1.

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče prosi Sodišče za razlago določb Direktive 2001/83/ES, ( 2 ) da bi se pojasnilo, ali lahko država članica ob upoštevanju narave in obsega harmonizacije, ki se izvaja s to direktivo, prepove razširjanje informacij, ki spodbujajo nakup zdravil, ne le kadar se nanašajo na določeno zdravilo, ampak tudi kadar se nanašajo na splošno na zdravila, ki se ne izdajajo na zdravniški recept.

2.

Členi od 86 do 100 Direktive 2001/83, ki se nanašajo na oglaševanje zdravil, so v naslovih VIII in VIIIa, ki sta naslovljena „Oglaševanje“ oziroma „Obveščanje in oglaševanje“.

3.

Člen 86(1) te direktive določa:

„Za namen tega naslova izraz ‚oglaševanje zdravil‘ vključuje vse oblike obveščanja, vključno z obveščanjem od vrat do vrat, agitiranjem ali spodbujanjem z namenom, da se spodbuja predpisovanje, izdajanje, prodaja ali potrošnja zdravil; vključuje zlasti:

[…]“

4.

Člen 87(3) navedene direktive med drugim določa, da oglaševanje zdravila „spodbuja smotrno uporabo zdravila, s tem da zdravilo predstavlja objektivno in brez pretiravanja o njegovih lastnostih“.

5.

Člen 90 iste direktive določa seznam podatkov, ki jih ne sme vsebovati oglaševanje zdravila širši javnosti.

6.

Točka 18.12 Ministru kabineta noteikumi Nr. 378 „Zāļu reklamēšanas kārtība un kārtība, kādā zāļu ražotājs ir tiesīgs nodot ārstiem bezmaksas zāļu paraugus“ (uredba sveta ministrov št. 378 o načinih oglaševanja zdravil in pogojih, pod katerimi lahko proizvajalec zdravil zdravnikom ponudi brezplačne vzorce zdravil) z dne 17. maja 2011 (Latvijas Vēstnesis, 2011, št. 78; v nadaljevanju: sporna določba) določa:

„V oglaševanje zdravila širši javnosti je prepovedano vključiti informacije, ki spodbujajo nakup zdravila z upravičevanjem potrebe po takem nakupu zaradi cene zdravila, z razglašanjem posebne razprodaje ali navajanjem, da se zdravilo prodaja v paketu z drugimi zdravili (vključno po znižani ceni) ali proizvodi.“

7.

SIA „EUROAPTIEKA“ je družba s sedežem v Latviji, ki opravlja lekarniško dejavnost in je del skupine, ki ima v tej državi članici mrežo lekarn in maloprodajnih podjetij z zdravili. V skladu z latvijskim pravom lahko lekarne poleg zdravil dobavljajo tudi druge proizvode.

8.

Družba EUROAPTIEKA je marca 2016 na svojem spletnem mestu in v svojem mesečnem časopisu objavila oglas, v katerem je ponujala 15‑odstotni popust na prodajno ceno katerega koli zdravila v primeru nakupa vsaj treh artiklov.

9.

Veselības inspekcijas Zāļu kontroles nodaļa (oddelek zdravstvenega inšpektorata za nadzor zdravil, Latvija) je z odločbo z dne 1. aprila 2016 družbi EUROAPTIEKA na podlagi sporne določbe prepovedal oglaševanje te promocijske prodaje (v nadaljevanju: odločba z dne 1. aprila 2016).

10.

Družba EUROAPTIEKA je pri predložitvenem sodišču vložila ustavno pritožbo v zvezi s skladnostjo sporne določbe s členoma 100 in 105 latvijske ustave, ki določata svobodo izražanja oziroma lastninsko pravico, ter členom 288, tretji odstavek, PDEU, leta 2020 pa se je nato začel postopek.

11.

Družba EUROAPTIEKA je v utemeljitev ustavne pritožbe na eni strani navedla, da se sporna določba ne uporablja le za oglaševanje določenega zdravila, ampak tudi za oglaševanje zdravil na splošno. Torej naj bi bila s to določbo omejena njena pravica do oglaševanja širši javnosti zaradi promocije svoje blagovne znamke in krepitve svoje prepoznavnosti, hkrati pa naj bi ji prepovedovala obveščanje potrošnikov o pogodbenih pogojih prodaje proizvodov, ki so jim na voljo. Zaradi navedene določbe naj bi se tako zmanjšala redna klientela njenih lekarn, s čimer naj bi bilo poseženo v njeno lastninsko pravico, saj je treba klientelo obravnavati kot premoženje v smislu člena 1 Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisani 4. novembra 1950 v Rimu.

12.

Na drugi strani, v zvezi z delom ustavne pritožbe, na katerem temeljijo vprašanja za predhodno odločanje, je družba EUROAPTIEKA menila, da zakonodajalec ni pooblastil sveta ministrov za to, da za prenos Direktive 2001/83 sprejme določbo, kakršna je sporna določba. Ta direktiva naj se namreč ne bi uporabljala za katero koli oglaševanje v zvezi s farmacevtskim sektorjem ali zdravili na splošno, ampak samo za oglaševanje v zvezi z določenimi zdravili. Poleg tega naj bi bila z navedeno direktivo izvedena popolna harmonizacija na področju oglaševanja zdravil, države članice pa naj ne bi bile upravičene v svoji zakonodaji določiti dodatnih zahtev. Svet ministrov naj bi s sprejetjem sporne določbe razširil seznam prepovedanih načinov oglaševanja iz člena 90 te direktive, s tem pa naj bi kršil člen 288, tretji odstavek, PDEU.

13.

Svet ministrov je trdil, da dejstvo, da sporna določba določa strožje pogoje za oglaševanje zdravil, ne pomeni, da je prekoračil pooblastilo, ki mu ga je podelil zakonodajalec za prenos določb Direktive 2001/83. Pojem „oglaševanje zdravil“, kot je opredeljen v tej direktivi, naj bi bilo namreč treba razlagati široko. Poleg tega naj bi člen 87(3) te direktive prepovedoval vsakršno oglaševanje, ki spodbuja nesmotrno uporabo zdravil, ta prepoved pa naj bi veljala za uporabo vsakega zdravila.

14.

Predložitveno sodišče ob sklicevanju na sodbo Gintec ( 3 ) navaja, da je Sodišče razsodilo, da je bila z Direktivo 2001/83 izvedena popolna harmonizacija na področju oglaševanja zdravil, pri čemer so primeri, v katerih lahko države članice sprejmejo določbe, ki odstopajo od pravil, določenih s to direktivo, izrecno navedeni. Navedeno sodišče meni, da je treba sporno določbo obravnavati kot ureditev v zvezi z „oglaševanjem zdravil“ v smislu navedene direktive. Poleg tega naj ta direktiva ne bi nasprotovala sporni določbi, saj naj bi se v njej določena prepoved skladala s cilji, zastavljenimi z Direktivo 2001/83.

15.

Vendar se predložitvenemu sodišču kljub vsemu porajajo dvomi o tem, kako razlagati člen 86(1) ter člena 87 in 90 Direktive 2001/83.

16.

Na prvem mestu, predložitveno sodišče navaja, da mora v skladu s členom 89(1)(b), prva alinea, Direktive 2001/83 vsako oglaševanje zdravila vključevati ime zdravila in njegovo splošno ime, če je to primerno. To bi lahko pomenilo, da bi samo oglaševanje določljivih zdravil pomenilo „oglaševanje zdravil“ v smislu te direktive.

17.

Predložitveno sodišče navaja, da sporna določba ne zahteva, da tisto, kar se v skladu z njo obravnava kot oglaševanje zdravila širši javnosti, vključuje informacije, povezane z določenimi zdravili, kot je ime zdravila, temveč prepoveduje vključitev nekaterih informacij v oglaševanje v zvezi z njimi, zlasti informacij glede njihove cene. Ker naj torej ta določba ne bi urejala informacij o samih zdravilih in njihovem imenu, ampak tiste o njihovi ceni, naj bi bilo mogoče ravnanja iz navedene določbe obravnavati ne kot oglaševanje v smislu Direktive 2001/83, ampak kot obliko obveščanja, zato naj ta določba ne bi spadala na področje uporabe navedene direktive.

18.

Na drugem mestu, predložitveno sodišče navaja, da sporna določba določa prepoved, ki ne ustreza nobenemu od načinov oglaševanja, ki so prepovedani v členu 90 Direktive 2001/83. Postavljalo naj bi se torej vprašanje, ali lahko države članice razširijo seznam prepovedanih načinov oglaševanja iz te določbe. Pri tem posebej navaja, da bi bilo mogoče člen 87(3) te direktive v povezavi z njeno uvodno izjavo 45 razlagati tako, da državam članicam daje možnost, da prepovejo kakršno koli oglaševanje zdravil, ki je očitno prekomerno ali slabo pripravljeno in ki bi lahko kot tako vplivalo na javno zdravje.

19.

V teh okoliščinah je Latvijas Republikas Satversmes tiesa (ustavno sodišče, Latvija) s sklepom z dne 6. oktobra 2020, ki je na Sodišče prispel 20. oktobra 2020, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

20.

Pisna stališča so predložile družba EUROAPTIEKA, latvijska, grška in poljska vlada ter Evropska komisija. Obravnave ni bilo.

21.

Iz besedila nekaterih odlomkov v stališčih strank bi bilo mogoče sklepati, da se zadeva iz postopka v glavni stvari nanaša na vprašanje, ali je z vidika latvijske ustave in prava Unije zakonita odločba z dne 1. aprila 2016, s katero je bilo družbi EUROAPTIEKA prepovedano oglaševanje iz postopka v glavni stvari.

22.

Vendar se ne zdi, da bi se ustavna pritožba, ki jo je družba EUROAPTIEKA vložila pri predložitvenem sodišču, nanašala na zakonitost te odločbe.

23.

Družba EUROAPTIEKA v okviru te ustavne pritožbe, vložene več let po sprejetju odločbe z dne 1. aprila 2016 na podlagi sporne določbe, namreč izpodbija skladnost sporne določbe z latvijsko ustavo in pravom Unije. ( 4 )

24.

Torej je treba Direktivo 2001/83 razlagati ne ob upoštevanju ravnanja družbe EUROAPTIEKA, ampak normativne vsebine sporne določbe.

25.

Glede pojasnil, ki jih je treba dati predložitvenemu sodišču, da se bo lahko izreklo o združljivosti sporne določbe s pravom Unije, je treba ob upoštevanju predstavitve razlogov, iz katerih se je to sodišče odločilo postaviti vprašanja o razlagi Direktive 2001/83, in trditev, ki jih je v ustavni pritožbi, vloženi pri predložitvenem sodišču, navedla družba EUROAPTIEKA, na prvem mestu opredeliti, ali so ravnanja, na katera se nanaša sporna določba, zajeta s pojmom „oglaševanje zdravil“ v smislu člena 86(1) te direktive (prvo vprašanje za predhodno odločanje). Če bo odgovor pritrdilen, bo treba na drugem mestu predložitvenemu sodišču dati pojasnila, na podlagi katerih bo lahko preverilo, ali je latvijski zakonodajalec ob upoštevanju manevrskega prostora, s katerim razpolaga država članica pri izvajanju navedene direktive, to pravilno prenesel v nacionalno pravo (drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje).

26.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, ali je treba člen 86(1) Direktive 2001/83 razlagati tako, da je razširjanje informacij, ki spodbujajo nakup zdravila s tem, da upravičujejo potrebo po takem nakupu z njegovo ceno, z razglašanjem posebne razprodaje ali navajanjem, da se zdravilo prodaja v paketu z drugimi zdravili (vključno po znižani ceni) ali proizvodi, zajeto s pojmom „oglaševanje zdravil“ v smislu te določbe, tudi če se te informacije ne nanašajo na določeno zdravilo, ampak na splošno na zdravila, ki se ne izdajajo na zdravniški recept.

27.

Prvič, čeprav prvo vprašanje za predhodno odločanje napotuje na naslov VIII Direktive 2001/83, naslovljen „Oglaševanje“, velja opredelitev pojma „oglaševanje zdravil“ iz člena 86(1) te direktive za vse določbe tega naslova („Za namen tega naslova […]“). Za odgovor na to vprašanje je torej treba razložiti predvsem to določbo.

28.

Drži sicer, da se naslov VIIIa Direktive 2001/83 prav tako nanaša na področje oglaševanja zdravil. Ta naslov med drugim vsebuje posebna pravila o oglaševanju širši javnosti, določena v členih od 88a do 90. ( 5 ) Oglaševanje zdravila širši javnosti pa je kategorija „oglaševanja zdravil“ v smislu člena 86(1) te direktive.

29.

Drugič, pripomniti moram, da je v sporni določbi sicer napoteno na tri primere, navedene v točki 26 teh sklepnih predlogov, vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali ti primeri spadajo na področje uporabe člena 86(1) Direktive 2001/83 ali so iz te določbe izključeni iz razlogov, ki so skupni vsem trem.

30.

Menim namreč, da je te tri primere morda mogoče preučiti ločeno v okviru drugega in tretjega vprašanja za predhodno odločanje, medtem ko je treba v okviru prvega vprašanja za predhodno odločanje pojasniti, ali so ravnanja, na katera se nanaša sporna določba, izključena s področja uporabe Direktive 2001/83, kadar se na splošno nanašajo na zdravila, ki se ne izdajajo na zdravniški recept.

31.

Ob upoštevanju predloga za sprejetje predhodne odločbe in informacij, ki jih je predložila latvijska vlada, moram še ugotoviti, da se ravnanja iz sporne določbe nanašajo na zdravila, ki so v Latviji dovoljena in se v tej državi članici ne izdajajo na zdravniški recept. Oglaševanje zdravil brez dovoljenja ( 6 ) in zdravil, ki se izdajajo na zdravniški recept, ( 7 ) je namreč na ravni prava Unije prepovedano.

32.

Torej bom prvo vprašanje za predhodno odločanje najprej analiziral z vidika jezikovne, sistematične in teleološke razlage člena 86(1) Direktive 2001/83, nato pa rezultat te analize primerjal z ugotovitvami, ki jih je mogoče izpeljati iz nedavnih sodb Sodišča, zlasti sodb A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil) ( 8 ) in DocMorris ( 9 ), na kateri stranki napotujeta v pisnih stališčih in pisnih odgovorih Sodišču.

33.

Člen 86(1) Direktive 2001/83 opredeljuje pojem „oglaševanje zdravil“ tako, da vključuje „vse oblike obveščanja, vključno z obveščanjem od vrat do vrat, agitiranjem ali spodbujanjem z namenom, da se spodbuja predpisovanje, izdajanje, prodaja ali potrošnja zdravil“.

34.

Prvič, pripomniti moram, da se ta določba na eni strani nanaša na zdravila v množini, na drugi strani pa na „vse oblike“ oglaševanja.

35.

Drugič, ob upoštevanju normativne vsebine sporne določbe je treba poudariti, da pojem „oglaševanje zdravil“ zajema zlasti „oglaševanje zdravil širši javnosti“. Zdi se, da so ravnanja iz te določbe a priori povsem zajeta s to opredelitvijo.

36.

Tretjič, Sodišče je ob upoštevanju člena 86(1) Direktive 2001/83 že navedlo, da je sporočilni namen bistvena značilnost oglaševanja v smislu te določbe in odločilen element za razlikovanje med oglaševanjem in preprostim obveščanjem. ( 10 )

37.

Kot priznava predložitveno sodišče, morajo nacionalna sodišča na podlagi konkretnega preizkusa vseh upoštevnih okoliščin obravnavane zadeve presoditi, ali je namen razširjanja informacij oglaševanje. ( 11 ) Vendar je Sodišče opredelilo neizčrpen seznam upoštevnih meril in okoliščin za presojo, ali je treba sporočilo opredeliti za „oglaševanje“, kot so identiteta avtorja sporočila, njegov predmet in vsebina ter krog naslovnikov in značilnosti uporabljenega medija. ( 12 )

38.

Predložitveno sodišče v okviru prvega vprašanja prosi zgolj za pojasnila, na podlagi katerih bo lahko ugotovilo, ali okoliščina, da se razširjanje informacij ne nanaša na določena zdravila, ampak na zdravila na splošno, izključuje to razširjanje iz pojma „oglaševanje zdravil“ v smislu člena 86(1) Direktive 2001/83.

39.

Kot je razvidno iz točke 33 teh sklepnih predlogov, je treba šteti, da je sporočilo, katerega namen je spodbujanje „predpisovanja, izdajanja, prodaje ali potrošnje zdravil“, zajeto s tem pojmom.

40.

Ker je v tem okviru v opredelitvi pojma „oglaševanje zdravil“ za navedbo ciljev oglaševanja uporabljen veznik „ali“ („predpisovanje, izdajanje, prodaja ali potrošnja zdravil“), že samo dejstvo, da je namen razširjanja informacij spodbujanje prodaje zdravil – in ne nujno njihova potrošnja, ki jo je včasih težko opredeliti – zadostuje za ugotovitev, da je navedeno razširjanje zajeto s tem pojmom.

41.

Podobno kot vse stranke razen družbe EUROAPTIEKA menim, da lahko razširjanje informacij v zvezi z zdravili, ki se ne izdajajo na zdravniški recept, načeloma vpliva na potrošnikovo odločitev o nakupu. Pomembno ni zdravilo, ki ga potrošnik kupi, ampak dejstvo, da ga razširjanje informacij spodbuja k nakupu proizvoda, ki spada v široko kategorijo zdravil, ki se ne izdajajo na zdravniški recept. Dalje, če bi se menilo, da razširjanje informacij v zvezi z zdravili na splošno ni oglaševanje, bi se s področja uporabe naslovov VIII in VIIIa Direktive 2001/83 izključilo tudi razširjanje informacij v zvezi z določeno kategorijo zdravil, namenjenih zdravljenju določenega zdravstvenega stanja. Poleg tega ni mogoče izključiti, da lahko potrošniki takšno kategorijo zdravil samodejno povežejo z določenim zdravilom, tudi če njegovo ime v teh informacijah ni navedeno.

42.

Še pomembneje je, da sporna določba – kot je razvidno iz njenega besedila – prepoveduje razširjanje informacij, ki spodbujajo nakup zdravil. Torej se zdi, da mora takšno razširjanje, da se zanj uporablja prepoved iz te določbe, spodbujati („pospeševati“) prodajo („nakup“) zdravil. Tako je – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – oglaševalski namen predpogoj za uporabo sporne določbe in opredeljuje njeno področje uporabe. Šteti je torej treba, da ta določba spada na področje uporabe Direktive 2001/83, saj je s to direktivo v naslovih VIII in VIIIa harmonizirano področje oglaševanja zdravil. ( 13 )

43.

To ugotovitev potrjuje sistematična razlaga Direktive 2001/83.

44.

V okviru razlage pojma „oglaševanje zdravil“ je Sodišče štelo, da člen 86(1) Direktive 2001/83 določa splošno pravilo, ki se uporablja v vseh primerih, v katerih je treba ugotoviti, ali ima neka dejavnost značilnosti oglaševanja zdravila. ( 14 ) Poleg tega je pojasnilo, da člen 87 te direktive vsebuje splošna načela, ki se uporabljajo za vse vrste in elemente oglaševanja zdravil. ( 15 ) Glede, natančneje, oglaševanja širši javnosti so v členu 88 navedene direktive v bistvu prav tako navedena taka splošna načela.

45.

Torej je treba, prvič, pojem „oglaševanje zdravil“ opredeliti široko, da zajame tudi položaje, ki so z vidika vprašanja, ali spadajo na področje uporabe Direktive 2001/83, manj očitni.

46.

V teh okoliščinah se mi dejstvo, da člen 89(1)(b), prva alinea, Direktive 2001/83, ki je umeščen v naslov VIIIa te direktive, določa, da mora celotno oglaševanje zdravila širši javnosti vključevati ime zdravila, ne zdi odločilno, saj gre samo za eno od kategorij oglaševanja zdravil, zajetih s splošnim pojmom iz člena 86(1) te direktive. Če bi se poleg tega – kot trdi poljska vlada – oglaševanje zdravila lahko nanašalo samo na natančno določen proizvod, obveznost njegove jasne opredelitve ne bi bila vključena v posebne določbe v zvezi z določenimi oblikami oglaševanja, ampak v splošne določbe navedene direktive, ki urejajo to oglaševanje.

47.

Drugič, navedbo Sodišča, da se člen 86(1) Direktive 2001/83 uporablja v vseh primerih, v katerih je treba opredeliti, ali ima dejavnost značilnosti oglaševanja zdravila, razumem v tem smislu, da je želel zakonodajalec Unije v zvezi z okvirom, glede na katerega je treba oceniti skladnost dejavnosti oglaševanja zdravil s pravom Unije, dati prednost določbam te direktive, in ne določbam primarnega prava.

48.

Če bi se namreč štelo, da določba, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ne spada na področje uporabe člena 86(1) Direktive 2001/83, bi to vsaj v primeru čezmejnega položaja pomenilo, da bi se normativna vsebina te določbe in njene posledice za notranji trg preučevale ob upoštevanju primarnega prava in, natančneje, temeljnih svoboščin, določenih v Pogodbi DEU.

49.

Kot ponazarja razprava med strankami, v okviru katere družba EUROAPTIEKA trdi, da se sporna določba ne nanaša na zdravila, ki jih prodaja lekarna, ampak na njeno dejavnost, ni mogoče izključiti, da bi se lahko nacionalna določba, s katero so uvedene prepovedi v zvezi z oglaševanjem zdravil na splošno, v primeru čezmejnega položaja navezovala tako na prosti pretok blaga kot na svobodo opravljanja storitev. Sodišče takšno nacionalno določbo načeloma preizkusi z vidika le ene od teh dveh temeljnih svoboščin, če se izkaže, da je ena od njiju drugotna v razmerju do druge in se ji lahko priključi.

50.

V obravnavani zadevi se sporna določba ne nanaša na opravljanje dejavnosti farmacevta ali na storitve prodaje, ampak ureja neko obliko oglaševanja zdravil, ki se ponujajo za prodajo. ( 16 )

51.

Z vidika prostega pretoka blaga bi bilo mogoče sporno določbo šteti za določbo, „ki ureja način prodaje“, v smislu sodne prakse Sodišča in kot določbo, ki izpolnjuje oba pogoja iz sodne prakse, ki temelji na sodbi Keck in Mithouard, ( 17 ) zato bi bila zunaj področja uporabe člena 34 PDEU. ( 18 )

52.

Državam članicam bi bilo zato dovoljeno prepovedati ravnanja, kakršna so ta iz sporne določbe, nad takimi prepovedmi pa se načeloma ne bi izvajal nikakršen nadzor skladnosti z Direktivo 2001/83 in/ali s temeljnimi svoboščinami, določenimi v Pogodbi DEU. Hkrati državam članicam tudi ne bi bilo treba določiti takih prepovedi, tudi če bi navedena ravnanja lahko vplivala na ravnanje potrošnikov. ( 19 ) Kot sem navedel v točki 47 teh sklepnih predlogov, menim, da je zakonodajalec iz teh razlogov dal prednost Direktivi 2001/83, kar se tiče okvira, ki ga je treba upoštevati pri oceni, ali se dejavnosti oglaševanja zdravil skladajo s pravom Unije.

53.

V teh okoliščinah splošnost člena 86(1) Direktive 2001/83 kaže na razlago, v skladu s katero je oglaševanje zdravil na splošno, na kakršno se nanaša sporna določba, zajeto tudi s pojmom „oglaševanje zdravil“ v smislu prvonavedene določbe. To ugotovitev potrjuje teleološka razlaga te direktive.

54.

Na podlagi analize sodne prakse Sodišča je mogoče šteti, da je treba z vidika teleološke razlage pojem „oglaševanje zdravil“ v smislu člena 86 Direktive 2001/83 opredeliti tako, da vključuje vse oblike obveščanja, vključno z obveščanjem od vrat do vrat, agitiranjem ali spodbujanjem, ki lahko škodujejo javnemu zdravju.

55.

Ohranitev javnega zdravja je namreč bistveni cilj Direktive 2001/83. Zdravila se zaradi svojih terapevtskih učinkov bistveno razlikujejo od drugega blaga. Posledica teh učinkov je, da lahko zdravila, če se uživajo brez potrebe ali nepravilno, resno škodijo zdravju, ne da bi se bolnik tega zavedal pri njihovem jemanju. ( 20 )

56.

Kot je priznalo Sodišče, ni mogoče izključiti, da so nekatera tveganja povezana tudi z uporabo zdravil, za katera zdravniški recept ni potreben. ( 21 ) Taka tveganja se po mnenju latvijske vlade nanašajo predvsem na osebe, ki različna zdravila uživajo, ne da bi se posvetovale z zdravnikom. Ta vlada meni, da imajo lahko celo zdravila, ki so a priori neškodljiva, neželene stranske učinke, če se uporabljajo skupaj z drugimi zdravili. Poleg tega bi lahko jemanje več zdravil v prosti prodaji, ki vsebujejo isto sestavino, povzročilo precejšnje predoziranje.

57.

Zakonodajalec Unije je ob priznavanju teh tveganj v členu 88(1) in (2) ter členih 89 in 90 Direktive 2001/83, ki so v naslovu VIIIa te direktive, v povezavi z njeno uvodno izjavo 45 določil, da oglaševanje, namenjeno javnosti, v zvezi z zdravili brez zdravniškega recepta ni prepovedano, temveč dovoljeno pod pogoji in omejitvami iz navedene direktive. ( 22 )

58.

Med te omejitve spada splošna omejitev iz člena 87(3) Direktive 2001/83, v skladu s katero mora oglaševanje zdravila spodbujati smotrno uporabo zdravila, tako da ga predstavlja objektivno in brez pretiravanja o njegovih lastnostih. Menim, da namen te določbe ni preprečiti oglaševanje posameznega zdravila, ampak oglaševanje, ki bi lahko povzročilo nesmotrno rabo zdravil.

59.

Poleg tega menim, da je iz sodne prakse razvidno, da je Sodišče pri razlagi pojma „oglaševanje zdravil“ posebej upoštevalo velik pomen cilja ohranitve javnega zdravja, saj njegova razlaga omogoča uresničitev tega cilja. ( 23 )

60.

Kot sem v zvezi s tem že navedel, lahko oglaševanje zdravil na splošno vpliva na ravnanje potrošnikov, ( 24 ) kar je v nasprotju s ciljem ohranitve javnega zdravja in lahko povzroči tveganja za njihovo zdravje. ( 25 )

61.

Iz tega izhaja, da podobno kot jezikovna in sistematična razlaga tudi teleološka razlaga pojma „oglaševanje zdravil“ kaže na pritrdilni odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje. Preudarkov, ki temeljijo na teh razlagah, ni mogoče omajati z ugotovitvami, ki jih je mogoče izpeljati iz sodb A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil) ( 26 ) in DocMorris ( 27 ), saj jih ni mogoče prenesti na obravnavano zadevo.

62.

Naj spomnim, da je Sodišče v točki 50 sodbe A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil) ( 28 ) ugotovilo, da so členi od 86 do 100 Direktive 2001/83, ki so umeščeni v naslova VIII in VIIIa navedene direktive, namenjeni urejanju vsebine oglasnega sporočila in načinov oglaševanja določenih zdravil, ne urejajo pa oglaševanja storitev spletne prodaje zdravil. Torej je Sodišče odločilo, da se te določbe ne smejo upoštevati zlasti ob preučevanju vprašanja, ali pravo Unije nasprotuje uporabi nacionalne ureditve, s katero se lekarnam prepovedujejo promocijske ponudbe v obliki popusta na skupno ceno naročila zdravil, če je ta višja od določenega zneska.

63.

Oglaševalska akcija iz zadeve, v kateri je bila izdana sodba A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil), ( 29 ) se torej zdi a priori podobna tistim, prepovedanim s sporno določbo v obravnavani zadevi. Zaradi te podobnosti bi se lahko sklenilo, da je mogoče to sodbo prenesti na obravnavano zadevo, tako da Direktiva 2001/83 za odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje ne bi bila upoštevna.

64.

Vendar so okoliščine zadeve, v kateri je bila izdana sodba A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil), ( 30 ) precej drugačne od okoliščin obravnavane zadeve.

65.

Nacionalna ureditev iz prvonavedene zadeve, s katero so bile lekarnam prepovedane zlasti promocijske ponudbe v obliki popusta na skupno ceno, se je namreč le posredno nanašala na zdravila in njihovo oglaševanje, ( 31 ) medtem ko se sporna določba izrecno in neposredno nanaša na oglaševanje zdravil širši javnosti.

66.

Še pomembneje, vprašanje, postavljeno v zadevi, v kateri je bila izdana sodba A (Oglaševanje in spletna prodaja zdravil), ( 32 ) se je v bistvu, kot je razvidno iz njegovega besedila in točke 28 te sodbe, nanašalo na skladnost nacionalne ureditve, ki jo namembna država članica storitve spletne prodaje zdravil, za katera zdravniški recept ni potreben, uporablja za ponudnika te storitve s sedežem v drugi državi članici, s pravom Unije. Natančneje, predložitveno sodišče je želelo v tej zadevi to nacionalno ureditev obravnavati z vidika člena 34 PDEU, člena 85c Direktive 2001/83 in/ali člena 3 Direktive 2000/31/ES. ( 33 )

67.

Sodišče je po tem, ko je ugotovilo, da storitve spletne prodaje zdravil niso izključene s področja uporabe Direktive 2000/31 ( 34 ) in da člen 85c Direktive 2001/83 napotuje zlasti na določbe prvonavedene direktive, vprašanje za predhodno odločanje preučilo ob upoštevanju Direktive 2000/31. Po logiki, na kateri temelji Direktiva 2000/31, za ponudnika storitve informacijske družbe namreč velja nacionalna ureditev države članice, v kateri ima sedež (država članica izvora). Zahteve v zvezi s storitvami informacijske družbe, ki spadajo na koordinirano področje, lahko torej postavi država članica izvora ali – v obsegu, določenem s členom 3(4) navedene direktive – druge države članice. Ureditev, na katero se nanaša obravnavana zadeva, pa je ureditev države članice, v kateri ima ponudnik sedež.

68.

Sodišče je v sodbi DocMorris, ( 35 ) ki je bila izdana po vložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe v obravnavani zadevi, odločalo o vprašanju, ali določbe iz naslova VIII Direktive 2001/83, zlasti člen 87(3) te direktive, nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki lekarni, ki prodaja zdravila po pošti, prepoveduje organiziranje oglaševalske akcije v obliki nagradne igre, ki udeležencem omogoča, da pridobijo predmete za vsakdanjo uporabo, ki niso zdravila, pri čemer je treba za sodelovanje pri tej igri poslati naročilo za zdravilo za uporabo v humani medicini, ki se izdaja na recept, skupaj s tem receptom.

69.

Sodišče je v tej sodbi menilo, da taka oglaševalska akcija ne spada na področje uporabe določb naslova VIII Direktive 2001/83.

70.

Natančneje, Sodišče je ugotovilo, da se zadevno oglaševanje ni nanašalo na določeno zdravilo, ampak na celotno paleto zdravil, ki se izdajajo na recept in jih zadevna lekarna prodaja. Preden je Sodišče prišlo do te ugotovitve, je v točki 21 navedene sodbe ugotovilo, da namen te oglaševalske akcije ni vplivanje na stranko, da bi izbrala določeno zdravilo, temveč vplivanje na stranko, da bi izbrala lekarno, pri kateri bo kupila to zdravilo, pri čemer se ta druga izbira opravi po prvi.

71.

Z vidika teleološke razlage je namreč pomembno to, da navedena oglaševalska akcija v nasprotju z ravnanji iz sporne določbe ni mogla spodbujati nesmotrne uporabe zdravil. Pogoj za nakup zdravil je bila predhodna pridobitev zdravniškega recepta pod nadzorom oseb, usposobljenih za njihovo predpisovanje.

72.

Nasprotno, iz razlogov, že navedenih v točki 41 teh sklepnih predlogov, lahko ravnanja iz sporne določbe potrošnike spodbujajo h kupovanju več zdravil, tudi kadar se na splošno nanašajo na zdravila, ki se ne izdajajo na zdravniški recept. Ker je v zadevni nacionalni ureditvi namreč jasno navedeno, da se oglaševanje – kot v obravnavani zadevi – nanaša na zdravila, se morajo pravila s področja oglaševanja uporabljati, tudi če v oglaševanju ni izrecno navedeno nobeno določeno zdravilo.

73.

Ob upoštevanju nedvoumnih ugotovitev, ki izhajajo iz jezikovne, sistematične in teleološke razlage člena 86(1) Direktive 2001/83, je treba to določbo razlagati tako, da je razširjanje informacij, ki spodbujajo nakup zdravila s tem, da upravičujejo potrebo po takem nakupu s ceno zdravila, z razglašanjem posebne razprodaje ali navajanjem, da se zdravilo prodaja v paketu z drugimi zdravili (vključno po znižani ceni) ali proizvodi, lahko zajeto s pojmom „oglaševanje zdravil“ v smislu navedene določbe, tudi če se te informacije ne nanašajo na določeno zdravilo, ampak na splošno na zdravila, ki se ne izdajajo na zdravniški recept.

74.

Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem za predhodno odločanje, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu na prvem mestu sprašuje, ali je treba člen 87(3) in člen 90 Direktive 2001/83 razlagati tako, da ti določbi nasprotujeta temu, da država članica določi prepovedi, ki ne ustrezajo tistim iz člena 90 te direktive, če se te prepovedi nanašajo na oglaševanje, ki spodbuja nesmotrno uporabo zdravil (prvi del teh vprašanj za predhodno odločanje), na drugem mestu pa še, ali sporna določba vsebuje take prepovedi (drugi del navedenih vprašanj za predhodno odločanje).

75.

Na eni strani moram pripomniti, da se zdi z drugim vprašanjem za predhodno odločanje, kot ga je oblikovalo predložitveno sodišče, predpostavljeno, da se člen 90 Direktive 2001/83 nanaša na prepovedane oblike oglaševanja, vendar ta določba vsebuje prepovedi v zvezi z vsebino oglaševanja zdravila širši javnosti. ( 36 ) Na drugi strani predložitveno sodišče pojasnjuje, da prepovedi iz sporne določbe vsekakor ne ustrezajo tistim iz člena 90 te direktive.

76.

Pred preučitvijo teh vprašanj moram pripomniti, da se družba EUROAPTIEKA v pisnih stališčih – čeprav implicitno – sklicuje na nedopustnost drugega in tretjega vprašanja za predhodno odločanje, ki ju je postavilo predložitveno sodišče. Po njenem mnenju ti vprašanji nista upoštevni za rešitev spora, saj se nanašata na razlago določb Direktive 2001/83, sporna določba pa ne spada na področje uporabe te direktive.

77.

Ugotoviti je treba, da želi predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali sporna določba spada na področje uporabe Direktive 2001/83, zato je treba drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje preučiti le, če je treba na prvo vprašanje odgovoriti pritrdilno. Ker sem na navedeno prvo vprašanje odgovoril pritrdilno, nimam nobenega razloga za ugotovitev, da sta drugo in tretje vprašanje očitno neupoštevni za rešitev spora o glavni stvari. Po mojem mnenju sta ti vprašanji torej dopustni.

78.

Iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da je treba na prvi del drugega in tretjega vprašanja za predhodno odločanje odgovoriti nikalno.

79.

Ti vprašanji, če se bereta skupaj, namreč temeljita na razlagi Direktive 2001/83, v skladu s katero je z njenim členom 90 določen taksativni seznam prepovedi v zvezi z vsebino oglaševanja zdravila širši javnosti, vendar člen 87(3) te direktive državam članicam omogoča, da določijo še druge prepovedi, kadar se z njimi spodbuja smotrna uporaba zdravila.

80.

Tako razlago Direktive 2001/83 je Sodišče podalo v sodbi Gintec, ( 37 ) na katero se sklicuje predložitveno sodišče.

81.

Sodišče se je v tej sodbi izreklo zlasti o vprašanju, ali je ob neobstoju izrecne prepovedi oglaševanja zdravil z žrebanjem v Direktivi 2001/83 takšno oglaševanje dovoljeno ali prepovedano s členom 87(3) te direktive. ( 38 )

82.

V zvezi s tem je Sodišče v bistvu razsodilo, da čeprav Direktiva 2001/83 ne določa posebnih pravil v zvezi z oglaševanjem zdravil v obliki žrebanj, je tako oglaševanje prepovedano med drugim na podlagi člena 87(3) te direktive, če spodbuja nesmotrno uporabo tega zdravila in povzroči njegovo neposredno razdeljevanje javnosti ter izdajo brezplačnih vzorcev.

83.

Sodišče je, da bi prišlo do te ugotovitve, najprej navedlo, da je takšno oglaševanje le težko dopustno glede na nujnost, da se prepreči sleherno prekomerno in slabo pripravljeno oglaševanje, ki bi lahko vplivalo na javno zdravje. Dalje, Sodišče je navedlo, da člen 87(3) Direktive 2001/83 ponavlja to nujnost s tem, da zahteva, da oglaševanje zdravil spodbuja njihovo smotrno uporabo. ( 39 ) Nazadnje, Sodišče se je pridružilo stališču nekaterih vlad in ugotovilo, da oglaševanje zdravila z žrebanjem spodbuja nesmotrno in prekomerno uporabo tega zdravila s tem, da ga predstavlja kot darilo ali dobitek, s čimer odvrne potrošnika od objektivne ocene nujnosti jemanja navedenega zdravila. ( 40 )

84.

Iz tega v zvezi s prvim delom drugega in tretjega vprašanja za predhodno odločanje izhaja, da je treba člen 87(3) in člen 90 Direktive 2001/83 razlagati tako, da ti določbi ne nasprotujeta temu, da država članica določi prepovedi, ki ne ustrezajo tistim iz člena 90 te direktive, če se te prepovedi nanašajo na oglaševanje, ki spodbuja nesmotrno uporabo zdravil.

85.

V zvezi z drugim delom teh vprašanj za predhodno odločanje je treba poudariti, da sporna določba ne prepoveduje razširjanja zgolj informacije o ceni zdravila. Ne nanaša se niti na obveznost, da se za zdravila določi neka cena. Nasprotno, ta določba prepoveduje razširjanje informacij, ki spodbujajo nakup zdravila z navedbo njegove cene, posebne narave prodaje ali njegove prodaje v paketu z drugimi zdravili ali proizvodi (vključno po znižani ceni).

86.

Kot sem že navedel v točki 72 teh sklepnih predlogov, se sporna določba torej nanaša na ravnanja, ki bi lahko potrošnike spodbujala k nakupu več zdravil, ne da bi to nujno povezovali s koristjo za svoje zdravje.

87.

Kot navaja Komisija v odgovorih na pisna vprašanja Sodišča, v takih okoliščinah na potrošnike vedno vpliva cena, pri čemer jih lahko posebna ponudba ali poseben popust spodbudi k temu, da kupijo več, kot potrebujejo. Kadar potrošniki kupijo zdravila, mora prevladati korist za njihovo zdravje (preprečevanje ali zdravljenje), ne pa morebitne ekonomske koristi ali finančne prednosti, povezane z nakupom v okviru posebnih razprodaj ali v paketu z drugimi zdravili ali proizvodi.

88.

Nakup zdravil, ki ga ne vodi korist za zdravje potrošnikov, lahko nato privede do potrošnje zdravil brez upoštevanja te koristi, kar je – ne da bi se sploh omenjala tveganja, ki jih je opredelila latvijska vlada – ( 41 ) vzorčen primer njihove nesmotrne uporabe.

89.

Poleg tega dejstvo, da učinkovito varovanje zdravja in življenja ljudi med drugim zahteva, da se zdravila prodajajo po razumnih cenah, ( 42 ) ne more zasenčiti nujnosti, priznane v uvodni izjavi 45 Direktive 2001/83, da se prepreči sleherno prekomerno in slabo pripravljeno oglaševanje, ki bi lahko vplivalo na javno zdravje. Kot je Sodišče potrdilo v sodbi Gintec, ( 43 ) se ta zahteva odraža v členu 87(3) te direktive, na podlagi katerega mora oglaševanje zdravil spodbujati njihovo smotrno uporabo.

90.

Na drugi del drugega in tretjega vprašanja za predhodno odločanje je treba torej odgovoriti, da se prepovedi oglaševanja, ki spodbuja nakup zdravila z upravičevanjem potrebe po takem nakupu s ceno zdravila, z razglašanjem posebne razprodaje ali navajanjem, da se zdravilo prodaja v paketu z drugimi zdravili (vključno po znižani ceni) ali proizvodi, nanašajo na oglaševanje, ki spodbuja nesmotrno uporabo zdravil.

91.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Latvijas Republikas Satversmes tiesa (ustavno sodišče, Latvija), odgovori: