1.

Evropska unija se je v zadnjih letih 20. stoletja v okviru pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah najprej z Maastrichtsko pogodbo ( 2 ) in nato z Amsterdamsko pogodbo ( 3 ) lotila vprašanj družinskega prava, povezanih z integracijo.

2.

Za ureditev sodne pristojnosti v zakonskih sporih je bila najprej sprejeta konvencija, ki ni začela veljati ( 4 ), nato pa Uredba (ES) št. 1347/2000 ( 5 ), ki je bila razveljavljena z Uredbo (ES) št. 2201/2003 ( 6 ), ki še vedno velja ( 7 ).

3.

Sodišče je člen 3 Uredbe št. 2201/2003 razlagalo v okviru več postopkov predhodnega odločanja. ( 8 ) Če se ne motim, se nobeden ni nanašal na posledice, ki bi jih za razlago tega člena imela dopustitev, da ima en zakonec (ali da imata oba) lahko dve ali celo več „običajnih prebivališč“.

4.

Sodišče bo v okviru obravnave tega predloga za sprejetje predhodne odločbe torej lahko preučilo vprašanje, o katerem je že odločalo na drugih področjih, ( 9 ) na zadevnem področju pa še ne. Za oblikovanje odgovora bo najprej treba opredeliti obseg pojma „običajno prebivališče“, kadar se ta uporablja za določitev mednarodne sodne pristojnosti v sporih v zvezi z razvezo, prenehanjem življenjske skupnosti ali razveljavitvijo zakonske zveze.

5.

V uvodni izjavi 1 je navedeno:

„Evropska skupnost si je zastavila cilj oblikovati območje svobode, varnosti in pravice, v katerem je zagotovljen prost pretok oseb. V ta namen mora Skupnost med drugim sprejeti tudi ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, potrebne za pravilno delovanje notranjega trga.“

6.

V uvodni izjavi 8 je navedeno:

„Glede sodnih odločb o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze je treba to uredbo uporabljati le za prenehanje zakonskih vezi in ne sme zadevati vprašanj, kot so razlogi za razvezo, premoženjske posledice zakonske zveze ali drugih pomožnih ukrepov.“

7.

Člen 3 določa:

„1.   V zadevah glede razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze so pristojna sodišča države članice:

[…]“.

8.

FA z irskim državljanstvom in IB s francoskim državljanstvom sta leta 1994 na Irskem sklenila zakonsko zvezo. Imata tri zdaj že polnoletne otroke.

9.

IB je 28. decembra 2018 vložil tožbo za razvezo zakonske zveze pri Tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu, Francija).

10.

Juge aux affaires familiales du tribunal de grande instance de Paris (sodnik za družinske zadeve pri okrožnem sodišču v Parizu) je s sklepom z dne 11. julija 2019 razglasil, da francoska sodišča niso pristojna za odločanje o razvezi zakonske zveze. Izrek je obrazložil s temi dejstvi:

11.

IB je zoper sklep prvostopenjskega sodišča vložil pritožbo pri cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu, Francija), s katero je predlagal, naj se ta sklep razveljavi in ugotovi, da so francoska sodišča krajevno pristojna za odločanje o razvezi zakonske zveze. Zlasti je prerekal ugotovitev, da v Franciji ni nameraval vzpostaviti „trajnega ali običajnega središča interesov z željo, da bi ta kraj postal stalne narave“.

12.

FA je pritožbenemu sodišču predlagala, naj izpodbijani sklep potrdi.

13.

Cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu) je presodilo, da je IB najmanj šest mesecev pred vložitvijo tožbe za razvezo zakonske zveze v Franciji vzpostavil stalno in trajno prebivališče, vendar ob tem ni izgubil prebivališča na Irskem, kjer je ohranil družinske vezi in kamor se je iz osebnih razlogov odpravljal enako redno kot pred tem.

14.

Zato meni, da ima IB v Franciji prebivališče, ki ima zaradi značilnosti stalnosti in trajnosti naravo običajnega prebivališča, in obenem prebivališče z enakima značilnostma na Irskem.

15.

Na podlagi tega navedeno sodišče sklepa, da bi bila lahko v skladu s členom 3(1)(a), peti in šesti pododstavek, Uredbe št. 2201/2003 za odločanje o razvezi zakonske zveze enako pristojna francoska in irska sodišča.

16.

V teh okoliščinah je presodilo, da je nujna razlaga pojma „običajno prebivališče“, in zato Sodišču predložilo to vprašanje za predhodno odločanje:

„Ali je mogoče, kadar, tako kot v obravnavanem primeru, iz dejanskih okoliščin izhaja, da eden od zakoncev živi v dveh državah članicah, v smislu člena 3 Uredbe št. 2201/2003 in za namen njegove uporabe šteti, da ima ta zakonec običajno prebivališče v dveh državah članicah, tako da so sodišča teh dveh držav članic – v primeru izpolnjevanja pogojev, naštetih v navedenem členu, v obeh državah članicah – enako pristojna za odločanje o razvezi zakonske zveze?“

17.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je sodno tajništvo Sodišča prejelo 30. junija 2020.

18.

Pisna stališča so predložile FA, nemška, francoska, irska in portugalska vlada ter Evropska komisija.

19.

IB je 17. februarja 2021 vložil obrazloženi predlog za obravnavo. Vendar je dal soglasje, da se obravnava zaradi zdravstvene krize nadomesti s pisnimi navedbami; tako je bilo tudi odrejeno. Navedbe, ki so bile predložene, ker obravnava ni bila opravljena, so poleg IB podale še francoska in irska vlada ter Komisija.

20.

Premisa vprašanja za predhodno odločanje je okoliščina, da oseba „živi v dveh državah članicah“. ( 10 ) Predložitveno sodišče želi izvedeti, kakšen je pomen tega dejavnika za določitev sodišča, ki je pristojno za odločanje o tožbi za razvezo zakonske zveze.

21.

V odgovoru bo treba oblikovati stališče o tem, kaj je treba razumeti pod pojmom „običajno prebivališče“ odrasle osebe za namene člena 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003. Če bi se potrdilo, da ima IB lahko običajno prebivališče v smislu te določbe v dveh državah članicah, bo treba preučiti še, ali so sodišča teh držav enako pristojna za odločanje o razvezi zakonske zveze.

22.

Za boljše razumevanje ureditve, ki se uporabi, se bom skliceval predvsem na njene predhodnice.

23.

Z Uredbo št. 2201/2003 so za celotno Evropsko unije z izjemo Danske urejeni mednarodna sodna pristojnost v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, priznavanje in izvrševanje odločb ter sodelovanje med organi.

24.

Ne gre za prvi instrument za ureditev tega področja. Kot sem že omenil, je bila leta 1998 sklenjena konvencija o istih vidikih (čeprav je bila starševska odgovornost z njo urejena v manjšem obsegu). Skupaj z njo je bilo izdelano pojasnjevalno poročilo, v katerem je bil obrazložen smisel pravil, ki jih ta konvencija določa. ( 11 )

25.

Konvencija iz leta 1998 ni začela veljati. Ker je Skupnost kmalu zatem pridobila pristojnost na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, je bila njena vsebina vključena v Uredbo št. 1347/2000, v katere uvodni izjavi 6 je poudarjena kontinuiteta med obema predpisoma.

26.

Uredba št. 1347/2000 je bila tri leta pozneje nadomeščena z Uredbo št. 2201/2003, katere področje uporabe je bilo razširjeno na postopke in sodne odločbe v zvezi s starševsko odgovornostjo, ki niso povezane z zakonskimi spori. Pravila o mednarodni sodni pristojnosti za spore o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze pa so ostala nespremenjena.

27.

Uredba št. 2201/2003 bo prenehala veljati 1. avgusta 2022, ker je bila 25. junija 2019 sprejeta Uredba (EU) 2019/1111 ( 12 ), ki je bila zasnovana, da bi se popravile pomanjkljivosti, ki se pri uporabi prvonavedene uredbe pojavljajo v postopkih, v katerih je udeležen otrok. Pravila o mednarodni sodni pristojnosti za položaje zakonske krize se niso spremenila.

28.

Ker so pravila o pristojnosti v sporih v zvezi z razvezo, prenehanjem življenjske skupnosti ali razveljavitvijo zakonske zveze v zaporednih predpisih ostala enaka in ker o teh pravilih v Uredbi št. 2201/2003 ni pojasnil, so predhodni predpisi (in torej zlasti poročilo Borrás) osrednji – čeprav ne edini – element za razumevanje pojma „običajno prebivališče“ iz člena 3 navedene uredbe. ( 13 )

29.

Člen 3 Uredbe št. 2201/2003 je del predpisa, s katerim se na področju, na katerem se uporablja, zagotavlja prosto gibanje oseb na evropskem območju svobode, varnosti in pravice. ( 14 )

30.

Iz pravilnega razumevanja svobode gibanja izhaja, da države članice ne smejo določati niti neposrednih omejitev za njeno uresničevanje niti ovir, zaradi katerih bi posredno nastali takšni odvračilni učinki.

31.

Ti odvračilni učinki lahko nastanejo zaradi razlik med družinskopravnimi ureditvami držav članic ali težav, s katerimi se oseba sooča pri doseganju priznanja svojega osebnega statusa zunaj države članice, v kateri je nastal.

32.

Zakonodajalec Unije se je tega položaja zavedal in zato vzpostavil enoten pravni okvir za olajšanje dostopa do sodišč držav članic v sporih v zvezi z razvezo, prenehanjem življenjske skupnosti in razveljavitvijo zakonske zveze, v katerih se pojavlja tuj element, ter za vzajemno priznavanje izdanih odločb. ( 15 )

33.

Zakonodajalec se v členu 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003 za določitev sodišč, ki so pristojna za zgoraj omenjene spore, večkrat sklicuje na običajno prebivališče enega ali obeh zakoncev.

34.

V več predpisih Evropske unije za pravosodno sodelovanje na področju družinskega prava se, podobno kot v nekaterih večstranskih mednarodnih konvencijah, ( 16 ) običajno prebivališče zainteresirane stranke (zainteresiranih strank) uporablja kot merilo za določitev mednarodne sodne pristojnosti (neposredno ali v okviru priznavanja sodnih odločb) in navezna okoliščina kolizijskih pravil. ( 17 )

35.

Običajno prebivališče je pogosto merilo tudi na drugih področjih prava Unije ( 18 ) in v mednarodnih konvencijah ( 19 ). Skupno tem besedilom je, da ta pojem v njih praviloma niti ni opredeljen niti v zvezi z njegovo razlago ni napotila na pravne rede držav članic (oziroma držav pogodbenic). ( 20 )

36.

V vsakdanjem jeziku izraz „običajno prebivališče“ označuje redno ali stalno prebivanje v določenem kraju. Vendar za njegovo uporabo v pravni terminologiji ne zadostuje samo razlaga, omejena na običajen pomen izrazov. ( 21 )

37.

Iz preambul, pojasnjevalnih poročil, pripravljalnih dokumentov in sodne prakse Sodišča je razvidna težnja, da se običajno prebivališče enači s „središčem interesov“ osebe. Za določitev običajnega prebivališča in abstracto se upošteva skupek nekaterih naveznih okoliščin, za določitev in concreto pa je treba te okoliščine preučiti glede na razmere danega primera. ( 22 )

38.

Narava interesov ter upoštevni vidiki in indici (skratka, navezne okoliščine), s katerimi je opredeljeno običajno prebivališče neke osebe, so odvisni od okvira določbe, ki vključuje to merilo za določitev pristojnosti. Poleg tega je treba upoštevati cilj te določbe in celoten normativni okvir, v katerega je umeščena.

39.

Kot je večkrat pojasnilo Sodišče, sta v okviru Uredbe št. 2201/2003 pojem običajnega prebivališča in njegova razlaga avtonomna. ( 23 ) Okvir določb te uredbe in njihov namen bosta torej odločilna za zamejitev možnosti njihove uporabe po analogiji in prenosa med pravnimi področij. ( 24 )

40.

Sodišče v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo običajno prebivališče otrok enači s središčem njihovih življenjskih interesov, ki ga ugotovi na podlagi skupka indicev, ki se:

41.

Sodišče pa zavrača, da bi se lahko brez nadaljnjega uporabile opredelitve ali razlage tega pojma z drugih področij prava Unije (zlasti s področja socialne varnosti in javnih uslužbencev). Ravno zato, ker je okvir drugačen, jih namreč „ni mogoče neposredno prenesti v okvir presoje običajnega prebivališča otrok v smislu člena 8(1) Uredbe [št. 2201/2003]“. ( 28 )

42.

Enak pristop se mutatis mutandi uporabi za določitev običajnega prebivališča umrle osebe, ki je uporabljena v Uredbi (EU) št. 650/2012. ( 29 )

43.

Zakonodajalec se v uvodnih izjavah te uredbe na takšno prebivališče sklicuje kot na „središče interesov [družine] in [družabnega življenja]“ zapustnika in navaja, da mora pristojni organ pri ugotavljanju tega prebivališča „oceniti vse okoliščine življenja zapustnika v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti, pri čemer bi moral upoštevati vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo in kako pogosto je zapustnik bival v zadevni državi, pa tudi pod kakšnimi pogoji in zakaj je tam bival“. Tako določeno običajno prebivališče „bi moralo izkazovati posebej tesno in trdno povezavo z zadevno državo, upoštevajoč posebne cilje te uredbe“. ( 30 )

44.

Običajno prebivališče je nazadnje (posredno) merilo za določitev mednarodne sodne pristojnosti in v zvezi s tem tudi navezna okoliščina kolizijskega pravila v Uredbi (EU) 2015/848 o postopkih v primeru insolventnosti. ( 31 )

45.

V skladu s členom 3(1) se domneva, da je „središče glavnih interesov“ dolžnika, ki je posameznik, njegovo običajno prebivališče. Interesi, ki so v tem okviru upoštevni, so finančni in gospodarski interesi; indici, ki jih je treba presoditi, so ti, na podlagi katerih lahko tretje osebe zlahka prepoznajo to „središče interesov“. ( 32 )

46.

Opisani pristop je zaradi svoje prožnosti primeren za določitev običajnega prebivališča iz člena 3 Uredbe št. 2201/2003, s čimer se v zadevah v zvezi z razvezo, prenehanjem življenjske skupnosti ali razveljavitvijo zakonske zveze omogoči dodelitev pristojnosti sodiščem ene države članice.

47.

Uredba ne vsebuje nobene smernice o tem, kaj je ali kako se določi „običajno prebivališče“ odrasle osebe v položaju zakonske krize, in v zvezi s tem v njej ni nobene napotitve na nacionalne pravne rede. Ta molk je nameren (in značilen tudi za prejšnje predpise).

48.

To je poudarjeno v poročilu Borrás, v katerem je navedeno:

49.

Zaradi kontinuitete med Konvencijo iz leta 1998 in veljavno Uredbo je mogoče sklepati, da obstoječa merila za določanje mednarodne sodne pristojnosti v sporih v zvezi z razvezo, prenehanjem življenjske skupnosti in razveljavitvijo zakonske zveze temeljijo na istem cilju.

50.

Opredelitev interesov, ki so upoštevni za ugotavljanje običajnega prebivališča zakoncev, in izbiro naveznih dejavnikov, na podlagi celovite presoje katerih bo to določeno v danem primeru, je treba opraviti, kot sem že navedel, avtonomno, ob upoštevanju okvira določb in namena Uredbe št. 2201/2003. ( 37 )

51.

Poleg tega se ne sme pozabiti, da se lahko v teh zadevah položaj hitro spremeni ravno zaradi zakonske krize. Pogosto pride do spremembe običajnega prebivališča, po kateri se morda eden od zakoncev vrne v svojo državo članico izvora, kadar gre za zakonca z različnima državljanstvoma.

52.

Običajno prebivališče in državljanstvo države članice sta ključna elementa oddelka 1 („Razveza zakonske zveze, ločitev [prenehanje življenjske skupnosti] ali razveljavitev zakonske zveze“) poglavja II („Pristojnost“) Uredbe št. 2201/2003.

53.

Ta elementa imata dve funkciji: določitev mednarodne sodne pristojnosti v sporih v zvezi z zakonskimi krizami v skladu s členom 3 in zamejitev obsega omenjenega oddelka v skladu s členoma 6 in 7. ( 38 )

54.

Pojem „običajno prebivališče“ je v obeh primerih enak, zato je opredelitev, ki se privzame v okviru člena 3(1), upoštevna za člena 6 in 7. To izhaja iz uvodne izjave 8 Uredbe št. 1347/2000, predhodnice zdaj veljavne Uredbe, v kateri se veljavnost tega predpisa razširi tudi na državljane tretjih držav, „ki so dovolj tesno povezani z ozemljem ene izmed držav članic, v skladu z naveznimi okoliščinami za določitev pristojnosti, določenimi s to uredbo“. ( 39 )

55.

Za položaje zakonske krize se v skladu s členom 3(1)(a) in (b) Uredbe št. 2201/2003 mednarodna sodna pristojnost določi na podlagi meril, ki temeljijo na osebnih okoliščinah enega ali obeh zakoncev. Gre za izključne pristojnosti, med katerimi ni hierarhije. ( 40 )

56.

V seznamu podlag za pristojnost so povzeta merila iz člena 3 Uredbe št. 1347/2000, v katerem so bila povzeta merila iz člena 2 Konvencije iz leta 1998. V zvezi z običajnim prebivališčem se ta merila nanašajo na:

57.

V poročilu Borrás so pojasnjeni razlogi za izbiro pravil o pristojnosti in njihovo alternativnost: so v skladu z interesi strank, omogočajo prožno ureditev, ki je prilagojena mobilnosti oseb, ter izražajo bližino, razumljeno kot dejansko povezavo med osebo in državo članico. Z njimi se skratka skuša doseči „upoštevanje potreb oseb brez okrnitve pravne varnosti“. ( 42 )

58.

Sodišče je ta pojasnila upoštevalo v različnih sodbah, sprejetih v zvezi s členom 3(1) Uredbe št. 2201/2003. ( 43 )

59.

V poročilu Borrás je navedeno tudi, da je bila možnost vložitve tožbe v kraju, v katerem je le središče interesov enega od zakoncev, v primeru, v katerem ta kraj ni središče interesov tožene stranke in vložitev tožbe v tem kraju ni bila predmet dogovora med strankama, v besedilo vključena zato, ker je bil to za nekatere države pogoj sine qua non za sprejetje Konvencije iz leta 1998. ( 44 )

60.

S tem je izražena skrb v zvezi s posebnim in zgoraj omenjenim ( 45 ) primerom, v katerem se zakonec zaradi zakonske krize preseli v drugo državo članico. Ta preselitev pogosto pomeni vrnitev – celo takojšnjo – v državo, v kateri je prebival pred sklenitvijo zakonske zveze, ali v državo, katere državljan je. V teh primerih je mogoče ugotoviti povezavo med posameznikom in sodiščem, čeprav se objektivna geografska bližina še ni ustalila.

61.

Pojem, na katerem temeljijo podlage za pristojnost iz člena 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003:

62.

Opredelitev bivališča kot „običajnega prebivališča“ odrasle osebe ni vselej odvisna od tega, da mora preteči določeno obdobje. Prav tako ni odvisna od tega, da se je v tem obdobju ustalila objektivna geografska bližina med osebo in sodiščem, ki odloča o razvezi zakonske zveze, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze.

63.

Če se s členom 3(1)(a), peta in šesta alinea, Uredbe št. 2201/2003 zahteva, da so poleg pogoja običajnega prebivališča izpolnjeni še nekateri časovni pogoji, je to zato, ker ti pogoji niso bistveni za to, da bi se samo prebivališče lahko štelo za „običajno“. ( 46 )

64.

Z zahtevo, da mora biti vlagatelj v državi običajnega prebivališča vsaj eno leto ali vsaj šest mesecev, če gre za državo, katere državljanstvo ima (oziroma, če je to ustrezno, v kateri ima „domicile“), je relativiziran pomen dejavnika „čas“ kot pokazatelja običajnosti prebivališča.

65.

Zato je mogoče za namene člena 3 Uredbe št. 2201/2003 upravičeno šteti, da lahko zakonec zaradi preselitve v drug kraj, ki sledi zakonski krizi, v njem skoraj takoj (ali po preteku kratkega obdobja) pridobi običajno prebivališče.

66.

V teh okoliščinah je mogoče trajanje, rednost ali stalnost fizične prisotnosti, ki so praviloma značilni za „običajno prebivališče“, dopolniti ali celo nadomestiti z namenom odrasle osebe, da se nastani v drugi državi in vključi v njeno okolje (ali se ponovno nastani v državi izvora in ponovno vključi v njeno okolje), s čimer pridobi novo običajno prebivališče in opusti prejšnje ( 47 ).

67.

Ta namen je lahko podan že od samega začetka ali vznikne postopoma. V obeh primerih mora biti za to, da ga je mogoče upoštevati, razviden na podlagi stvarnih elementov ali zunanjih znakov. ( 48 ) V nasprotnem primeru bi postala uporaba pravila za določitev sodne pristojnosti pretirano zapletena in nazadnje celo nemogoča.

68.

Za ugotovitev, da ima za namene člena 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003 neka oseba v nekem kraju središče življenjskih interesov (ali, če je to upoštevno, da ga namerava v tem kraju vzpostaviti), je treba – tako kot na drugih podobnih področjih ( 49 ) – upoštevati vse dejavnike, na podlagi katerih je razvidna življenjska povezanost te osebe s tem krajem.

69.

Takšni dejavniki so lahko zlasti pogoji in razlogi za njegovo bivanje na ozemlju ter – ob upoštevanju zgornjih pojasnil – trajanje in rednost tega bivanja. Taki indici so – med drugim – tudi:

70.

Pomen teh ali podobnih indicev (ki niso, ponavljam, našteti taksativno ( 50 )) je bil potrjen v sodni praksi Sodišča v zvezi z običajnim prebivališčem majhnega otroka ali dojenčka. Njegova življenjska povezanost s krajem izhaja iz njegove vključenosti v družinsko in družbeno okolje roditelja, od katerega je otrok odvisen, ob upoštevanju elementov, ki jih je samo Sodišče navedlo za ugotavljanje takega okolja. ( 51 )

71.

Določitev običajnega prebivališča odrasle osebe in odločitev na podlagi tega, katero sodišče je pristojno za odločanje o tožbi za razvezo, sta nalogi sodišča, pri katerem je bila ta tožba vložena. To sodišče bi si moralo prizadevati ugotoviti eno (torej to) običajno prebivališče bodisi enega od zakoncev bodisi obeh.

72.

Res je, da s členom 3(1) Uredbe št. 2201/2003 v sporih, ki se nanašajo izključno na razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze, nista izključeni niti pristojnost več sodišč niti izbira sodišča (forum shopping). Položaj, v katerem sočasno teče več postopkov, je obravnavan in urejen v členu 19(1) in (3) Uredbe.

73.

Vendar menim, da s tem argumentom ni mogoče upravičiti dodatnega povečanja števila pristojnih sodišč, kar bi bila posledica tega, da bi se za namene člena 3(1) Uredbe št. 2201/2003 na splošno dopustilo, da je mogoče običajno prebivati v več krajih naenkrat.

74.

Proti taki razlagi govorijo besedilo te določbe, njen namen in drugi sistematski preudarki.

75.

V celotnem besedilu člena 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003 so navedena sodišča države članice običajnega prebivališča, pri čemer je uporabljena ednina.

76.

Obenem se v skladu s členom 66 te uredbe, s katerim je urejena uporaba pravil o pristojnosti v državah članicah z dvema ali več pravnimi sistemi, „vsako sklicevanje na običajno prebivališče v navedeni državi članici nanaša na običajno prebivališče v ozemeljski enoti“. ( 52 )

77.

Če je običajno prebivališče izenačeno s središčem življenjskih interesov posameznika, sprejetje možnosti sočasnega obstoja več takšnih prebivališč prav tako ne bi bilo dosledno.

78.

Ni pa ovir za obstoj več prebivališč „kot takih“ ( 53 ), torej za to, da ima neka oseba poleg običajnega ali glavnega prebivališča še drugo ali druga sekundarna (počitniška, službena ali podobna) prebivališča. Taka prebivališča nimajo učinkov v okviru člena 3 Uredbe št. 2201/2003.

79.

Dopustitev možnosti obstoja več sočasnih običajnih prebivališč prav tako ne bi bila v skladu z namenom, ki mu Uredba št. 2201/2003 sledi s členom 3(1)(a).

80.

Kot sem že pojasnil, ( 54 ) je ta namen v tem, da se:

81.

Z določenimi naveznimi okoliščinami se skuša doseči ravnotežje med tema ciljema: te okoliščine koristijo interesom tako zadevnih strank kot pravosodja. K temu ravnotežju pripomore tudi to, da posledica meril za določitev pristojnosti, ki temeljijo na običajnem prebivališču, ni, da – čeprav bi se na prvi pogled lahko zdelo – obstaja toliko alternativnih možnosti, kolikor je alinej v členu 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003. ( 55 )

82.

Zaradi razlage, ki bi bila glede števila sočasnih običajnih prebivališč istega posameznika permisivna, bi bilo lahko de facto porušeno ravnotežje med strankami, saj bi se povečalo število primerov, v katerih se je mogoče sklicevati na forum actoris. Poleg tega bi bilo bolj težavno predvideti, katera sodišča lahko znotraj Unije odločajo o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze. ( 56 )

83.

Ti preudarki in tisti, ki sledijo spodaj, govorijo v prid ozki razlagi pojma običajnega prebivališča iz člena 3 Uredbe št. 2201/2003, čeprav oseba živi v različnih državah članicah.

84.

Če besedilo, smisel in namen člena 3 Uredbe št. 2201/2003 nasprotujejo temu, da bi bile pravne posledice, ki jih ta člen določa, lahko vezane na več običajnih prebivališč, ta postulat – kljub navedbam iz uvodne izjave 8 te uredbe – velja tudi zunaj okvira sporov v zvezi z zakonskimi krizami. ( 57 )

85.

Zakonodajalec Unije je isto merilo za določanje mednarodne sodne pristojnosti uporabil v poznejših predpisih, s katerimi so urejeni (a) pravo, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti; ( 58 ) (b) mednarodna sodna pristojnost za tožbe, povezane s preživninskimi zahtevki; ( 59 ) in (c) mednarodna sodna pristojnost za zahtevke iz naslova premoženjskih razmerij med zakoncema, povezane s tožbami za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze. ( 60 )

86.

Širši kot je pojem „običajno prebivališče“ iz člena 3 Uredbe št. 2201/2003, več sodišč držav članic bo potencialno pristojnih tudi na teh drugih področjih, zaradi česar se bo predvidljivost za zainteresirane osebe zmanjšala. ( 61 )

87.

Osredotočil se bom zlasti na posledice za pravo, ki se uporabi za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti.

88.

Z Uredbo št. 1259/2010 se skušajo „državljanom zagotoviti ustrezne rešitve glede pravne varnosti, predvidljivosti in prilagodljivosti“. ( 62 ) Za doseganje tega cilja bi se moralo za vsebino sporov vedno uporabiti le eno pravo, ne glede na to, katero sodišče države Unije odloča o razvezi zakonske zveze ali prenehanju življenjske skupnosti. Zato so navezne okoliščine iz Uredbe št. 1259/2010, čeprav jih je več, določene „kaskadno“, in ne alternativno.

89.

Doseganje opisanega cilja se – čeprav v manjšem obsegu ( 63 ) – poleg tega opira na soodvisnost med forum in ius, ki je v členu 8 Uredbe št. 1259/2010 v okviru ureditve prava, ki se uporabi, če ga stranki ne izbereta, določena:

90.

Z ohlapno uporabo pojma običajnega prebivališča iz člena 3 Uredbe št. 2201/2003, v skladu s katero bi bila mednarodna sodna pristojnost, določena na podlagi tega merila, lahko razdeljena med sodišča različnih držav ali dodeljena sodiščem več držav, bi bil namen Uredbe št. 1259/2010 ogrožen z dveh vidikov:

91.

Ozka razlaga, ki jo predlagam, ni v nasprotju z razlago, ki jo je Sodišče uporabilo v sodbi Hadadi, ( 65 ) v kateri je v okviru člena 3(1)(b) Uredbe št. 2201/2003 ugotovilo, da so lahko pristojna sodišča več držav članic, kadar imajo zainteresirane osebe več državljanstev. ( 66 )

92.

Razlike med zadevo, o kateri je bilo odločeno s sodbo Hadadi, in obravnavano zadevo so občutne. Sodišče je v omenjeni sodbi ugotovilo, da navezna okoliščina „državljanstvo“ ni omejena na „učinkovito državljanstvo“, pri čemer ta okoliščina v obravnavanem sporu sploh ni podana:

93.

To bi lahko držalo tudi pri uporabi navezne okoliščine „običajnega prebivališča“. Vendar menim, da se težava ne odpravi (prej nasprotno) s sprejetjem, da je v primeru dvoma bolje dopustiti obstoj več kot enega običajnega prebivališča.

94.

S tem se ne zagotovi, da bo med strankama manj sporov glede tega, katero prebivališče (izmed več prebivališč) je upoštevno za postopek. Nasprotno, s tem bi se spor še bolj zapletel: vsakič, ko bi ena od strank kot običajno navedla dve ali več prebivališč, bi bilo treba razjasniti, ali vsa dejansko obstajajo. Nazadnje bi se povečalo tveganje, da bo sodna pristojnost v končni fazi določena na podlagi „navadnega“ (in ne običajnega v smislu člena 3 Uredbe št. 2201/2003) prebivališča.

95.

V Uredbi št. 2201/2003 so določene rešitve za primer, če je nemogoče določiti običajno prebivališče otroka, ne pa tudi, če gre za odraslo osebo.

96.

Ta molk ni slučajen. V pozitivnem smislu je s tem izraženo, da ni oseb, katerih običajno prebivališče ni določljivo (čeprav je dokazovanje lahko težavno). V negativnem smislu pa je po mojem mnenju s tem potrjeno, da odrasla oseba za namene člena 3 Uredbe št. 2201/2003 ne more imeti dveh ali več običajnih prebivališč v različnih državah članicah.

97.

Če se zaradi razprave predpostavi, da ni tako in da je res nemogoče določiti, ( 71 ) katero od več prebivališč je to običajno prebivališče v smislu člena 3 Uredbe št. 2201/2003, si je mogoče zamisliti ti rešitvi:

98.

Na podlagi zgoraj podanih argumentov proti dopustitvi, da ima isti posameznik v okviru člena 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003 lahko obenem več običajnih prebivališč, se bolj zavzemam za drugo možnost, ker pomeni manjšo motnjo za delovanje celotnega sistema.

99.

Drugonavedena možnost (pri kateri bi šlo za izjemo) bi potrdila neprimernost uporabe navezne okoliščine „običajnega prebivališča“ za določitev mednarodne sodne pristojnosti. Zaradi tega stranki ne bi nujno ostali brez pravnega varstva znotraj Unije, če bi se uporabilo katero od preostalih meril iz člena 3(1) Uredbe št. 2201/2003 ( 73 ) ali če bi se upoštevale podlage za pristojnost, opredeljene v zakonodajah držav članic, ( 74 ) katerih subsidiarna uporaba je določena v členu 7.

100.

Menim, da bi bilo le subsidiarno (torej če so omenjene možnosti izčrpane ali izključene) in izjemoma – če je to nujno za preprečitev položaja, v katerem bi se odreklo sodno varstvo – sprejemljivo, da se pristojnost dodeli sodiščem v kateri koli od držav članic, v katerih ima zakonec prebivališče, če nobenega od teh prebivališč ni mogoče označiti za običajno prebivališče v smislu člena 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003.

101.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je postavilo cour d’appel de Paris (pritožbeno sodišče v Parizu, Francija), odgovori:

Člen 3(1)(a) Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da se za določitev pristojnosti vsakemu zakoncu lahko prizna le eno običajno prebivališče.

Če zakonec obenem živi v dveh ali več državah članicah, tako da nikakor ni mogoče določiti, da je v eni od njih njegovo običajno prebivališče v smislu člena 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003, bi se morala mednarodna sodna pristojnost določiti na podlagi drugih meril iz te uredbe in po potrebi na podlagi subsidiarnih meril po zakonodajah držav članic.

V takem primeru bi bila izjemoma lahko pristojna sodišča držav članic prebivališča zakonca, ki ni njegovo običajno prebivališče, če iz uporabe Uredbe št. 2201/2003 in subsidiarnih podlag za pristojnost ne bi izhajala mednarodna sodna pristojnost sodišč nobene države članice.