1.

MK je pilot, ki je pri družbi Lufthansa City Line GmbH zaposlen za krajši delovni čas (v obsegu 90 % polnega delovnega časa). Zaradi posebne narave poklica je njegova zaposlitev s krajšim delovnim časom organizirana tako, da se mu odobrijo dodatni dnevi dopusta na leto. Vendar se zaradi tega število letalskih delovnih ur, ki jih opravi v delovnih dneh, ne zmanjša, zato takrat dela, kot da bi bil pilot, zaposlen s polnim delovnim časom. Kar zadeva plačilo teh letalskih delovnih ur, se za nadure, ki presegajo tri naraščajoče pragove mesečnih letalskih delovnih ur, uporabljajo tri višje urne postavke za plačilo. Isti pragovi se uporabljajo enotno za vse pilote, zaposlene pri toženi stranki, ne glede na to, ali so zaposleni s polnim ali krajšim delovnim časom.

2.

MK meni, da je zaradi uporabe teh pragov obravnavan manj ugodno kot primerljiv delavec, zaposlen s polnim delovnim časom v smislu nemške zakonodaje, s katero je bil prenesen Okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom (v nadaljevanju: okvirni sporazum). ( 2 ) Zato je zoper toženo stranko vložil tožbo, s katero zahteva plačilo razlike med plačo, ki jo je prejel, in plačo, ki bi jo po njegovem mnenju moral prejeti, če bi se zadevni pragovi sorazmerno znižali glede na njegovo zaposlitev s krajšim delovnim časom.

3.

Tej tožbi je bilo na prvi stopnji ugodeno. Vendar je bila v pritožbenem postopku nato zavrnjena. Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija), pri katerem je MK vložil revizijo, se sprašuje, ali zadevni enotni pragovi dejansko vodijo do položaja, v katerem je MK obravnavan manj ugodno v smislu okvirnega sporazuma. Ob upoštevanju sodne prakse Sodišča in glede na dvome, ki so se v zvezi s tem vprašanjem pojavili v nacionalni sodni praksi, se predložitveno sodišče sprašuje o ustreznem merilu za ugotavljanje, ali gre za različno obravnavanje delavca, zaposlenega s krajšim delovnim časom, kot je MK. Če bi sporna ureditev dejansko povzročila manj ugodno obravnavanje MK, predložitveno sodišče prosi tudi za pojasnilo, ali je takšno obravnavanje upravičeno s ciljem, ki se uresničuje s to ureditvijo, to je zagotoviti plačilo za posebno delovno obremenitev.

4.

Določba 4 okvirnega sporazuma se nanaša na načelo prepovedi diskriminacije. Njena odstavka 1 in 2 določata:

„1. Pogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, ne smejo biti manj ugodni od pogojev primerljivih delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, zgolj zato, ker delajo krajši delovni čas. Te delavce se sme različno obravnavati le iz stvarnih razlogov.

2. Kjer je primerno, se uporabi načelo pro rata temporis.“

5.

Člen 134 Bürgerliches Gesetzbuch (nemški civilni zakonik, v nadaljevanju: BGB) določa, da je pravni akt, ki krši zakonsko prepoved, ničen.

6.

Člen 4(1) Gesetz über Teilzeitarbeit und befristete Arbeitsverträge (zakon o delu s krajšim delovnim časom in pogodbah za določen čas, v nadaljevanju: TzBfG) določa, da „[d]elavec, zaposlen s krajšim delovnim časom, zaradi dela s krajšim delovnim časom ne sme biti obravnavan manj ugodno od primerljivega delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom, razen če za različno obravnavanje obstajajo objektivni razlogi. Delavec, zaposlen s krajšim delovnim časom, mora prejemati plačo ali drugo pro rata denarno nadomestilo najmanj v obsegu, ki ustreza deležu njegovega delovnega časa v primerjavi z delovnim časom primerljivega delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom.“

7.

MK je pri toženi stranki od leta 2001 zaposlen kot pilot in kopilot. Od leta 2010 je zaposlen s krajšim delovnim časom, kar pomeni, da se je njegov delovni čas skrajšal na 90 % polnega delovnega časa. V skladu s tem se je njegova osnovna plača znižala za 10 %.

8.

V praksi je zaposlitev MK s krajšim delovnim časom organizirana tako, da mu je odobrenih dodatnih 37 dni dopusta na leto. Vendar se število letalskih delovnih ur med njegovimi delovnimi dnevi ni zmanjšalo.

9.

V skladu z veljavnimi kolektivnimi pogodbami za kabinsko osebje tožene stranke je letalsko delovno obdobje eden od sestavnih delov delovnega obdobja. ( 3 ) Delavec prejme dodatek za nadurno letalsko delovno obdobje (Mehrflugdienststundenvergütung), ki se prišteje osnovni plači, če je v zadevnem mesecu opravil določeno število letalskih delovnih ur in s tem presegel (sprožil) pragove za višje plačilo. Za to kolektivne pogodbe določajo tri različne urne postavke. Te se uporabijo za izračun plače, če je delavec v zadevnem mesecu na letih na kratke razdalje opravil 106, 121 oziroma 136 letalskih delovnih ur. Za lete na dolge razdalje se uporabljajo nižji sprožitveni pragovi 93, 106 in 120 letalskih delovnih ur. V določbah kolektivne pogodbe ni predvideno, da se ti pragovi pri delavcih, zaposlenih s krajšim delovnim časom, znižajo v skladu z deležem njihovega krajšega delovnega časa v polnem delovnem času.

10.

Tožena stranka za določitev mesečnega dodatka MK za nadurno letalsko delovno obdobje izračuna individualni sprožitveni prag, pri katerem je upoštevan krajši delovni čas MK. MK za opravljene letalske delovne ure, ki presegajo njegov individualni sprožitveni prag, prejme urno postavko, določeno na podlagi njegove osnovne plače. Višje plačilo prejme šele, ko s svojimi letalskimi delovnimi urami preseže sprožitvene pragove.

11.

MK je proti toženi stranki vložil tožbo, s katero zahteva plačilo razlike med že izplačanim plačilom in višjo ravnjo plačila za dodatne letalske delovne ure na podlagi sprožitvenih pragov, ki so znižani sorazmerno z njegovim faktorjem krajšega delovnega časa.

12.

Čeprav je Arbeitsgericht München (delovno sodišče v Münchnu, Nemčija) tej tožbi ugodilo, jo je kasneje zavrnilo Landesarbeitsgericht München (deželno delovno sodišče v Münchnu, Nemčija).

13.

Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče), pri katerem je MK vložil revizijo, ugotavlja, da se pragovi, ki sprožijo višjo raven plačila za dodatne letalske delovne ure, enotno uporabljajo za delavce, zaposlene s polnim in krajšim delovnim časom. To sodišče se sprašuje, ali takšne okoliščine povzročijo, da so delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom, obravnavani manj ugodno kot primerljivi delavci, zaposleni s polnim delovnim časom, v smislu člena 4(1) TzBfG. Če bi se izkazalo, da gre, kar zadeva plačilo, dejansko za manj ugodno obravnavo, je po mnenju tega sodišča treba preučiti, ali je takšna obravnava utemeljena z objektivnim razlogom, ki omogoča odstopanje od načela pro rata temporis.

14.

Predložitveno sodišče se ob ugotovitvi, da se s členom 4(1) TzBfG v nacionalno pravo prenaša določba 4, točki 1 in 2, okvirnega sporazuma, sprašuje o ustreznem merilu za ugotavljanje obstoja različnega obravnavanja. Natančneje, to sodišče se sprašuje, ali bi morala presoja temeljiti na metodologiji iz sodb Elsner‑Lakeberg ( 4 ) in Voß ( 5 ), ki po njegovem mnenju vključuje preučitev različnih sestavnih delov plače, ali pa je treba pri presoji izhajati iz upoštevanja celotne plače, kot je bilo po navedbah predložitvenega sodišča odločeno v sodbi Helmig ( 6 ). Predložitveno sodišče navaja, da uporaba zadnjenavedene metode vodi do ugotovitve, da zadevna pravila ne pomenijo različnega obravnavanja. Po drugi strani naj bi držalo nasprotno, če bi uporabili prvonavedeno metodo. V skladu s tem pristopom naj bi sporne določbe obveljale le, če je cilj, ki se uresničuje z njimi, to je plačilo za posebno delovno obremenitev, mogoče šteti za objektiven razlog v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma, s katerim je mogoče utemeljiti različno obravnavanje.

15.

V teh okoliščinah je Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

16.

Pisna stališča so predložili MK, tožena stranka, nemška vlada in Evropska komisija. Te stranke so skupaj z dansko, poljsko in norveško vlado ustno predstavile svoje navedbe na obravnavi, ki je potekala 21. septembra 2022.

17.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali določbe, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, določene v kolektivnih pogodbah, povzročijo različno obravnavanje delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, in delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, ker morata obe kategoriji delavcev doseči enako mejno število (prag) letalskih delovnih ur, da bi bili upravičeni do višje urne postavke, ki velja za ure dela nad temi pragovi. ( 7 )

18.

Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali je različno obravnavanje pilotov, zaposlenih s krajšim delovnim časom, in pilotov, zaposlenih s polnim delovnim časom, ki izhaja iz enotne uporabe teh pragov za ti kategoriji delavcev, če bi bilo ugotovljeno, mogoče upravičiti s ciljem plačila za posebno delovno obremenitev.

19.

V teh sklepnih predlogih bom v skladu z zahtevo Sodišča obravnaval samo prvo vprašanje.

20.

Razlog, iz katerega izhaja to vprašanje, ki se nanaša na presojo obstoja različnega obravnavanja delavcev, je, da po mnenju predložitvenega sodišča iz sodne prakse Sodišča izhajata dve različni merili, ki ju je mogoče uporabiti v zvezi s tem. Uporaba enega oziroma drugega merila bi lahko privedla do različnega izida, kar povzroča negotovost glede pravilnega odgovora.

21.

Da bi odgovoril na to vprašanje, bom najprej podal nekaj uvodnih ugotovitev o tem, ali se okvirni sporazum in sodna praksa, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, uporabljata v tej zadevi (A). Nato bom analiziral to sodno prakso, da bi opredelil ustrezno merilo, ki izhaja iz nje (B). Nazadnje bom predlagal, da uporaba tega merila vodi do ugotovitve, da zadevni položaj ne povzroča različnega obravnavanja (C).

22.

Obravnavana zadeva se nanaša na razlago prepovedi diskriminacije delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, iz določbe 4 okvirnega sporazuma. Zato je treba preveriti, ali se okvirni sporazum uporablja za položaj MK (1), in če je tako, ali se sodna praksa, na katero se sklicuje predložitveno sodišče in o kateri so stranke v tem postopku obširno razpravljale, uporablja za položaje, ki jih ureja ta instrument (2).

23.

Pravila, ki opredeljujejo zadevne sprožitvene pragove, so določena v kolektivnih pogodbah. Naj spomnim, da ti instrumenti spadajo na področje uporabe okvirnega sporazuma, ki se v skladu z določbo 2, točka 1, uporablja „za delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom in so sklenili pogodbo o delu ali delovno razmerje, kot ju opredeljujejo veljavni zakoni, kolektivne pogodbe ali praksa v vsaki državi članici“. ( 8 )

24.

Dalje, kar zadeva vprašanje, ali se okvirni sporazum uporablja za MK, naj navedem, da določba 3, točka 1, pojem delavca, zaposlenega s krajšim delovnim časom, povezuje z „delavc[em], ki običajno opravi manj delovnih ur, izračunano tedensko ali na podlagi enoletnega povprečja, kakor znese običajen delovni čas primerljivega delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom“. Res je, da MK zaradi posebne narave svojega poklica (kar bom podrobneje obravnaval v delu C.1 teh sklepnih predlogov) nima fiksno določenega števila delovnih ur na teden. Vendar določba 4 okvirnega sporazuma vsebuje načelo socialnega prava Unije, ki ga ni mogoče razlagati ozko. ( 9 ) Kar zadeva poseben položaj MK, razumem, da dela manj delovnih ur na leto kot primerljiv delavec, zaposlen s polnim delovnim časom, saj je to nujna posledica dodatnih 37 dni dopusta na leto, ki so mu bili odobreni zaradi upoštevanja njegovega položaja delavca, zaposlenega s krajšim delovnim časom, zaradi česar se je njegova plača zmanjšala za 10 %. Zato menim, da je delavec, zaposlen s krajšim delovnim časom, v smislu okvirnega sporazuma.

25.

Nazadnje, ni dvoma, da plača spada na področje uporabe pojma „pogoji zaposlitve“ iz določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma. Sodišče je potrdilo, da finančni pogoji, kot so pogoji v zvezi s plačilom, spadajo pod ta pojem. ( 10 ) Zato menim, da se zahtevek MK nanaša na pogoj zaposlitve v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma.

26.

Po ugotovitvi, da spor o glavni stvari spada na področje uporabe okvirnega sporazuma, opozarjam, da je osrednje vprašanje v tej zadevi, ali položaj iz postopka v glavni stvari pomeni kršitev prepovedi diskriminacije delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, kot je zapisana v določbi 4 okvirnega sporazuma.

27.

Predložitveno sodišče se pri poudarjanju svojih dvomov glede merila, ki ga je treba uporabiti v obravnavani zadevi, sklicuje predvsem na tri sodbe Sodišča: Helmig, Elsner-Lakeberg in Voß. Opozoriti je treba, da se vse te zadeve nanašajo na razlago načela enakega plačila za moške in ženske, ki je (zdaj) določeno v členu 157 PDEU, in/ali Direktive o enakem plačilu ( 11 ). Čeprav so se te zadeve nanašale tudi na delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, na okvirni sporazum v njih ni bilo napoteno. ( 12 )

28.

Nasprotno in kot je bilo že navedeno, se obravnavana zadeva nanaša na razlago določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma, ki je instrument, katerega cilj je posebej spodbujanje dela s krajšim delovnim časom in odprava diskriminacije med delavci, zaposlenimi s krajšim oziroma polnim delovnim časom. ( 13 ) V zvezi s tem določa pravila glede minimalnega varstva. ( 14 )

29.

Prepoved diskriminacije delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, je zapisana v določbi 4, točka 1, ki določa, da „[p]ogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, ne smejo biti manj ugodni od pogojev primerljivih delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, zgolj zato, ker delajo krajši delovni čas. Te delavce se sme različno obravnavati le iz stvarnih razlogov.“ V točki 2 določbe 4 je dodano, da se, „[k]jer je primerno, […] uporabi načelo pro rata temporis“.

30.

Strinjam se s strankami v tem postopku, ki so na obravnavi ugotovile, da dejstvo, da sodna praksa, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, izhaja iz zadev, ki se nanašajo na enako plačilo za moške in ženske, samo po sebi ne vpliva na njeno upoštevnost za obravnavano zadevo. V sodbah Helmig, Elsner-Lakeberg in Voß je Sodišče, kot je navedla poljska vlada, razlogovanje opravilo v dveh korakih. Najprej je preučilo zatrjevane razlike v obravnavi delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom, in delavca, zaposlenega s krajšim delovnim časom, nato pa je analiziralo, ali je ta razlika, če je bila ugotovljena, v večji meri prizadela ženske kot moške (to presojo je prepustilo predložitvenemu sodišču).

31.

Še pomembneje in kot je opozorila danska vlada, prepoved diskriminacije iz določbe 4 okvirnega sporazuma in prepoved diskriminacije, obravnavana v Direktivi o enakem plačilu, sta posebna izraza istega temeljnega načela prava Unije, in sicer splošnega načela enakosti, v skladu s katerim se primerljivi položaji ne smejo obravnavati različno, razen če je različno obravnavanje objektivno utemeljeno. ( 15 ) Nazadnje, v besedilu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma ali v kateri koli drugi določbi tega instrumenta ne vidim ničesar, kar bi vplivalo na upoštevnost navedene sodne prakse za obravnavano zadevo.

32.

Kot je bilo na kratko že navedeno zgoraj, je Sodišče pojasnilo, da se izraz „pogoji zaposlitve“, uporabljen v določbi 4 okvirnega sporazuma, nanaša na finančne pogoje zaposlitve, saj v nasprotnem primeru načelo pro rata temporis ne bi imelo učinka, „saj se per definitionem uporablja le za deljive dajatve, kot so te, ki izhajajo iz finančnih pogojev zaposlitve, in so na primer povezane s plačilom in pokojninami“. ( 16 ) Sodišče je dodalo še, da je treba načelo prepovedi diskriminacije iz določbe 4 okvirnega sporazuma uporabljati tako za sestavne elemente plačila kot za njihove ravni. ( 17 )

33.

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je načelo pro rata temporis„neobvezno orodje“ za sorazmerno zmanjšanje nekaterih pravic delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, na način, da so sorazmerne z dejanskim delovnim časom v primerjavi z delovnim časom delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom. ( 18 ) Upoštevanje krajšega delovnega časa v primerjavi z delavcem, zaposlenim s polnim delovnim časom, namreč pomeni objektivno merilo, ki omogoča sorazmerno zmanjšanje pravic zadevnih delavcev. ( 19 )

34.

Natančneje, Sodišče je menilo, da se je na načelo pro rata temporis primerno opreti za sorazmerno zmanjšanje trajanja letnega dopusta ( 20 ), zneska starostne pokojnine ( 21 ) ali zneska otroškega dodatka ( 22 ). Sodišče je v tem okviru sprejelo tudi prilagoditev zgornje meje plačila, ki ga je treba izplačati delavcem v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca, ( 23 ) in menilo, da so pravila, v skladu s katerimi se pri izračunu plače poklicnih gasilcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, upošteva (manjši) obseg dela, ki je bilo prej opravljeno v okviru zaposlitve s krajšim delovnim časom, skladna z okvirnim sporazumom ( 24 ).

35.

V nasprotju s temi položaji se zdi, da iz spisa ne izhaja, da so bile dajatve iz naslova zaposlitve ali plača MK znižane glede na dajatve ali plačo pilotov, zaposlenih s polnim delovnim časom. Zahtevek MK razumem prej kot trditev, da zaradi svojega položaja delavca, zaposlenega s krajšim delovnim časom, težje doseže enotne sprožitvene pragove in prejme višjo plačo za letalske delovne ure, opravljene nad temi pragovi. Vprašanje, na katero je treba v tem okviru odgovoriti, je torej, ali prepoved diskriminacije iz določbe 4 okvirnega sporazuma zajema tudi ta posebni položaj.

36.

Preden preidem k presoji tega zahtevka, bom pojasnil merilo, ki ga je treba uporabiti za preverjanje, ali dejansko gre za različno obravnavanje delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, glede plačila. Za to se bom zdaj posvetil sodni praksi, na katero se je sklicevalo predložitveno sodišče.

37.

Kot sem že navedel, sestavljajo upoštevno sodno prakso v tem okviru sodbe Helmig, Elsner-Lakeberg in Voß. Vendar med strankami v tem postopku ni soglasja o natančnih posledicah teh sodb, ko gre za presojo, ali obstaja različno obravnavanje glede plačila. Da bi pojasnil to vprašanje, bom povzel postopen razvoj, do katerega je prišlo v teh treh sodbah (1), in opredelil merilo, ki izhaja iz njih (2).

38.

Prvič, sodba Helmig, izdana leta 1994, se je nanašala na delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, ki so zahtevali dodatek za nadurno delo za ure, ki so presegale njihov individualni krajši delovni čas, čeprav je bil tak dodatek delavcem odobren le, če so presegli polni delovni čas. Sodišče je ugotovilo, da ni šlo za različno obravnavanje. To pa zato, ker so delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom, za svoj dodatni delovni čas (nad svojim krajšim delovnim časom in do polnega delovnega časa) prejemali običajno urno postavko in s tem enako plačilo kot delavci, zaposleni s polnim delovnim časom, za enako število opravljenih ur. V tem okviru je Sodišče v točki 26 sodbe razsodilo, da „različno obravnavanje obstaja vedno, kadar je za enako število opravljenih ur na podlagi delovnega razmerja celotna plača zaposlenih s polnim delovnim časom višja kot plača zaposlenih s polovičnim delovnim časom“. ( 25 ) Iz tega izhajajoče merilo torej prepoveduje, da bi bila plača za enako število opravljenih ur nižja.

39.

Glede na uporabo izraza „celotna“ se pristop, uporabljen v zadevi Helmig, imenuje merilo „celotne plače“. Ta opredelitev, obravnavana ločeno, brez konkretnih dejstev ali konteksta navedene zadeve, je lahko po mojem mnenju nekoliko zavajajoča, saj je Sodišče upoštevalo „plačo“ za enako število delovnih ur. Uporaba izraza „celotna“ po mojem mnenju odraža dejstvo, da se je zahtevek tožečih strank nanašal na njihovo plačilo za nadurno delo kot poseben sestavni del njihove plače. Nasprotno pa ta izraz ne pomeni, da se je Sodišče odločilo, da ne bo preučilo sestavnih delov plače. Nasprotno, Sodišče se je posvetilo tem posameznim sestavnim delom (delu, ki temelji na običajni urni postavki, in delu, ki temelji na višjem plačilu) in na podlagi te preučitve razsodilo, da zadevni položaj ne pomeni različnega obravnavanja. ( 26 )

40.

Drugič, sodba Elsner-Lakeberg, izrečena leta 2004, se je nanašala na učitelja s krajšim delovnim časom. Tako pri delavcih, zaposlenih s krajšim delovnim časom, kot pri tistih s polnim delovnim časom prve tri ure nadurnega dela niso bile plačane kot dodatne ure dela. E. Elsner-Lakeberg, ki je delala s skrajšanim delovnim časom 15 ur na teden, je morala delati dodatnih 2,5 ure. Uporaba navedenega pravila je pomenila, da v zvezi s tem ni prejela nobenega dodatnega plačila.

41.

Sodišče je menilo, da je ta položaj pomenil različno obravnavanje. Sodišče bi lahko do te ugotovitve prišlo z uporabo merila, določenega v sodbi Helmig, glede na to, da je E. Elsner-Lakeberg za iste ure dela prejela nižje plačilo kot delavec, zaposlen s polnim delovnim časom (ki je bil plačan tudi za te 2,5 ure dela na podlagi zaposlitve s polnim delovnim časom). Tako je bila obravnavana manj ugodno kot delavec, zaposlen s polnim delovnim časom. Dejansko je generalni pravobranilec F. G. Jacobs uporabil tako razlogovanje. ( 27 )

42.

Vendar se je Sodišče tega položaja lotilo z drugačnega stališča. Pojasnilo je, da je „prava preglednost, ki omogoča učinkovit nadzor, zagotovljena le, če se [načelo enakega plačila] uporablja glede vseh vidikov plačila, ki ga prejemajo zaposleni […], in ne glede celostne presoje prejemkov, ki jih ti prejemajo“. ( 28 )

43.

Sodišče je ob uporabi tega merila za dejansko stanje v navedeni zadevi ugotovilo, da zadevno pravilo pomeni „večjo obremenitev“ za delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom. ( 29 ) To, da število nadur pouka, ki daje pravico do dodatka za nadurno delo, za učitelje s krajšim delovnim časom ni bilo znižano sorazmerno z njihovim delovnim časom, je pomenilo, da so bili obravnavani drugače kot učitelji, zaposleni s polnim delovnim časom. ( 30 )

44.

Iz razlogovanja Sodišča izhaja, da se je odločilo, da ne bo uporabilo merila, razvitega v sodbi Helmig, ki bi po eni strani privedlo do enakega splošnega izida glede obstoja različnega obravnavanja, po drugi strani pa bi prineslo precej drugačen konkreten rezultat za tožečo stranko. Če bi namreč Sodišče uporabilo merilo iz sodbe Helmig, bi bila E. Elsner-Lakeberg upravičena do enakega plačila od prve ure nadurnega dela namesto zgolj do sorazmernega znižanja obsega dela brez dodatnega plačila.

45.

V sodbi Voß, ki je tretja sodna odločba, upoštevna za obravnavano zadevo, pa se je Sodišče ponovno odločilo uporabiti merilo iz sodbe Helmig. Sodba Voß se je nanašala na učiteljico, zaposleno s krajšim delovnim časom, ki je delala precej ur več, kot je bilo določeno v njeni pogodbi za krajši delovni čas. Te dodatne ure so bile plačane po nižji postavki, kot je veljala za običajne delovne ure. Ta nižja urna postavka se je uporabljala tudi za dodatni delovni čas delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, ko so delali nad mejo za polni delovni čas.

46.

Sodišče je ob sklicevanju na merilo, uporabljeno v sodbi Helmig, ( 31 ) ugotovilo, da U. Voß za delovne ure, opravljene preko njenega krajšega delovnega časa in do običajnega polnega delovnega časa, prejema plačilo, ki je za enako število opravljenih delovnih ur nižje od plačila učitelja, zaposlenega s polnim delovnim časom. ( 32 ) Sodišče je nato pojasnilo, zakaj je prišlo do takega položaja, pri čemer je opravilo „preizkus elementov plačila“, ki so bili v navedeni zadevi ustrezno število ur dela ob zaposlitvi s krajšim oziroma polnim delovnim časom ter dejstvo, da se je nižja postavka plačila za učitelje, zaposlene s krajšim delovnim časom, uporabljala od prve ure, ki je presegala njihovo normalno delovno obveznost (za krajši delovni čas), medtem ko se je za učitelje, zaposlene s polnim delovnim časom, uporabljala le za ure, ki so presegale ure polnega delovnega časa. ( 33 )

47.

Ugotavljam, da se je velik del razprave med strankami v tem postopku vrtel okoli merila, ki ga je treba izpeljati iz sodbe Voß. Kot je razvidno iz zgornjega opisa, se je Sodišče odločilo uporabiti merilo, razvito v sodbi Helmig. Sklicevalo se je na to merilo in ga uporabilo.

48.

Komisija trdi nasprotno in v zvezi s tem opozarja na uporabo besedne zveze „po drugi strani“ v točki 32 sodbe Voß. Ugotavljam, da je Sodišče v tej točki opisovalo svojo sodno prakso in opozorilo na ustrezne razlike v izidu v zadevi Helmig na eni strani in zadevi Elsner-Lakeberg na drugi strani: v prvi zadevi ni bilo različnega obravnavanja, v drugi pa je „po drugi strani“ šlo za različno obravnavanje. ( 34 )

49.

Trditev Komisije je tako precej presenetljiva. Kot sta danska in norveška vlada prepričljivo pojasnili na obravnavi, je izraz „po drugi strani“ le del opisa prejšnje sodne prakse, ki ga je podalo Sodišče, in ne razkriva ničesar o izbiri Sodišča v zadevi Voß med pristopoma, ki ju ponujata sodbi Helmig in Elsner‑Lakeberg.

50.

To, kar dejansko razkriva to izbiro, je, kot sem že poudaril, dejstvo, da se je Sodišče v sodbi Voß sklicevalo na merilo, razvito v sodbi Helmig, in ga uporabilo za dejansko stanje v obravnavani zadevi. ( 35 )

51.

Dejansko je šlo Sodišče še dlje in se je posredno distanciralo od metode, predhodno uporabljene v sodbi Elsner-Lakeberg, saj ko opisuje (v sodbi Voß) svoje razlogovanje, kot je bilo predhodno podano v sodbi Elsner-Lakeberg, ta opis ni povsem točen. Namesto da bi opisalo metodo „večje obremenitve“, ki jo je Sodišče dejansko uporabilo v sodbi Elsner-Lakeberg, Sodišče naknadno pojasnjuje rezultat, do katerega je prišlo v tej zadevi, z utemeljitvijo, ki je povzeta po sodbi Helmig, vendar je v obrazložitvi sodbe Elsner-Lakeberg sploh ni. ( 36 )

52.

Ne glede na navedeno pa drži, da Sodišče v točki 36 sodbe Voß, potem ko je že ugotovilo obstoj različnega obravnavanja (z uporabo merila, razvitega v sodbi Helmig), preide na „preizkus elementov plačila“ iz postopka v glavni stvari. Vendar sklicevanje na „elemente plačila“ analize ne preusmeri v preučitev sorazmernega vpliva „obremenitve“, ki bi ga plačilo na podlagi nižje plačne postavke pomenilo za delavca, zaposlenega s krajšim delovnim časom. Sklicevanje na elemente plače je namenjeno zgolj podrobnejši razlagi prejšnje ugotovitve o nižjem plačilu, ki ga je U. Voß prejemala za ure dela, ki so presegale njen individualni krajši delovni čas. ( 37 )

53.

To pomembno sklicevanje po mojem mnenju napeljuje na zamisel, da bo, kot je pred tem menil generalni pravobranilec F. G. Jacobs v zadevi JämO, „neodvisna obravnava vsakega elementa plačila za primerjavo, ali je plačilo enako, na splošno edini pravi način za zagotovitev enakosti, […] dosego preglednosti in zagotovitev učinkovitega sodnega nadzora“. ( 38 )

54.

Sodišče je namreč, kadar je bila mogoča primerjava zadevnih elementov, opravilo podrobnejšo analizo in zavrnilo možnost, da bi se lahko nekateri elementi plače medsebojno izravnali. V tem smislu je v sodbi Barber ( 39 ) zavrnilo izravnavo diskriminatornih pokojninskih pravic z višjim zneskom odpravnine, ker je bil položaj, ki je izhajal iz tega, še vedno manj ugoden za diskriminirano skupino. ( 40 ) Vendar seveda lahko obstajajo okoliščine, v katerih taka preučitev zaradi zapletenosti plačnega sistema ne bo izvedljiva. Edina metoda, ki bo v takšnih okoliščinah omogočila smiselno primerjavo, je, kot pravi generalni pravobranilec F. G. Jacobs, „celostna“ metoda. ( 41 )

55.

Vendar niti v zadevi Helmig niti v zadevi Voß ni šlo za tak scenarij in v obeh je Sodišče posredno ali izrecno upoštevalo posamezne elemente oziroma sestavne dele plače. Zato je netočno razlikovati ti zadevi na eni strani in zadevo Elsner-Lakeberg na drugi strani na podlagi posamičnega ali manj posamičnega pristopa, ki ga je sprejelo Sodišče. Vendar so točno to stališče sprejele nekatere stranke v obravnavanem postopku.

56.

Pristop, sprejet v sodbi Elsner-Lakeberg, je bil namreč med tem postopkom naveden kot pristop, ki vključuje obravnavo „posameznih sestavnih delov“ plače. Takšna opredelitev je precej zavajajoča, če je njen namen razlikovati uporabljeno metodo od metode iz sodbe Helmig. Kot sem pojasnil zgoraj, presoja v sodbah Helmig in nato Voß ni bila nič manj podrobna od presoje v sodbi Elsner‑Lakeberg. Sodišče je v vseh treh zadevah načeloma obravnavalo plačilo za običajne ure in za nadure. Sodbi Helmig in Voß se od sodbe Elsner-Lakeberg razlikujeta po tem, da Sodišče v sodbi Elsner-Lakeberg ni zahtevalo, da je treba za enako število ur dela vedno plačati enako (in ne nižjo) plačo. V nasprotju s sodbo Helmig (in pozneje sodbo Voß) je bilo v tej sodbi posredno priznano, da položaj, v katerem je breme nižjega (ali celo ničnega) plačila za delavce s krajšim delovnim časom zgolj zmanjšano sorazmerno z njihovim krajšim delovnim časom, ne pomeni različnega obravnavanja.

57.

Domnevati bi bilo mogoče, da če bi Sodišče uporabilo merilo iz sodbe Helmig, v skladu s katerim „mora enako število opravljenih ur dela pomeniti enako plačilo“, v tem konkretnem okviru, bi to povzročilo neuporabo zadevnega nacionalnega pravila za delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom. Če mora enako število ur dela vedno pomeniti enako plačilo, namreč delavcem, zaposlenim s krajšim delovnim časom, sploh ne bi bilo mogoče naložiti obveznosti dela brez dodatnega plačila za več ur na mesec oziroma vsaj ne, dokler ne bi dosegli števila ur dela za zaposlitev s polnim delovnim časom. To pa zato, ker bi vsaka taka obveznost, naložena pred dosego praga za polni delovni čas, vedno povzročila nižje plačilo za delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, kar zadeva ure, ki ustrezajo razliki v delovni obveznosti (to je ure, ki presegajo število ur, ki jih morajo opraviti zaposleni s krajšim delovnim časom, in ne dosegajo števila ur, ki jih morajo opraviti zaposleni s polnim delovnim časom).

58.

Kakor koli že, merilo, ki izhaja iz sodbe Elsner-Lakeberg, z vidika konkretnega izida ni združljivo z merilom, uporabljenim v sodbi Helmig. Sodišče je torej pri odločanju v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Voß, imelo možnost izbire med tema pristopoma in je izbralo pristop iz sodbe Helmig. ( 42 ) Menim, da je to izbiro mogoče najbolje razložiti tako.

59.

Prvič, ugotavljam, da se zdi, da je merilo „večje obremenitve“ zunaj posebnega dejanskega okvira zadeve Elsner-Lakeberg precej težko uporabiti. V navedeni zadevi je bila namreč ugotovljena „obremenitev“ izražena z določenim številom delovnih ur (ki jih je bilo treba opraviti, preden se je začelo izplačevati dodatno plačilo). Seveda je mogoče precej enostavno določiti odstotek, ki ga ta „fiksna obremenitev“ pomeni glede na dani sistem zaposlitve s krajšim oziroma s polnim delovnim časom. Ta naloga pa bo veliko bolj zapletena, če bi isto logiko prenesli na zadevo, kot je Voß. V tej zadevi bi namreč morala biti ustreznik „obremenitve“ nižja plačna postavka, ki bi se uporabljala za ure, ki ustrezajo razliki v delovni obveznosti. Glede na to, da se število ur nadurnega dela verjetno razlikuje od meseca do meseca, bi delodajalec imel opraviti s premikajočo se tarčo ter bi za vsak mesec izračunaval število ur, ki spadajo pod to razliko in jih je opravil delavec, zaposlen s krajšim delovnim časom, za katere bi bilo mogoče plačati manj v primerjavi z delavcem, zaposlenim s polnim delovnim časom.

60.

Drugič in še pomembneje, menim, da se je Sodišče odločilo uporabiti merilo iz sodbe Helmig, zato da bi potrdilo, da je možnost, da bi bil delavec, zaposlen s krajšim delovnim časom, plačan manj kot delavec, zaposlen s polnim delovnim časom, za enako število delovnih ur, preprosto izključena. Sorazmerno znižanje plače ne pride v poštev, tudi če bi lahko za to iznašli ustrezno matematično formulo. Iz razlogovanja in dejanskega izida v sodbi Voß je tako razvidno, da se je Sodišče odločilo sprejeti pristop k prepovedi diskriminacije, ki delavcem, zaposlenim s krajšim delovnim časom, zagotavlja obsežnejše varstvo v primerjavi s tistim, zagotovljenim v sodbi Elsner-Lakeberg.

61.

Na podlagi teh elementov menim, da bi moralo preverjanje, ali obstaja različno obravnavanje delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, kar zadeva plačilo, obsegati preverjanje, ali delavec, zaposlen s krajšim delovnim časom, za enako število ur (enakega) dela prejema enako plačo kot delavec, zaposlen s polnim delovnim časom. Ta presoja mora seveda vključevati preučitev sestavnih delov plače, kadar obstajajo taki sestavni deli (kot je plača za običajno delo in plača za nadurno delo, razen če je struktura plače preveč zapletena, da bi bila lahko predmet sodnega nadzora), pri čemer je namen preučitve posameznih sestavnih delov plače preveriti, ali je plača za enako število opravljenih ur dela enaka.

62.

Po teh pojasnilih se bom zdaj posvetil obravnavani zadevi.

63.

Ta oddelek bom začel s pripombami o posebni naravi zadevne zaposlitve s krajšim delovnim časom (1). Nato bom na podlagi razprave iz prejšnjega dela teh sklepnih predlogov ugotovil, da enotnost zadevnih sprožitvenih pragov ne vodi v različno obravnavanje delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, kot je MK (2).

64.

Iz spisa je razvidno, da je poklic „pilot“, ki ga opravlja MK, precej poseben po tem, da nima določenega fiksnega urnika.

65.

Tožena stranka je pojasnila, ne da bi ji MK oporekal, da je načeloma gotovo, kdaj se bo delovni dan začel, težko pa je predvidljivo, kdaj se bo končal. To je v veliki meri posledica posebne narave zračnega prometa, zaradi katere je vsako potovanje nekoliko nepredvidljivo, saj lahko pride do zamud iz meteoroloških, operativnih ali tehničnih razlogov. Čeprav je vsako potovanje načrtovano, je treba to načrtovanje večino časa spreminjati. Konec vsakega delovnega dne se zato vsak dan elektronsko zabeleži. Iz tega sledi, da lahko pilot, kot je MK, dela s krajšim delovnim časom le tako, da so mu odobreni dodatni dnevi letnega dopusta, zaradi česar se njegova mesečna plača sorazmerno zniža. Kar zadeva dejanske delovne dneve, pa pilot, zaposlen s krajšim delovnim časom, dela z vidika letalskih delovnih ur pod enakimi pogoji kot pilot, zaposlen s polnim delovnim časom. V nasprotju z drugimi poklici ima namreč pilot le redko možnost zapustiti delovno mesto v točno določenem trenutku dneva in se redno posvečati nečemu drugemu kot delu.

66.

Natančneje, tožena stranka je pojasnila, da ni minimalnih letalskih delovnih ur, ki jih mora doseči pilot, zaposlen s polnim ali krajšim delovnim časom, so pa določene najvišje vrednosti, ki jih je treba upoštevati. Pojasnila je tudi, da za vsakega pilota izračuna njegov individualni mesečni prag v smislu letalskih delovnih ur, pri katerem se upošteva morebitna pogodba za krajši delovni čas in ki odraža razpoložljivost pilota za načrtovanje letov. Ne glede na to, ko pilot, zaposlen s krajšim delovnim časom, doseže svoj individualni prag glede opravljenih letalskih delovnih ur, še vedno prejema plačo, ki temelji na običajni urni postavki. Šele ko doseže zadevne sprožitvene pragove, je za ure, ki presegajo ta prag, plačan na podlagi ustrezne višje urne postavke.

67.

Po mojem razumevanju navedenega torej v tem okviru ni smiselno razlikovati med urami dela v okviru zaposlitve s krajšim delovnim časom, urami dela v okviru zaposlitve s polnim delovnim časom in nadurami, kot bi bilo to mogoče storiti v zvezi z delavcem, ki dela v okviru fiksno določenega delovnega časa v običajnem pomenu teh pojmov. Obstajajo samo letalske delovne ure, ki se, če presežejo zadevne sprožitvene pragove, plačajo v skladu s tremi postopoma naraščajočimi višjimi urnimi postavkami.

68.

Osrednje vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je plačilo za „letalske delovne ure“ ( 43 ), kar zadeva ure, ki presegajo zadevne sprožitvene pragove, zaradi enotnosti teh pragov diskriminatorno do pilotov, zaposlenih s krajšim delovnim časom, v primerjavi s piloti, zaposlenimi s polnim delovnim časom ( 44 ). Kot je navedeno zgoraj, je predložitveno sodišče to vprašanje povezalo z vprašanjem, ali mora presoja obravnavanega položaja temeljiti na upoštevanju „celotne plače“ ali na upoštevanju sestavnih delov plače.

69.

Stališča, izražena v tem postopku, se razlikujejo.

70.

Po mnenju MK bi bilo treba presojo opraviti za vsak sestavni del plačila posebej. Dejstvo, da sprožitveni pragovi niso znižani sorazmerno z njegovim faktorjem krajšega delovnega časa, naj bi pomenilo kršitev prepovedi diskriminacije delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom. Nemška vlada in Komisija zastopata podobno stališče. ( 45 )

71.

Tožena stranka trdi nasprotno in meni, da se presoja lahko opre na merilo celotne plače, ki v obravnavani zadevi vodi do ugotovitve, da zadevni enotni sprožitveni pragovi ne povzročijo različnega obravnavanja. Podobno stališče so zavzele tudi danska, poljska in norveška vlada. Te vlade poudarjajo, da za enako število opravljenih letalskih delovnih ur piloti, zaposleni s krajšim delovnim časom, in tisti s polnim delovnim časom prejmejo enako plačo, kot je zahtevano z merilom, določenim v sodbi Helmig in potrjenim v sodbi Voß. Poleg tega je danska vlada izrazila zaskrbljenost glede posledic, ki bi jih imela morebitna nasprotna odločitev na trgu dela.

72.

Strinjam se s toženo stranko ter dansko, poljsko in norveško vlado, da zadevni položaj ne povzroča različnega obravnavanja delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom.

73.

Prvič, kar zadeva metodo, ki jo je treba uporabiti, v skladu z zgoraj predstavljeno analizo sodne prakse opozarjam, da je treba pri presoji domnevne diskriminacije delavca, zaposlenega s krajšim delovnim časom, preveriti, ali delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom, za enako število ur (enakega dela) prejmejo enako plačo kot delavci, zaposleni s polnim delovnim časom. Kot sem prav tako opozoril, mora ta preučitev vključevati upoštevanje posameznih sestavnih delov plače.

74.

V zvezi s tem se strinjam z MK, nemško vlado in Komisijo, saj vse te stranke navajajo enake splošne preudarke, ko gre za potrebo po upoštevanju teh posameznih elementov. Vendar iz njihovih vlog izhaja, da vse to metodo načeloma povezujejo z „merilom večje obremenitve“, saj se zdi, da sklepajo, da neobstoj sorazmernega znižanja zadevnih sprožitvenih pragov povzroča različno obravnavanje.

75.

Po drugi strani, čeprav danska, poljska in norveška vlada dajejo prednost metodi „celotne plače“, iz njihovih vlog izhaja, da se strinjajo s stališčem, da je treba upoštevati posamezne sestavne dele plače, če to upoštevanje ostane zamejeno s splošnim pravilom, da je treba enake ure dela plačati enako, ne da bi bilo obvezno znižati zadevne pragove sorazmerno s faktorjem krajšega delovnega časa.

76.

Ob upoštevanju teh pojasnil je iz spisa razvidno, da je plačilo letalskih delovnih ur enako za obe kategoriji zaposlenih, kar zadeva ure, opravljene v obsegu, nižjem od enotno določenih sprožitvenih pragov. Plačilo se tudi poveča enako za opravljene ure, ki presegajo te pragove. Iz tega sledi, da je glede vsakega od teh dveh sestavnih delov plačila enako število letalskih delovnih ur poplačano z enakim plačilom. Glede na to precej preprosto matematično nalogo ne morem ugotoviti nobene diskriminacije pilotov, zaposlenih s krajšim delovnim časom, kot je MK.

77.

Kot poudarja tožena stranka, v nasprotju s položajem v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Voß, zadevne določbe ne povzročijo, da bi bili delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom, za katere koli ure svojega letalskega delovnega obdobja plačani manj kot delavci, zaposleni s polnim delovnim časom. Kot je na obravnavi opozorila danska vlada, je zadevni položaj podoben dejanskemu stanju v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Helmig, v kateri je Sodišče zavrnilo, da bi kot različno obravnavanje štelo položaj, v katerem delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom, niso prejeli plače, izračunane na podlagi višje postavke, od prve ure, ki je presegla njihov pogodbeno določen krajši delovni čas, ob tem da se je ta višja postavka uporabljala za delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, in tiste s polnim delovnim časom le za ure nad obsegom, ki ustreza polnemu delovnemu času.

78.

Tako MK kot Komisija trdita, da dejstvo, da zadevni pragovi niso sorazmerno znižani, negativno vpliva na delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, kar zadeva razmerje med opravljenim delom in prejetim plačilom.

79.

Priznati moram, da ne razumem, kako natančno bi si bilo treba predstavljati ta negativni učinek, glede na to, da se zdi, da sta obe kategoriji pilotov, kar zadeva plačilo za letalske delovne ure, plačani enako za dejansko opravljene ure. Za svoje dejansko opravljeno delo namreč prejmejo enako plačilo.

80.

Pri tem je treba poudariti, da MK trdi, da ni nobenega objektivnega razloga, da se sprožitveni pragovi ne bi znižali sorazmerno z zadevnim faktorjem krajšega delovnega časa, saj se po njegovem mnenju z določbami kolektivnih pogodb, ki določajo te pragove, v resnici ne uresničuje cilj plačila za posebno delovno obremenitev, in da izbrane vrednosti teh pragov niso podprte z nobenimi objektivnimi elementi. Nemška vlada dodaja, da MK dejansko prejema nižjo plačo kot pilot, zaposlen s polnim delovnim časom, saj je manj verjetno, da bo dosegel sprožitvene pragove, ker dela s krajšim delovnim časom.

81.

V odgovor na te trditve ugotavljam, prvič, da vrednosti zadevnih sprožitvenih pragov izhajajo iz sporazuma, ki so ga sklenili socialni partnerji. Ob upoštevanju veljavnih regulativnih omejitev ni naloga Sodišča, da podvomi o takšnem sporazumu ali medicinskih elementih, na katere se morda opira.

82.

Drugič, strinjam se z nemško vlado, da se zdi, da je MK v obdobju enega leta opravil manj ur kot pilot, zaposlen s polnim delovnim časom. Verjetna posledica tega je, da bo v manj mesecih dosegel sprožitvene pragove in s tem višje plačilo za zadevne delovne ure.

83.

Po mojem razumevanju je to, do katere mere to drži, v veliki meri odvisno od organizacije letnega dopusta MK. Kot je potrdil na obravnavi, je v nekaterih mesecih dejansko lahko dosegel zadevne pragove. Vendar, tudi če ne bi bilo tako, je v obravnavani zadevi upoštevno vprašanje še vedno, ali MK za dejansko opravljene letalske delovne ure prejme enako plačilo kot pilot, zaposlen s polnim delovnim časom, ali pa prejme manj. Zdi se, da se odgovor na to vprašanje glasi, da prejme enako plačilo za enako število opravljenih ur, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

84.

Kot trdijo tožena stranka ter danska, poljska in norveška vlada, bi sprejetje stališča MK povzročilo, da bi bili piloti, zaposleni s krajšim delovnim časom, obravnavani bolje kot piloti, zaposleni s polnim delovnim časom, kar zadeva število letalskih delovnih ur, ki presega njihove individualne pragove, do števila ur dela, pri katerem se sproži višja postavka za pilote, zaposlene s polnim delovnim časom. V primeru zaposlitve s krajšim delovnim časom v obsegu 90 % polnega delovnega časa je ta razlika bržčas sorazmerno majhna. V primeru zaposlitve s krajšim delovnim časom v obsegu 50 % polnega delovnega časa pa to drži precej manj, toda slediti bi bilo treba isti logiki. Vendar, tudi če bi se razlika nanašala na plačilo za eno samo letalsko delovno uro, se v tem okviru pravilno vprašanje ne glasi, ali obstaja kakršen koli razlog, da piloti s krajšim delovnim časom ne bi bili deležni take obravnave, kot posledice sorazmernega znižanja zadevnih pragov, temveč ali prepoved diskriminacije delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, določena v določbi 4 okvirnega sporazuma, zahteva tako znižanje in tako obravnavanje.

85.

Kot je bilo že opozorjeno, okvirni sporazum določa pravila glede minimalnega varstva. Ta minimalna raven varstva zahteva, kot sem pojasnil zgoraj, da mora biti plačilo enako, in ne manjše ali večje, za enako število delovnih ur, ki jih opravijo delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom, in delavci, zaposleni s polnim delovnim časom.

86.

Iz spisa je razvidno, da MK za enako število letalskih delovnih ur prejme enako plačo kot pilot, zaposlen s polnim delovnim časom. Zato menim, da ni obravnavan manj ugodno kot pilot, zaposlen s polnim delovnim časom.

87.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje, ki ga je v obravnavani zadevi postavilo Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija), odgovori:

Določbo 4, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom v Prilogi k Direktivi Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenim med UNICE, CEEP in ETUC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 267),

je treba razlagati tako, da

ne nasprotuje določbi kolektivne pogodbe, v skladu s katero za dodatno plačilo za delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, in delavce, zaposlene s polnim delovnim časom, velja enoten pogoj, da morajo preseči enako število delovnih ur, če delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom, in delavci, zaposleni s polnim delovnim časom, za enako število ur, ki jih opravijo v zvezi z enakim delom, prejmejo enako plačo.