1.

S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe se prosi za razlago člena 15(1)(c) Luganske konvencije iz leta 2007 ( 2 ), da bi se razjasnilo, katero sodišče je pristojno za odločanje o sporu, v katerem bančna ustanova od stranke zahteva poravnavo debetnega salda na njenem tekočem računu.

2.

Posebnost zadeve je v tem, da sta imeli ob sklenitvi pogodbe obe stranki stalno prebivališče v isti državi (Nemčija), ob vložitvi tožbe pa je imela stranka bančne ustanove stalno prebivališče v Švici ( 3 ). Mednarodnost primera je torej naknadna in ne izvorna.

3.

Sodišče se, če se ne motim, še ni opredelilo o členu 15(1)(c) Konvencije ( 4 ). Je pa razlagalo enakovredno določbo Uredbe (ES) št. 44/2001 ( 5 ), ki je bila nato vključena v Uredbo (EU) št. 1215/2012 ( 6 ), ki še vedno velja.

4.

Sodna praksa Sodišča s tega področja po mojem mnenju ne osvetljuje dovolj dobro vprašanja, katerega vpliv na gospodarsko dejavnost subjekta, ki sklene pogodbo s potrošnikom, ni zanemarljiv.

5.

V oddelku 1 („Splošne določbe“) naslova II sta člena 2 in 3, ki določata:

6.

V oddelku 4 („Pristojnost za potrošniške pogodbe“) naslova II so členi 15, 16 in 17, ki določajo:

– Člen 15(1)(c):

„1.   V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člena 4 in 5(5):

[…]

– Člen 16(2):

„2.   Druga pogodbena stranka lahko sproži postopek zoper potrošnika samo pred sodišči države, ki jo veže ta konvencija, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.“

– Člen 17(3):

„Od določb tega oddelka je mogoče odstopati samo z dogovorom [o pristojnosti]:

7.

Družba Commerzbank AG, katere glavni sedež je v Frankfurtu na Majni (Nemčija), ima podružnico v Dresdnu (Nemčija); prek nje je leta 2009 stranki, katere stalno prebivališče je bilo tedaj prav tako v Dresdnu, odprla račun, ki ga je vodila kot tekoči račun.

8.

Stranka je od banke prejela kreditno kartico, transakcije, opravljene z njo, pa so se obračunavale na računu. Banka je dopuščala negativna stanja na računu stranke, kadar je ta s svojo kreditno kartico razpolagala s sredstvi v breme tega računa, čeprav njegov saldo ni bil zadosten.

9.

Stranka banke se je leta 2014 preselila v Švico. Januarja 2015 je želela končati poslovno razmerje z družbo Commerzbank AG. Na tekočem računu je bil na ta datum izkazan debetni saldo, ki je bil posledica bremenitve iz septembra 2013 in ki ga stranka ni hotela poravnati, ker naj bi kreditno kartico brez njenega soglasja zlorabile tretje osebe.

10.

Družba Commerzbank je aprila 2015 s takojšnjim učinkom odpovedala pogodbeno razmerje in ugotovila, da je v plačilo zapadel dolg iz naslova debetnega salda. Stranka banke tega salda dalje ni hotela poravnati.

11.

Družba Commerzbank je pri Amtsgericht Dresden (okrajno sodišče v Dresdnu, Nemčija) vložila tožbo za plačilo dolgovanega zneska, ki jo je to sodišče zaradi nepristojnosti zavrglo kot nedopustno.

12.

Družba Commerzbank je, ker s pritožbo ni uspela, vložila revizijo pri Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija); to je Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

13.

Sodno tajništvo Sodišča je predlog za predhodno odločanje prejelo 3. julija 2020.

14.

Sodišče je po objavi svojega sklepa v zadevi mBank S.A. ( 7 ) zaradi povezave med to zadevo in vprašanjema iz zadevnega predloga 3. septembra 2020 pri predložitvenem sodišču poizvedelo, ali vztraja pri predložitvi svojih vprašanj za predhodno odločanje.

15.

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) je 6. oktobra 2020 Sodišče obvestilo, da umika drugo vprašanje, še vedno pa želi odgovor na prvo.

16.

Pisna stališča so predložile družba Commerzbank, švicarska vlada in Komisija. Presojeno je bilo, da obravnava ni potrebna.

17.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je za uporabo člena 15(1)(c) Konvencije:

18.

Odgovori in argumenti, ki so jih Komisija, švicarska vlada in družba Commerzbank podale v zvezi s tem dvojnim vprašanjem, se razlikujejo. Glede na nekatere od uveljavljanih argumentov ( 8 ) se mi zdi koristno, da pred razlago člena 15(1)(c) Konvencije najprej opozorim na nekatere vidike oddelka 4 naslova II Konvencije, ki se nanaša na pristojnost za potrošniške pogodbe.

19.

Ker so določba, ki je sporna v tej zadevi, in ustrezni določbi Uredb št. 44/2001 in št. 1215/2012 praktično enake, je treba zagotoviti konvergentno razlago vseh teh določb ( 9 ).

20.

Enako kot v navedenih dveh uredbah je treba pojme iz člena 15(1)(c) Konvencije razlagati avtonomno, da se zagotovi njihova enotna uporaba v vseh državah, ki jih veže ta konvencija ( 10 ).

21.

Prednostni cilj oddelka 4 naslova II Konvencije je zagotovitev primernega varstva potrošniku kot pogodbeni stranki, ki velja za gospodarsko šibkejšo in pravno manj izkušeno od stranke, s katero sklene pogodbo ( 11 ) in ki dejavnost opravlja poklicno ali pridobitno ( 12 ).

22.

Ta namen ni absoluten: varstva potrošnikov zakonodajalec ni zasnoval kot neomejenega in tudi Sodišče ga ni razumelo tako. ( 13 )

23.

Mednarodnost obravnavanega položaja je pogoj sine qua non za uporabo Konvencije. Oddelek 4 naslova II, v katerem je urejena pristojnosti za potrošniške pogodbe, ne pomeni izjeme od tega pravila ( 14 ). Z varstvom, ki je v njem zagotovljeno, se skuša uravnotežiti položaja pogodbenih strank gledemednarodne sodne pristojnosti. ( 15 )

24.

Z določbami, v skladu s katerimi so za tožbe, ki jih vloži potrošnik ali ki se vložijo proti njemu, pristojna sodišča države njegovega stalnega prebivališča, se zanj odpravijo nevšečnosti, ki bi jih imel, če bi se moral spustiti v postopek v drugi državi. Predpostavlja se, da kot „šibkejša stranka“ ne more vedno ex ante predvideti mednarodnosti morebitnega postopka ter oceniti svojih tveganj in stroškov ( 16 ). Poleg tega se zagotovi, da potrošnik zaradi okoliščine, da bo moral svoje pravice braniti zunaj države svojega stalnega prebivališča, ni odvrnjen od tega, da jih uveljavlja pred sodiščem ( 17 ).

25.

Varstvo, ki se prizna potrošniku, katerega stalno prebivališče je v državi, ki jo veže Konvencija, torej temelji na tem, da se (a) mu omogoči, da tožbo vloži pri sodiščih, pri katerih bi jo lahko vložil v sporih v zvezi s pogodbami, omejenimi na njegovo državo ( 18 ); in (b) omeji možnost podjetnika, da pri takih sodiščih vloži tožbo zoper potrošnika.

26.

Posledica drugačne rešitev bi lahko bilo zmanjšanje pripravljenosti za potrošnjo zunaj meja lastne države na evropskem trgu (ali trgu Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA)).

27.

Varstvo potrošnika, v zvezi z mednarodno sodno pristojnostjo, ni, kot je bilo že poudarjeno, brezpogojno in ni ločeno od drugih splošnih ciljev Konvencije.

28.

Glede gospodarskega subjekta, pravila o mednarodni sodni pristojnosti na področju potrošniških pogodb nadomestijo ta, določena v členu 2 Konvencije (v skladu s katerim so pristojna sodišča države stalnega prebivališča tožene stranke) in členu 5(1) (o posebni pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji). Treba jih je torej razlagati ozko in se jih ne sme razširiti na položaje, ki se razlikujejo od teh, opredeljenih v besedilu ( 19 ).

29.

To velja še toliko bolj, ker za potrošnika, ki svoj zahtevek uveljavlja pri sodišču, pravila iz oddelka 4 naslova II Konvencije določajo forum actoris.

30.

Da bi se ta pravila uporabila za dejanski primer, morajo biti v zvezi z njim izpolnjeni trije kumulativni pogoji ( 20 ), ki jih je prav tako treba razlagati ozko ali celo omejujoče ( 21 ).

31.

Pravila o mednarodni pristojnosti na področju potrošnikih pogodb ne učinkujejo – ponavljam – ločeno od splošnih načel Konvencije. Okrepitev sodnega varstva oseb s stalnim prebivališčem v Evropski uniji, zagotovitev predvidljivosti sodne pristojnosti in preprečitev tega, da se o isti zadevi vodi več postopkov o isti zadevi, so skupni cilji, ki morajo biti usklajeni s skrbjo za varstvo potrošnika ( 22 ).

32.

To, da lahko gospodarski subjekt predvidi, kje lahko toži in kje je lahko tožen, je ključen dejavnik. Na razlago oddelka 4 naslova II Konvencije vpliva kot protiutež privilegijem potrošnika. Spodaj bom pojasnil, da je to podano pri členu 15(1)(c).

33.

V Konvenciji, kot jo je razlagalo Sodišče, so določeni še drugi podobni ukrepi. Izpostaviti je – med drugimi – mogoče te:

34.

V zvezi s členom 15(1)(c) Konvencije, na razlago katerega se nanaša vprašanje za predhodno odločanje, ki ni bilo umaknjeno, sta načeloma možni dve razlagi, na podlagi katerih je nanj mogoče odgovoriti nikalno ali pritrdilno:

35.

Naj že na tem mestu navedem, da se mi zdijo tehtnejši razlogi v prid prvemu odgovoru. Vendar bi bilo mogoče izoblikovati vmesno rešitev, s katero bi se, glede mednarodne sodne pristojnosti uravnotežila položaja potrošnika in podjetnika, kadar prvi po sklenitvi pogodbe svoje stalno prebivališče prenese v drugo državo.

36.

Sodišče se je že opredelilo glede člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 in člena 17(1) Uredbe št. 1215/2012. Zato se lahko upravičeno vprašamo, ali je na podlagi njegovih sodb mogoče sklepati, da je bilo vprašanje v zvezi z enako formulirano določbo Konvencije že rešeno.

37.

Ne zavračam razlogovanja, ki ga je Sodišče v sodbi Pammer in Alpenhof privzelo kot izhodišče, ter se nato osredotočilo na preverjanje, ali obstajajo razlogi za to, da se v kontekstu člena 15(1)(c) Konvencije razlikuje med dejavnostjo, ki jo podjetnik opravlja v neki državi, in dejavnostjo, ki jo usmerja v to državo. K temu se bom vrnil spodaj ( 27 ).

38.

Menim pa, da doslej sprejete sodbe, ki se navajajo v trditvah, predloženih v teh zadevi, niso odločilne za rešitev obravnavanega spora.

39.

Menim, da je na podlagi teh sodb težko sklepati, da je Sodišče želelo implicitno odgovoriti na vprašanje, kakršno je formulirano v tej zadevi. Predložitveno sodišče, iz katerega navedb je razvidno, da pozna sodno prakso Sodišča, iz nje ne izpelje nedvoumnega odgovora. Zaradi daljnosežnih posledic, ki bi jih uporaba pravil o varstvu potrošnika imela za podjetnika, kadar ga preseneti sprememba stalnega prebivališča stranke, s katero ni računal ali ki je ni mogel predvideti, je o tem potrebna jasna razprava.

40.

Res je, da se je zadeva mBank S.A. nanašala na položaj, ki je podoben temu iz zadevnega predloga za sprejetje predhodne odločbe. Vendar je Sodišče vprašanja, ki so mu bila postavljena v navedeni zadevi, preoblikovalo ( 28 ) in odgovorilo, da „je treba pojem ‚stalno prebivališče potrošnika‘ iz člena 18(2) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da pomeni stalno prebivališče, ki ga ima potrošnik na dan vložitve pravnega sredstva“. Sodišče je svojo argumentacijo omejilo na to podrobnost ( 29 ).

41.

Tudi na podlagi sodbe, sprejete v zadevi C‑327/10 ( 30 ), ni mogoče rešiti dvoma, ki se postavlja v obravnavani zadevi. Sodišče v navedeni sodbi ni zanikalo, da bi lahko pogodba, sklenjena med podjetnikom in potrošnikom, ki imata ob sklenitvi pogodbe stalno prebivališče v isti državi članici, ustrezala členu 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001. Vendar ni obravnavalo elementa, ki je predmet preučitve v tej zadevi ( 31 ).

42.

Podobno je v primeru sodbe v zadevi C‑478/12 ( 32 ), iz katere po mojem mnenju prav tako ni razvidna rešitev obravnavanega problema:

43.

Člen 15(1)(c) Luganske konvencije II izpolnjuje funkcijo, ki jo je prej imel člen 13(1), točka 3, Luganske konvencije iz leta 1988 ( 36 ), ki je v tem delu enaka Bruseljski konvenciji.

44.

Za razumevanje te določbe je treba preučiti njeno vključitev – leta 1978 – v Bruseljsko konvencijo in se seznaniti z njenim naknadnim razvojem.

45.

V izvirni različici (iz leta 1968) Bruseljske konvencije je bilo varstvo potrošnika, v zvezi z mednarodno sodno pristojnostjo, urejeno v členih od 13 do 15. Omejeno je bilo na pogodbe o prodaji na obroke in financiranje takih prodaj ter je odražalo status quo potrošniškega prava držav članic ustanoviteljic Evropske gospodarske skupnosti.

46.

Ob sprejetju Konvencije o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska k Bruseljski konvenciji ( 37 ) je bil členu 13 te konvencije dodan tretji pododstavek, s katerim je bilo njegovo področje uporabe razširjeno na vsako pogodbo o opravljanju storitev ali dobavi blaga, če sta bila poleg tega izpolnjena dva pogoja:

47.

Kumulativna pogoja sta temeljila na členu 5(2), prva alinea, Rimske konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih ( 38 ). Predpostavljala sta „pasivnega“ potrošnika, torej takega, ki ga podjetnik obišče na njegovem prebivališču, z njima pa se je želelo zagotoviti, da med pogodbo in državo stalnega prebivališča potrošnika obstaja tesna povezava.

48.

Obe besedili sta izhajali iz tipičnega primera, v katerem je gospodarski subjekt vstopil na trg druge države s čezmejnim oglaševanjem ( 39 ) ali z individualnimi poslovnimi ponudbami, ki so jih predstavljali zlasti zastopniki ali trgovski potniki ( 40 ).

49.

Razlog za čezmejnost pogodbe je izhajal iz pobude gospodarskega subjekta. Odziv potrošnika na oglaševanje ali ponudbo podjetnika je bil omejen na njegovo matično državo. Zato je bilo upravičeno, da tveganje, povezno z mednarodnostjo in stroški postopka v tej državi, nosi izključno podjetnik.

50.

Sodišče, pri katerem je bilo treba vložiti morebitno tožbo zoper potrošnika in pri katerem je ta lahko vložil tožbo, je bilo predvidljivo za vse udeležence.

51.

S členom 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, ki je povzet v Konvenciji, je bila uporaba oddelka 4 poglavja II razširjena na kakršno koli pogodbo, pogoji, ki so morali biti izpolnjeni, da se je bilo mogoče sklicevati na varstveno pristojnost, pa so bili spremenjeni. To je bilo strojeno zato, da bi se zagotovilo boljše varstvo potrošnikov „glede na nova sredstva sporočanja in razvoj elektronskega poslovanja“ ( 41 ).

52.

Zakonodajalec Unije je pogoje, ki so veljali za podjetnika in potrošnika, nadomestil z drugimi pogoji, ki jih je moral izpolniti le prvi. Potrošnikovo ravnanje, kraj sklenitve pogodbe ali način njene sklenitve naj ne bi bili pomembni ( 42 ).

53.

V Pocarjevem poročilu o Konvenciji je pojasnjena nova različica besedila ( 43 ). V tem poročilu je poudarjeno, da Konvencija „[n]e prinaša nobenih novosti v zvezi s prodajo blaga na obroke ali posojilom z obročnim odplačevanjem, pri katerem ni potrebna bližina pogodbe in države, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče“, medtem ko „[p]ri drugih pogodbah […] razširitev varstva na vse potrošniške pogodbe in posledična razširitev foruma actoris ne bi bila upravičena brez povezave med drugo pogodbeno stranko in državo potrošnikovega stalnega prebivališča“ ( 44 ).

54.

Sodišče je pri razlagi formulacije „usmerja to svojo dejavnost v“ iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 uporabo te določbe pogojilo z namenom prodajalca, da vzpostavi poslovna razmerja s potrošniki iz druge države članice ali drugih držav članic in z njimi sklepa pogodbe ( 45 ).

55.

Sodišče je jasno poudarilo, da razširitev varstva potrošnika izhaja iz istega scenarija kot prej, torej scenarija podjetnika s sedežem v eni državi članici, ki želi osvojiti potrošnike iz drugih držav članic.

56.

Le v takih okoliščinah je mogoče, da podjetnik lahko predvidi mednarodno sodno pristojnost – ki se ji ne more izogniti – sodišč teh drugih držav članic.

57.

Sodišče je razjasnilo, kaj v členu 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 pomeni izraz „usmerja to […] dejavnost“.

58.

Ne vidim razloga za to, da bi se ta določba razlagala drugače v odvisnosti od tega, ali gre pri ravnanju podjetnika za opravljanje dejavnosti v državi, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali za usmerjanje dejavnosti v to državo.

59.

Menim, da se namen gospodarskega subjekta s sedežem v neki državi, da s potrošniki s stalnim prebivališčem v drugi državi vzpostavi poslovna razmerja in z njimi sklepa pogodbe, enako zahteva v obeh primerih.

60.

Iz pripravljalnih dokumentov za Uredbo št. 44/2001 je razvidna enotnost pojma dejavnosti (ki se opravlja v državi stalnega prebivališča potrošnika ali ki se usmerja v to državo) in potrditev, da se določba uporablja za potrošniško pogodbo, sklenjeno „na interaktivni spletni strani, dostopni v državi stalnega prebivališča potrošnika“ ( 46 ). Elektronske pogodbe so tako izenačene s tistimi, ki se sklenejo po telefonu, telefaksu ali s podobnimi sredstvi in za katere pristojnost iz člena 16 ni sporna ( 47 ).

61.

V besedilu sta izraza „opravljati“ in „usmerjati“ dejavnost uporabljena na isti ravni in povezana z veznikom „ali“, ki v tej uporabi označuje enakovrednost elementov, ki ju povezuje ( 48 ).

62.

Posledica, glede mednarodne sodne pristojnosti za podjetnika, je enaka v obeh primerih, zaradi česar morajo zanjo veljati enaki pogoji.

63.

S členom 15(1)(c) Konvencije je področje uporabe oddelka 4 naslova II zamejeno glede na dejavnost podjetnika „v državi, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče“, saj je od tega stalnega prebivališča odvisno, katero sodišče bo pristojno v primeru morebitnega spora.

64.

Sodišče je stalno prebivališče potrošnika za namene člena 18(2) Uredbe št. 1215/2012 (ki ustreza členu 16(2) Konvencije) izenačilo s stalnim prebivališčem, ki ga ima potrošnik na dan vložitve pravnega sredstva ( 49 ).

65.

Pogodba, pri kateri je udeležen potrošnik, je zajeta z določbo, če je – kot komponenta mednarodnosti – stalno prebivališče potrošnika, ki je upoštevno ( 50 ) za mednarodno sodno pristojnost, v državi, v kateri podjetnik opravlja ali v katero usmerja svojo dejavnost.

66.

Ta razlaga je skladna s pojasnili o zgodovini nastanka člena 15(1)(c) Konvencije in namenom zagotovitve, da je mednarodna sodna pristojnost za gospodarski subjekt predvidljiva.

67.

Z vidika samega besedila je člen 15(1)(c) Konvencije podreden, in sicer v smislu, da so z njim urejene potrošniške pogodbe, ki niso zajete v točkah (a) in (b).

68.

Pogoj za uporabo določb iz teh točk – kakor tudi preostalih določb Konvencije – je mednarodnost položaja. Ni pa pogoj za njuno uporabo posebna povezava s stalnim prebivališčem potrošnika, ki jo povzroči njegov sopogodbenik.

69.

Neobstoj posebnega pogoja je bil za besedilo določbe značilen že v njeni prvi različici iz Bruseljske konvencije, ki je ohranjena do danes.

70.

Sodišče je posebno obravnavo pogodb iz točk (a) in (b) pojasnilo s tveganji, ki so neločljivo povezana z obročnimi plačili. Prodaja, ki je zdaj omenjena v členu 15(1)(a) Konvencije, je le ta, pri kateri prodajalec na kupca prenese posest blaga, še preden ta plača celotno ceno.

71.

V teh primerih „je lahko kupec po eni strani ob sklenitvi pogodbe zaveden v zmoto glede dejanskega zneska, ki ga mora plačati, po drugi strani pa bo moral nositi tveganje izgube navedenega blaga, čeprav bo dalje obvezan poravnati še nezapadle obroke“ ( 51 ).

72.

Zaradi resnosti teh tveganj naj bi bilo upravičeno, da se za namene uporabe oddelka 4 naslova II Konvencije poleg tega ne zahteva še bližina med pogodbo in državo stalnega prebivališča potrošnika.

73.

Tako zgodovina in namen zadevne določbe, sodna praksa Sodišča o njej (ali njenih enakovrednih predhodnicah) ter njeno branje v povezavi s členom 16 govorijo v prid takšni razlagi člena 15(1)(c) Konvencije: zahteva se, (a) da podjetnik z opravljanjem svoje gospodarske dejavnosti ali s svojo ponudbo prostovoljno ustvari povezavo z državo pogodbenico, ki ni država njegovega sedeža; in (b) da je ta „druga država“ država stalnega prebivališča potrošnika, pri čemer se kot tako razume to, na podlagi katerega se (oziroma se bo, ko bo to upoštevno) določi (oziroma določila) mednarodna sodna pristojnost.

74.

Na podlagi logičnega sklepanja bi bilo iz zgoraj navedenega mogoče izpeljati, da:

75.

Razumevanje določbe, kakršno sem predlagal zgoraj, pa bi lahko bilo v nasprotju s členom 17 Konvencije, s katerim je urejena izbira pristojnega sodišča v pogodbah iz člena 15.

76.

S členom 17(3) je priznana veljavnost klavzul o izbiri pristojnega sodišča, o katerih se dogovorijo stranke, ki imajo „v času sklenitve pogodbe“ stalno prebivališče ali običajno prebivališče v isti državi (ki jo veže Konvencija), če so v skladu s temi klavzulami pristojna sodišča te države, katere pravo jih ne prepoveduje.

77.

Tako se na prvi pogled zdi, da že v skladu s samo Konvencijo to, da imata obe stranki (podjetnik in potrošnik) na datum sklenitve pogodbe stalno prebivališče v eni sami državi, ni ovira za obstoj mednarodnosti in v končni fazi za določanje sodne pristojnosti.

78.

Pravilo, podobno temu iz člena 17(3) Luganske konvencije II, je bilo določeno v prvi različici (1968) Bruseljske konvencije, in sicer prav v njenem členu 15(3).

79.

V Jenardovem poročilu je pojasnjeno, da je bilo pravilo zaradi razlogov pravičnosti določeno v korist prodajalca ali posojilodajalca s sedežem v isti državi kot kupec ali posojilojemalec, kadar se ta po sklenitvi pogodbe preselita v tujino ( 52 ).

80.

V različici Bruseljske konvencije iz leta 1978 je bilo besedilo te določbe spremenjeno zaradi razjasnitve, da se nanaša na običajno prebivališče ob sklenitvi pogodbe, in ne ob vložitvi tožbe ( 53 ).

81.

Omemba prodajalcev in posojilodajalcev je bila nadomeščena s sedanjim izrazom. O razlogih za to spremembo ni nobenih pojasnil.

82.

V Schlosserjevem poročilu je v okviru obravnave prenosa stalnega prebivališča potrošnika po sklenitvi pogodbe izrecno omenjena majhna verjetnost, da bi to vplivalo na primer iz člena 13(3) v tedaj zavezujoči različici ( 54 ). Zato naj bi se tudi člen 15(3) v takih primerih uporabil le izjemoma.

83.

Vključitev člena 17(3) v oddelek, ki se nanaša na potrošniške pogodbe, ni povezana z vključitvijo člena 15(1)(c) Konvencije ali njemu ustrezajočih določb iz predhodnih predpisov.

84.

Še več, izhodiščni položaj člena 17(3) (stalno prebivališče pogodbenih strank je v času sklenitve pogodbe v isti državi, ki jo veže Konvencija) je pravzaprav nasproten izhodiščnemu položaju člena 15(1)(c).

85.

Vendar se ne zdi, da je zakonodajalec želel izključiti vsakršno povezavo med obema določbama, kajti če bi imel tak namen, ne bi odstranil prvotne omembe dogovora med prodajalcem in kupcem ali posojilodajalcem in posojilojemalcem.

86.

Menim, da se protislovja (ki ga zakonodajalec morda ni opazil) ne bi smelo reševati tako, da se s členom 15(1)(c) zajamejo položaji, za katere ta ni bil zasnovan in v katerih je podjetnik prepuščen na milost in nemilost druge stranke ( 55 ), ne da bi se mu v zameno zagotovila varna rešitev.

87.

Možnost dogovora o pristojnosti v okoliščinah iz člena 17(3) ni samodejna, saj je nazadnje odvisna od odločitve vsake države, ki jo veže Konvencija.

88.

Prav tako nisem prepričan, da je s to možnostjo podjetnik v praksi zavarovan pred nepričakovano spremembo okoliščin, do katere pride zaradi enostranske odločitve potrošnika.

89.

Položaj, opisan v členu 17(3) Konvencije, je po definiciji omejen na matično državo: naravni namen strank, ki se dogovorita o pristojnosti, bo, da izbereta krajevno pristojnost. Ex lege razširitev obsega prvotnega dogovora, s katero bi bil ta spremenjen tako, da bi šlo za določitev pristojnosti na mednarodni ravni ( 56 ), ne bi ustrezala določitvi strank in ne vidim razloga, zakaj bi jima jo bilo treba vsiliti.

90.

Področje uporabe člena 17(3) so klavzule o izbiri pristojnega sodišča, o katerih se stranki dogovorita pred vsakršnim sporom, in sicer ravno za to, da bi odpravili prihodnjo mednarodnost, ki bi nastala zaradi spremembe stalnega prebivališča katere koli od strank ( 57 ).

91.

Verjetnost take določitve je odvisna od okoliščin, v katerih se sklene pogodba: če je v položaju že tedaj zaznaven mednaroden element, je ta verjetnost večja, v nasprotnem primeru pa je manjša ali sploh neobstoječa.

92.

Ta verjetnost je zelo odvisna tudi od izkušenj zadevnega gospodarskega subjekta in nacionalnih pravil o izbiri pristojnega sodišča:

93.

Skratka, z razlago, v skladu s katero bi bilo zaradi uskladitve člena 15(1)(c) in člena 17(3) Konvencije tveganje naknadne spremembe stalnega prebivališča potrošnika v vsakem primeru na strani podjetnika:

94.

Zato menim, da je treba to razlago zavrniti.

95.

Če Sodišče ne bi sprejelo mojega predloga, bi morda moralo oblikovati rešitev, ki bi omogočala tako uresničevanje cilja varstva potrošnika v primeru nastanka mednarodnosti (vključno s to, ki jo povzroči sam) kot cilja zagotovitve, da lahko gospodarski subjekt predvidi mednarodno sodno pristojnost, ki jo člen 15(1)(c) Konvencije povezuje z njegovo čezmejno gospodarsko dejavnostjo.

96.

Menim, da antinomija, o kateri sem preudarjal zgoraj, ni popolnoma nepremostljiva. Člen 15(1)(c) Konvencije bi bilo mogoče razlagati tako, da so z njim zajeti vsi položaji, v katerih podjetnik svojo gospodarsko dejavnost opravlja v državah oziroma usmerja v države, ki niso te, v kateri ima sedež, pri čemer je ena od teh držav ta, v kateri ima potrošnik ob vložitvi tožbe stalno prebivališče.

97.

V tem okviru okoliščina, da imata ob sklenitvi pogodbe obe stranki stalno prebivališče v isti državi, ki jo veže Konvencija, ne bi bila ovira za uporabo člena 15(1)(c) in torej oddelka 4 naslova II Konvencije z vsemi upoštevnimi posledicami.

98.

V istem okviru lahko potrošnik, ki svoje stalno prebivališče a posteriori prenese v drugo državo, ki jo veže Konvencija, tožbo vloži pri sodiščih kraja sedeža gospodarskega subjekta ali pri sodiščih kraja svojega novega stalnega prebivališča. Gospodarski subjekt pa lahko tožbo vloži le pri sodiščih zadnjenavedenega kraja.

99.

Zavedam se, da gospodarski subjekt, če ima ob pripravi in sklenitvi pogodbe sedež v isti državi kot potrošnik stalno prebivališče in če ob tem ni podan nikakršen element, ki bi naznanjal prihodnjo mednarodnost, načeloma ne bo imel razlogov za predvidevanje, da bo v zvezi s to konkretno pogodbo vložena tožba v drugi državi.

100.

Predvidljivost je v tem primeru na višji ravni abstrakcije. Običajno skrben podjetnik mora zaradi dejstva, da v drugi državi opravlja neko vrsto dejavnosti, računati s tem, da bo v njej lahko tožen v zvezi z vsako pogodbo, ki jo je zaradi njenega predmeta mogoče umestiti v okvir te dejavnosti ( 59 ), če bo potrošnik svoje stalno prebivališče prenesel v to državo.

101.

Običajno skrben gospodarski subjekt lahko zaradi te možnosti – ki mu je znana, ker izhaja iz njegove dejavnosti – uporabi orodje iz člena 17(3), to je, sklene lahko dogovor o pristojnosti, s katerim bodo kot pristojna določena sodišča države, v kateri sta imela ob sklenitvi pogodbe stalno prebivališče tako gospodarski subjekt kot potrošnik (če v skladu s pravom te države tak dogovor ni prepovedan).

102.

Ta rešitev, ki ni optimalna, do neke mere izhaja iz sodne prakse Sodišča:

103.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) odgovori tako:

Člen 15(1)(c) Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisane v Luganu 30. oktobra 2007, ki je bila v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2009/430/ES z dne 27. novembra 2008, je treba razlagati tako, da se ne uporabi, kadar imata pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe stalno prebivališče (v smislu členov 59 in 60 te konvencije) v isti državi, ki jo veže Konvencija, in se mednarodni element v pravnem razmerju pojavi šele naknadno s tem, da se potrošnik pozneje preseli v drugo državo, ki jo prav tako veže Konvencija.

Podredno, člen 15(1)(c) Konvencije se uporabi, če je stalno prebivališče strank ob sklenitvi pogodbe v isti državi, ki jo veže Konvencija, in se potrošnik pozneje preseli v drugo državo, ki jo prav tako veže Konvencija, če gospodarski subjekt v državi novega stalnega prebivališča potrošnika izvaja pridobitne dejavnosti, kakršne so te, zaradi katerih je prišlo do sklenitve pogodbe.