1.

Leta 2015 sta podjetji, ki jima je bilo oddano javno naročilo, zaradi zavarovanja izpolnitve njunih obveznosti, ki so bile prevzete s pogodbo o izvedbi javnega naročila za gradnjo odseka hitre ceste, sklenjeno na Poljskem, poljskemu javnemu naročniku predložili garanciji, ki ju je izdala bolgarska zavarovalnica.

2.

Nekaj let pozneje sta podjetji, ki jima je bilo oddano javno naročilo, od poljskega sodišča neuspešno zahtevali, naj javnemu naročniku z zavarovanjem z začasno odredbo prepreči unovčitev teh garancij. Podoben zahtevek sta podali pred bolgarskimi sodišči, ki so ga na prvi stopnji zavrnila in mu ugodila v pritožbenem postopku.

3.

Poljski javni naročnik je pri Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija) vložil kasacijsko pritožbo. Pri njeni obravnavi je med drugim treba razjasniti, ali so bolgarska sodišča glede na člen 35 Uredbe (EU) št. 1215/2012 ( 2 ) mednarodno pristojna za sprejetje zahtevanih začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja. ( 3 )

4.

Če se ne motim, se je Sodišče do zdaj le enkrat izreklo glede navedenega člena. ( 4 ) Vendar pa sodbe, izdane na podlagi predhodnih predpisov ( 5 ), vseeno osvetljujejo vprašanja predložitvenega organa, čeprav jih ne rešijo.

5.

V skladu z navodilom Sodišča se ti sklepni predlogi nanašajo samo na drugo vprašanje za predhodno odločanje. Odgovor bo zahteval poglobitev v odnos med dvema sodiščema različnih držav članic – to je sodiščem, ki odloča v sporu o glavni stvari, in sodiščem, ki odloča izključno o začasnih ukrepih, vključno z ukrepi zavarovanja – v čezmejnih zadevah, v zvezi s katerimi je namen člena 35 preprečiti „strankam škodo zaradi dolgotrajnosti postopkov, ki je neločljivo povezana z vsakim mednarodnim postopkom“. ( 6 )

6.

V uvodni izjavi 33 je navedeno:

„Kadar začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, odredi sodišče, pristojno za odločanje o glavni stvari, bi bilo treba s to uredbo zagotoviti njihov prosti pretok. Začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih je odredilo takšno sodišče, ne da bi bil toženec vabljen pred sodišče, v okviru te uredbe ne bi smeli priznati in izvršiti, razen če se sodna odločba z zadevnimi ukrepi vroči tožencu pred izvršitvijo. To ne bi smelo preprečiti priznanja in izvršitve takšnih ukrepov skladno z nacionalnim pravom. Če pa začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, odredi sodišče države članice, ki ni pristojno za odločanje o glavni stvari, bi bilo treba učinek takšnih ukrepov v tej uredbi omejiti na ozemlje države članice, kjer je navedeno sodišče.“

7.

Člen 2 določa:

„Za namene te uredbe:

8.

Člen 29 v oddelku „Litispendenca in sorodne pravde“ določa:

„1.   Če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, brez poseganja v člen 31(2), vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo svoje postopke, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek.

2.   V zadevah iz odstavka 1 katero koli sodišče, pred katerim teče postopek, na zahtevo sodišča, ki je začelo postopek v sporu, nemudoma obvesti slednje, kdaj je začelo postopek v skladu s členom 32.

3.   Ko se ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, se vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, izrečejo za nepristojna v korist tega sodišča.“

9.

Člen 35 („Začasni ukrepi, vključno z ukrepi zavarovanja“) določa:

„Pri sodiščih države članice se lahko vloži zahteva za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih predvideva pravo te države članice, tudi v primeru, ko so za odločanje o glavni stvari pristojna sodišča druge države članice.“

10.

Člen 36 v oddelku „Priznanje“ določa:

„1.   Sodna odločba, izdana v državi članici, se v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek.

[…]“

11.

Člen 42(2) določa:

„Za namene izvršitve sodne odločbe o začasnih ukrepih, vključno z ukrepi zavarovanja, izdane v drugi državi članici, v državi članici, vlagatelj predloži organu, pristojnemu za izvršitev:

12.

Člen 45(1)(c) določa:

„1.   Priznanje sodne odločbe se zavrne na zahtevo katere koli zainteresirane stranke:

13.

Za to zadevo so upoštevni člen 18 (imuniteta držav), členi od 389 do 396 (izdaja začasne odredbe), členi od 397 do 403 (ukrepi zavarovanja) in členi od 274 do 280 (pravna sredstva zoper sklepe).

14.

Ker se moji sklepni predlogi osredotočajo izključno na razlago člena 35 Uredbe št. 1215/12, navajanje teh členov ni potrebno.

15.

Skarb Państwa Rzeczypospolitej Polskiej reprezentowany przez Generalnego Dyrektora Dróg Krajowych i Autostrad (v nadaljevanju: poljska državna blagajna) je s pogodbo z dne 30. julija 2015 naročila družbama TOTO S.p.A – Costruzioni Generali in Vianini Lavori S.p.A, ki opravljata dejavnost kot konzorcij, registriran v Italiji, gradnjo hitre ceste S-5 Poznanj–Vroclav, odsek Poznanj A2, Gluchowo–Wronczyn.

16.

Pogodbene stranke so v pogodbo vključile klavzulo, člen 20.6 pogodbe, s katerim je bila pristojnost za reševanje sporov dodeljena sodiščem po sedežu javnega naročnika (to je poljskim sodiščem). ( 8 )

17.

Na podlagi te pogodbe sta bili izdani garanciji št. 02900100000348 in št. 02900100000818, in sicer prva zaradi zavarovanja izpolnitve pogodbenih obveznosti ( 9 ) ter druga zaradi zavarovanja morebitnega plačila „pogodbene kazni“ po dokončanju del. ( 10 ) Obe garanciji je izdala bolgarska zavarovalnica Evroins AD in se zanju uporablja poljsko materialno pravo.

18.

Družbi, ki jima je bilo javno naročilo oddano, sta pri Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska) vložili vsaka svojo negativno ugotovitveno tožbo zoper poljsko državno blagajno. Zahtevali sta, naj se ugotovi, da navedena državna blagajna nima pravice niti zahtevati plačila dogovorjene pogodbene kazni, saj pogoji za to plačilo niso izpolnjeni, niti zahtevati pogodbeno kazen za zamudo pri izpolnitvi pogodbe, ki jo zatrjuje. ( 11 )

19.

Prav tako sta družbi sodišču predlagali, naj „izda začasno odredbo, s katero se toženi stranki med drugim naloži prepoved unovčitve garancij št. 02900100000348 in 02900100000818, ki ju je izdala zavarovalnica Evroins AD“. ( 12 )

20.

Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi) je s sklepom z dne 7. junija 2019 zavrnilo izdajo predlagane začasne odredbe in ukrepov zavarovanja. ( 13 )

21.

Družbi, ki jima je bilo oddano javno naročilo, sta 31. julija 2019 ponovno predlagali sprejetje teh ukrepov, tokrat pri Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija, Bolgarija), v podporo tožbam pri Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi).

22.

Predlog je bil na prvi stopnji zavrnjen, a mu je bilo v pritožbenem postopku pred Sofiyski apelativen sad (pritožbeno sodišče v Sofiji, Bolgarija) ugodeno. Slednje je proti predložitvi varščine odredilo rubež terjatve poljske državne blagajne iz garancij št. 02900100000348 in št. 02900100000818, ki jih je v njeno korist izdala zavarovalnica Evroins AD.

23.

Poljska državna blagajna je vložila kasacijsko pritožbo pri Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija). V okviru tega pravnega sredstva je dodatno predložila evropski plačilni nalog v skladu z Uredbo (ES) št. 1896/2006 ( 14 ), obrazec E. ( 15 )

24.

Družbi, ki jima je bilo oddano javno naročilo, sta ugovarjali zoper plačilni nalog z obrazcem F iz Uredbe št. 1896/2006, ki sta ga predložili v odgovoru na kasacijsko pritožbo.

25.

V teh okoliščinah je Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

26.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil pri Sodišču vložen 5. novembra 2020. Sodišče je zavrnilo obravnavo po členu 105 Poslovnika Sodišča.

27.

Pisna stališča so predložile družbi TOTO – Costruzioni Generali in Vianini Lavori, Republika Poljska in Evropska komisija. Vse navedene, kot tudi poljska državna blagajna, so se udeležile obravnave 15. julija 2021.

28.

Kot sem že navedel, bodo sklepni predlogi omejeni na drugo vprašanje za predhodno odločanje. Ta se v bistvu nanaša na odnos med sodišči različnih držav članic, pri katerih so bile zaporedoma vložene zahteve za sprejetje začasnih ukrepov ali ukrepov zavarovanja na podlagi Uredbe št. 1215/2012.

29.

Za odgovor na to vprašanje je treba podati razlago člena 35 Uredbe št. 1215/2012, na podlagi česar bo mogoče pojasniti, ali lahko sodišče (v tem primeru bolgarsko sodišče), ki ni pristojno za odločanje o glavni stvari, odredi začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, kadar je sodišče, pristojno za odločanje o glavni stvari (v tem primeru poljsko sodišče), že odločilo o identičnem zahtevku.

30.

Preden predlagam odgovor na to vprašanje, bom pregledal nekatere splošne vidike Uredbe št. 1215/2012, ki lahko prispevajo k razmisleku.

31.

Uredba št. 1215/2012 določa dve možnosti za to, da se doseže izdaja začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, v sporih, ki spadajo na področje uporabe te uredbe:

32.

V tem drugem primeru Sodišče postavlja določene zahteve za to, da bi sodišče, ki ni pristojno za odločanje o glavni stvari, kljub temu lahko bilo pristojno za odločanje glede predhodnih vprašanj zavarovanja: ( 18 )

33.

Ta pogojevanja izhajajo iz dejstva, da člen 35 Uredbe št. 1215/2012 tistemu, ki zahteva začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, daje prednost, ki lahko nasprotno stranko postavi v slabši položaj, saj pomeni izjemo od ureditve pristojnosti, kot jo določa ta uredba. Zato mora biti razlaga tega člena ozka. ( 22 )

34.

Poleg tega bi z odpiranjem dodatnega kraja sojenja člen 35 lahko spodbujal strategije forum shoppinga ( 23 ) in zlorab. ( 24 )

35.

V skladu z Uredbo št. 1215/2012 je pristojnost sodišča, ki na podlagi člena 35 izda začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, omejena tudi glede razpona: učinek teh ukrepov je omejen le na ozemlje posamezne države članice. ( 25 )

36.

Vendar se ne sme pozabiti, da dopustnost začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih mora opraviti sodišče, ki ni sodišče, ki odloča ali bo odločalo ( 26 ) o glavni stvari, ustreza enostavno razumljivim praktičnim potrebam glede začasnega sodnega varstva in zavarovanja ( 27 ).

37.

S to določbo se zainteresirani stranki daje možnost, da doseže izdajo začasnega ukrepa, vključno z ukrepom zavarovanja, v državi članici, kjer je premoženje ali oseba, v zvezi s katerim oziroma katero se bo tak ukrep izvršil. Tako se izognemo nevšečnostim, da bi se morali najprej pravdati v tujini in nato še pridobiti priznanje sodne odločbe, izdane v pristojnosti drugega sodišča. ( 28 )

38.

Ta možnost je še toliko nujnejša, ker začasni ukrepi, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih inaudita parte odredi sodišče, ki odloča o glavni stvari (s čimer se ohrani učinek presenečenja), načeloma ne omogočajo ( 29 ) prostega pretoka ( 30 ) med državami članicami v okviru Uredbe št. 1215/2012. ( 31 )

39.

Izključitev te vrste ukrepov iz prostega pretoka je zajeta v opredelitvi pojma „sodna odločba“ v členu 2(a), drugi pododstavek, Uredbe št. 1215/2012. V praksi se izraža v zahtevi iz člena 42(2): izvršitev v državi članici začasnega ukrepa, vključno z ukrepom zavarovanja, ki ga je v drugi državi članici odredilo sodišče, ki odloča v sporu o glavni stvari, je pogojena s predložitvijo potrdila iz člena 53. To potrdilo zajema konkretne navedbe glede statusa sodišča in vabila tožene stranke pred sodišče ter, v primeru njene neudeležbe, glede obvestila o ukrepu.

40.

Med pristojnimi sodišči, ki so na voljo predlagatelju začasnega varstva ali ukrepa zavarovanja, ki lahko med njimi izbira, ni podana formalna hierarhija. Zato obstajajo primeri pluralnosti postopkov za začasno varstvo, vključno z ukrepi zavarovanja, za katere zakonodajalec izrecno ni predvidel posebne rešitve.

41.

Uredba št. 1215/2012 zajema posebno določbo (člen 35) za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja. Lahko bi rekli, da na ta način dopolnjuje naravno pristojnost sodnika, pristojnega za odločanje o glavni stvari, za njihovo odreditev. Hkrati pa odpre vrata za enake postopke pred različnimi sodišči, pri čemer obstaja tveganje medsebojno nezdružljivih odločitev.

42.

Načelo prioritete, ki v oddelku „Litispendenca in sorodne pravde“ Uredbe št. 1215/2012 ureja pluralnost postopkov z istim zahtevkom med istima strankama v skladu s členom 29, je po mojem mnenju mogoče razširiti na fazo zavarovanja v teh postopkih. ( 32 )

43.

V skladu s tem načelom sodišče, ki je drugo začelo postopek, „po uradni dolžnosti prekine svoj postopek, dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek“. Potem, ko se ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, se mora sodišče, ki je drugo začelo postopek, izreči za nepristojno v korist sodišča, ki je prvo začelo postopek. ( 33 )

44.

Kot sem pojasnil, soobstoj zahtevkov za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, pred sodiščem, ki je pristojno za odločanje o glavni stvari, in pred drugim sodiščem, ki te pristojnosti nima (vendar mu je zadeva predložena na podlagi člena 35 Uredbe št. 1215/2012), zainteresirani stranki omogoča, da se izogne zamudam, ki so običajno povezane s prenosom v eno državo članico ukrepa, odrejenega v drugi državi članici.

45.

S tega vidika bi lahko rekli, da je paradoksalno, da bi – kdor zahteva začasni ukrep ali ukrep zavarovanja pred drugim sodiščem – ravno zaradi tega, ker se želi izogniti zamudam pri prvem sodišču, moral glede na določbo o litispendenci to narediti izključno v državi spora o glavni stvari, in to zgolj zato, ker je bila zahteva za ta ukrep najprej vložena tam. ( 34 )

46.

Alternativno bi bilo v zvezi z začasnimi ukrepi, vključno z ukrepi zavarovanja, mogoče opustiti uporabo splošnega pravila o litispendenci (člen 29 Uredbe št. 1215/2012) in obravnavati problem dveh nezdružljivih sodnih odločb, če bi bili sprejeti, a posteriori ob odločanju o njunem priznanju in izvršitvi. ( 35 )

47.

Vendar menim, da taka rešitev morda ne bi bila v skladu s to uredbo.

48.

Čeprav se Sodišče glede tega še ni izreklo, pa se je v povezavi s členom 24 Bruseljske konvencije negativno opredelilo do „množitve števila elementov, ki so odločilni za določitev sodne pristojnosti v istem pravnem razmerju, kar je v nasprotju s cilji konvencije“. ( 36 )

49.

Zaenkrat zadostuje navesti, da so izjeme od pravila glede litispendence podane v Uredbi in nobena ne ustreza opisani. ( 37 ) Predlogi sprememb glede tega vidika, podani v zvezi s členom 35 Uredbe št. 1215/2012, niso bili vneseni v besedilo, kar govori proti posebni obravnavi litispendence za zahteve za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, v sistemu, ki velja zdaj. ( 38 )

50.

Skratka, menim, da se pravilo glede litispendence iz člena 29 Uredbe št. 1215/2012 uporablja za zahteve za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja. Iz tega izhajata dve posledici: a) sodišče, ki je prvo začelo postopek zavarovanja, ima prednost, ko se izreče za pristojno; in b) od tega trenutka dalje se bo moralo sodišče, ki je drugo začelo postopek zavarovanja, izreči za nepristojno v korist prvega.

51.

Primer začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, ki sta jih odredili dve sodišči (eno s pristojnostjo na podlagi člena 24 Bruseljske konvencije in drugo, ki sta ga izbrali stranki za odločanje o glavni stvari), je Sodišče obravnavalo v sodbi Italian Leather ( 39 ) v zvezi s členom 27(3) te konvencije.

52.

Sodišče je v tej sodbi:

53.

Na podlagi identičnosti člena 27(3) Bruseljske konvencije in sedanjega člena 45(1)(c) Uredbe št. 1215/2012 ( 43 ) je mogoče potrditi, da je treba na podlagi zadnjenavedenega člena uporabiti isto rešitev.

54.

Pomisleki predložitvenega sodišča, ki so odločilni za drugo vprašanje za predhodno odločanje, in trditve strank v zvezi s tem temeljijo na več razlogih, ki jih bom obravnaval v tem vrstnem redu:

55.

Pristojnost sodišča, ki odloča v sporu o glavni stvari, za sprejetje začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja, ni odvisna od posebne povezanosti med predmetom ukrepa in krajevno pristojnostjo sodišča. Zadošča, da so v skladu z Uredbo št. 1215/2012 podane okoliščine, ki utemeljujejo podelitev pristojnosti za odločanje o glavni stvari.

56.

Ena izmed teh okoliščin je, da sta se stranki s klavzulo, s katero je v skladu s členom 25 Uredbe št. 1215/2012 podeljena izključna pristojnost, dogovorile o izbiri pristojnega sodišča.

57.

Vendar je, glede na to, da temelji na avtonomiji volje, legitimno podvomiti, da bi vsak dogovor o pristojnosti samodejno zajemal tudi začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja. Obratno bi se lahko vprašali, ali izbira pristojnega sodišča samodejno izključuje možnost, ponujeno s členom 35 Uredbe št. 1215/2012.

58.

Sodišče tega vprašanja še ni obravnavalo. V sodbi Italian Leather je vsekakor pojasnjeno, da lahko pristojnost iz člena 35 obstaja sočasno s pristojnostjo drugega sodišča, ki sta ga stranki izbrali za dokončno odločitev o sporu.

59.

Po mojem mnenju lahko stranki (vsaj ne najdem razlogov, ki bi to preprečevali) sporazumno sprejmeta ali razveljavita mednarodno sodno pristojnost za začasne ukrepe zavarovanja, kadar sta v položaju, ki ga zajema Uredba št. 1215/2012. Kateri spori so zajeti z dogovorom o izbiri pristojnega sodišča in kateri ne, je vprašanje razlage dogovora, ki sta ga sklenili.

60.

Zagotovo bi bilo zaželeno, da stranki izrecno izrazita svoj namen, da klavzula zajema tudi začasne ukrepe. Ob neobstoju jasno izražene volje bi lahko domnevali ( 44 ), da klavzula o izbiri pristojnega sodišča s splošno vsebino zajema tudi pristojnost izbranega sodišča za sprejetje začasnih ukrepov, vključno z ukrepi zavarovanja.

61.

Te rešitve pa po drugi strani ne bi bilo mogoče uporabiti za preprečitev dostopa do katerega koli sodišča druge države članice, razen tistega, ki je bilo dogovorjeno: ( 45 ) odpoved upravičenju iz člena 35 Uredbe št. 1215/2012 se ne sme domnevati.

62.

V obravnavani zadevi sta stranki v pogodbo vključili klavzulo, ki na splošno poljska sodišča določa kot pristojna za odločanje o medsebojnih sporih, saj je na Poljskem sedež javnega naročnika. ( 46 )

63.

Predložitveno sodišče ne dvomi o izključni pristojnosti poljskih sodišč za odločanje o glavni stvari. Sprašuje pa se, ali ta izključna pristojnost velja tudi na področju ukrepov zavarovanja.

64.

Poljska vlada in družbi, ki jima je bilo oddano javno naročilo, se v njihovih stališčih ne strinjajo glede obsega klavzule o izbiri pristojnega sodišča iz pogodbe. ( 47 ) Strinjam se s Komisijo, da je to, ali ta izbira zajema ukrepe zavarovanja, ob hkratni izključitvi pristojnosti katerega koli drugega sodišča, predmet razlage, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče. ( 48 )

65.

V tem okviru je treba upoštevati, da se zaradi zaščite predvidljivosti strank „klavzula o pristojnosti sodišča lahko nanaša samo na spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, kar omejuje veljavnost dogovora o pristojnosti samo na spore, ki izhajajo iz pravnega razmerja, v zvezi s katerim je bila ta klavzula določena […]“. ( 49 )

66.

Klavzula o pristojnosti sodišča torej ne zajema „pravnega spora, ki ga oškodovano podjetje v času, ko je podalo soglasje k takšni klavzuli, ni moglo razumno predvideti“. ( 50 )

67.

Ne glede na to, da mora – kot sem že navedel – odločiti predložitveno sodišče, menim, da bi lahko podpisnici klavzule v tej zadevi razumno predvideli, da bo ena od njiju, če bo potrebno, zahtevala začasni ukrep, vključno z ukrepom zavarovanja, da bi preprečila unovčitev garancij. V okviru javnih naročil nesoglasja glede unovčitve garancij s strani javnih naročnikov niso neobičajna.

68.

Če bi se izkazalo, da klavzula o pristojnosti sodišča glede ukrepov zavarovanja ne velja, s čimer bi se zanikala izključna pristojnost poljskih sodišč, taka presoja še ne bi pomenila takojšnje potrditve pristojnosti bolgarskih sodišč za zadeve na podlagi člena 35 Uredbe št. 1215/2012.

69.

V tem primeru bi bila pristojnost bolgarskih sodišč najprej odvisna od določb nacionalnih pravil v zvezi s tem. Poleg tega bi morala obstajati dejanska povezava med predmetom začasnega ukrepa, vključno z ukrepom zavarovanja, ter krajevno pristojnostjo države članice (Bolgarija).

70.

Pomisleki o obstoju dejanske povezave v tem sporu so bili izraženi iz dveh razlogov:

71.

Zahteva po dejanski povezavi je v neposredni zvezi z razlogom za obstoj člena 35 Uredbe št. 1215/2012, in sicer da se ukrep odredi in izvrši v isti državi članici. Zato se dejanska povezava izraža konkretno v sredstvih, na katera se nanaša začasni ukrep, vključno z ukrepom zavarovanja.

72.

Kraj plačila garancije pa po drugi strani ni pomemben.

73.

Kot je bilo že navedeno, je bil v tem sporu namen začasnih ukrepov ali ukrepov zavarovanja zavarovati ugotovitveni zahtevek glede neobstoja pravice poljske državne blagajne do unovčitve garancije. Bolgarsko pritožbeno sodišče je za izvršitev teh ukrepov odredilo rubež terjatve poljskega javnega naročnika do bolgarske zavarovalnice Evroins AD.

74.

Dejanska povezava med bolgarskimi sodišči ter začasnimi ukrepi ali ukrepi zavarovanja je nenazadnje odvisna od tega, ali se za navedeno terjatev šteje, da je v Bolgariji, ( 52 ) kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

75.

Ali se mora bolgarsko sodišče izreči za nepristojno za odločanje o zahtevanem začasnem ukrepu, vključno z ukrepom zavarovanja, če je bil pri (poljskem) sodišču, ki odloča v sporu o glavni stvari, podan identičen predlog ( 53 ) in ga je slednje zavrnilo?

76.

Odgovor dopušča dva pristopa, in sicer glede na to, ali je odločba poljskega sodišča, ki nasprotuje odreditvi začasnih ukrepov ali ukrepov zavarovanja, pravnomočna ali ne. Ker iz predloženih podatkov ni mogoče z gotovostjo sklepati o pravnomočnosti te odločbe, bom obravnaval oba možna primera.

77.

V sistemu Uredbe št. 1215/2012 se lahko postopek v glavni stvari ali postopek zavarovanja, uveden v eni državi članici, zaključi s sklicevanjem na pravnomočnost ( 54 ) sodne odločbe o istem zahtevku, sprejete v drugi državi, po ustrezni postopkovni poti.

78.

Iz stališč strank sklepam, da je učinkovanje res judicata ( 55 ) poljske odločbe sporno vprašanje, ki ga mora rešiti predložitveno sodišče. Vendar pa raje kot izraz res judicata (términ, ki postane težaven, ko se uporabi za začasne odločbe) uporabljam izraz pravnomočnost, to je dokončnost sodne odločbe brez možnosti nadaljnjega pravnega sredstva.

79.

Če se potrdi, da je odločba o zavarovanju na Poljskem postala pravnomočna, bo lahko na enak način učinkovala tudi v Bolgariji in preprečila (dokler bodo dejanske okoliščine iste) ( 56 ) sprejetje drugega ukrepa z istim zahtevkom med istima strankama.

80.

Varhoven kasacionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče) sprašuje tudi, v katerem trenutku nastopijo normativne posledice obstoja tuje sodne odločbe. Natančneje, sprašuje, ali se mora izreči za nepristojno takrat, ko se predložijo dokazi o tej odločbi.

81.

Odgovor je načeloma pritrdilen. V skladu s členom 36(1) Uredbe št. 1215/2012 za priznanje sodne odločbe iz ene države članice v drugi ni potreben noben postopek. Kdor se nanjo sklicuje, pa mora spoštovati formalne pogoje, določene v členu 37, pri čemer mora predložiti verodostojen izvod sodne odločbe in potrdilo iz člena 53, ki je v skladu z Uredbo nujno potrebno. ( 57 ) Sodišče ali organ, pred katerim se uveljavlja tuja sodna odločba, lahko zahteva tudi prevod ali transliteracijo, kot to določa člen 37(2).

82.

Stranka, za katero bi imelo priznanje izdane sodne odločbe negativen učinek, lahko, če se ji to zdi potrebno, zahteva zavrnitev priznanja iz katerega od razlogov iz člena 45. Tako zahtevo je v skladu s členom 36(3) Uredbe mogoče podati tudi v drugem postopku, tako da se o njej odloči kot o predhodnem vprašanju.

83.

V tem okviru se ne bo mogoče sklicevati na člen 45(1)(c): v okoliščinah obravnavanega primera v Bolgariji še ni ukrepa, ki bi bil nezdružljiv s poljsko sodno odločbo, tako da ta argument proti priznanju ne bi uspel.

84.

Če je zoper poljsko sodno odločbo na Poljskem še dopustna pritožba, potem se za Uredbo št. 1215/2012 šteje, da postopek v zvezi z ukrepi zavarovanja v tej državi še vedno poteka.

85.

V takšnem primeru lahko zainteresirana stranka vsekakor zahteva priznanje ukrepa v Bolgariji. ( 58 ) Vendar pa lahko dejstvo, da je zoper ukrep še vedno možna pritožba, pomeni, da je zahteva preuranjena. Uredba zaprošenemu sodišču dovoljuje, da prekine postopek priznanja tuje sodne odločbe, če se ta izpodbija v državi članici izvora. ( 59 )

86.

Glede na to, da v Bolgariji poteka postopek na podlagi identičnega in poznejšega zahtevka za ukrep zavarovanja, menim, da je pravilo litispendence, ki nalaga obveznosti po uradni dolžnosti sodišču, ki je pozneje začelo postopek, primernejše.

87.

Listinski dokaz o poljski odločbi ima (ali lahko ima, če izpolnjuje pogoje, določene z veljavno zakonodajo) ( 60 ) dokazno vrednost glede osrednjih elementov iz člena 29 Uredbe št. 1215/2012:

88.

Če se pri preverjanju teh elementov potrdi, da je poljsko sodišče prvo začelo obravnavati spor in da gre za isti zahtevek med istimi strankami, se bo bolgarsko sodišče na podlagi člena 29(1) Uredbe št. 1215/2012 moralo izreči za nepristojno.

89.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija), odgovori: