1.

Visoki trgovački sud Republike Hrvatske (višje gospodarsko sodišče, Hrvaška) je s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe Sodišču predložilo vprašanji v zvezi z razlago Uredbe (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 2 ) (v nadaljevanju: uredba Bruselj I).

2.

Ti vprašanji sta bili postavljeni v okviru spora med HRVATSKE ŠUME d.o.o., Zagreb, družbo hrvaškega prava, in BP EUROPA SE, družbo s sedežem v Hamburgu (Nemčija), v zvezi z denarnim zneskom, zaseženim na bančnem računu prvonavedene in prenesenim v premoženje drugonavedene v okviru izvršilnega postopka. Ta postopek je bil pozneje razveljavljen, tožeča stranka iz postopka v glavni stvari pa predlaga vračilo zadevnega zneska, pri čemer njen zahtevek temelji na neupravičeni obogatitvi.

3.

V začetni fazi, v kateri je spor o glavni stvari, mora predložitveno sodišče opredeliti, ali so hrvaška sodišča pristojna za odločanje o tem zahtevku za vračilo ali pa je treba zadevo v odločanje predložiti nemškim sodiščem kot sodiščem države članice, v kateri ima družba BP EUROPA stalno prebivališče. Odgovor je odvisen zlasti od tega, ali tak zahtevek spada med „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I.

4.

Ni prvič, da je Sodišče pozvano, naj se z vidika Uredbe Bruselj I izreče o opredelitvi zahtevkov, ki temeljijo na neupravičeni obogatitvi. Vendar še ni odgovorilo tako nedvoumno, da bi bilo mogoče opredeliti, ali se pravilo glede pristojnosti v „zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ iz člena 5, točka 3, te uredbe uporablja za take zahtevke. Ker je ta določba na sistematični ravni povezana z določbo o „zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji“ iz člena 5, točka 1, navedene uredbe, bo Sodišče s to zadevo dobilo priložnost, da poda celosten odgovor v zvezi s tema praviloma.

5.

V teh sklepnih predlogih bom pojasnil, da zahtevki za vračilo, ki temeljijo na neupravičeni obogatitvi, po eni strani niso zajeti z „zadevami v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe Bruselj I, razen če so tesno povezani z obstoječim ali domnevno obstoječim pogodbenim razmerjem med strankama v sporu, in da po drugi strani ne spadajo med „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu člena 5, točka 3, te uredbe.

6.

V uvodnih izjavah 11 in 12 Uredbe Bruselj I je navedeno:

7.

Člen 2(1) te uredbe določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

8.

Člen 5 navedene uredbe v točkah 1 in 3 določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

[…]

9.

Uredba Bruselj I je bila nadomeščena z Uredbo (EU) št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 3 ) (v nadaljevanju: Uredba Bruselj Ia). Vendar se v skladu s členom 66 zadnjenavedene uredbe ta uporablja samo za sodne postopke, ki so se začeli po 10. januarju 2015. Ker je bila tožba v postopku v glavni stvari vložena 1. oktobra 2014, se zanjo ratione temporis uporablja Uredba Bruselj I.

10.

V hrvaškem pravu so pravila o neupravičeni obogatitvi določena v členih od 1111 do 1120 zakon o obveznim odnosima (zakon o obligacijskih razmerjih, Narodne novine, št. 35/05, 41/08, 125/11, 78/15 in 29/18).

11.

Člen 1111 tega zakona določa:

„1. Kadar del premoženja ene osebe na kakršen koli način preide na premoženje druge osebe, pri čemer ta prehod nima podlage v pravnem poslu, odločbi sodišča oziroma drugega pristojnega organa ali zakonu, ga mora pridobitelj vrniti ali, če to ni mogoče, nadomestiti vrednost dosežene koristi.

2. Prenos premoženja zajema tudi doseganje koristi na podlagi izvršitve akta.

3. Obveznost vračila ali nadomestila vrednosti obstaja tudi v primeru koristi, pridobljene na neupoštevni podlagi ali podlagi, ki je bila pozneje odpravljena.“

12.

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je Trgovački sud u Zagrebu (gospodarsko sodišče v Zagrebu, Hrvaška) na določen datum na zahtevo družbe THE BURMAH OIL (Deutschland) GmbH odredilo prisilno izvršitev obveznosti, ki je bremenila družbo FUTURA d.o.o., Zagreb (Hrvaška), in sicer z zasegom, izvedenim v korist prvonavedene družbe, denarne terjatve, ki jo je imela drugonavedena družba do tretje družbe, to je družbe HRVATSKE ŠUME. ( 4 )

13.

Zadnjenavedena družba je pri Vrhovni sud Republike Hrvatske (vrhovno sodišče, Hrvaška) vložila izredno pravno sredstvo, s katerim je predlagala ugotovitev neveljavnosti izvršilnih ukrepov, odrejenih zoper njo. Ker to pravno sredstvo ni imelo odložilnega učinka, je bila prisilna izvršba izvedena 11. marca 2003, ko je bil njen bančni račun bremenjen za znesek 3.792.600,87 hrvaških kun (HRK) (približno 503.331 EUR), prenesenih na družbo DEUTSCHE BP AG – ki je medtem postala pravna naslednica družbe THE BURMAH OIL (Deutschland) – iz naslova poplačila zadevne terjatve.

14.

V okviru pravnega sredstva, ki ga je vložila družba HRVATSKE ŠUME, je Vrhovni sud (vrhovno sodišče) v sodbi z dne 21. maja 2009 razsodilo, da so izvršilni ukrepi, izvedeni v zvezi s to družbo, neveljavni.

15.

Družba HRVATSKE ŠUME je z vlogo z dne 1. oktobra 2014 pri Trgovački sud u Zagrebu (gospodarsko sodišče v Zagrebu) zoper družbo BP EUROPA (ki je medtem postala pravna naslednica družbe DEUTSCHE BP) vložila tožbo za vračilo zaradi neupravičene obogatitve. ( 5 ) V tem okviru je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari v bistvu trdila, da je bila zaradi sodbe Vrhovni sud (vrhovno sodišče) z dne 21. maja 2009 odpravljena pravna podlaga za prenos zasežene terjatve v premoženje družbe DEUTSCHE BP, zato naj bi bila ta družba deležna neupravičene obogatitve. Družba BP EUROPA naj bi torej morala družbi HRVATSKE ŠUME zadevni znesek skupaj z zakonitimi obrestmi vrniti.

16.

Družba BP EUROPA je v odgovoru na tožbo uveljavljala nepristojnost hrvaških sodišč. Trgovački sud u Zagrebu (gospodarsko sodišče v Zagrebu) je s sklepom z dne 20. marca 2019 tožbo družbe HRVATSKE ŠUME iz tega razloga zavrglo. To sodišče je v bistvu menilo, da se, ker Uredba Bruselj Ia ne vsebuje posebnega pravila o pristojnosti v zadevah v zvezi z neupravičeno obogatitvijo, uporablja zgolj splošno pravilo o pristojnosti sodišč države članice stalnega prebivališča tožene stranke iz člena 4(1) te uredbe. Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari naj bi torej morala tožbo vložiti pri nemških sodiščih.

17.

Družba HRVATSKE ŠUME je zoper ta sklep vložila pritožbo pri Visoki trgovački sud Republike Hrvatske (višje gospodarsko sodišče, Hrvaška). To sodišče ugotavlja, da je Trgovački sud u Zagrebu (gospodarsko sodišče v Zagrebu) napačno napotilo na Uredbo Bruselj Ia, saj se za tožbo, ki jo je vložila tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, ratione temporis uporablja Uredba Bruselj I. ( 6 ) Poleg tega se višje sodišče sprašuje, ali bi bila lahko hrvaška sodišča za obravnavo te tožbe pristojna na podlagi člena 5, točka 3, ali člena 22, točka 5, Uredbe Bruselj I. V tem okviru se to sodišče po eni strani sprašuje, ali tožba za vračilo zaradi neupravičene obogatitve spada med „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu prve določbe. Po drugi strani se še sprašuje, ali zadevna tožba spada med „postopke v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb“ v smislu druge določbe, saj je do zatrjevane obogatitve prišlo v povezavi z izvršilnim postopkom.

18.

V teh okoliščinah je Visoki trgovački sud (višje gospodarsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

19.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe z dne 6. maja 2020 je na Sodišče prispel 8. junija istega leta. Pisna stališča so Sodišču predložile hrvaška in češka vlada ter Evropska komisija. Obravnave v tej zadevi ni bilo.

20.

Obe vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, se nanašata na pristojnost sodišč držav članic Unije v skladu z Uredbo Bruselj I ( 7 ) za obravnavo tožbe, ki temelji na neupravičeni obogatitvi. V skladu z zahtevo Sodišča se bom v teh sklepnih predlogih osredotočil na prvo od njiju.

21.

Uvodoma je treba opozoriti, da člen 2(1) te uredbe kot splošno pravilo določa pristojnost sodišč države članice, v kateri ima stalno prebivališče tožena stranka. V obravnavani zadevi ni sporno, da je stalno prebivališče družbe BP EUROPA za namene uporabe te uredbe v Nemčiji. ( 8 ) S to določbo je torej pristojnost podeljena nemškim sodiščem.

22.

Vendar Uredba Bruselj I določa tudi pravila, ki v nekaterih primerih tožeči stranki omogočajo, da toženo stranko toži pred sodišči druge države članice. ( 9 ) Ta uredba med drugim v členu 5 vsebuje pravila glede posebne pristojnosti v zvezi z različnimi „zadevami“, ki tožeči stranki dajejo možnost, da tožbo vloži pri enem ali več dodatnih sodiščih.

23.

Taka pravila obstajajo zlasti v „zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji“ in „zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti“. Za tožbe iz prve kategorije člen 5, točka 1, Uredbe Bruselj I tožeči stranki omogoča, da jih vloži pri sodišču v „kraju izpolnitve zadevne obveznosti“. Za tožbe iz druge kategorije člen 5, točka 3, te uredbe določa, da jih je mogoče vložiti pri sodišču kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali kjer ta grozi.

24.

Možnost, ki jo ima tožeča stranka, da lahko izkoristi ti morebitni pristojnosti, je odvisna od opredelitve tožbe, ki jo vloži. Predložitveno sodišče pa se sprašuje prav o tej opredelitvi. V bistvu namreč sprašuje, ali tožba za vračilo zaradi neupravičene obogatitve, kakršno je vložila družba HRVATSKE ŠUME – ker Uredba Bruselj I glede tega ne vsebuje nobenega posebnega pravila – spada med „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ iz člena 5, točka 3, te uredbe. Nazadnje je treba še opredeliti, ali lahko hrvaško sodišče, ki mu je ta družba predložila zadevo, pristojnost utemelji na tej določbi ali ne.

25.

Kot sem navedel že v uvodu k tem sklepnim predlogom, opredelitev zahtevkov, ki temeljijo na neupravičeni obogatitvi, z vidika Uredbe Bruselj I, v sodni praksi Sodišča ni čisto novo vprašanje v pravem pomenu besede. ( 10 ) Predloženih mu je bilo namreč že več zadev v zvezi s to problematiko z vidika različnih določb te uredbe. ( 11 ) Vendar še ni nedvoumno razsodilo o vprašanju, postavljenem v tej zadevi. ( 12 )

26.

Predložitveno sodišče se nagiba k mnenju, ki ga deli s češko vlado in Komisijo, da tožba, ki temelji na neupravičeni obogatitvi, spada na področje uporabe člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I. Podobno kot hrvaška vlada se s tem ne strinjam. V tem okviru pojasnjujem, da se prvo vprašanje za predhodno odločanje sicer nanaša zgolj na navedeni člen 5, točka 3, vendar je ta določba na sistematični ravni – kot bo pojasnjeno v nadaljevanju – povezana s členom 5, točka 1, te uredbe. O prvonavedeni določbi se namreč ni mogoče izreči, ne da bi prej izločili drugonavedeno. Torej ju bom zaporedoma preučil (oddelek B). Pred tem se bom na kratko vrnil k pravnemu institutu neupravičene obogatitve, kot izhaja iz nacionalnih pravnih sistemov držav članic (oddelek A).

27.

Kolikor vem, vsi nacionalni pravni sistemi držav članic v taki ali drugačni obliki poznajo pravni institut neupravičene obogatitve (ki je lahko poimenovan tudi z izrazi „nepravična“, „brez pravnega temelja“ ali „nelegitimna“). ( 13 ) Ta institut narekuje, da mora oseba, ki prejme neupravičeno obogatitev v škodo druge osebe, tej osebi to korist vrniti. ( 14 ) Na splošno se šteje, da je navedeni institut izraz načela pravičnosti, v skladu s katerim nihče ne sme obogateti na račun drugega. ( 15 )

28.

Obrisi tega instituta se med državami članicami razlikujejo. Natančneje, nekateri nacionalni pravni sistemi, na primer madžarski in poljski, vsebujejo vseobsegajoč pojem neupravičene obogatitve, ki se ujema z eno samo tožbo, zgodovinsko poimenovano „de in rem verso“. Drugi nacionalni pravni sistemi, med njimi danski, španski ali avstrijski, ta institut razčlenjujejo na več različic, od katerih vsaka pozna svojo tožbo, pri čemer med drugimi oblikami neupravičene obogatitve izstopa zlasti vračilo neupravičenih plačil (condictio indebiti). Poleg tega se ta institut in njegove morebitne različice umeščajo v različne pravne kategorije. V francoskem pravu na primer neupravičena obogatitev (in neupravičeno plačilo) spada na področje uporabe „kvazipogodb“, pri čemer tega pojma drugi pravni redi, na primer nemški, ne poznajo, medtem ko navedeni institut v common law spada v nedavno izoblikovano vejo prava, poimenovano law of restitution. ( 16 )

29.

Vendar ta malenkostna odstopanja za namene uporabe pravil mednarodnega zasebnega prava Unije niso odločilna. Zlasti menim, da ni treba razlikovati med plačilom nedolga in neupravičeno obogatitvijo, saj drugi pojem v širokem pomenu zajema prvega. Poleg tega natančna razvrstitev zadnjenavedenega instituta v nacionalnem pravu vsake posamezne države članice ni toliko pomembna kot dejstvo, da ta običajno spada v kategorijo sui generis, ki se zlasti ne navezuje niti na pogodbeno pravo niti na pravila, ki se uporabljajo za odškodninsko odgovornost.

30.

Neupravičena obogatitev je v nacionalnih pravnih sistemih držav članic namreč samostojen temelj obveznosti. Natančneje, s prejetjem take obogatitve nastane obveznost vračila. Obogateli mora prikrajšanemu vrniti premoženjsko korist (ali, če je to primerno, denarno protivrednost te koristi), ki jo je prvi neupravičeno prejel v škodo drugega. Zakon si tako prizadeva za popravo nepravičnega položaja z naložitvijo ponovne vzpostavitve statu quo ante. Tožeča stranka se v okviru tožbe zaradi neupravičene obogatitve sklicuje na to obveznost. ( 17 ) Torej bom v nadaljevanju teh sklepnih predlogov zaradi poenostavitve govoril o tožbi(-ah) za vračilo zaradi neupravičene obogatitve.

31.

V navedenih različnih nacionalnih pravnih sistemih morajo biti za vložitev take tožbe na splošno izpolnjeni štirje pogoji, in sicer 1. obogatitev tožene stranke, 2. prikrajšanje tožeče stranke, 3. obstoj soodnosnosti med obogatitvijo in prikrajšanjem ter 4. neobstoj „pravnega temelja“ (drugače povedano, pravne podlage), ki bi ju upravičeval. ( 18 )

32.

Družba HRVATSKE ŠUME trdi, da so ti pogoji, kot so določeni v hrvaškem pravu, v obravnavani zadevi izpolnjeni. Kot pojasnjuje predložitveno sodišče, sta zaseg več milijonov hrvaških kun z bančnega računa tožeče stranke iz postopka v glavni stvari in prenos tega zneska v premoženje družbe THE BURMAH OIL (Deutschland) povzročila obogatitev drugonavedene družbe in soodnosno prikrajšanje prvonavedene. Čeprav je ta prenos bogastva sprva imel „pravni temelj“, to je izvršilni postopek, ki ga je vodila družba THE BURMAH OIL (Deutschland) zoper družbo FUTURA, in, natančneje, izvršilne ukrepe, ki jih je odredilo Trgovački sud u Zagrebu (gospodarsko sodišče v Zagrebu) zoper družbo HRVATSKE ŠUME, je Vrhovni sud Republike Hrvatske (vrhovno sodišče) te ukrepe razveljavilo in s tem navedeni „pravni temelj“ retroaktivno odpravilo. ( 19 )

33.

Glavni obrisi neupravičene obogatitve so torej podani, zato je treba zdaj preučiti še opredelitev zahtevkov s tako podlago z vidika člena 5, točka 1, in člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I. V zvezi s tem je treba opozoriti na nekaj metodoloških vidikov.

34.

Sodišče je že večkrat razsodilo, da sta pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ iz prvonavedene določbe in „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ iz drugonavedene – ker v Uredbi Bruselj I nista opredeljena – avtonomna pojma prava Unije, ki ju je treba razlagati ob upoštevanju predvsem ( 20 )sistema in ciljev navedene uredbe, da se tako zagotovi enotna uporaba pravil o pristojnosti, ki jih ta določa, v vseh državah članicah. Uvrstitev zahtevka v eno ali drugo kategorijo torej ni odvisna od rešitev, ki jih določa nacionalno pravo sodišča, pri katerem je vložen (tako imenovano načelo „lex fori“), niti od opredelitve v pravu, ki se uporablja (tako imenovano načelo „lex causae“). ( 21 )

35.

Glede, na eni strani, sistema Uredbe Bruselj I je Sodišče že večkrat razsodilo, da ta sistem temelji na splošnem pravilu o pristojnosti sodišč države članice stalnega prebivališča tožene stranke, določenem v členu 2(1) te uredbe, medtem ko pravila o posebni pristojnosti zlasti iz njenega člena 5 pomenijo odstopanja od tega splošnega pravila in jih je treba kot taka razlagati ozko. ( 22 )

36.

Glede, na drugi strani, ciljev Uredbe Bruselj I pa je iz njene uvodne izjave 12 razvidno, da je namen pravil o posebni pristojnosti iz člena 5, točka 1, in člena 5, točka 3, te uredbe zlasti ( 23 ) uresničiti cilja bližine in učinkovitega izvajanja sodne oblasti. V zvezi s tem je Sodišče že večkrat razsodilo, da je bila možnost izbire, ki se tožeči stranki ponuja s tema določbama, uvedena – glede na to, da v „zadevah“, na katere se nanašata, obstaja posebej tesna povezava med zahtevkom in sodiščem, na katero se je mogoče obrniti, da bi odločilo o njem – zaradi načela procesne ekonomije. ( 24 )

37.

Ob upoštevanju teh splošnih preudarkov je Sodišče skozi svojo sodno prakso opredelilo „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ in „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“.

38.

Po eni strani je iz ustaljene sodne prakse Sodišča, ki izhaja iz sodbe Handte, ( 25 ) razvidno, da uporaba člena 5, točka 1, Uredbe Bruselj I „predpostavlja določitev pravne obveznosti, ki jo je oseba prostovoljno prevzela v razmerju do druge in na kateri temelji tožba tožeče stranke“. ( 26 ) Drugače povedano, „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu te določbe zajemajo kakršen koli zahtevek, ki temelji na taki obveznosti. ( 27 )

39.

Po drugi strani je iz prav tako ustaljene sodne prakse, ki izhaja iz sodbe Kalfelis in ki je bila pred kratkim pojasnjena v sodbi Wikingerhof, razvidno, da „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I vključujejo „vsak zahtevek, ki se nanaša na odgovornost tožene stranke in se ne navezuje na ‚zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji‘“ v smislu člena 5, točka 1, te uredbe, „torej ki ne temelji na pravni obveznosti, ki jo je ena oseba v razmerju do druge prostovoljno sprejela“. ( 28 )

40.

Iz povezane razlage teh opredelitev – kot sem pojasnil v sklepnih predlogih v zadevi Wikingerhof ( 29 ) in kot je Sodišče razsodilo v istoimenski sodbi ( 30 ) – je razvidno, da je povezava zahtevka z „zadevami v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe Bruselj I ali „zadevami v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu člena 5, točka 3, te uredbe odvisna od obveznosti, na kateri ta zahtevek temelji.

41.

V bistvu opredelitveni „test“ zajema ugotovitev obveznosti, na katero se sklicuje tožeča stranka zoper toženo stranko, nato pa še določitev narave te obveznosti, ki je odvisna od dejstva ali akta, ki pomeni temelj zadnjenavedene. Kot bom še dodatno pojasnil v nadaljevanju, če zadevna obveznost temelji na pogodbi ali drugi obliki prostovoljne zaveze ene osebe do druge, sta ta obveznost in posledično tudi zahtevek „pogodbena“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe Bruselj I. Če pa, nasprotno, zadevna obveznost temelji na „škodnem dogodku“, sta obveznost in zahtevek po naravi „deliktna ali kvazideliktna“ v smislu člena 5, točka 3, te uredbe. ( 31 ) Nazadnje, če je ta temelj kaj drugega, je uporaba ene ali druge od teh določb izključena.

42.

V tem okviru Uredba (ES) št. 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) ( 32 ) (v nadaljevanju: Uredba Rim I) na eni strani in Uredba (ES) št. 864/2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) ( 33 ) (v nadaljevanju: Uredba Rim II) na drugi strani zagotavljata koristne indice za opredelitev narave danega razmerja in s tem za razsojanje o opredelitvi zahtevka, na katerem to razmerje temelji. Čeprav namreč ti uredbi nimata povsem enakega področja uporabe kot člen 5, točka 1, oziroma člen 5, točka 3, Uredbe Bruselj I ( 34 ), na področju kolizije zakonov kljub vsemu pomenita protiutež tema določbama, pri čemer je treba te tri uredbe razlagati čim bolj usklajeno. ( 35 )

43.

Po teh pojasnilih bom v naslednjih oddelkih pojasnil, zakaj zahtevki za vračilo, ki temeljijo na neupravičeni obogatitvi, načeloma – razen v nekaterih primerih – ne spadajo med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ (oddelek 1) in zakaj ne med „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ (oddelek 2).

44.

Kot sem pojasnil v točki 38 teh sklepnih predlogov, „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe Bruselj I zajemajo vsak zahtevek, ki temelji na „prostovoljno sprejeti pravni obveznosti“, torej „pogodbeni obveznosti“ v avtonomnem pomenu, v kakršnem se ta pojem razlaga v mednarodnem zasebnem pravu Unije. ( 36 ) Taka obveznost temelji na pogodbi ali drugi obliki prostovoljne zaveze ene osebe do druge. ( 37 )

45.

V okviru zahtevka, ki temelji na neupravičeni obogatitvi, pa obveznost vračila, na katero se sklicuje tožeča stranka, na splošno ne izhaja iz take prostovoljne zaveze tožene stranke do nje. Nasprotno, ta obveznost nastane neodvisno od volje obogatele osebe. Čeprav je v obravnavani zadevi predhodnica družbe BP EUROPA začela izvršilni postopek, ki je povzročil njeno obogatitev, je bila njena volja omejena na to. Ni se nameravala zavezati v odnosu do družbe HRVATSKE ŠUME. Navedena obveznost vračila dejansko izhaja neposredno iz zakona, ki iz razlogov pravičnosti določa pravne učinke, če ne obstaja „pravni temelj“, ki upravičuje to obogatitev.

46.

Torej obveznost, ki temelji na neupravičeni obogatitvi, na splošno ne pomeni „prostovoljno sprejete pravne obveznosti“ v smislu sodne prakse v zvezi s členom 5, točka 1, Uredbe Bruselj I. Zahtevki za vračilo, ki temeljijo na taki obogatitvi, torej načeloma ne spadajo med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ iz te določbe. ( 38 )

47.

To razlago potrjuje besedilo Uredbe Rim II. Iz člena 2(1) te uredbe namreč izhaja, da se obveznost vračila, ki temelji na neupravičeni obogatitvi, šteje za „nepogodbeno obveznost“, ki spada na področje uporabe te uredbe, ( 39 ) pri čemer so zanjo v členu 10 določena posebna kolizijska pravila.

48.

Vendar je treba zgoraj navedeno razlago nekoliko omiliti. Kot namreč zelo upravičeno navaja Komisija, se lahko zahtevki za vračilo, ki temeljijo na neupravičeni obogatitvi, umeščajo v zelo različne okoliščine. Natančneje, čeprav je lahko tak zahtevek vložen med osebama, ki sicer nista povezani z nikakršnim pravnim razmerjem, kot to a priori velja za družbi HRVATSKE ŠUME in BP EUROPA, ( 40 ) je lahko prav tako tesno povezan z obstoječim – ali domnevno obstoječim – pogodbenim razmerjem med strankama v sporu.

49.

Kot je namreč Sodišče razsodilo v sodbi Profit Investment SIM, ( 41 ) zahtevek za vračilo storitev, zagotovljenih na podlagi neveljavne pogodbe (nične, brezpredmetne itd.), spada med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe Bruselj I. Menim, da je enaka razlaga potrebna v zvezi z zahtevki za vračilo zaradi razdora pogodbe zaradi njene neizpolnitve ali za neupravičeno plačilo v okviru pogodbe, na primer ko pogodbeni dolžnik plača dolg, višji od dejanskega zneska.

50.

Čeprav namreč taki zahtevki za vračilo včasih (ne pa vedno) v materialnem pravu temeljijo na pravilih o neupravičeni obogatitvi, ( 42 ) jih je treba za namene uporabe pravil o pristojnosti, določenih v Uredbi Bruselj I, obravnavati, kot da temeljijo na pogodbi. Tožeča stranka se v bistvu sklicuje na „pogodbeno obveznost“, ki je po njenem mnenju neveljavna ali je tožena stranka ni izpolnila, ali pa meni, da jo je sama „čezmerno izpolnila“, s čimer utemeljuje svojo pravico do vračila, ki pomeni zahtevano „popravo“ (remedy) takega položaja. Tak zahtevek torej v bistvu temelji na zadevni „pogodbeni obveznosti“, saj obveznost vračila, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne obstaja avtonomno. ( 43 )

51.

Poleg tega je s ciljema bližine in učinkovitega izvajanja sodne oblasti, zastavljenima s členom 5, točka 1, Uredbe Bruselj I, skladno to, da se lahko sodišče, pristojno po pogodbi, izreče o posledicah neveljavnosti te pogodbe, njeni neizpolnitvi ali njeni „čezmerni izpolnitvi“, zlasti pa o vračilih, ki iz tega izhajajo. ( 44 ) Natančneje, pristojnost se ne bi smela spreminjati glede na to, ali tožeča stranka, ker tožena stranka ni izpolnila pogodbene obveznosti, zahteva odškodnino ali pa razdor pogodbe in vračilo izmenjanih storitev. ( 45 ) Poleg tega razsojanje o takih zahtevkih za vračilo za sodišče, ki mu je zadeva predložena, večinoma pomeni odločanje o pogodbenih vprašanjih (kot so, odvisno od primera, vprašanja vsebine zadevne pogodbene obveznosti, njene veljavnosti ali načina, kako bi jo tožena stranka morala izpolniti), pri čemer mora presoditi ustrezne dokaze. Torej obstaja posebej tesna povezava med zahtevkom in sodiščem v „kraju izpolnitve zadevne obveznosti“ v smislu te določbe. ( 46 )

52.

Poleg tega po eni strani člen 12(1)(c) in (e) Uredbe Rim I določa, da pravo, ki se uporablja za pogodbo (tako imenovano „lex contractus“), ureja posledice neizpolnitve obveznosti oziroma posledice neveljavnosti pogodbe. Zakonodajalec Unije je torej zavzel stališče, da so zahtevki za vračilo, ki so posledica razdora ali neveljavnosti pogodbe, in obveznosti, na katerih temeljijo, „pogodbene“ narave. Po drugi strani je iz člena 10(1) Uredbe Rim II razvidno, da če se nepogodbena obveznost, nastala zaradi neupravičene obogatitve, nanaša na predhodno obstoječe pogodbeno razmerje med strankama (pri čemer je tipičen primer to, da pogodbeni dolžnik poplača dolg, višji od dejanskega zneska), za to obveznost velja pravo, ki velja za navedeno razmerje, torej lex contractus. Tako je, kolikor je to mogoče, zagotovljena usklajenost med tema uredbama in Uredbo Bruselj I.

53.

Naj zdaj v zvezi s členom 5, točka 3, Uredbe Bruselj I opozorim, da je mogoče iz sodne prakse, ki izhaja iz sodbe Kalfelis, navedene v točki 39 teh sklepnih predlogov, razbrati dva kumulativna pogoja: zahtevek spada med „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu te določbe, če se po eni strani„nanaša na odgovornost tožene stranke“ in se po drugi strani„ne navezuje na ‚zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji‘“ v smislu člena 5, točka 1, te uredbe.

54.

Iz prejšnjega oddelka je razvidno, da se zahtevki za vračilo, ki temeljijo na neupravičeni obogatitvi, ne navezujejo na „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“, saj ne temeljijo na „prostovoljno sprejeti pravni obveznosti“, ampak na „nepogodbeni obveznosti“, razen če so tesno povezani z obstoječim – ali domnevno obstoječim – predhodnim pogodbenim razmerjem med strankama v sporu.

55.

Preučiti je torej še treba, ali se tak zahtevek „nanaša na odgovornost tožene stranke“ v smislu „sodne prakse Kalfelis“.

56.

Kot sem že navedel, se podobno kot hrvaška vlada s tem ne strinjam. ( 47 )

57.

Na prvem mestu opozarjam, da je na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I za odločanje o „zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ pristojno sodišče v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali kjer ta grozi. Za uporabo te določbe je torej treba nujno ugotoviti tak „škodni dogodek“. Gre torej za vnaprejšnjo predpostavko vsakega zahtevka v „zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti“.

58.

Sodišče je v sodbi Bier ( 48 ) pojem „škodni dogodek“ v smislu 5, točka 3, Uredbe Bruselj I razcepilo na dva ločena koncepta: „škodo“ (ali z drugimi besedami „škodljivo posledico“) in „vzročni dogodek, zaradi katerega je ta škoda nastala“. ( 49 ) V tem okviru se je Sodišče sklicevalo na elemente, ki sestavljajo nepogodbeno odgovornost, kot izhajajo iz splošnih načel, izoblikovanih v nacionalnih pravnih sistemih držav članic. ( 50 ) Tako je razsodilo, da „je deliktno ali kvazideliktno odgovornost mogoče upoštevati le, če je mogoče dokazati vzročno zvezo med škodo in dogodkom, zaradi katerega je ta škoda nastala“. ( 51 )

59.

Torej se zahtevek „nanaša na odgovornost tožene stranke“ v smislu sodbe Kalfelis, če temelji na „škodnem dogodku“, ki ga je mogoče pripisati toženi stranki in je tožeči stranki povzročil škodo. ( 52 ) V skladu s sodno prakso Sodišča in splošnimi načeli, navedenimi v prejšnji točki, je tak „škodni dogodek“ nezakonito dejstvo, to je dejanje ali opustitev, ki sta v nasprotju z dolžnostjo ali prepovedjo, naloženima vsakomur z zakonom, in ki drugemu povzročita škodo. ( 53 )

60.

Vendar se predložitveno sodišče kljub temu sprašuje, ali področja uporabe člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I, ker se v več jezikovnih različicah razlikuje med zadevami v zvezi z „delikti“ in „kvazidelikti“, ni treba razlagati širše. V tem okviru se nagiba k mnenju, da bi lahko drugi pojem – v nasprotju s prvim – vključeval še druga pravna dejstva, ki niso „škodni dogodki“.

61.

Po mojem mnenju ni tako. Sodišče v svoji sodni praksi v zvezi s členom 5, točka 3, Uredbe Bruselj I upravičeno ni nikoli razločevalo „kvazideliktov“ od „deliktov“. Poleg tega, da navedenega razlikovanja ne najdemo v vseh jezikovnih različicah te uredbe, ( 54 ) namen vključitve izraza „kvazidelikt“ v nekatere od njih še ni razširiti področje uporabe te določbe. Dejansko je to poklon francoskemu pravu, katerega posebnost je ločevanje odškodninske odgovornosti, ki izhaja iz namernih dejanj (delikti) od tiste, ki izhaja iz škodnih dogodkov, storjenih zaradi zavestne ali nezavestne malomarnosti (kvazidelikti). ( 55 ) Skratka, namen tega izraza je zgolj v zadevnih jezikovnih različicah pojasniti, da so s to določbo zajeti „škodni dogodki“ neodvisno od odgovora na vprašanje, ali so bili storjeni namerno ali iz malomarnosti. ( 56 )„Delikti“ in „kvazidelikti“ sta dve različici enih in istih „dogodkov“. Kot poleg tega navaja tudi samo predložitveno sodišče, tudi če bi bile s pojmom „kvazidelikt“ zajete še druge vrste pravnih dejstev, ne bi bilo z navedenim členom 5, točka 3, podano nikakršno merilo glede pristojnosti za zadevne zahtevke.

62.

Iz navedenih preudarkov je razvidno, da se zahtevek „nanaša na odgovornost tožene stranke“ v smislu sodbe Kalfelis in torej spada med „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I, če temelji na nepogodbeni obveznosti, ki izhaja – kot sem pojasnil v točki 41 teh sklepnih predlogov – iz „škodnega dogodka“ („delikta“ ali „kvazidelikta“), kot je opredeljen v točki 59 teh sklepnih predlogov. ( 57 ) Nasprotno pa zahtevek, ki temelji na nepogodbeni obveznosti, ki izhaja iz pravnega dejstva, ki ni „škodni dogodek“, ne spada na področje uporabe te določbe. Če povzamem, z navedeno določbo niso zajete vse nepogodbene obveznosti, ampak vanjo spada ena od njihovih podkategorij, ki jo bom poimenoval „deliktne ali kvazideliktne obveznosti“.

63.

Čeprav je tako s kategorijo „zadev v zvezi z delikti ali kvazidelikti“, kot je bila razložena v sodbi Kalfelis, zajetih veliko različnih vrst odgovornosti ( 58 ), kljub temu – v nasprotju s tem, na kar napeljuje Komisija – to ni „rezidualna kategorija“, v katero bi bilo mogoče vključiti kakršen koli zahtevek na podlagi civilne ali gospodarske obveznosti, ki ni „pogodben“ v smislu člena 5, točka 1, Uredbe Bruselj I. ( 59 ) V tej sodbi je Sodišče zgolj navedlo, da se ta določba in člen 5, točka 3, vzajemno izključujeta, saj en sam zahtevek, s katerim se zatrjuje odškodninska odgovornost, ne more hkrati spadati na področje uporabe obeh določb. ( 60 ) Vendar obstajajo zahtevki, ki niso zajeti niti z eno niti z drugo od njiju, ker temeljijo na obveznostih, ki niso niti „pogodbene“ niti „deliktne ali kvazideliktne“.

64.

Na drugem mestu pa, čeprav je zahtevek za vračilo, neupravičeni obogatitvi, načeloma oprt na nepogodbeno obveznost, ( 61 ) ta obveznost ne izhaja iz „škodnega dogodka“, ki bi ga bilo mogoče pripisati toženi stranki, v smislu člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I. ( 62 ) Kot je namreč v bistvu navedlo predložitveno sodišče, neupravičene obogatitve ni mogoče obravnavati kot tak „dogodek“. V nasprotju s trditvijo češke vlade in Komisije torej ne gre za „kvazidelikt“ v smislu te določbe.

65.

Obveznost vračila, na kateri temelji tak zahtevek, je namreč posledica tega, da je tožena stranka prejela obogatitev in da ne obstaja (oziroma je bil v tem primeru retroaktivno odpravljen) „pravni temelj“, ki jo je upravičeval. ( 63 ) Kot torej upravičeno trdi hrvaška vlada, tak zahtevek ne predpostavlja nikakršnega dejanja ali kakršne koli škodne opustitve, ki bi jo bilo mogoče pripisati toženi stranki. Zadevna obveznost je nastala spontano, neodvisno od njenega ravnanja. ( 64 )

66.

Češka vlada v bistvu odgovarja, da bi bilo treba dogodek, ki je povzročil obogatitev (in sicer v obravnavani zadevi izvedbo izvršilnega postopka, ki je bil pozneje razveljavljen, s strani tožene stranke iz postopka v glavni stvari) izenačiti s „škodnim dogodkom“ v smislu člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I.

67.

Vendar menim, da taka izenačitev ni mogoča. Najprej, če sem natančen, obveznost, na kateri temelji zahtevek za vračilo zaradi neupravičene obogatitve, ne izhaja iz dogodka, ki je povzročil to obogatitev, ampak iz same obogatitve. Dalje, tega povzročilnega dogodka ni mogoče vedno pripisati toženi stranki. Nasprotno, pogosto ga je mogoče pripisati tožeči stranki – ki je na primer po pomoti nakazala nedolgovani denarni znesek. Nazadnje, čeprav se je v obravnavani zadevi izvedba izvršilnega postopka zgodila na pobudo tožene stranke iz postopka v glavni stvari, tega ni mogoče obravnavati kot „škodni dogodek“, saj v takem dejanju ni ničesar nezakonitega in tožeči stranki iz postopka v glavni stvari ni povzročil „škode“ v pravnem pomenu besede.

68.

Komisija odgovarja, da naj bi bil „škodni dogodek“ v smislu člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I to, da tožena stranka iz postopka v glavni stvari spornega zneska obogatitve tožeči stranki iz postopka v glavni stvari ni vrnila, s čimer naj bi kršila člen 1111 zakona o obligacijskih razmerjih. ( 65 )

69.

Te trditve ni mogoče sprejeti. Zatrjevana obveznost vračila je namreč že po predpostavki obstajala pred morebitno zavrnitvijo tožene stranke iz postopka v glavni stvari, da bi jo izpolnila. Če bi se štelo, da je navedena obveznost posledica ravnanja zadnjenavedene, bi to pomenilo krožno razlogovanje. Podlaga za zadevno obveznost je nastala pred tem, in sicer – naj spomnim – v trenutku prejema neupravičene obogatitve (oziroma v obravnavani zadevi v trenutku, ko je bil izvršilni postopek razglašen za neveljaven ex tunc).

70.

Če bi bilo treba poleg tega že zgolj to, da tožena stranka ni izpolnila predhodno obstoječe obveznosti, obravnavati kot „škodni dogodek“, bi bilo področje uporabe člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I izjemno široko, saj je tožbeni zahtevek v civilnih in gospodarskih zadevah na splošno obrazložen s tem, da tožena stranka ni izpolnila domnevne obveznosti. ( 66 )

71.

V nasprotju s trditvijo Komisije položaj ni primerljiv s tistim, obravnavanim v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Austro-Mechana, ( 67 ) na katero se prav tako sklicuje predložitveno sodišče. Menim namreč, da so okoliščine te zadeve zelo posebne.

72.

Opozoriti je treba, da je Sodišče v tej sodbi razsodilo, da zahtevek za plačilo „pravičnega nadomestila“ iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi ( 68 ), kakršen je vložila družba Austro-Mechana, organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, zoper družbe skupine Amazon, spada med „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I ( 69 ). Ta zahtevek je temeljil na obveznosti plačila navedenega „nadomestila“, ki bi jo morala izpolniti družba Amazon na podlagi avstrijskega prava, ker je na avstrijskem ozemlju tržila nosilce podatkov. ( 70 ) V tem primeru ne gre za nezakonito dejstvo. Vendar je to ravnanje pripomoglo k škodi, povzročeni imetnikom pravic z izdelavo zasebnih kopij njihovih zaščitenih predmetov. V skladu s sodno prakso Sodišča pa je namen navedenega „nadomestila“ odprava te škode. Družba Austro-Mechana kot organizacija za kolektivno upravljanje je to „nadomestilo“ prejemala za račun imetnikov pravic, ki jih je predstavljala. Škoda, na katero se je sklicevala ta družba, je bila torej škoda, povzročena tem imetnikom. Skratka, ob upoštevanju celotnega položaja je obveznost, uporabljena kot podlaga za zahtevek, dejansko izhajala iz „škodnega dogodka“. ( 71 ) Poleg tega so bila avstrijska sodišča v najboljšem položaju za presojo škode, povzročene tem imetnikom zaradi zasebnih kopij, ki so jih izdelali avstrijski uporabniki (ki so bile odvisne od števila nosilcev podatkov, ki so jih v Avstriji prodale družbe skupine Amazon), s tem pa tudi za odločanje o višini „pravičnega nadomestila“, ki ga morajo te družbe plačati. ( 72 )

73.

Na tretjem mestu, razlaga, po kateri zahtevek za vračilo, ki temelji na neupravičeni obogatitvi, ne spada na področje uporabe člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I, je po mojem mnenju potrjen s še enim odlomkom sodbe Kalfelis. Naj spomnim, da je v zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, posameznik vložil tožbo zoper svojo banko zaradi neuspešnih borznih transakcij, pri čemer je v tem okviru vložil kumulativne zahtevke, ki so temeljili na treh vrstah podlage, in sicer na pogodbeni odgovornosti, deliktni odgovornosti in nazadnje še na neupravičeni obogatitvi. V tem okviru je predložitveno sodišče Sodišče spraševalo zlasti o tem, ali je sodišče, ki je na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I pristojno za odločanje o zahtevku na podlagi deliktne odgovornosti, podredno pristojno tudi za odločanje o zahtevkih na podlagi pogodbene odgovornosti in neupravičene obogatitve.

74.

Sodišče je na to vprašanje odgovorilo, „da pristojno sodišče na podlagi [člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I] pri odločanju o elementu tožbe, ki temelji na deliktu, ni pristojno za odločanje o drugih elementih iste tožbe, katerih podlaga niso delikti“. ( 73 ) V okoliščinah, kakršne so bile povzete v prejšnji točki, pa izraz „katerih podlaga niso delikti“ implicitno, a nujno napotuje na pogodbeno odgovornost in na neupravičeno obogatitev.

75.

Na četrtem mestu, v nasprotju s češko vlado in Komisijo menim, da z besedilom Uredbe Rim II ni mogoče omajati, ampak prej podkrepiti razlago, predlagano v teh sklepnih predlogih.

76.

Čeprav so namreč – kot sem navedel v točki 47 teh sklepnih predlogov – s to uredbo med „nepogodbenimi obveznostmi“, ki spadajo na njeno področje uporabe, zajete obveznosti, ki temeljijo na neupravičeni obogatitvi, te znotraj navedene uredbe spadajo v posebno kategorijo. ( 74 )

77.

Natančneje, Uredba Rim II po eni strani v poglavju II ne vsebuje pravil, ki bi se uporabljala za nepogodbene obveznosti, ki izhajajo iz „škodnega dejanja“. Ta pojem ima po mojem mnenju enak pomen kot identičen pojem iz člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I. ( 75 ) Tukaj gre torej za „deliktne ali kvazideliktne obveznosti“, navedene v točki 62 teh sklepnih predlogov. ( 76 ) Skratka, to poglavje II načeloma zajema iste obveznosti kot navedeni člen 5, točka 3. ( 77 )

78.

Po drugi strani so v Uredbi Rim II v poglavju III zbrana pravila, ki se uporabljajo za nepogodbene obveznosti kot posledice „dejanja, ki ni škodno dejanje“. ( 78 ) Zahtevki na podlagi zadevnih obveznosti že po predpostavki ne bi smeli spadati na področje uporabe člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I. ( 79 ) Navedeno poglavje III pa zajema neupravičeno obogatitev. Ta razvrstitev tako potrjuje, da obveznost vračila, na kateri temelji zahtevek zaradi take obogatitve, ne izhaja iz „škodnega dogodka“ v smislu navedenega člena 5, točka 3. ( 80 )

79.

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov menim, da zahtevki za vračilo, ki temeljijo na neupravičeni obogatitvi, ne spadajo na področje uporabe člena 5, točka 3, Uredbe Bruselj I. ( 81 )

80.

V nasprotju s tem, na kar napeljuje češka vlada, ta razlaga ne povzroči nikakršnega odrekanja pravnega varstva. V položajih, ko se člen 5, točka 1, te uredbe ne uporablja, ( 82 ) to zgolj pomeni, da posameznik nima možnosti izbire pristojnosti za vložitev zahtevka, ki temelji na neupravičeni obogatitvi, saj je treba tak zahtevek vložiti pri sodiščih države članice, v kateri ima stalno prebivališče tožena stranka, kot to določa splošno pravilo iz člena 2(1) navedene uredbe. ( 83 )

81.

Poleg tega je ta rezultat, prvič, v celoti skladen s sistemom Uredbe Bruselj I. Naj opozorim, da ta temelji prav na načelu pristojnosti sodišča v kraju stalnega prebivališča tožene stranke. ( 84 ) V zvezi s tem je Sodišče že večkrat razsodilo, da je mogoče to splošno pravilo, ki je izraz maksime actor sequitur forum rei, ( 85 ) pojasniti z dejstvom, da se lahko tožena stranka načeloma preprosteje brani pred sodišči v kraju svojega stalnega prebivališča. ( 86 ) Odločitev, da se da prednost toženi stranki, je utemeljena z dejstvom, da je ta stranka v postopku na splošno v slabšem položaju, saj ta ni bil začet na njeno pobudo in je torej podvržena tožbi tožeče stranke. ( 87 )

82.

Zato ni mogoče po zgledu Komisije trditi, da na področju civilnih in gospodarskih obligacijskih razmerij ne bi smela obstajati „pravna praznina“ med členom 5, točka 1, in členom 5, točka 3, Uredbe Bruselj I ter da bi torej morala vedno obstajati alternativa pristojnosti sodišč države članice stalnega prebivališča tožene stranke. Če bi bile vedno na voljo dodatne sodne pristojnosti, določene s tema določbama, bi bilo splošno pravilo potisnjeno v ozadje, s čimer bi bila v nasprotju z voljo zakonodajalca Unije dana velika prednost tožeči stranki. ( 88 )

83.

Nasprotno in v skladu z mojimi pravkaršnjimi pojasnili je Sodišče že večkrat razsodilo, da je treba člen 5, točka 3, Uredbe Bruselj I kot odstopanje od tega splošnega pravila razlagati ozko, kar ne dopušča „razlage zunaj primerov, ki so izrecno navedeni“ v tej določbi. ( 89 ) Če pa bi se pojem „škodni dogodek“ razlagal tako široko, kot to predlagata češka vlada in Komisija, bi se tem ta določba uporabila prav v primeru, ki v njej ni izrecno naveden, torej v primeru neupravičene obogatitve. ( 90 )

84.

Drugič, ne prepriča me niti to, da je drugačna razlaga potrebna zaradi ciljev bližine in učinkovitega izvajanja sodne oblasti, na katerih temelji člen 5, točka 3, Uredbe Bruselj I. ( 91 )

85.

Namreč, poleg dejstva, da ta cilja nikakor ne omogočata neupoštevanja besedila navedenega člena 5, točka 3, tudi dvomim, da v obravnavani zadevi obstaja „posebej tesna“ povezava med zahtevkom iz postopka v glavni stvari in hrvaškim sodiščem, pri katerem ga je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari vložila, ter da bi bilo zato to sodišče nujno v boljšem položaju kot nemška sodišča za odločanje o trditvah te družbe – da bi torej opredelilo, ali so pogoji za neupravičeno obogatitev izpolnjeni ( 92 ) –zlasti glede zbiranja in presoje s tega vidika upoštevnih dokazov.

86.

Predložitveno sodišče, ki se mu pridružujeta češka vlada in Komisija, meni, da je tako, ker se je dogodek, ki je povzročil obogatitev, torej izvršilni postopek, ki ga je začela predhodnica družbe BP EUROPA, zgodil na Hrvaškem. Vsi upoštevni dejanski elementi naj bi bili tako povezani s to državo, medtem ko je v Nemčiji zgolj stalno prebivališče tožene stranke iz postopka v glavni stvari.

87.

Vendar je treba za odločanje o zahtevku za vračilo, ki temelji na neupravičeni obogatitvi, za začetek opredeliti prav to, ali je do take obogatitve sploh prišlo. Tako se ne zdi, da bi bila v najboljšem položaju za odločanje o takem zahtevku sodišča v kraju, kjer se je zgodil dogodek, ki je povzročil obogatitev, ampak prej tista v kraju, kjer naj bi tožena stranka to obogatitev domnevno prejela.

88.

Po analogiji člen 10(3) Uredbe Rim II določa, da je, če je do neupravičene obogatitve prišlo brez predhodno obstoječega razmerja med strankama in ti nimata običajnega prebivališča v isti državi, pravo, ki se uporablja za nepogodbeno obveznost, ki izhaja iz te obogatitve, pravo države, v kateri „je neupravičena obogatitev nastala“. Torej ne gre za državo, v kateri se je zgodilo dejanje, ki je povzročilo obogatitev, ampak za državo, v kateri je tožena stranka prejela zadevno gospodarsko korist. V primeru prenosa sredstev na bančni račun, kar se je zgodilo v obravnavani zadevi, je država obogatitve država, v kateri se nahaja bančna ustanova, pri kateri je odprt račun. ( 93 )

89.

V obravnavani zadevi pa je ta kraj verjetno v Nemčiji. ( 94 ) Torej so v najboljšem položaju za presojo resničnosti te obogatitve sodišča države članice, v kateri je stalno prebivališče tožene stranke, če se ujemajo s sodišči v kraju, v katerem je bila obogatitev prejeta. ( 95 ) Po mojem mnenju je iz tega razvidno, da na splošno ne obstaja „posebej tesna“ povezava med zahtevki, ki temeljijo na neupravičeni obogatitvi, in pristojnostjo sodišča, ki ni sodišče stalnega prebivališča tožene stranke. ( 96 )

90.

Naj k temu še dodam, da se praktična nevšečnost, ki za družbo HRVATSKE ŠUME nastane zaradi tega, ker mora tožbo zoper družbo BP EUROPA vložiti pri sodiščih države članice, kjer ima ta stalno prebivališče (nevšečnost ki, naj spomnim, izhaja iz volje zakonodajalca Unije ( 97 )) izravna s postopkovno prednostjo: ob predpostavki, da je zahtevek utemeljen in se premoženje tožene stranke iz postopka v glavni stvari nahaja v Nemčiji, bo tožeča stranka iz postopka v glavni stvari že imela nacionalni izvršilni naslov za izterjavo spornega zneska (sodbo, ki jo bodo v prihodnje izrekla nemška sodišča), zato ji bo prihranjen postopek eksekvature, v katerem bi se v tej državi članici kot izvršljiva priznala morebitna hrvaška sodba. ( 98 )

91.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje, ki ga je postavilo Visoki trgovački sud Republike Hrvatske (višje gospodarsko sodišče, Hrvaška), odgovori:

Člen 5, točka 1, in člen 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da zahtevek za vračilo, ki temelji na neupravičeni obogatitvi: