi rok za prijavo terjatve, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha in sodišče zavrže prepozno prijavo terjatve. Prav tako iz člena 298(5) ZFPPIPP izhaja, da če upnik zamudi rok za prijavo ločitvene pravice, ločitvena pravica preneha.

15

Člen 107(1) Insolvenzordnung (zakon o insolventnosti) določa, da se za terjatve, ki so bile vložene po poteku roka za vlaganje terjatev in niso bile obravnavane na splošnem naroku za dokazovanje dolgov, odredi posebni narok za dokazovanje dolgov. Terjatve, ki so vložene manj kot 14 dni pred narokom za obravnavanje končnega obračuna, se ne upoštevajo.

16

S sklepom Handelsgericht Wien (sodišče za gospodarske spore na Dunaju, Avstrija) z dne 19. junija 2013 je bil nad družbo Alpine BAU uveden postopek zaradi insolventnosti, za upravitelja tega postopka pa je bil imenovan NK. Kot je razvidno iz sklepa navedenega sodišča z dne 5. julija 2013, je to glavni postopek v primeru insolventnosti v smislu člena 3(1) Uredbe št. 1346/2000.

17

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 9. avgusta 2013 na predlog NK začelo sekundarni postopek zaradi insolventnosti nad družbo Alpine BAU GmbH, Salzburg – Podružnica Celje (v nadaljevanju: Alpine BAU Slovenija).

18

Okrožno sodišče v Celju je z oklicem, ki je bil istega dne objavljen na spletnem mestu Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve, obvestilo upnike in upravitelje drugih povezanih postopkov zaradi insolventnosti, da imajo v skladu s členom 32 Uredbe št. 1346/2000 pravico v sekundarnem postopku, začetem v Sloveniji, prijaviti terjatve iz glavnega postopka in iz katerega koli drugega sekundarnega postopka, ter za to določilo trimesečni rok od objave tega oklica, ki se je iztekel 11. novembra 2013.

19

Navedeno sodišče je ob tej objavi upnike in upravitelje tudi opozorilo, da bodo, če do poteka tega roka terjatev ne bodo prijavili, te v razmerju do stečajnega dolžnika v tem sekundarnem postopku prenehale, sodišče pa bo njihovo prijavo terjatev v skladu s členom 296(5) oziroma členom 298(5) ZFPPIPP zavrglo.

20

NK je 30. januarja 2018 pri Okrožnem sodišču v Celju v sekundarnem postopku zaradi insolventnosti vložil prijavo terjatev iz glavnega postopka v skladu s členom 32(2) Uredbe št. 1346/2000. Navedeno sodišče je s sklepom z dne 5. julija 2019 na podlagi člena 296(5) ZFPPIPP navedeno prijavo terjatev zavrglo kot prepozno.

21

NK je zoper ta sklep vložil pritožbo pri Višjem sodišču v Ljubljani (Slovenija), ki je predložitveno sodišče. Meni, da je s členom 32(2) Uredbe št. 1346/2000 uvedena „posebna pravica“ v korist upravitelja glavnega postopka zaradi insolventnosti, ki je slovensko pravo ne pozna. Ta posebna pravica naj bi mu dovoljevala, da terjatve iz glavnega postopka prijavi v katerem koli sekundarnem postopku zaradi insolventnosti, ne da bi mu bil za to določen kakršen koli rok. NK meni, da mu je uporaba takega roka dejansko onemogočila izvajanje pravice iz člena 32(2) te uredbe, ker naj ne bi bilo mogoče, da bi v trimesečnem roku, ki je določen v slovenski zakonodaji, prijavil terjatve, ki še niso bile prijavljene ali priznane v drugi državi članici.

22

NK pojasnjuje, da gre pri stečaju družbe Alpine BAU za enega izmed največjih stečajev v Avstriji in da je stečajni postopek trajal več let, pri čemer je bil zadnji narok izveden 2. oktobra 2018. Za učinkovito izvajanje člena 32(2) Uredbe št. 1346/2000 naj bi bilo tako potrebno, da upravitelj tako obsežnega glavnega postopka zaradi insolventnosti ni omejen s prekluzivnim rokom za prijavo terjatev zgolj na podlagi zakonodaje države članice, v kateri je bil začet sekundarni postopek. Zato naj bi bilo treba za zagotovitev primarnosti Uredbe št. 1346/2000 uporabo ZFPPIPP zavrniti.

23

Družba Alpine BAU Slovenija pa trdi, da se na podlagi člena 4(1) Uredbe št. 1346/2000 pravo države članice, na ozemlju katere je bil uveden postopek zaradi insolventnosti, uporablja v vseh primerih, razen če je v Uredbi št. 1346/2000 določeno drugače. Ta uredba pa naj ne bi vsebovala nobene določbe, ki bi izključevala uporabo nacionalnega prava v zvezi z rokom, ki je določen v sekundarnem postopku zaradi insolventnosti za prijavo terjatev s strani upravitelja glavnega postopka zaradi insolventnosti. Poleg tega naj člen 32(2) Uredbe št. 1346/2000 ne bi določal nobene „posebne pravice“ v korist upravitelja glavnega postopka zaradi insolventnosti, ampak naj bi bilo s to določbo navedenemu upravitelju zgolj dovoljeno, da terjatve prijavi kot zakoniti zastopnik stečajnih upnikov. Razlaga, v skladu s katero bi slovenske upnike zavezoval prekluzivni rok za prijavo terjatev v sekundarnem postopku zaradi insolventnosti, medtem ko za upnike iz drugih držav članic, ki jih zastopa upravitelj, to ne bi veljalo, naj bi povzročila različno obravnavanje teh dveh kategorij upnikov. Poleg tega družba Alpine BAU Slovenija trdi, da člen 32(2) Uredbe št. 1346/2000 glede na svoje besedilo ne zahteva, da so terjatve, ki jih prijavi upravitelj glavnega postopka, in terjatve iz drugih sekundarnih postopkov v teh postopkih predhodno preizkušene in priznane.

24

V teh okoliščinah je Višje sodišče v Ljubljani prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba drugi odstavek 32. člena Uredbe 1346/2000 razlagati tako, da za prijavo terjatev upravitelja glavnega postopka zaradi insolventnosti v sekundarnem postopku veljajo določbe o rokih za prijavo terjatev upnikov in o posledicah prepoznih prijav po pravu države, ki vodi sekundarni postopek?“

25

V uvodu je treba navesti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča velja, da tudi če je predložitveno sodišče svoja vprašanja formalno omejilo na razlago nekaterih vidikov prava Unije, to Sodišča ne ovira, da predložitvenemu sodišču poda vse elemente razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri odločanju v zadevi, ki mu je bila predložena, in sicer ne glede na to, ali se je to sodišče nanje v svojih vprašanjih sklicevalo ali ne (sodba z dne 9. julija 2020, Santen, C‑673/18, EU:C:2020:531, točka 35 in navedena sodna praksa).

26

Tako je treba vprašanje predložitvenega sodišča razumeti, kot da to sodišče z njim v bistvu sprašuje, ali je treba člen 32(2) Uredbe št. 1346/2000 v povezavi s členoma 4 in 28 te uredbe razlagati tako, da za prijavo terjatev, ki so že bile prijavljene v glavnem postopku zaradi insolventnosti, v sekundarnem postopku zaradi insolventnosti s strani upravitelja tega glavnega postopka veljajo določbe o rokih za prijavo terjatev in posledicah prepozne prijave terjatev po pravu države, v kateri je bil uveden ta sekundarni postopek.

27

Člen 32(2) Uredbe št. 1346/2000 določa, da upravitelji glavnega postopka in katerega koli sekundarnega postopka prijavijo – v drugih postopkih – terjatve, ki so že bile prijavljene v postopkih, za katere so bili imenovani, pod pogojem, da je s tem zadoščeno interesom upnikov v zadnjenavedenih postopkih, s pridržkom pravice upnikov, da temu nasprotujejo ali da umaknejo prijave svojih terjatev, če je tako določeno v pravu, ki se uporablja.

28

Kot je razvidno iz besedila te določbe, je z njo vzpostavljena načelna obveznost upravitelja, da terjatve, ki so že bile prijavljene v postopku zaradi insolventnosti, za katerega je bil imenovan, prijavi v drugih povezanih postopkih zaradi insolventnosti. Navedena določba pa – enako kot druge določbe Uredbe št. 1346/2000 – ne vsebuje podrobnosti glede rokov, ki urejajo takšno prijavo terjatev, in glede posledic morebitne prepozne prijave.

29

Kljub temu je treba navesti, prvič, da člen 4(1) Uredbe št. 1346/2000 določa, da je pravo, ki se uporablja za postopke v primeru insolventnosti in njihove učinke – če ta uredba ne določa drugače – pravo države članice, na ozemlju katere so bili uvedeni postopki, ki je poimenovana „država, v kateri so bili uvedeni postopki“. Kot je razvidno iz uvodne izjave 23 te uredbe, se ta kolizijska norma uporablja tako za glavni postopek kot za sekundarne postopke (glej v tem smislu sodbo z dne 21. januarja 2010, MG Probud Gdynia, C‑444/07, EU:C:2010:24, točka 25). Člen 28 navedene uredbe v tem smislu določa, da je pravo, ki se uporablja v sekundarnih postopkih, če ta uredba ne določa drugače, pravo države članice, na ozemlju katere je bil uveden sekundarni postopek.

30

Drugič, v členu 4(2) Uredbe št. 1346/2000, ki podrobneje opredeljuje obseg odstavka 1 tega člena, so neizčrpno našteti različni elementi postopka, ki jih ureja pravo države, v kateri je bil postopek uveden, med katerimi so med drugim v točki (h) pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev.

31

Sodišče je na podlagi tega ugotovilo, da je za ohranitev polnega učinka teh določb potrebno, da se posledice nespoštovanja prava države, v kateri je bil postopek uveden, ki se nanaša na prijavo terjatev in zlasti na roke, določene v zvezi s tem, prav tako presojajo na podlagi tega prava (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2016, ENEFI, C‑212/15, EU:C:2016:841, točka 18 in navedena sodna praksa).

32

Iz tega izhaja, da glede na to, da z Uredbo št. 1346/2000 roki za prijavo terjatev v postopkih zaradi insolventnosti, ki spadajo na njeno področje uporabe, niso harmonizirani, mora te roke določiti vsaka država članica na podlagi načela procesne avtonomije, vendar pa pravila v zvezi s temi roki ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in z njimi ne sme biti v praksi onemogočeno ali preveč oteženo izvrševanje pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2016, ENEFI, C‑212/15, EU:C:2016:841, točka 30 in navedena sodna praksa).

33

Natančneje, roke za to, da upravitelj postopka zaradi insolventnosti, ki je povezan s sekundarnim postopkom zaradi insolventnosti in je bil začet v drugi državi članici, na podlagi člena 32(2) navedene uredbe v tem sekundarnem postopku prijavi terjatve, ki so že bile prijavljene v prvonavedenem postopku, ureja pravo države, v kateri je bil začet ta sekundarni postopek, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti iz prejšnje točke te sodbe.

34

V obravnavani zadevi NK, upravitelj glavnega postopka zaradi insolventnosti, v bistvu trdi, da bi bilo treba to določbo razlagati tako, da upravitelju glavnega postopka daje „posebno pravico“, da v sekundarnem postopku zaradi insolventnosti prijavi terjatve, ki so že bile prijavljene v glavnem postopku, za katerega je bil imenovan, ne da bi zanj veljali roki za prijavo, ki jih določa pravo države, v kateri je bil začet sekundarni postopek. Ta posebna pravica naj bi bila utemeljena z obveznostjo tega upravitelja, da počaka na preizkus in priznanje terjatev v glavnem postopku zaradi insolventnosti, preden jih prijavi v sekundarnem postopku.

35

Res je, da ima upravitelj glavnega postopka zaradi insolventnosti določena upravičenja, ki mu dajejo možnost vplivati na sekundarni postopek zaradi insolventnosti, tako da zadnjenavedeni postopek ne bi ogrožal varstvenega cilja glavnega postopka. Tako lahko na podlagi člena 33(1) Uredbe št. 1346/2000 predlaga prekinitev unovčenja za obdobje, ki je sicer omejeno na tri mesece, vendar se lahko podaljša ali obnovi za enako obdobje. V skladu s členom 34(1) te uredbe lahko upravitelj glavnega postopka prav tako predlaga končanje sekundarnega postopka s sanacijskim načrtom, poravnavo ali primerljivim ukrepom. Med obdobjem prekinitve iz člena 33(1) navedene uredbe sta na podlagi navedenega člena 34(3) upravitelj glavnega postopka ali dolžnik z njegovim soglasjem edina pooblaščena, da podata ta predlog (sodba z dne 22. novembra 2012, Bank Handlowy in Adamiak, C‑116/11, EU:C:2012:739, točka 61).

36

Opozoriti je treba tudi, da mora na podlagi načela lojalnega sodelovanja, določenega v členu 4(3) PEU, sodišče, ki je pristojno za uvedbo sekundarnega postopka, kadar uporablja te določbe, upoštevati cilje glavnega postopka in sistematiko Uredbe št. 1346/2000, katere namen je, kot je med drugim razvidno iz njene uvodne izjave 20, zagotavljati učinkovito in uspešno vodenje čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti z obvezno koordinacijo med glavnim in sekundarnim postopkom, pri čemer se zagotavlja primarnost glavnega postopka (sodba z dne 22. novembra 2012, Bank Handlowy in Adamiak, C‑116/11, EU:C:2012:739, točka 62).

37

Vendar se upravitelj glavnega postopka zaradi insolventnosti na podlagi člena 32(2) Uredbe št. 1346/2000 ne more izogniti rokom za prijavo terjatev, ki jih določa pravo države, v kateri je uveden sekundarni postopek, v katerem prijavi terjatve, ki so že bile prijavljene v glavnem postopku, za katerega je bil imenovan.

38

Opozoriti je namreč treba, da Uredba št. 1346/2000 temelji na načelu enakega obravnavanja upnikov, na katerem mutatis mutandis temelji vsak postopek zaradi insolventnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 6. junija 2018, Tarragó da Silveira, C‑250/17, EU:C:2018:398, točka 31 in navedena sodna praksa).

39

Ker v okviru člena 32(2) Uredbe št. 1346/2000 upravitelji delujejo v imenu in za račun upnikov, te določbe ni mogoče razlagati tako, da se ti upravitelji lahko izognejo pravu države, v kateri je bil postopek uveden, ki ureja roke za prijavo teh terjatev, medtem ko upniki, ki delujejo v svojem imenu in za svoj račun, tega ne morejo storiti. Če bi bilo tako, bi bili zadnjenavedeni upniki v slabšem položaju kot upniki, katerih terjatve bi prijavil upravitelj drugega povezanega postopka.

40

Tako upniki, ki delujejo v svojem imenu in za svoj račun, ne bi bili zgolj dolžni spoštovati rokov za prijavo svojih terjatev, ampak bi morali v primeru prepozne prijave tudi trpeti posledice, določene v pravu države, v kateri je bil postopek uveden, medtem ko bi se upniki, ki bi jih zastopal upravitelj drugega povezanega postopka, lahko v celoti izognili prekluzivnemu roku in vsakršni posledici prijave po izteku roka. Takšno različno obravnavanje bi lahko pripeljalo do neupravičenega posega v pravice ene od kategorij upnikov.

41

V nasprotju s tem, kar trdi NK v pisnem stališču, člena 32(2) Uredbe št. 1346/2000 nikakor ni mogoče razlagati tako, da mora upravitelj glavnega postopka zaradi insolventnosti počakati, da so terjatve, ki jih namerava prijaviti v sekundarnem postopku, preizkušene in priznane v glavnem postopku, preden jih lahko prijavi v sekundarnem postopku. Kot namreč izhaja iz točk 28 in 29 te sodbe, sta v skladu s členom 4(2)(h) te uredbe preizkus in priznanje terjatev urejena s pravom države, v kateri je bil postopek uveden. Zato mora upravitelj sekundarnega postopka glede na pravo države, v kateri je bil uveden ta sekundarni postopek, preizkusiti dopustnost tako prijavljenih terjatev. Dejstvo, da je upravitelj glavnega postopka preizkusil terjatve glede na pravo, ki se uporablja za glavni postopek, a priori ni upoštevno za preizkus istih terjatev, prijavljenih v sekundarnem postopku.

42

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 32(2) Uredbe št. 1346/2000 v povezavi s členoma 4 in 28 te uredbe razlagati tako, da za prijavo terjatev, ki so že bile prijavljene v glavnem postopku zaradi insolventnosti, v sekundarnem postopku zaradi insolventnosti s strani upravitelja tega glavnega postopka veljajo določbe o rokih za prijavo terjatev in posledicah prepozne prijave terjatev po pravu države, v kateri je bil uveden ta sekundarni postopek.

43

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:

Člen 32(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti v povezavi s členoma 4 in 28 te uredbe je treba razlagati tako, da za prijavo terjatev, ki so že bile prijavljene v glavnem postopku zaradi insolventnosti, v sekundarnem postopku zaradi insolventnosti s strani upravitelja tega glavnega postopka veljajo določbe o rokih za prijavo terjatev in posledicah prepozne prijave terjatev po pravu države, v kateri je bil uveden ta sekundarni postopek.