1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija) se nanaša na razlago člena 6(1), člena 17(1), člena 21(1)(b)(i) in člena 21(2) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 2 ) ter člena 6(1) Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) ( 3 ).

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo FD, ki stalno prebiva in opravlja delo v Nemčiji, in družbo ROI Land Investments Ltd s sedežem v Kanadi, ker je zadnjenavedena družba zavrnila, da bi na podlagi patronatske izjave, sklenjene med tema strankama pri prenosu pogodbe o zaposlitvi osebe FD na hčerinsko družbo R Swiss AG, plačala terjatve iz naslova plače te osebe do navedene družbe v stečaju.

3.

Zaradi novosti teh okoliščin glede na tiste, ki so bile podlaga za sodno prakso Sodišča v zvezi s pristojnostjo sodišč v čezmejnih sporih na področju pogodb o zaposlitvi, se je predložitveno sodišče v bistvu v zvezi s pravili o pristojnosti, ki ščitijo delavce in potrošnike, vprašalo o razlagi pojma „delodajalec“ na področju individualnih pogodb o zaposlitvi in pojma „poklicna dejavnost“ na področju potrošniških pogodb, pri čemer bi bil lahko eden od teh pojmov podlaga za pristojnost nemškega sodišča.

4.

V nadaljevanju bom torej predstavil razloge, zaradi katerih v bistvu menim:

5.

V teh sklepnih predlogih se bom skliceval na uvodne izjave 14, 15 in 18 Uredbe št. 1215/2012.

6.

Člen 6(1) te uredbe določa:

„Če toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, se pristojnost sodišč vsake države članice ob upoštevanju člena 18(1), člena 21(2), členov 24 in 25 določi po pravu te države članice.“

7.

Člen 17(1) navedene uredbe, ki je v oddelku 4 poglavja II, naslovljenem „Pristojnost za potrošniške pogodbe“, določa:

„V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 6 […]:

[…]

8.

Člen 18 iste uredbe, ki je v istem oddelku, v odstavku 1 določa:

„Potrošnik lahko začne postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči države članice, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ne glede na stalno prebivališče druge stranke, bodisi pred sodišči v kraju, kjer ima potrošnik stalno prebivališče.“

9.

V oddelku 5 poglavja II Uredbe št. 1215/2012, naslovljenem „Pristojnost za individualne pogodbe o zaposlitvi“, sta med drugim člena 20 in 21. Člen 20(1) določa:

„V zadevah v zvezi z individualnimi pogodbami o zaposlitvi se pristojnost določa v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 6 […].“

10.

Člen 21 te uredbe določa:

„1.   Delodajalec s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožen:

[…]

[…]

2.   Delodajalec, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, je lahko tožen pred sodiščem države članice v skladu s točko (b) odstavka 1.“

11.

V teh sklepnih predlogih se bom skliceval na uvodno izjavo 7 Uredbe Rim I.

12.

Uredba Rim I vsebuje člen 6, naslovljen „Potrošniške pogodbe“, ki v odstavku 1 določa:

„Brez poseganja v člena 5 in 7 se za pogodbo, ki jo fizična oseba sklene za namen, ki ga ni mogoče obravnavati kot poslovno ali poklicno dejavnost te osebe (‚potrošnik‘), z drugo osebo, ki opravlja svojo poslovno ali poklicno dejavnost (‚podjetnik‘), uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, pod pogojem, da podjetnik:

in da pogodba spada v okvir takih dejavnosti.“

13.

ROI Land Investments je nepremičninska družba s sedežem v Kanadi. Oseba FD s stalnim prebivališčem v Nemčiji je od septembra 2015 delala za družbo ROI Land Investments kot „deputy vice president investors relations“ (podpredsednik za odnose z vlagatelji) na podlagi „service agreement“ (pogodba o opravljanju storitev).

14.

Zaradi nejasnosti glede narave njunega pogodbenega razmerja sta se ti stranki odločili „prenesti“ svoje pogodbeno razmerje na novo švicarsko družbo, ki naj bi bila ustanovljena za prodajo v Evropi. ( 4 ) Novembra 2015 sta se dogovorili o prenehanju te pogodbe o opravljanju storitev z retroaktivnim učinkom. V spremnem dopisu k temu dogovoru je navedeno, da ga je oseba FD podpisala pod pogojem, da bo sklenjen primerljiv dogovor glede pogodbe o poslovodstvu švicarske družbe, ki naj bi bila ustanovljena.

15.

Delnice družbe R Swiss, ustanovljene prejšnji dan v skladu s švicarskim pravom, so bile 15. januarja 2016 prenesene na predsednika družbe ROI Land Investments in bodočega predsednika upravnega odbora družbe R Swiss. Aprila 2016 jih je ta prenesel na družbo R D Canada Inc., hčerinsko družbo v 100‑odstotni lasti družbe ROI Land Investments.

16.

Oseba FD je 12. februarja 2016 z družbo R Swiss sklenila pisno pogodbo o zaposlitvi na mesto direktorja, s katero sta bila določena njen začetni bonus in plača. Oseba FD in družba ROI Land Investments sta istega dne podpisali dokument za naslovom „patron agreement“, ki je glede na poimenovanje, ki ga uporabljata stranki, izraz, enakovreden izrazu „patronatska izjava“ (v nadaljevanju: patronatska izjava), in v katerem je navedeno:

„Člen 1

Družba R ( 5 ) je ustanovila hčerinsko družbo R Swiss AG za prodajo v Evropi. Direktor je izvršni poslovodni organ te družbe. V skladu s tem družba R izjavlja:

Člen 2

Družba R nosi celotno odgovornost za izpolnitev obveznosti iz pogodb družbe R Swiss AG, sklenjenih v okviru sodelovanja njenega direktorja z družbo R Swiss AG.“

17.

V tej patronatski izjavi ni niti klavzule o izbiri sodišča niti klavzule o izbiri prava. Običajni kraj opravljanja dela osebe FD za družbo R Swiss je bil Stuttgart (Nemčija).

18.

Družba R Swiss je 11. julija 2016 osebo FD odpustila. Arbeitsgericht Stuttgart (delovno sodišče v Stuttgartu, Nemčija), pri katerem je oseba FD vložila tožbo, je s sodbo z dne 2. novembra 2016 pravnomočno ugotovilo neveljavnost te odpustitve. Poleg tega je družbi R Swiss naložilo, da mora osebi FD v skladu s pogodbo o zaposlitvi plačati 255.000 ameriških dolarjev (USD) (približno 230.000 EUR) kot začetni bonus in 212.500 USD (približno 192.000 EUR) kot plačo od aprila do avgusta 2016. Družba R Swiss teh zneskov osebi FD ni plačala. V začetku marca 2017 je bil v skladu s švicarskim pravom zoper družbo R Swiss uveden stečajni postopek. Maja 2017 je bil ta postopek ustavljen, ker ni bilo stečajne mase. ( 6 )

19.

Oseba FD je zato na podlagi patronatske izjave pri Arbeitsgericht Stuttgart (delovno sodišče v Stuttgartu, Nemčija), ki ga – vsaj v skladu s pravili o pristojnosti iz Uredbe št. 1215/2012 – na področju potrošniških pogodb šteje za pristojno, vložila tožbo proti družbi ROI Land Investments in zahtevala plačilo vseh terjatev, ki jih je imela iz naslova pogodbe o zaposlitvi do družbe R Swiss.

20.

Arbeitsgericht Stuttgart (delovno sodišče v Stuttgartu) je v sodbi zavrnilo svojo mednarodno pristojnost, Landesarbeitsgericht (višje delovno sodišče), ki se je oprlo na to, da je oseba FD potrošnik, pa je to sodbo razveljavilo.

21.

V okviru revizije, ki jo je družba ROI Land Investments vložila pri Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče), se to sprašuje, ali so nemška sodišča v skladu z Uredbo št. 1215/2012 mednarodno pristojna za odločanje o tožbi osebe FD na podlagi posebnih pravil o pristojnosti na področju pogodb o zaposlitvi ali potrošniških pogodb in, če drži zadnjenavedeno, ali je treba osebo FD šteti za „potrošnika“ v smislu Uredbe Rim I za določitev, ali se nemško materialno pravo uporablja za patronatsko izjavo.

22.

Predložitveno sodišče v zvezi s tem najprej navaja, da je ta patronatska izjava kot enostranska obljuba v skladu z nemškim pravom primerljiva s poroštvom in da ne glede na pravo, ki se uporablja, ni sporno, da odgovornost družbe ROI Land Investments za izpolnitev obveznosti družbe R Swiss ni omejena na njeno plačilno nesposobnost.

23.

Dalje, navedeno sodišče poudarja, da družba ROI Land Investments zaradi te patronatske izjave ni vstopila v pravni položaj družbe R Swiss kot delodajalke in da je pravico dajati navodila osebi FD v zvezi z njeno dejavnostjo uresničeval izvršni direktor družbe R Swiss.

24.

Nazadnje, navedeno sodišče poudarja posebnost spora, in sicer da brez patronatske izjave med osebo FD in družbo R Swiss ne bi bila sklenjena nobena pogodba o zaposlitvi in da se funkcije, ki jih je prej opravljala oseba FD v okviru matične družbe ROI Land Investments, po njeni premestitvi v njeno hčerinsko družbo R Swiss, ustanovljeno za njeno dejavnost prodaje v Evropi, niso spremenile.

25.

Isto sodišče želi pridobiti tudi pojasnitev razmerja med določbami Uredbe št. 1215/2012 in nacionalnim pravom zaradi pridržka iz člena 6(1) te uredbe v zvezi z uporabo člena 21(2) iste uredbe.

26.

Poleg tega želi Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) v zvezi z razlago člena 17(1) Uredbe št. 1215/2012, ki se uporablja na področju potrošniških pogodb, izvedeti, ali je mogoče patronatsko izjavo šteti za pogodbo, ki jo je tožeča stranka sklenila za namene svoje poklicne dejavnosti kot zaposlene osebe. Natančneje, predložitveno sodišče se sprašuje, ali pojem „poklicna dejavnost“ zajema le samostojne dejavnosti.

27.

V teh okoliščinah je Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

28.

Pisna stališča sta Sodišču predložili oseba FD in Evropska komisija.

29.

Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) je na Sodišče naslovilo predlog za sprejetje predhodne odločbe v okviru tožbe, ki jo je oseba FD vložila proti družbi ROI Land Investments, ki nima sedeža na ozemlju države članice. Pristojnosti nemških sodišč naj ne bi urejalo nacionalno pravo, če je izpolnjen eden od pogojev iz člena 6(1) uredbe št. 1215/2012. Ker je oseba FD svojo tožbo utemeljila z izjavo, ki zagotavlja plačilo njenih terjatev iz naslova pogodbe o zaposlitvi, podpisane v okviru delovnega razmerja, in ker se je prejšnje sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, štelo za pristojno, saj je menilo, da ima oseba FD status potrošnika, so dvomi, ki jih izraža predložitveno sodišče, upravičeno osredotočeni na področje uporabe določb člena 18(1) in člena 21(2) te uredbe, na katere se sklicuje navedeni člen 6.

30.

V tej zadevi želi predložitveno sodišče predvsem izvedeti, ali so lahko nemška sodišča pristojna na podlagi zaščitnih določb iz poglavja II, oddelek 5, Uredbe št. 1215/2012 v zvezi z individualnimi pogodbami o zaposlitvi ali oddelka 4 tega poglavja v zvezi s potrošniškimi pogodbami. Če bi se uporabljala ena od določb tega oddelka, se predložitveno sodišče sprašuje, kakšen je obseg pojma „potrošnik“ v okviru Uredbe Rim I za določitev, ali se nemško materialno pravo uporablja za patronatsko izjavo.

31.

Zaradi teh vprašanj, ki se nanašajo na dve uredbi, eno o sodni pristojnosti in drugo o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja, je treba opozoriti na več splošnih pravil, od katerih je na nekatera opozorjeno v sodni praksi Sodišča.

32.

Prvič, ker je bila z Uredbo št. 1215/2012 razveljavljena in nadomeščena Uredba (ES) št. 44/2001 ( 7 ), razlaga, ki jo je Sodišče podalo glede določb zadnjenavedene uredbe, velja tudi za Uredbo št. 1215/2012, če se določbe teh dveh instrumentov prava Evropske unije lahko štejejo za enakovredne. ( 8 )

33.

Enako velja za pravila o pristojnosti za pogodbe o zaposlitvi, ki so bila, čeprav ne izhajajo iz določb Bruseljske konvencije iz leta 1968 v izvirni različici ( 9 ), uvedena leta 1989 ter nato povzeta ( 10 ) in dopolnjena, tako da so v posebnem oddelku uredb, ki so nadomestile Bruseljsko konvencijo iz leta 1968. Z Uredbo št. 1215/2012 pa so bila pravila o pristojnosti tako za potrošniške pogodbe kot tudi za pogodbe o zaposlitvi internacionalizirana. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe torej spada v ta okvir, s katerim je bila uporaba pravil o pristojnosti iz člena 18(1) in člena 21(1)(b) te uredbe razširjena na toženca s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v tretji državi. ( 11 )

34.

Poleg tega se določbe Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisane v Luganu 30. oktobra 2007, ( 12 ) ki so v bistvu enake določbam Uredbe št. 1215/2012, Uredbe št. 44/2001 in Bruseljske konvencije iz leta 1968, razlagajo skladno z določbami zadnjenavedenih. ( 13 )

35.

Nazadnje, kot je bilo pojasnjeno v uvodni izjavi 7 Uredbe Rim I, morajo biti vsebinsko področje uporabe in določbe te uredbe skladne z Uredbo št. 44/2001, ta cilj skladnosti pa v delu, v katerem je bila ta razveljavljena in nadomeščena z Uredbo št. 1215/2012, velja tudi za zadnjenavedeno uredbo. ( 14 )

36.

Drugič, pomen in obseg pojmov, ki jih pravo Unije ne opredeljuje, je treba določiti glede na njihov običajen pomen v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati okvir, v katerem se uporabljajo, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del so. ( 15 ) Če se med jezikovnimi različicami pravnega besedila Unije pojavijo razlike, je zadevno določbo treba razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je. ( 16 )

37.

Tretjič, pravila o pristojnosti, ki se uporabljajo v tem primeru, zdaj določena v poglavju II, oddelka 4 in 5, Uredbe št. 1215/2012, so glede na splošno pravilo o pristojnosti sodišč države članice, v kateri ima stalno prebivališče oziroma sedež toženec, iz člena 4(1) te uredbe, izjeme. Razlagati jih je torej treba ozko in ne zunaj primerov, ki so izrecno predvideni v navedeni uredbi, ( 17 ) ob upoštevanju zavezujoče narave več ciljev, ki jih je določil zakonodajalec. ( 18 )

38.

S tem prehajam na podrobno preučitev pogojev uporabe člena 17(1) in člena 21(1)(b)(i) Uredbe št. 1215/2012 glede na vrstni red vprašanj predložitvenega sodišča v zvezi s posebnimi okoliščinami zadeve v glavni stvari.

39.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 21(1)(b)(i) in (2) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da lahko delavec pred sodiščem v zadnjem kraju, v katerem je običajno opravljal delo, toži osebo, ki nima sedeža na ozemlju države članice in s katero ni povezan s pogodbo o zaposlitvi, ki pa je v skladu s patronatsko izjavo, od katere je bila odvisna sklenitev te pogodbe, neposredno odgovorna za izpolnitev obveznosti delodajalca do tega delavca.

40.

Člen 21(1)(b) Uredbe št. 1215/2012 je določba, na katero napotuje člen 21(2) te uredbe, ki se v skladu s členom 6(1) navedene uredbe uporablja, če delodajalec nima sedeža na ozemlju države članice. Gre torej za posebno določbo poglavja II, oddelek 5, iste uredbe, ki določa pravila o pristojnosti sodišč, ki so jim predloženi spori „v zvezi z individualnimi pogodbami o zaposlitvi“, kadar delavec toži delodajalca.

41.

Sodišče še ni opredelilo pojma „delodajalec“ v smislu Uredbe št. 1215/2012. ( 19 ) V njegovi sodni praksi so določene le značilnosti razmerja delavca z njim.

42.

Iz tega izhaja, da je treba pojem „individualna pogodba o zaposlitvi“ iz člena 20 Uredbe št. 1215/2012 razlagati samostojno, da se zagotovi enotna uporaba pravil o pristojnosti, določenih s to uredbo, v vseh državah članicah. ( 20 )

43.

Sodišče meni, da pojem „individualna pogodba o zaposlitvi“ predpostavlja podrejenost delavca delodajalcu, ( 21 ) bistvena značilnost delovnega razmerja pa je okoliščina, da mora ena oseba v nekem času v korist druge osebe in po njenih navodilih opravljati storitve, v zameno za katere prejme plačilo. ( 22 )

44.

Kar zadeva tako razmerje podrejenosti, je Sodišče pojasnilo, da je treba njegov obstoj presojati v vsakem posameznem primeru glede na vse vidike in okoliščine, značilne za razmerja med strankami, da bi se določilo, ali je glede na dejanski položaj – zunaj formalnih in pogodbenih razmerij – utemeljeno, da se stranka, ki jo delavec toži, šteje za „delodajalca“. ( 23 )

45.

Te zahteve se torej na splošno uporabljajo za opredelitev samostojne dejavnosti in statusa delavca. ( 24 ) Niso bile uporabljene za določitev omejitev pojma „delodajalec“. ( 25 )

46.

Sodišče je presodilo tudi, da za pogodbe o zaposlitvi veljajo nekatere posebnosti, saj ustvarjajo trajno razmerje, v okviru katerega je delavec vključen v določeno organizacijo poslovanja podjetja ali delodajalca, in se nanašajo na kraj opravljanja dejavnosti, ki določa uporabo kogentnih pravnih določb in kolektivnih pogodb. ( 26 )

47.

V zadevi v glavni stvari je po mnenju predložitvenega sodišča nesporno, da oseba FD in družba ROI Land Investments nista bili formalno povezani z individualno pogodbo o zaposlitvi, ko je bila vložena tožba, in da med njima ni bilo nikakršnega razmerja podrejenosti, pri čemer meni celo, da „morebitna možnost, da družba ROI Land Investments vpliva na poslovodstvo družbe R Swiss, ne bi spremenila ničesar“.

48.

Kljub temu se mi na podlagi pojasnil navedenega sodišča glede dejanskega položaja osebe FD v razmerju do družbe ROI Land Investments ne zdi izključeno, da bi se ta matična družba lahko štela za delodajalca v smislu člena 21(1) Uredbe št. 1215/2012.

49.

Posebne okoliščine zadeve v glavni stvari namreč ponovno kažejo na edinstvenost pojma „delodajalec“ znotraj skupine družb ( 27 ) in nevarnost, da bi se glede na običajna merila štelo, da mora biti v vseh okoliščinah vzpostavljena edinstvena povezava med delavcem in delodajalcem, pri čemer je zadnjenavedeni tisti, za račun katerega ta delavec opravlja svoje naloge, tisti, ki izvaja vodstvena pooblastila, in tisti, ki temu delavcu izplača plačo ali kakršno drugo nadomestilo.

50.

Po mojem mnenju je treba upoštevati prepletenost pogodbenih razmerij ali razporeditev bistvenih elementov pogodbe o zaposlitvi, ki lahko obstaja znotraj skupine družb, in dogovore, ki jim taka organizacija lahko daje prednost. ( 28 )

51.

V obravnavanem primeru tožba osebe FD proti družbi ROI Land Investments temelji na zavezi te družbe, da izpolni obveznosti njenega delodajalca, družbe R Swiss, brez katere oseba FD ne bi istega dne sklenila nove pogodbe z zadnjenavedeno. ( 29 ) Ta zaveza je bila prevzeta brez pogoja plačilne nesposobnosti tega delodajalca. Poleg tega je morala oseba FD v okviru tega delovnega razmerja opravljati dejansko enako delo, kot ga je opravljala prej za račun družbe ROI Land Investments. Predložitveno sodišče je poudarilo tudi ekonomsko povezavo med pogodbenim delodajalcem in to tretjo osebo. ( 30 )

52.

Po mojem mnenju iz tega izhaja, da pravice, na katere se sklicuje oseba FD ob vložitvi tožbe proti družbi ROI Land Investments, izvirajo iz individualne pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med osebo FD in družbo R Swiss. Ker se hkratna in brezpogojna zaveza družbe ROI Land Investments nanaša na bistveni element delovnega razmerja, in sicer plačo osebe FD, je sestavni del individualne pogodbe o zaposlitvi. ( 31 ) Zato družba ROI Land Investments ni le porok, temveč se lahko ob uporabi člena 20 v povezavi s členom 21 Uredbe št. 1215/2012 šteje za delodajalca.

53.

Kljub temu je treba preučiti še, na podlagi česa je mogoče v zadevi v glavni stvari ugotoviti obstoj druge bistvene značilnosti delovnega razmerja, in sicer obveznosti delavca, da za delodajalca opravlja storitve, v zameno za katere prejme plačo. ( 32 )

54.

Na podlagi te stroge vzajemnosti obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja, bi bilo lahko dovolj šteti, da je z zadevno patronatsko izjavo, ki je sestavni del pogodbe o zaposlitvi, zadevna tretja oseba v položaju dejanskega delodajalca. Drugače povedano, ta tretja oseba s tem, ko delavcu zagotavlja plačo, ravna tako, kot da bi bila tisti, za račun katerega se storitev opravlja.

55.

Vendar se mi ta rešitev, ki izhaja zgolj iz formalne povezave med obveznostmi strank v okviru delovnega razmerja, glede na njen obseg ne zdi popolnoma zadovoljiva. Po mojem mnenju je treba upoštevati tudi okoliščine, v katerih so bile te obveznosti prevzete.

56.

Zato Sodišču predlagam, naj poudari, da patronatska izjava, sklenjena s tretjo osebo glede na pogodbo o zaposlitvi, v okviru medsebojne ekonomske odvisnosti med delodajalcem in to tretjo osebo ( 33 ) pomeni interes te tretje osebe za izpolnjevanje te pogodbe. Tako merilo je Sodišče že uporabilo v sodbi z dne 10. aprila 2003, Pugliese ( 34 ).

57.

Tako kot v obravnavanem primeru se je v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, delovno razmerje razvilo znotraj skupine družb in obveznosti so soobstajale. Predmet spora je bilo plačilo potnih stroškov in stroškov nastanitve zaposleni osebi, za katero je po podpisu pogodbe o zaposlitvi obveznost prevzel prvi delodajalec, ( 35 ) po navodilih katerega ta zaposlena oseba ni več delala. ( 36 )

58.

Sodišče je v sodbi Pugliese menilo, da „se spor nanaša na individualno pogodbo o zaposlitvi“. ( 37 ) Potem ko je pojasnilo, da je treba preučiti, v kakšni meri obstaja povezava med zadevnima pogodbama o zaposlitvi, ( 38 ) je razsodilo, da lahko zaposlena oseba, povezana z dvema različnima delodajalcema, toži prvega delodajalca pred sodiščem v kraju, v katerem opravlja svojo dejavnost za drugega delodajalca, če ima prvi delodajalec sam „ob sklenitvi druge pogodbe interes za opravljanje storitve, ki jo bo zaposlena oseba zagotavljala drugemu delodajalcu v kraju, ki ga določi zadnjenavedeni“. ( 39 )

59.

Sodišče je določilo to merilo, da bi izpolnilo cilj primerne zaščite delavca, ki je razlog za izbiro tesne navezne okoliščine med sporom in sodiščem, ki mora o njem odločati. ( 40 ) Sodišče je poleg tega odločilo, da je tako merilo ustrezno glede na zahteve po pravni varnosti, predvidljivosti in učinkovitem izvajanju sodne oblasti. ( 41 )

60.

Zdi se mi, da je mogoče to merilo interesa za opravljanje storitve, ki jo zagotavlja zaposlena oseba, ki ga izkazuje stranka, ki je prevzela obveznost do te osebe, uporabljati široko, ( 42 ) brez omejitve na primere, v katerih je bilo sklenjenih več pogodb o zaposlitvi. Menim, da je mogoče njegovo uporabo razširiti na primer, v katerem je – tako kot v obravnavanem primeru – patronatska izjava sestavni del pogodbe o zaposlitvi. ( 43 ) Taka razlaga se mi zdi zadovoljiva glede na načela, navedena v sodbi Pugliese in ponovno potrjena v Uredbi št. 1215/2012. ( 44 )

61.

Vendar glede na to, da ima vsako podjetje v skupini določen splošni in posredni interes za dobro opravljanje storitev vsakega zaposlenega v isti skupini, predlagam, da se določi meja za to merilo „interesa za opravljanje storitve, ki jo bo zagotavljala zaposlena oseba“, ki se uporablja za opredelitev pojma „delodajalec“. Po mojem mnenju bi moral biti ta interes tretje osebe neposreden.

62.

V obravnavanem primeru ugotavljam, da je imela družba ROI Land Investments glede na predložitveno odločbo „neposreden interes za izvajanje obveznosti tožeče stranke do družbe R Swiss“.

63.

Tako kot v sodbi Pugliese bi torej Sodišče lahko opredelilo določena splošna merila za presojo tega interesa.

64.

Sodišče je v navedeni odločbi pojasnilo, da „obstoja interesa [za opravljanje storitve, ki jo bo zagotavljal delavec,] ni treba preveriti strogo glede na formalna in izključna merila, temveč je treba o njem presoditi gledano v celoti, ob upoštevanju vseh okoliščin primera“. ( 45 ) Sodišče je neizčrpno naštelo različne elemente presoje, ( 46 ) ki jih je po mojem mnenju, kar zadeva interes tretje osebe, mogoče prenesti na razmerje s pogodbenim delodajalcem. Ti glavni elementi so:

65.

Prav tako se mi zdijo pomembni drugi elementi, ki sem jih razbral iz ugotovitev predložitvenega sodišča:

66.

V zvezi z vsemi temi merili naj dodam, da po mojem mnenju ni razloga, da bi bila omejena na pravne osebe. Tudi fizične osebe so lahko pogodbeni delodajalci ali zainteresirani delodajalci v okviru skupine ali mreže posameznih podjetij.

67.

Predložitveno sodišče je torej pristojno, da glede na ta ali druga ustreznejša merila presodi, ali je mogoče na podlagi okoliščin zadeve v glavni stvari ugotoviti obstoj neposrednega interesa tretje osebe za dobro opravljanje storitve delavca v okviru pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z drugo osebo v isti skupini, iz katerega je mogoče sklepati, da se ta tretja oseba lahko šteje za delodajalca v smislu člena 21(1) Uredbe št. 1215/2012.

68.

Sodišču torej predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje predložitvenega sodišča odgovori, da se lahko za „delodajalca“ v smislu člena 21(1) in (2) Uredbe št. 1215/2012 šteje fizična ali pravna oseba, ki ima stalno prebivališče oziroma sedež lahko, vendar ne nujno, na ozemlju države članice in s katero delavec ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, temveč izjavo, ki je sestavni del te pogodbe in v skladu s katero je ta oseba odgovorna za izpolnjevanje obveznosti delodajalca do tega delavca, če ima neposreden interes za dobro izpolnjevanje navedene pogodbe.

69.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali je treba člen 6(1) Uredbe št. 1215/2012, če bi Sodišče menilo, da spor ne spada na področje uporabe poglavja II, oddelek 5, te uredbe, razlagati tako, da pridržek v zvezi s členom 21(2) navedene uredbe izključuje uporabo nacionalnih pravil o pristojnosti.

70.

V zvezi s tem opozarjam, da navedeno sodišče ni postavilo enakega vprašanja v zvezi z uporabo pravil o pristojnosti iz poglavja II, oddelek 4, iste uredbe, ki so predmet tretjega in četrtega vprašanja za predhodno odločanje, čeprav je problematika enaka.

71.

Če bi Sodišče na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovorilo nikalno, ker tretje osebe glede na pogodbo o zaposlitvi, tako kot v zadevi v glavni stvari, ni mogoče šteti za delodajalca, spor torej ne bi spadal na področje uporabe poglavja II, oddelek 5, Uredbe št. 1215/2012. Zato je treba zaradi razlogov, predstavljenih v nadaljevanju, uporabiti nacionalna pravila o pristojnosti.

72.

Prvič, ta pravila o pristojnosti se v skladu z besedilom člena 6(1) te uredbe v povezavi z uvodno izjavo 14 te uredbe načeloma uporabljajo za tožence, ki nimajo stalnega prebivališča oziroma sedeža v državi članici.

73.

Drugič, ni si mogoče zamisliti, da bi lahko imela pravila Unije o pristojnosti zunaj svojega področja uporabe učinek preprečitve uporabe nacionalnih določb. Poleg tega bi bila posledica kakršne koli drugačne analize ta, da se nacionalna pravila o pristojnosti ne bi uporabljala v nobenem primeru.

74.

Zato bi bilo mogoče na drugo vprašanje za predhodno odločanje predložitvenega sodišča odgovoriti, da je treba člen 6(1) Uredbe št. 1215/2012, če se člen 21(2) te uredbe ne uporablja, razlagati tako, da se nacionalna pravila o pristojnosti uporabljajo.

75.

Kljub temu Sodišču predlagam, naj pozornost nameni nasprotni razlagi, ki bi lahko izhajala iz takega odgovora, oblikovanega na splošno. Ta skrbnost se mi zdi utemeljena, ker se je predložitveno sodišče sklicevalo na pojasnila iz nemške pravne teorije, iz katerih izhaja spraševanje o povezavi določb člena 6(1) Uredbe št. 1215/2012 z določbami oddelkov, ki se nanašajo na spore na področju potrošniških pogodb. ( 54 )

76.

Člen 6(1) te uredbe namreč določa, da če toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, pristojnost sodišča, ki mu je zadeva predložena, ureja nacionalno pravo „ob upoštevanju“ ( 55 ) člena 18(1) in člena 21(2) navedene uredbe. Ta člena pa sta vključena vsak v svoj zadevni oddelek po členu 17(1) oziroma členu 20(1) iste uredbe, v skladu s katerima „se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 6 […]“ Uredbe št. 1215/2012. ( 56 )

77.

V Bruseljski konvenciji iz leta 1968 in Uredbi št. 44/2001 so bili uporabljeni isti izrazi: „ob upoštevanju“ v členu 4 teh instrumentov in „brez poseganja v“ v členu 13 te konvencije ter členih 15 in 18 te uredbe. Izključna pravila o pristojnosti in nato pravila v zvezi z dogovorom o pristojnosti v navedeni uredbi bi morala privesti do izključitve uporabe nacionalnega prava. ( 57 )

78.

Postavlja se torej vprašanje, ali bi morala imeti v Uredbi št. 1215/2012 vključitev pravil o pristojnosti za zaščito šibkejše stranke enak obseg. Mogočih je več pristopov.

79.

Iz besedila člena 5 te uredbe, v skladu s katerim so toženci s stalnim prebivališčem v državi članici lahko toženi pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil iz oddelkov od 2 do 7 poglavja II navedene uredbe, ki je drugačno od besedila člena 6(1) iste uredbe, ki se uporablja za tožence s stalnim prebivališčem v tretjih državah, bi bilo mogoče sklepati, da se lahko nacionalna pravila o pristojnosti še naprej uporabljajo poleg tistih, ki jih določa Uredba št. 1215/2012. ( 58 )

80.

Sklicevati bi se bilo mogoče tudi na to, da člen 21(2) te uredbe določa, da je delodajalec „lahko tožen pred sodiščem države članice v skladu s točko (b) odstavka 1“. ( 59 ) Delavec naj bi torej imel možnost, da izbira med pristojnostjo, ki temelji na navedeni uredbi, in tisto, ki izhaja iz nacionalnega prava. ( 60 )

81.

Vendar bi bilo glede na drugi stavek uvodne izjave 14 Uredbe št. 1215/2012, ki se nanaša na pravila o pristojnosti, ki jim je treba dati prednost glede na cilje te uredbe, ( 61 ) mogoče trditi tudi, da pravila iz poglavja II, oddelkov 4 in 5, navedene uredbe brez razlikovanja izključujejo uporabo nacionalnega prava, čeprav bi to lahko bilo ugodnejše za tožečo stranko. ( 62 )

82.

Nagibam se k strinjanju s to analizo, ki temelji na skladnosti Uredbe št. 1215/2012, njenem ujemanju s prejšnjimi določbami in njihovimi cilji, zaradi česar je mogoče odpraviti dvome, ki izhajajo iz razhajanj med jezikovnimi različicami.

83.

Na prvem mestu naj spomnim, da je bila v členu 6 Uredbe št. 1215/2012 na podlagi splošnih določb v zvezi s primerom, v katerem toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, izključitev nacionalnega prava, ki je bila pred tem določena za izključna pravila o pristojnosti, ( 63 ) posebej razširjena v korist potrošnikov in delavcev, pri čemer se je ohranilo načelo uporabe nacionalnih pravil o pristojnosti. ( 64 ) Po mojem mnenju gre torej za izjeme od tega načela.

84.

Na drugem mestu ugotavljam, da se je v oddelkih Uredbe št. 1215/2012 v zvezi s potrošniki in delavci, opredeljenimi za „šibkejšo stranko“, ( 65 ) ohranil pridržek ( 66 ) uporabe nekaterih splošnih določb, med njimi člena 6 te uredbe. Iz povezane razlage teh besedil sklepam, da se člen 6 navedene uredbe nanaša na splošni primer vsakega toženca s stalnim prebivališčem v tretji državi in da so z napotitvijo v tej določbi na člen 21(2) iste uredbe opredeljena pravila, ki se uporabljajo za posebni primer, ko delavec toži delodajalca. Tako je zakonodajalec izbral, da se nacionalna pravila uporabljajo, če je toženec delavec.

85.

Zato ni mogoče odstopati od načela Sodišča, da kadar se uporabljajo pravila o pristojnosti iz poglavja II, oddelek 5, Uredbe št. 1215/2012, morajo ta prevladati nad nacionalnimi pravili o pristojnosti, čeprav so zadnja ugodnejša za delavca, in sicer zaradi svoje specifičnosti in tudi izčrpnosti. ( 67 )

86.

V teh okoliščinah menim, da sta bila izpolnjena cilj uredb, ki se uporabljajo na področju sodelovanja v civilni zadevah, in sicer poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti, ter zahteva po predvidljivosti pravil o pristojnosti in omejitvi pristojnih sodišč v razmerah, ki ščitijo zadevne šibkejše stranke, ker se predpostavlja, da se ta pravila o pristojnosti uporabljajo zanje. ( 68 )

87.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 6(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da je uporaba nacionalnih pravil o pristojnosti izključena, kadar so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 21(2) te uredbe.

88.

Predložitveno sodišče se s tretjim in četrtim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje o možnosti, da delavec, ki je v položaju, kakršen je ta v obravnavanem primeru, uveljavlja zaščitne določbe za potrošnike, da bi utemeljilo svojo pristojnost.

89.

Tretje vprašanje se nanaša na določbe člena 17(1) Uredbe št. 1215/2012. Četrto vprašanje se nanaša na določbe člena 6(1) Uredbe Rim I. Oba se nanašata na pogodbe, ki jih fizična oseba sklene „za namen, ki ga ni mogoče obravnavati kot poslovno ali poklicno dejavnost te osebe“.

90.

Po mnenju predložitvenega sodišča ( 69 ) je treba določiti, ali „poslovna ali poklicna dejavnost“ v smislu teh določb ne zajema le samostojnih dejavnosti, temveč tudi dejavnost zaposlene osebe.

91.

Ker morajo biti stvarno področje uporabe in določbe Uredbe Rim I med drugim skladni glede na uredbe v zvezi s sodno pristojnostjo, ( 70 ) bom skupaj preučil tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje, in sicer najprej njun prvi in nato drugi del. Predložitveno sodišče je glede Uredbe št. 1215/2012 svoje tretje vprašanje za predhodno odločanje postavilo, če bi bil odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje nikalen. Ker Sodišču predlagam, naj nanj odgovori pritrdilno, je spodnja analiza predstavljena podredno.

92.

Predložitveno sodišče s prvim delom tretjega in četrtega vprašanja za predhodno odločanje Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(1) Uredbe št. 1215/2012 in člen 6(1) Uredbe Rim I razlagati tako, da pojem „poklicna dejavnost“ zajema dejavnost zaposlene osebe v delovnem razmerju.

93.

Naj spomnim, da gre za enega od pogojev za uporabo pravil o pristojnosti, ki ščitijo potrošnike. ( 71 ) Razlaga pojma „poklicna dejavnost“ se izkazuje za težavno, ker se različne jezikovne različice člena 17 Uredbe št. 1215/2012 ( 72 ) ne ujemajo niti znotraj te uredbe niti z jezikovnimi različicami člena 6 Uredbe Rim I.

94.

V francoski in drugih jezikovnih različicah je namreč potrošnik v členu 17(1), prvi stavek, Uredbe št. 1215/2012 opredeljen kot oseba, ki je sklenila pogodbo „pour un usage pouvant être considéré comme étranger à son activité professionnelle“ („za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti“), medtem ko je v istem odstavku, točka (c), druga pogodbena stranka oseba, „qui exerce des activités commerciales ou professionnelles“ („ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost“). ( 73 ) V nemški ( 74 ) in drugih jezikovnih različicah ( 75 ) pa so za dejavnosti potrošnika in njegovega sopogodbenika uporabljeni isti izrazi. V drugih jezikovnih različicah so uporabljeni različni izrazi, brez skupnih izrazov za opredelitev potrošnika in dejavnosti toženca. ( 76 )

95.

Poleg tega izrazi, ki so v členu 6(1) Uredbe Rim I uporabljeni za opredelitev potrošnika in podjetnika, ne ustrezajo vedno tistim, uporabljenim v členu 17 Uredbe št. 1215/2012. Tako je na primer v različici v francoščini „professionel“ („podjetnik“) opredeljen glede na „activité professionnelle“ („poklicna dejavnost“) in ne „activité commerciale et professionnelle“ („gospodarska in poklicna dejavnost“) kot v členu 17(1)(c) te uredbe.

96.

Zdi se mi, da bi bilo treba v teh okoliščinah razlago zadevnih določb opreti na opredelitev pojma „potrošnik“. ( 77 ) Sodišče je nedavno v zvezi z Uredbo št. 1215/2012 opozorilo, da „se le za pogodbe, ki so sklenjene zunaj in neodvisno od kakršne koli poklicne ali pridobitne dejavnosti ali namena, z edinim ciljem, da se zadovoljijo potrebe zasebne potrošnje posameznika, ( 78 ) uporablja posebna ureditev, ki jo navedena uredba določa na področju varstva potrošnika kot stranke, ki velja za šibkejšo“. ( 79 )

97.

Sodišče torej v svoji ustaljeni sodni praksi, ki temelji na preteklem razvoju določb za zaščito potrošnika, ki so bile najprej vključene v Bruseljsko konvencijo iz leta 1968, očitno ni uvedlo razlikovanja glede na to, ali je poklicna dejavnost samostojna ali ne. ( 80 )

98.

Oseba FD trdi, da je nemško sodišče pristojno, ker je bila patronatska izjava, na kateri temelji njena tožba, sklenjena za namen, za katerega se šteje, da je zunaj njene poklicne dejavnosti. Da bi se dejavnosti zaposlenih oseb štele kot vključene v pojem „potrošnik“, trdi, da zaposlene osebe uporabljajo svoje plačilo za „kritje lastnih potreb“.

99.

Če bi sledili taki logiki, pa bi bilo treba vključiti tudi druge podjetnike, ki niso zaposlene osebe, kot so samostojni obrtniki, industrialci, kmetje ali trgovci, ki za vsakdanje življenje uporabljajo svoj dobiček tako kot delavci svojo plačo. Poleg tega, čeprav potrošnik uporablja ali potroši blago ali storitve in za ta namen uporablja svojo plačo, se ta ne more šteti za predmet potrošnje v smislu poglavja II, oddelek 4, Uredbe št. 1215/2012.

100.

Poleg tega bi bilo mogoče uporabiti sistematičen argument. Zakonodajalec Unije je namreč določil različna sodišča za potrošnike in delavce. S široko razlago področja uporabe pravil o pristojnosti v korist potrošnikov v takem položaju ( 81 ) bi se zaobšla izbira zakonodajalca, da se določijo posebna pravila v zvezi z delavci, v skladu s katerimi zadeve ne morejo predložiti sodišču v kraju svojega stalnega prebivališča, tako kot potrošniki, da bi se prednost dala bližini zadevnega sodišča njihovemu kraju opravljanja dela.

101.

Naj na koncu tako kot Komisija dodam, da take razlage ni mogoče utemeljiti z neobstojem določbe, ki bi se uporabljala za položaj, ki v Uredbi št. 1215/2012 ni bil predviden. ( 82 )

102.

Zato Sodišču predlagam, naj na prvi del tretjega in četrtega vprašanja za predhodno odločanje predložitvenega sodišča odgovori, da pojem „poklicna dejavnost“ iz člena 17(1) Uredbe št. 1215/2012 in člena 6(1) Uredbe Rim I, zajema dejavnost zaposlene osebe v delovnem razmerju.

103.

Predložitveno sodišče z drugim delom tretjega in četrtega vprašanja za predhodno odločanje v bistvu Sodišče sprašuje, ali je treba člen 17(1) Uredbe št. 1215/2012 in člen 6(1) Uredbe Rim I razlagati tako, da pojem „poklicna dejavnost“ zajema patronatsko izjavo, v skladu s katero je tretja oseba neposredno odgovorna za izpolnjevanje obveznosti do delavca, ki izhajajo iz individualne pogodbe o zaposlitvi z njegovim delodajalcem.

104.

To vprašanje se postavlja samo, če pojem „poklicna dejavnost“ ne zajema dejavnosti zaposlene osebe, s čimer bi se lahko utemeljilo, da ima predložitveno sodišče mednarodno pristojnost.

105.

Ker sem pred tem zavrnil tako rešitev, Sodišču predlagam, naj predložitvenemu sodišču podredno odgovori, da je obveznost, čeprav enostranska, ( 83 ) sklenjena z delavcem, katere namen je zagotoviti spoštovanje obveznosti njegovega delodajalca in ne zadovoljiti zasebne potrebe, neposredno povezana s pogodbo o zaposlitvi. Zato ni sklenjena „zunaj in neodvisno od kakršne koli poklicne ali pridobitne dejavnosti ali namena“. ( 84 )

106.

Ker je treba v obravnavanem primeru glede na okoliščine, v katerih je bila sklenjena patronatska izjava, in njeno vsebino šteti, da je sestavni del pogodbe o zaposlitvi, ( 85 ) bi bilo treba iz tega skleniti, da je odvisna od poklicne dejavnosti osebe FD. V zvezi s tem bi bilo mogoče prenesti odločitev Sodišča v zvezi z izključitvijo pogodb o zaposlitvi s področja uporabe Direktive 93/13/EGS ( 86 ). ( 87 )

107.

Zato Sodišču podredno predlagam, naj na drugi del tretjega in četrtega vprašanja za predhodno odločanje predložitvenega sodišča odgovori, da patronatska izjava, ki je sestavni del pogodbe o zaposlitvi in v skladu s katero je oseba odgovorna za izpolnjevanje obveznosti delodajalca do delavca, spada pod pojem „poklicna dejavnost“ v smislu člena 17(1) Uredbe št. 1215/2012 in člena 6(1) Uredbe Rim I.

108.

Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija), odgovori:

– primarno: