1.

Ti predlogi za sprejetje predhodne odločbe se v bistvu nanašajo na obveznosti kreditnih institucij, da potrošnikom zagotovijo nekatere informacije v zvezi s kreditnimi pogoji, in na posledice, ki nastanejo, če take informacije niso zagotovljene. V vseh teh predlogih gre za precej podobno dejansko stanje, saj se nanašajo na pravilno razlago člena 10(2)(a), (d), (l), (r), (s) in (t) ter člena 14(1) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL 2008, L 133, str. 66).

2.

Te predloge je vložilo Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu, Nemčija) v okviru sporov med več potrošniki in družbami za kreditiranje nakupov avtomobila glede veljavnosti zahtevkov teh potrošnikov za odstop od pogodbe. Čeprav so bili vsi ti zahtevki prejeti precej po poteku štirinajstdnevnega roka od dneva podpisa kreditne pogodbe iz člena 14(1)(a) Direktive 2008/48, zadevni potrošniki trdijo, da imajo pravico do odstopa, ker te pogodbe niso vsebovale vseh informacij, zahtevanih v členu 10 te direktive. V teh zadevah se tako obravnava zahtevno, vendar bistveno vprašanje stopnje natančnosti informacij, ki morajo biti v skladu s členom 10 vsebovane v pogodbi, in povezano vprašanje glede tega, kako naj se odzovejo nacionalna sodišča, kadar si potrošniki prizadevajo izkoristiti morebitno pomanjkanje informacij v svojo korist. ( 2 ) Pred obravnavo teh vprašanj pa je treba najprej predstaviti upoštevne pravne določbe.

3.

V uvodnih izjavah od 4 do 9, 18, 19, 30, 31 in 35 Direktive 2008/48 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4.

Člen 3 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

5.

Člen 5 Direktive 2008/48, naslovljen „Predpogodbene informacije“, določa:

„1.   Preden postane potrošnik zavezan izpolnjevanju kreditne pogodbe ali ponudbe, zagotovi dajalec kredita in, kjer je primerno, kreditni posrednik na temelju kreditnih pogojev dajalca kredita ter, kjer je to primerno, na izraženih preferencah potrošnika in informacijah, ki jih je ta posredoval, potrošniku informacije, da lahko primerja različne ponudbe in se tako zavestno odloči, ali bo sklenil kreditno pogodbo. Takšne informacije se na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov zagotovijo z obrazcem standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu iz Priloge II. Šteje se, da je dajalec kredita izpolnil zahteve po informacijah iz tega odstavka ter člena 3(1) in (2) Direktive [Evropskega parlamenta in Sveta] 2002/65/ES [z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo in o spremembi Direktive Sveta 90/619/EGS ter direktiv 97/7/ES in 98/27/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 4, str. 321)], če je zagotovil ,standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu‘.

2.   Zadevne informacije opredeljujejo:

[…]

[…]“

6.

Člen 10 navedene direktive, naslovljen „Informacije, ki se morajo vključiti v kreditne pogodbe“, določa:

„1.   Kreditne pogodbe se pripravijo na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov.

Vse pogodbene stranke prejmejo izvod kreditne pogodbe. Ta člen ne posega v nobena nacionalna pravila o veljavnosti sklenitve kreditnih pogodb, če so ta skladna s pravom Skupnosti.

2.   Kreditna pogodba jasno in jedrnato navaja:

[…]

[…]

[…]“

7.

Člen 14 Direktive 2008/48, naslovljen „Pravica do odstopa“, določa:

„1.   Potrošnik lahko v roku štirinajstih koledarskih dni odstopi od kreditne pogodbe brez navedbe razloga.

Ta rok za odstop se začne:

[…]

3.   Če potrošnik uveljavlja pravico do odstopa:

[…]

8.

Člen 15 te direktive, naslovljen „Povezana kreditna pogodba“, v odstavku 1 določa:

„Če potrošnik uveljavi na zakonodaji Skupnosti temelječo pravico do odstopa od pogodbe o dobavi blaga ali storitev, ga povezana kreditna pogodba preneha zavezovati.“

9.

Člen 22 Direktive 2008/48, naslovljen „Usklajevanje [Harmonizacija] in obveznost izvajanja te direktive“, v odstavku 1 določa:

„Če ta direktiva vsebuje usklajene [harmonizirane] določbe, države članice ne smejo ohraniti ali uvesti v svoje nacionalno pravo drugih določb, razen tistih, določenih v tej direktivi.“

10.

Člen 247, od (3) do (7), Einführungsgesetz zum Bürgerlichen Gesetzbuche (uvodni zakon k civilnemu zakoniku) z dne 21. septembra 1994 (BGBl. 1994 I, str. 2494, in popravek v BGBl. 1997 I, str. 1061) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: EGBGB), naslovljen „Obveznosti zagotavljanja informacij pri pogodbah o potrošniških posojilih, odplačni pomoči pri financiranju in pogodbah o posredovanju posojil“, določa:

„§3   Vsebina predpogodbenih informacij

(1) Informacije, zagotovljene pred sklenitvijo pogodbe, vključujejo:

[…]

2. vrsto posojila,

[…]

9. pogoje za izplačilo sredstev,

[…]

11. zamudno obrestno mero in način njenega prilagajanja ter morebitne stroške, ki nastanejo zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti,

[…]

§6   Vsebina pogodbe

(1) V potrošniški kreditni pogodbi se jasno in razumljivo navedejo naslednji podatki:

[…]

[…]

§7   Druge informacije v pogodbi

(1) V potrošniški kreditni pogodbi se, če so pomembni za pogodbo, jasno in razumljivo navedejo naslednji podatki:

[…]

[…]“

11.

Člen 247 Bürgerliches Gesetzbuch (BGB) (civilni zakonik) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: BGB), naslovljen „Temeljna obrestna mera“, določa:

„(1)   Temeljna obrestna mera je 3,62 %. Vsako leto 1. januarja in 1. julija se prilagodi za število odstotnih točk, za katerega se je od zadnje prilagoditve zvišala ali znižala referenčna vrednost. Referenčna vrednost je enaka obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka [(ECB)] določi za zadnjo operacijo glavnega refinanciranja, ki jo je opravila pred prvim koledarskim dnem ustreznega polletja.

(2)   Deutsche Bundesbank [nemška zvezna banka] objavi temeljno obrestno mero v Bundesanzeiger [zvezni uradni list] nemudoma po datumih, navedenih v drugem stavku odstavka 1.“

12.

Člen 288 BGB, naslovljen „Zamudne obresti in druga nadomestila za zamudo“, v odstavku 1 določa:

„Na vsako zapadlo denarno obveznost se v obdobju zamude obračunajo obresti. Letna obrestna mera zamudnih obresti je temeljna obrestna mera, povečana za pet odstotnih točk.“

13.

Člen 355 BGB, naslovljen „Pravica do odstopa od potrošniških pogodb“, določa:

„(1)   Če je potrošniku z zakonom podeljena pravica do odstopa od pogodbe v skladu s to določbo, potrošnika in trgovca ne zavezujeta več njuni izjavi o nameri skleniti pogodbo, če potrošnik v določenem obdobju prekliče svojo izjavo o nameri. […]

(2)   Rok za odstop je 14 dni. Če ni določeno drugače, začne teči ob sklenitvi pogodbe.“

14.

Člen 356b BGB, naslovljen „Pravica do odstopa od potrošniških kreditnih pogodb“, v odstavku 2 določa:

„Če listina, ki se kreditojemalcu predloži v skladu z odstavkom 1 tega člena, ne vsebuje obveznih informacij iz člena 492(2), rok ne začne teči, dokler se ta pomanjkljivost v skladu s členom 492(6) ne odpravi […].“

15.

Člen 357 BGB, naslovljen „Pravne posledice odstopa od pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov in na daljavo, razen pogodb o finančnih storitvah“, v odstavku 1 določa:

„Prejete izpolnitve je treba vrniti najpozneje v 14 dneh.“

16.

Člen 357a BGB, naslovljen „Pravne posledice odstopa od pogodb o finančnih storitvah“, v odstavku 1 določa:

„Prejete izpolnitve je treba vrniti najpozneje po 30 dneh.“

17.

Člen 358 BGB, naslovljen „Pogodba, povezana s pogodbo, od katere je bilo odstopljeno“, določa:

„[…]

(2)   Če potrošnik v skladu s členom 495(1) ali členom 514(2), prvi stavek, veljavno prekliče svojo izjavo o nameri za sklenitev potrošniške kreditne pogodbe, ga izjava o nameri za sklenitev pogodbe o dobavi blaga ali zagotavljanju druge storitve, ki je povezana s to potrošniško kreditno pogodbo, ne zavezuje več.

(3)   Pogodba o dobavi blaga ali zagotavljanju druge storitve in kreditna pogodba iz odstavkov 1 in 2 sta povezani, če se kredit v celoti ali delno uporabi za financiranje druge pogodbe in če obe pogodbi tvorita gospodarsko enoto. Še zlasti se šteje, da takšna gospodarska enota obstaja, če dobavitelj ali izvajalec storitve sam financira potrošnikovo kreditno obveznost ali, ko gre za financiranje s strani tretje osebe, če dajalec kredita pri pripravi ali sklenitvi kreditne pogodbe sodeluje z dobaviteljem ali izvajalcem storitve.

(4)   Za odstop od povezane pogodbe se neodvisno od načina trženja smiselno uporabljajo člen 355(3) in, glede na vrsto povezane pogodbe, členi od 357 do 357b. […] Dajalec kredita v razmerju do potrošnika prevzame vse pravice in obveznosti trgovca, ki izhajajo iz povezane pogodbe in se nanašajo na pravne posledice odstopa od pogodbe, če je bila določena vsota posojila v trenutku začetka veljavnosti odstopa že odplačana trgovcu.“

18.

Člen 491a BGB, naslovljen „Obveznosti zagotavljanja predpogodbenih informacij pri potrošniških kreditnih pogodbah“, v odstavku 1 določa:

„Dajalec kredita mora kreditojemalcu v zvezi s potrošniško kreditno pogodbo zagotoviti vse informacije iz člena 247 [EGBGB] na obrazcu, določenem v tem členu.“

19.

Člen 492 BGB, naslovljen „Pisna oblika in vsebina pogodbe“, določa:

„(1)   Potrošniške kreditne pogodbe se sklenejo v pisni obliki, razen če ni predpisana strožja obličnost. […]

(2)   Pogodba vsebuje informacije, ki so v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami določene v členu 247, od (6) do (13), [EGBGB].

[…]

(5)   Informacije, ki jih mora dajalec kredita po sklenitvi pogodbe zagotoviti kreditojemalcu, se posredujejo na trajnem nosilcu podatkov.“

20.

Člen 495 BGB, naslovljen „Pravica do odstopa od pogodbe; Čas za premislek“, v členu 1 določa:

„Kreditojemalec ima v okviru potrošniške kreditne pogodbe pravico do odstopa od pogodbe v skladu s členom 355 BGB.“

21.

UK, potrošnik, je decembra 2015 kupil motorno vozilo. Za financiranje tega nakupa je potrošnik plačal polog, za preostali znesek pa sklenil potrošniško kreditno pogodbo z zavarovanjem za primer neplačila. Potrošniška kreditna pogodba vsebuje to izjavo:

„V primeru odstopa od pogodbe vam bomo zaračunali zakonsko določeno obrestno mero zamudnih obresti. Letna obrestna mera zamudnih obresti je enaka veljavni temeljni obrestni meri, povečani za pet odstotnih točk.“

22.

Vendar v kreditni pogodbi ni navedena niti veljavna obrestna mera zamudnih obresti v obliki števila niti referenčna obrestna mera, ki se je ob podpisu pogodbe uporabljala za določitev obrestne mere zamudnih obresti, to je obrestna mera, določena v členu 247 BGB. Po mnenju nacionalnega sodišča besedilo, ki ga vsebuje kreditna pogodba, ne izpolnjuje obveznosti, v skladu s katero morajo ponudniki potrošniških kreditnih pogodb navesti informacije v zvezi z mehanizmom prilagajanja obrestne mere zamudnih obresti.

23.

Vendar predložitveno sodišče navaja, da je UK pred sklenitvijo te pogodbe prejel dokument, naslovljen „Standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu“, sestavljen v skladu z vzorcem iz Priloge II k Direktivi 2008/48, v katerem je navedeno, da temeljno obrestno mero vsako leto 1. januarja in 1. julija določi Deutsche Bundesbank. Predložitveno sodišče kljub temu meni, da ni mogoče šteti, da je ta informacija del pogodbe, ker zadevna kreditna institucija ni spoštovala pravila obličnosti, določenega v členu 492(1) BGB, pri čemer pa obsega zadevnega pravila ni nadalje pojasnilo.

24.

UK je redno plačeval mesečne obroke. Vendar se je UK precej po poteku štirinajstdnevnega roka od sklenitve posojilne pogodbe in preden je to posojilo v celoti odplačal, odločil za odstop od zadevne pogodbe. Trdil je, da je pozno vloženi zahtevek za odstop od pogodbe vseeno veljaven, ker mu družba Volkswagen Bank ni zagotovila vseh informacij, ki se zahtevajo z nemško zakonodajo, s katero je bila v nacionalno pravo prenesena Direktiva 2008/48. Družba Volkswagen Bank je ta odstop zavrnila.

25.

UK je v odgovor na to zavrnitev vložil tožbo, s katero je predlagal, naj se v zameno za vračilo kupljenega vozila ugotovi, da mu kot kupcu ni treba odplačati preostalih mesečnih obrokov posojila. UK je poleg tega zahteval vračilo vseh do takrat plačanih obrokov posojila, vključno z obrestmi, in pologa, ki ga je že plačal prodajalki.

26.

Predložitveno sodišče dvomi, ali so informacije, ki jih vsebuje pogodba, skladne z zahtevami iz člena 492 BGB v povezavi s členom 247 EGBGB, kot naj bi se razlagala ob upoštevanju Direktive 2008/48. V teh okoliščinah je Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

27.

Trije različni potrošniki, in sicer BC, RT in SV, so 24. julija 2014, 3. januarja 2015 oziroma 23. maja 2015 z družbo Volkswagen Bank in družbo Skoda Bank, ki je podružnica družbe Volkswagen Bank, sklenili povezane kreditne pogodbe za nakup vozil za zasebno rabo pri prodajalcih motornih vozil. Dejansko stanje je podobno temu v zadevi C‑33/20, vendar s to razliko, da sta SV in BC od pogodbe odstopila po tem, ko sta svoji posojili v celoti odplačala. SV je svoje vozilo pred uveljavitvijo pravice do odstopa od pogodbe že prodala nazaj prodajalcu, od katerega je to vozilo na začetku kupila. V zvezi s tem SV trdi, da ima zaradi odstopa pravico do vračila razlike med nakupno ceno, vključno z obrestmi, in ceno, doseženo pri prodaji.

28.

Predložitveno sodišče v zvezi s spornimi pogodbami navaja, da meni, da na podlagi nemškega prava ni mogoče šteti, da so dokumenti, naslovljeni „standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu“, ki so bili predloženi RT, SV in BC, sestavni del kreditnih pogodb, ker ne izpolnjujejo zahtev obličnosti iz člena 492(1) BGB v zvezi z oštevilčenjem strani.

29.

Predložitveno sodišče opozarja, da v zadevnih pogodbah v zvezi s pogoji, pod katerimi lahko dajalec kredita zaradi tehtnih razlogov odstopi od pogodbe, ni navedena niti oblika takega odstopa niti rok, do katerega mora dajalec kredita odstopiti od pogodbe, niti pravica kreditojemalca do odstopa od pogodbe v skladu s členom 314 BGB.

30.

V teh okoliščinah je Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

31.

Dva nepovezana potrošnika, JL in DT, sta 4. maja 2017 oziroma 23. marca 2019 z družbo BMW Bank oziroma družbo Audi Bank (podružnica družbe Volkswagen Bank) sklenila kreditni pogodbi za nakup vozila za zasebno uporabo. Tako kot potrošnika UK v zadevi C‑33/20 in RT v zadevi C‑155/20 sta tudi potrošnika v tej zadevi želela od kreditne pogodbe odstopiti precej po poteku štirinajstdnevnega roka od sklenitve zadevnih pogodb in preden sta bili njuni posojili v celoti odplačani. Pozno vložitev zahtevkov za odstop od pogodb sta prav tako skušala utemeljiti s trditvijo, da rok za odstop še ni začel teči, ker v zadevnih pogodbah niso bile zagotovljene zadostne informacije.

32.

Predložitveno sodišče v zvezi z zadevnima pogodbama opozarja na elemente, predstavljene v nadaljevanju.

33.

Prvič, v teh pogodbah naj vrsta posojila ne bi bila natančneje opredeljena. Vendar naj bi bilo v obeh primerih v standardnih informacijah o evropskem potrošniškem kreditu, ( 3 ) ki so na podlagi določb nemškega prava sestavni del pogodbenega dokumenta, navedeno, da se nanašajo na obročni kredit z enakimi mesečnimi obroki in fiksno obrestno mero. ( 4 )

34.

Drugič, v obeh pogodbah naj bi bilo navedeno, da se posojilo prodajalcu izplača ob izročitvi vozila. Vendar naj v zadevnih pogodbah ne bi bilo navedeno, da z opravljenim izplačilom obveznost plačila kupnine do prodajalca v tej višini ugasne in da lahko kupec po plačilu celotne kupnine od prodajalca zahteva izročitev kupljenega vozila.

35.

Tretjič, glede informacij o obrestni meri zamudnih obresti naj bi bilo v pogodbi, ki jo je sklenil JL, navedeno, da „[č]e posojilojemalec s plačili pride v zamudo, se zaračunajo zamudne obresti v višini veljavne temeljne obrestne mere, povečane za pet odstotnih točk, na leto. Temeljna obrestna mera se vsako leto določi 1. januarja in 1. julija in jo Deutsche Bundesbank objavi v Bundesanzeiger (zvezni uradni list).“ Kreditna pogodba, ki jo je sklenil DT, naj bi vsebovala te informacije o obrestni meri, ki se uporabi v primeru zapadlih plačil: „V primeru odstopa od pogodbe vam bomo zaračunali zakonsko določeno obrestno mero zamudnih obresti. Letna obrestna mera zamudnih obresti je enaka veljavni temeljni obrestni meri, povečani za pet odstotnih točk.“ Poleg tega naj bi bilo v standardnih informacijah o evropskem potrošniškem kreditu, predloženih potrošniku, navedeno: „Letna obrestna mera zamudnih obresti je enaka veljavni temeljni obrestni meri, povečani za pet odstotnih točk. Temeljno obrestno mero vsako leto 1. januarja in 1. julija določi Deutsche Bundesbank.“

36.

Vendar v dokumentih, zagotovljenih v obeh zadevah, po mnenju predložitvenega sodišča ni pojasnjeno, da je temeljna obrestna mera, ki jo objavi Deutsche Bundesbank, enaka obrestni meri zadnje operacije glavnega refinanciranja, ki jo opravi ECB, prav tako pa v njih ni napoteno na člen 247(1) BGB, v katerem je ta podatek naveden.

37.

Četrtič, predložitveno sodišče ugotavlja, da so v dokumentih, ki sta jih prejela potrošnika, navedeni glavni parametri, ki se upoštevajo pri določitvi nadomestila, ki se zaračuna v primeru predčasnega odplačila posojila, ne pa tudi natančna enačba, ki se uporabi za izračun tega nadomestila.

38.

Petič, predložitveno sodišče ugotavlja, da zadevni pogodbi sicer določata, da ima kreditojemalec pravico do odstopa od pogodbe iz pomembnega razloga, vendar ne vsebujeta niti napotila na člen 314 BGB niti podatkov glede oblike in roka, ki ju je treba upoštevati pri vložitvi zahtevka za odstop od pogodbe.

39.

Šestič, predložitveno sodišče ugotavlja, da je v zadevnih pogodbah navedeno, da je mogoče za reševanje sporov z banko sprožiti postopek pri Ombudsmann der privaten Banken (ombudsman zasebnih bank, Nemčija) in da so Verfahrensordnung für die Schlichtung von Kundenbeschwerden im deutschen Bankgewerbe (postopkovna pravila za reševanje pritožb strank v nemškem bančnem sektorju), ki urejajo obravnavo tovrstnih pritožb s strani navedenega organa, na voljo na zahtevo ali na spletni strani Bundesverband der Deutschen Banken e. V. (zvezno združenje nemških bank, Nemčija), www.bdb.de. V teh pogodbah naj bi bilo tudi pojasnjeno, da je treba morebitno pritožbo vložiti pri službi za pritožbe strank zveznega združenja nemških bank. V pogodbi, ki jo je podpisal DT, pa naj bi bili navedeni tudi številka telefaksa in elektronski naslov, na katera se lahko vložijo take pritožbe. Vendar predložitveno sodišče poudarja, da v zadevni pogodbi niso navedeni pogoji za dopustnost take pritožbe, kot so določeni v točki 3 postopkovnih pravil tega organa.

40.

V teh okoliščinah je Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

41.

V skladu z željo Sodišča bom te sklepne predloge omejil na ta vprašanja:

42.

Uvodoma je treba opozoriti, prvič, da direktiva za posameznika ne more ustvarjati obveznosti in da se torej nanjo proti posameznikom ni mogoče sklicevati. Res je, da morajo nacionalna sodišča, ki morajo razložiti nacionalno pravo, za zagotovitev, da navedeni posamezniki uživajo pravno varstvo na podlagi določb prava Unije, to pravo v največjem mogočem obsegu razlagati glede na besedilo in namen zadevne direktive, da bi dosegla v njej določen rezultat. ( 5 ) Vendar je ta obveznost skladne razlage omejena s splošnimi pravnimi načeli, zlasti z načelom pravne varnosti, tako da ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. ( 6 ) Zato se lahko tožeče stranke na odgovore na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, v postopku zoper zadevne kreditne institucije sklicujejo le, če se z uporabo priznanih metod razlage ugotovi, da je mogoče nacionalno zakonodajo, s katero je prenesena Direktiva 2008/48, razlagati v skladu s podanimi odgovori. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali je tako.

43.

Drugič, rad bi poudaril, da po mojem mnenju ni nujno, da je mogoče dosedanjo sodno prakso Sodišča v zvezi z zahtevami po informacijah, ki so določene v drugih zakonodajnih ukrepih Unije, namenjenih varstvu pravic potrošnikov, po analogiji enostavno prenesti na področje, ki ga ureja Direktiva 2008/48. V skladu z metodami razlage, ki jih priznava Sodišče, je namreč take rešitve mogoče dejansko prenesti le, če so besedilo, sobesedilo in cilji zadevnih zakonskih določb povsem enaki ali vsaj skoraj povsem enaki. V obravnavani zadevi je treba po mojem mnenju posebno pozornost nameniti dejstvu, da so v Direktivi 2008/48 določene precej obsežnejše zahteve po informacijah kot na primer v Direktivi 93/13. ( 7 )

44.

Tretjič, kar zadeva cilje, ki se uresničujejo z Direktivo 2008/48, je iz uvodnih izjav od 4 do 9 te direktive razvidno, da je namen te direktive olajšati nastanek dobro delujočega notranjega trga potrošniških kreditov s harmonizacijo zahtev po informacijah, ki jih morajo zagotoviti dajalci kreditov, obenem pa z zagotavljanjem visoke in primerljive ravni varstva poskrbeti, da bo ta trg vzbujal zaupanje potrošnikov. ( 8 )

45.

Zahteve po informacijah, ki jih določa Direktiva 2008/48, torej delno temeljijo na predpostavki, da je določena mera standardizacije pogodb, vsaj kar zadeva informacije, ki se morajo vključiti v pogodbe, nujna za doseganje takega cilja, delno pa na predpostavki, da je potrošnik v razmerju do dajalca kredita v podrejenem položaju glede seznanjenosti z učinki pogodbe in zakonodajo, ki se uporablja. ( 9 ) V Direktivi 2008/48 je zaradi doseganja navedenih ciljev določena popolna harmonizacija obveznosti zagotavljanja informacij, ki se lahko naložijo dajalcem kreditov, ( 10 ) za to pa se v njej razlikuje med informacijami, ki jih morajo dajalci kreditov vključiti v oglaševanje (člen 4), zagotoviti v predpogodbeni fazi (člen 5) in vključiti v pogodbe kot take (člen 10) ( 11 ).

46.

Ker so v Direktivi 2008/48 določene obveznosti zagotavljanja informacij v različnih fazah, so te obveznosti, ki so sicer povezane, namenjene uresničevanju ciljev, ki se nekoliko razlikujejo. Natančneje, iz besedila uvodnih izjav 18 in 19 te direktive izhaja, da je obveznost zagotavljanja nekaterih informacij, ki se morajo potrošnikom predložiti v predpogodbeni fazi – ki je določena v členu 5 te direktive – prvenstveno namenjena zagotavljanju, da lahko potrošniki primerjajo različne ponudbe in nato izberejo najprimernejšo. Kar pa zadeva obveznost, v skladu s katero je treba potrošnikom zagotoviti nekatere informacije v fazi sklenitve pogodbe, ki je določena v členu 10 Direktive 2008/48, je iz besedila uvodne izjave 31 te direktive razvidno, da je namen te obveznosti potrošnikom omogočiti poznavanje svojih pravic in obveznosti iz pogodbe. ( 12 ) Natančneje, namen te določbe je, kot je ugotovilo Sodišče, zagotoviti, da imajo potrošniki vse informacije, potrebne za ustrezno izpolnitev pogodbe in zlasti za uveljavljanje svojih pravic. ( 13 )

47.

Glede na to, da je treba nekatere informacije iz člena 10 Direktive 2008/48 potrošnikom zagotoviti že v predpogodbeni fazi, medtem ko se druge ne nanašajo na vsebino pogodbe, temveč na zakonodajo, ki se zanjo uporablja, je jasno, da je nameraval zakonodajalec Unije cilj, da se potrošnikom omogoči poznavanje svojih pravic in obveznosti iz pogodbe, doseči z zagotovitvijo, da bi lahko potrošnik v tej pogodbi v primeru težav našel odgovor na svoje vprašanje, ne da bi mu bilo treba nositi stroške iskanja ustreznih informacij. ( 14 )

48.

Nazadnje, treba je spomniti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je Direktiva 2008/48 namenjena zlasti olajšanju nastanka dobro delujočega notranjega trga potrošniških kreditov in da za to določa popolno harmonizacijo zahtev po informacijah, zato bo treba, ne glede na rešitve, ki jih bo Sodišče predlagalo v obravnavanih zadevah, te rešitve čim natančneje opredeliti. Od tega je namreč odvisna učinkovitost pravne varnosti za evropske gospodarske subjekte, ki je nujna za nastanek dobro delujočega trga.

49.

Odgovore na postavljena vprašanja bom podal ob upoštevanju teh ugotovitev.

50.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v zadevi C‑33/20, prvim vprašanjem v zadevi C‑155/20 in tretjim vprašanjem v zadevi C‑187/20 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(2)(l) Direktive 2008/48 razlagati tako, da je treba v kreditni pogodbi, prvič, navesti obrestno mero zamudnih obresti, veljavno ob njeni sklenitvi, s „konkretno številko“ in, drugič, konkretno opisati mehanizem prilagajanja te obrestne mere.

51.

V zvezi s prvim delom tega vprašanja je treba že v izhodišču poudariti, da v skladu s sodno prakso Sodišča obveznosti zagotavljanja informacij, ki jih nalaga Direktiva 2008/48, ni mogoče izpolniti že s tem, da je v pogodbi napoteno na zakone ali druge predpise. ( 15 )

52.

Člen 10(2)(l) Direktive 2008/48 v nemški jezikovni različici določa, da je treba v potrošniški kreditni pogodbi navesti „der Satz der Verzugszinsen gemäß der zum Zeitpunkt des Abschlusses des Kreditvertrags geltenden Regelung und die Art und Weise seiner etwaigen Anpassung sowie gegebenenfalls anfallende Verzugskosten“, pri čemer se lahko zaradi uporabe izraza „Regelung“ pojavi določena dvoumnost. Ta izraz se namreč lahko nanaša na pogodbena določila ali na zakonske določbe, ki so veljale ob sklenitvi pogodbe, kar bi pomenilo, da je treba za skladnost s temi zakonskimi določbami v pogodbi navesti vsebino veljavne zakonodaje. V primeru take razlage, ki jo zagovarja nemška vlada, bi bilo treba konkretno številko navesti le, če je obrestna mera v zadevni zakonski določbi navedena kot absolutna vrednost.

53.

V zvezi s tem priznam, da besedilo člena 10(2)(l) Direktive 2008/48 še zdaleč ni nedvoumno. Vendar se mi zdi, da se besedilo, sobesedilo in cilji te določbe nagibajo v prid razlagi, da ta določba zahteva tudi navedbo dejanske številke, ki ustreza stopnji obrestne mere, veljavne na dan podpisa pogodbe. Tako menim iz naslednjih razlogov.

54.

Najprej je treba ugotoviti, da je v samem besedilu člena 10(2)(l) Direktive 2008/48 navedeno, da se informacije, ki jih je treba zagotoviti v skladu s tem členom, nanašajo na obrestno mero. V skladu s splošno opredelitvijo se ta izraz nanaša na v odstotkih izraženo vrednost, to je na del na sto enakih delov razdeljene celote. ( 16 ) Dejansko pa enačba, referenčna vrednost ali referenčni indeks, ki se uporablja za izračun stopnje, ne pomeni obrestne mere kot take. ( 17 ) K temu je mogoče dodati, da so v besedilu nemške jezikovne različice Direktive 2008/48, ko se to sklicuje na zakonske določbe, ki veljajo ob sklenitvi pogodbe, uporabljeni bolj nedvoumni izrazi, kot na primer v besedilu člena 14(2) („das […] geltende innerstaatliches Recht“) in člena 14(6) ali člena 15(2) („nach den geltende Rechtsvorschriften“).

55.

Kar je še pomembneje, v angleški različici je v členu 10(2)(l) Direktive 2008/48 napoteno na „the interest rate applicable in the case of late payments as applicable at the time of the conclusion of the credit agreement and the arrangements for its adjustment“. V francoski različici je podobno navedeno „le taux d’intérêt applicable en cas de retard de paiement applicable au moment de la conclusion du contrat de crédit et les modalités d'adaptation de ce taux“.

56.

Po mojem mnenju dejstvo, da je v tej določbi vsaj v nekaterih drugih jezikovnih različicah jasno navedeno, prvič, da je obrestna mera, ki jo je treba navesti, tista, ki velja „ob sklenitvi kreditne pogodbe“, in drugič, da je treba to informacijo navesti poleg informacije v zvezi s pogoji za prilagoditev te obrestne mere, kaže na to, da je treba pojem „obrestna mera“ razumeti tako, da se ne nanaša na opredelitev te obrestne mere ali na enačbo, ki se uporablja za njen izračun, ampak na odstotek, ki ustreza vrednosti obrestne mere na dan podpisa pogodbe. Opredelitve obrestne mere ali enačbe, ki se uporablja za njen izračun (v obravnavanih zadevah se uporablja enačba X+5, kjer je X enak vrednosti temeljne obrestne mere v Nemčiji), namreč ni mogoče spremeniti, ne da bi se spremenila tudi pogodba.

57.

Če bi se torej pojem „obrestna mera“ razlagal tako, da se nanaša na enačbo, ki se uporablja za njen izračun, ne bi bilo treba posebej navesti, da gre za obrestno mero, ki velja ob sklenitvi pogodbe, ali zahtevati, da je treba poleg tega navesti tudi pravila za njeno prilagoditev. Natančneje, kar zadeva drugonavedeno vrsto informacije, in sicer, ali bi bilo treba pojem „obrestna mera“ razumeti tako, da se nanaša na opredelitev obrestne mere ali na enačbo, ki se uporablja za njen izračun, je jasno, da bi bila pravila za njeno prilagoditev že del opredelitve obrestne mere ali enačbe za njen izračun bodisi v obliki spremenljivke bodisi, kot velja v obravnavanih zadevah, v obliki sklica na referenčno vrednost. ( 18 )

58.

Gotovo drži, kot so poudarile nekatere stranke, da se nekatere obrestne mere – kakršne so te v postopku v glavni stvari – lahko spreminjajo, vendar ta trditev po mojem mnenju govori prej v prid zgornji ugotovitvi. Natančneje, z njo je mogoče pojasniti, zakaj je v členu 10(2)(l) Direktive 2008/48 določeno, da je treba navesti ne le obrestno mero, ki velja ob sklenitvi pogodbe, ampak tudi pravila za njeno prilagoditev.

59.

Besedilo člena 10(2)(l) Direktive 2008/48 torej že samo po sebi kaže na to, da je treba to določbo razlagati tako, da dajalca kredita obvezuje zlasti k navedbi obrestne mere, ki bi se dejansko uporabila, če bi kreditojemalec s plačilom zamujal na dan sklenitve pogodbe.

60.

To ugotovitev potrjujejo cilji in splošna sistematika te direktive.

61.

Prvič, ugotavljam, da je v besedilu člena 3 Direktive 2008/48 vsakič, ko je v njem navedena opredelitev pojma obrestna mera, navedeno, da mora biti ta izražena v obliki odstotka. Menim, da se s temi pojasnili ne vzpostavljajo izjeme od običajne opredelitve pojma „obrestna mera“, kot zatrjuje nemška vlada, ampak da se z njimi opozarja na to, da so te opredelitve namenjene natančnejši določitvi načina, na katerega je treba ob upoštevanju narave zadevne obrestne mere ta odstotek izračunati. ( 19 )

62.

V zvezi s tem se mi glede na opredelitev pojma „obrestna mera“ zdi, da bi se zakonodajalec, če bi nameraval dajalce kreditov zavezati, da navajajo enačbo za izračun obrestne mere, veljavne ob sklenitvi pogodbe, in ne dejanskega odstotka te obrestne mere, najverjetneje potrudil in to tudi natančno določil.

63.

Drugič, v zvezi s cilji, ki se uresničujejo s členom 10(2)(l) Direktive 2008/48, ugotavljam, da so te določbe namenjene temu, da se evropskim potrošnikom omogoči poznavanje njihovih pravic in obveznosti. S tega vidika je treba priznati – kar so poudarile nekatere stranke – da navedba obrestne mere, ki velja ob sklenitvi pogodbe, če se obravnava ločeno, z vidika izvajanja te pogodbe nima nekega posebnega pomena, saj je zelo verjetno, da se bo kasneje spremenila.

64.

Po drugi strani pa je zahteva po navedbi odstotka, ki ustreza obrestni meri zamudnih obresti na datum sklenitve pogodbe potrošnikom v veliko pomoč, ker jim omogoča, da se seznanijo s posledicami zamude plačila, ( 20 ) zaradi česar se mi zdi veliko bolj smiselna kot uporaba enačbe za izračun obrestne mere ali abstraktno napotilo na neko referenčno vrednost ali referenčno obrestno mero. Poleg tega ne gre za edino informacijo, ki se zahteva s členom 10(2)(l) Direktive 2008/48. Natančneje, problematika posodabljanja te informacije je posebej zajeta v dejstvu, da se s to določbo zahteva tudi navedba pravil za njeno prilagoditev. V skladu s tem se ne more šteti, da je navedba tega odstotka zadostna, da bi se potrošnikom iz EU omogočilo razumevanje posledic, ki jih ima lahko zanje zamuda pri plačilu.

65.

Nazadnje, v zvezi s tem je mogoče ugotoviti, da obveznost navedbe obrestne mere v primeru zapadlih plačil ne spada le med informacije, ki jih je treba zagotoviti v pogodbi, ampak tudi med informacije, ki jih je treba zagotoviti v predpogodbeni fazi, kot to določa člen 5 Direktive 2008/48. Zato je treba pojem „obrestna mera v primeru zapadlih plačil“ razlagati na način, ki bo zadostil tako ciljem člena 10(2)(l) kot tudi člena 5(1)(l) Direktive 2008/48.

66.

S tega vidika je v zvezi s ciljem, ki se uresničuje z zahtevami po predpogodbenih informacijah iz člena 5(1) Direktive 2008/48, iz uvodne izjave 18 te direktive razvidno, da so ti cilji med drugim vzpostavitev zaupanja potrošnikov z določitvijo „posebn[ih] določb[…] za oglaševanje kreditnih pogodb in določen[ih] postavk[…] standardnih informacij, ki se morajo zagotoviti potrošnikom […] zato, da lahko primerjajo različne ponudbe. Takšne informacije bi morale biti podane jasno, jedrnato in pregledno s pomočjo reprezentativnega primera.“ ( 21 )

67.

V zvezi s tem je treba navesti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da se določbe potrošniškega prava Unije ne smejo razlagati glede na položaj tožečih strank v obravnavanih zadevah, ampak z vidika povprečnega potrošnika, ki je običajno obveščen, razumno pozoren in preudaren. ( 22 ) Iz besedila uvodne izjave 6 Direktive 2008/48 je razvidno, da se s to direktivo uresničuje cilj razvoja bolj preglednega in učinkovitega kreditnega trga v območju brez notranjih meja. Ker pa je bil kot pravna podlaga za sprejetje te direktive izbran člen 95 ES (zdaj člen 114 PDEU) ‐ na podlagi katerega je mogoče upravičiti zgolj sprejetje harmonizacijskih ukrepov, katerih namen je izboljšanje pogojev delovanja notranjega trga ( 23 ) ‐ je poleg tega mogoče sklepati, da možnosti lažjega primerjanja različnih ponudb, čemur je namenjen člen 5 Direktive 2008/48, ne gre razlagati glede na položaj nacionalnega potrošnika, ampak glede na položaj evropskega potrošnika. ( 24 )

68.

V vsakem primeru pa je seveda treba priznati, da povprečni potrošnik nima znanja in izkušenj finančnega strokovnjaka. Tako je mogoče upravičeno domnevati, da povprečni potrošnik, ki bi poleg tega lahko prebival v drugi državi članici, ne more zlahka razumeti – in posledično primerjati – različnih obrestnih mer zamudnih obresti, ki bi se lahko uporabile, če je edina informacija, ki jo prejme, enačba, ki se uporablja za izračun te obrestne mere v danem trenutku, zlasti če ta enačba vključuje nacionalno obrestno mero, referenčno vrednost ali referenčni indeks. Po mojem mnenju je razlog, iz katerega je v Direktivi 2008/48 določeno, da je treba v vsaki potrošniški kreditni pogodbi navesti veljavno obrestno mero, ne pa zgolj metode za njen izračun ali prilagoditev, ravno v tem, da se evropskemu potrošniku zagotovi možnost primerjave.

69.

V teh okoliščinah menim, da bi bilo sicer koristno, če bi navedena direktiva bolj izrecno določala ta vidik, vendar zlasti na podlagi besedila člena 10(2)(l) Direktive 2008/48 ugotavljam, da je treba obveznost navedbe „obrestne mere v primeru zapadlih plačil“ razumeti tako, da je treba v pogodbah navesti odstotek, ki ustreza obrestni meri, ki bi se uporabila, če bi kreditojemalec zamujal s plačilom, in velja na dan podpisa pogodbe. ( 25 )

70.

V zvezi z drugim delom vprašanja, ki se nanaša na mehanizem oziroma pravila za prilagajanje obrestne mere zamudnih obresti, je iz besedila člena 10(2)(l) Direktive 2008/48 jasno razvidno, da je treba ta pravila ravno tako navesti v kreditni pogodbi.

71.

Glede na pojasnila, ki so bila podana v predlogih za sprejetje predhodne odločbe, bi bilo treba vprašanja predložitvenega sodišča po mojem mnenju razlagati tako, da se nanašajo na stopnjo natančnosti, ki bi jo bilo treba pri navedbi informacije v zvezi s tem vidikom zagotoviti v pogodbi. Natančneje, postavljeno vprašanje se nanaša na to, ali mora kreditna institucija, kadar obrestna mera temelji na referenčni obrestni meri, navesti, kdo to obrestno mero določi ter kdaj in na podlagi katerih meril to stori.

72.

V zvezi s tem je treba poudariti, da v skladu s sodno prakso Sodišča velja, da dajalec kredita zahteve po zagotovitvi informacij iz člena 10(2) Direktive 2008/48 ne more izpolniti tako, da predpiše, da je treba v pogodbi zgolj napotiti na veljavne zakonske določbe. ( 26 ) Vendar menim, da člena 10(2)(l) te direktive ne bi smeli razlagati tako, da od dajalca kredita zahteva, da mora, če se za izračun obrestne mere uporablja referenčna obrestna mera, pojasniti, kako naj bi se ta referenčna obrestna mera prilagajala, ali celo navesti, če gre za primer, kakršen je v obravnavanih zadevah, da uporabljena referenčna obrestna mera ustreza obrestni meri, ki jo objavi ECB.

73.

Razlogi za to ugotovitev so naslednji.

74.

Prvič, če se obrestna mera izračuna na podlagi enačbe, ki vsebuje spremenljivko, je uporaba te spremenljivke edini način ali eden od načinov, na katerega je mogoče to obrestno mero prilagoditi. Če torej, tako kot v obravnavanih zadevah, ne obstaja noben drug način za prilagoditev obrestne mere, potem za izpolnitev zahtev iz člena 10(2)(l) Direktive 2008/48 zadostuje že to, da se v pogodbi navede ta enačba za izračun obrestne mere, in, če je spremenljivka referenčna obrestna mera, kdo to obrestno mero objavlja, kje je objavljena in kako pogosto se objavlja.

75.

Drugič, ugotavljam, da je bil člen 5(1) Direktive 2008/48 po nastanku dejanskega stanja v postopkih v glavni stvari spremenjen tako, da sedaj določa, da če se potrošniška kreditna pogodba sklicuje na referenčno vrednost v smislu člena 3(1)(3) Uredbe (EU) 2016/1011, ( 27 ) dajalec kredita oziroma kreditni posrednik potrošniku posreduje informacije o imenu referenčne vrednosti in njenega upravitelja ter o morebitnih posledicah za potrošnika (kar po mojem mnenju zajema tudi navedbo pogostosti objavljanja tega indeksa). ( 28 ) Vendar se ne zahteva, da mora dajalec kredita pojasniti, kako se ta referenčna vrednost dejansko določi.

76.

Nazadnje, podrobna navedba načina, na katerega se določi referenčna obrestna mera, ni nujna za doseganje ciljev iz členov 5 in 10 obravnavane direktive, ampak bi lahko bila celo v nasprotju s temi cilji. Ker gre za referenčno obrestno mero, ki jo objavlja centralna banka, je namreč ta lahko delno odvisna od makroekonomskih podatkov, delno pa nanjo vplivajo določeni vidiki monetarne politike (med drugim zlasti vprašanja stabilnosti cen in inflacije). Vsako prizadevanje za obrazložitev načina, na katerega se ta obrestna mera prilagaja, bi od dajalca kredita zahtevalo nesorazmeren napor v primerjavi z zagotavljanjem ostalih informacij iz člena 10(2) Direktive 2008/48. Obseg teh informacij bi lahko že sam po sebi pomenil nevarnost, da bo potrošnik preobremenjen zaradi izjemno velike količine različnih finančnih in ekonomskih informacij in podatkov. ( 29 ) Taka obveznost bi lahko za dajalca kredita pomenila zelo veliko breme, obenem pa se glede na neobstoj zelo jasnega besedila, ki bi izkazovalo ravno nasprotno, pojavljajo dvomi, ali je zakonodajalec EU tako obveznost sploh nameraval določiti.

77.

V obravnavanem primeru je v pogodbenih določilih iz postopkov v glavni stvari navedeno, da referenčno obrestno mero, ki se uporablja v enačbi za izračun obrestne mere zamudnih obresti, objavi nemška centralna banka in da se ta obrestna mera določi 1. januarja oziroma 1. julija vsako leto. Ker gre za uradno obrestno mero, ki je prosto dostopna na spletni strani nemške centralne banke, menim, da je ta navedba dovolj, da lahko povprečen evropski potrošnik – v zvezi s katerim je treba predpostavljati, da je običajno obveščen in razumno pozoren – razume, kdo to obrestno mero objavlja ter kje in kdaj je objavljena.

78.

Res je sicer, da v teh napotilih v pogodbi ni posebej navedeno, da uporabljena referenčna obrestna mera ustreza obrestni meri, ki jo objavlja Evropska centralna banka. Vendar pa v besedilu člena 5 ali 10 Direktive 2008/48 nič ne kaže na to, da je navedba te informacije obvezna. Poleg tega ne razumem, kako bi bila lahko ta informacija pomembna z vidika možnosti primerjanja ponudb in kako bi lahko prispevala k temu, da bi potrošnik bolje poznal svoje pravice in obveznosti. Za potrošnika je namreč pomembno, da razume posledice pogodbe, ( 30 ) pri čemer menim, da s tega vidika zadostuje, da ve, da se uporablja pravno veljavna obrestna mera, in da je seznanjen s tem, kje jo lahko najde.

79.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje v zadevi C‑33/20, prvo vprašanje v zadevi C‑155/20 in tretje vprašanje v zadevi C‑187/20 odgovori, da je treba člen 10(2)(l) Direktive 2008/48 razlagati tako, da mora kreditna pogodba vsebovati, prvič, informacijo o obrestni meri zamudnih obresti, veljavni ob sklenitvi pogodbe, v obliki odstotka ter, drugič, če se ta obrestna mera lahko spremeni, enačbo, ki se bo kasneje uporabljala za izračun veljavne obrestne mere, in, če se v okviru tega izračuna uporablja spremenljivka v obliki referenčne obrestne mere ali referenčne vrednosti, datum njene objave in informacije o tem, kje je bila objavljena in kdo jo je objavil.

80.

Predložitveno sodišče s šestim vprašanjem v zadevi C‑187/20 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(2)(t) Direktive 2008/48 razlagati tako, da morajo biti v kreditni pogodbi natančno določene bistvene formalne zahteve za začetek izvensodnega postopka pritožbe ali postopka z drugimi pravnimi sredstvi ali pa zadostuje, da je v pogodbi v zvezi s tem zgolj napoteno na postopkovna pravila, ki so dostopna na spletu.

81.

Najprej je mogoče ugotoviti, da je treba v potrošniških kreditnih pogodbah v skladu s členom 10(2)(t) Direktive 2008/48 navesti „podatke o tem, ali za potrošnika obstajajo izvensodni postopki pritožbe in druga pravna sredstva, če ta obstajajo, pa tudi pogoje za njihovo uporabo“. Za odgovor na to vprašanje je torej treba ugotoviti, kaj besedna zveza „pogoji za uporabo izvensodnega postopka pritožbe in drugih pravnih sredstev“, uporabljena v tej določbi, dejansko pomeni.

82.

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da če določbe prava Unije za določitev njihovega pomena in obsega ne napotujejo na pravo držav članic, jih je treba v vsej Uniji razlagati samostojno in enotno. Pri tem je treba upoštevati ne le besedilo teh določb, ampak tudi njihov okvir in cilj, ki ga uresničuje zadevna ureditev. ( 31 ) Ker Direktiva 2008/48 za določitev pomena besedne zveze „pogoji za uporabo izvensodnega postopka pritožbe in drugih pravnih sredstev“ ne napotuje na pravo držav članic, je treba te pogoje šteti za avtonomen pojem prava Unije in jih posledično v vsej Evropski uniji razlagati enotno.

83.

V zvezi s tem na eni strani ugotavljam, da se pogoji za uporabo teh postopkov, ki morajo biti v skladu s členom 10(2)(t) Direktive 2008/48 vključeni v pogodbo, nanašajo na izvensodne postopke pritožbe in druga pravna sredstva, ki ne zajemajo zgolj notranjih postopkov za obravnavo pritožb, ampak tudi postopke, ki lahko potekajo pred drugimi organi. ( 32 ) Na drugi strani lahko, kot se zdi, da velja za pritožbeni postopek pred nemškim ombudsmanom zasebnih bank, za izvensodne postopke pritožbe in druga pravna sredstva, ki jih zajema člen 10(2)(t) Direktive 2008/48, veljajo posebni pogoji glede dopustnosti, pristojni organ pa jih lahko poleg tega spreminja.

84.

Vendar v nasprotju s trditvami nekaterih strank zgolj s sklicevanjem na ta dejstva ni mogoče utemeljiti take razlage člena 10(2)(t) Direktive 2008/48, v skladu s katero bi lahko pogodba v zvezi s temi vprašanji vsebovala zgolj navedbo spletne strani, in sicer v bistvu zato, ker naj bi bilo sicer nemogoče slediti morebitnim spremembam upoštevnih postopkovnih pravil. Res je, da če se dajalcem kreditov naloži, da v pogodbo razen naslova spletne strani vključijo tudi druge informacije v zvezi z navedenim postopkom, to nujno pomeni, da bi bilo treba vsebino pogodbe posodabljati ob vsaki spremembi seznama izvensodnih postopkov pritožbe in drugih pravnih sredstev, ki so na voljo, ali spremembi postopka, ki ga je treba uporabiti za vložitev pritožbe pri enem od pristojnih organov. Če bi namreč člen 10 Direktive 2008/48 razlagali tako, da dajalcu kredita pogodbe ni treba posodabljati, bi bilo to v nasprotju s cilji te direktive, ker so, kot sem že pojasnil, informacije iz te določbe tiste, za katere je zakonodajalec EU ocenil, da bi bile lahko bistvenega pomena v času izvajanja pogodbe. ( 33 )

85.

Taka obveznost posodabljanja pogodbe pa za dajalce kreditov ne pomeni nesorazmernega bremena. Na eni strani se je zaradi razvoja orodij za upravljanje pogodb v preteklih dvajsetih letih spremljanje in vodenje pogodb za dajalce kredita močno poenostavilo in pocenilo. Na drugi strani pa take posodobitve ne predstavljajo nobene pravne težave. Pogodbeno določilo, v katerem je zgolj naveden morebiten obstoj izvensodnih postopkov pritožbe in drugih pravnih sredstev, ki so na voljo potrošniku, ter pogojev za njihovo uporabo, ima namreč informativno, in ne normativno vrednost, saj ne določa obsega pravic in obveznosti pogodbenih strank. Zato posodabljanje teh informacij ne pomeni spremembe pogodbe, ki bi ji potrošnik na primer lahko nasprotoval.

86.

V vsakem primeru je mogoče ugotoviti, da člen 10(1) Direktive 2008/48 določa, da potrošniki prejmejo izvod kreditne pogodbe. Uporaba izraza „prejmejo“ pomeni, da potrošnikom ni treba dostopati do spletne povezave ali opravljati kakršnih koli dejanj za dostop do pogodbenih določil. ( 34 ) Poleg tega je Sodišče že razsodilo, da dajalci kreditov obveznosti glede zagotavljanja informacij, ki jo imajo na podlagi člena 10 Direktive 2008/48, ne izpolnijo že s tem, da v pogodbi zgolj navedejo, kje je te informacije mogoče pridobiti. ( 35 )

87.

Glede na to, da se zdi, da je predložitveno sodišče s tem že seznanjeno, menim, da je treba vprašanja, ki jih je postavilo, razumeti tako, da se nanašajo posebej na to, kakšen je pomen besedne zveze „pogoji za njihovo uporabo“, ki se uporablja v besedilu člena 10(2)(t) Direktive 2008/48, in ponovno, kakšno stopnjo natančnosti naj bi dosegale informacije, ki so v zvezi s tem vidikom navedene v pogodbi.

88.

V zvezi s tem je treba ponovno opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati tako besedilo in cilj te določbe kot tudi sobesedilo ureditve, katere del je. ( 36 )

89.

Glede besedila člena 10(2)(t) Direktive 2008/48 je mogoče iz izrazov, ki jih je izbral zakonodajalec, in sicer v nemščini „die Voraussetzungen für diesen Zugang“ (v angleščini „methods for having access“ ali francoščini „modalités d’accès à ces dernières“ ( 37 )), sklepati, da informacija, ki jo je treba zagotoviti potrošnikom, pomeni nekaj drugega kot zgolj navedbo različnih obstoječih postopkov. Vendar prav tako opozarjam, da se ti isti izrazi nanašajo le na „uporabo“ zadevnih postopkov, ne pa tudi na njihovo vodenje. Ne predpostavljajo torej takšne stopnje natančnosti, zaradi katere bi moral dajalec kredita v kakršni koli pogodbeni dokumentaciji, ki jo predloži potrošniku, v celoti navesti vsa veljavna postopkovna pravila.

90.

Zdi se mi, da to ugotovitev potrjuje sobesedilo, v katerega je umeščena ta določba, saj uvodni stavek člena 10(2) Direktive 2008/48 določa, da se informacije navedejo jasno in jedrnato, kar pomeni, da je treba navesti le bistvene informacije.

91.

Nazadnje, v zvezi s cilji, ki se uresničujejo s členom 10(2)(t) Direktive 2008/48, ugotavljam, da „podatk[i] o tem, ali za potrošnika obstajajo izvensodni postopki pritožbe in druga pravna sredstva, če ta obstajajo, pa tudi pogoj[i] za njihovo uporabo“, niso navedeni med informacijami, za katere se v skladu s členom 5 Direktive 2008/48 zahteva, da se potrošnikom zagotovijo v predpogodbeni fazi. Iz tega očitno izhaja, da je zakonodajalec Unije to informacijo štel za bistveno ne toliko z vidika primerjanja ponudb, ampak zaradi reševanja težav, ki lahko nastanejo med izvajanjem pogodbe. ( 38 ) Cilj te določbe je torej spodbuditi potrošnika k uporabi zadevnih postopkov. Vse to po mojem mnenju pomeni, da je predložena informacija dovolj, da se prepreči kakršno koli nezadovoljstvo v zvezi s tem vidikom.

92.

Zato je mogoče ugotoviti, da so informacije o pogojih za uporabo veljavnih izvensodnih postopkov pritožbe in drugih pravnih sredstev, ki jih je v skladu s členom 10(2)(t) Direktive 2008/48 treba vključiti v pogodbo, omejene na to, kar je potrebno za zagotovitev, da se lahko kreditojemalec ob polnem poznavanju dejstev, prvič, odloči, ali je smiselno, da uporabi enega od teh postopkov ali pravnih sredstev, in drugič, da lahko tako pritožbo ali pravno sredstvo vloži brez bojazni, da bi zato dokončno izgubil možnost uveljavljanja svojih pravic.

93.

Zadnjenavedeni vidik je po mojem mnenju še toliko pomembnejši, ker se člen 10(2)(t) Direktive 2008/48 sklicuje na kakršne koli izvensodne postopke pritožbe ali druga pravna sredstva, ne glede na to, ali je njihova uporaba prostovoljna ali obvezna. Vendar menim, da uresničevanje navedenega cilja ne pomeni, da je treba podrobno navesti veljavna postopkovna pravila, vključno s pravili glede dopustnosti, razen če bi potrošnik zaradi nespoštovanja teh pravil dokončno izgubil možnost uveljavljanja svojih pravic.

94.

Konkretneje, vse to pomeni, da je treba v potrošniški kreditni pogodbi navesti naslednje elemente:

95.

Menim, da Direktiva 2013/11 ne omaja te ugotovitve. Res je sicer, da ta direktiva v členu 13(2) določa samo, da morajo trgovci, kdor koli to že so, na svojem spletnem mestu, če ga imajo, in po potrebi v splošnih pogojih pogodb o prodaji ali pogodb o storitvah, sklenjenih med trgovcem in potrošnikom, navesti glavni organ ali organe za alternativno reševanje sporov, ki jih uporabljajo, kadar se navedeni trgovci zavežejo, da se bodo za reševanje sporov s potrošniki obrnili na navedene organe, ali kadar to morajo storiti, ter spletni naslov zadevnega organa ali organov. Vendar člen 3(1) te direktive določa, da določbe te direktive prevladajo le, če je določba te direktive v nasprotju z določbo iz drugega pravnega akta Unije, ki se nanaša na postopke izvensodnega reševanja pravnih sporov, ki jih sproži potrošnik proti trgovcu. Glede na to, da gre pri Direktivi 2013/11 za minimalno harmonizacijo ( 40 ), mora za to, da bi bila v neskladju z neko drugo direktivo, Direktiva 2013/11 določati višji standard kot ta druga direktiva. ( 41 ) Ker Direktiva 2008/48 očitno določa strožje zahteve po informacijah kot Direktiva 2013/11 ‐ ne pa obratno ‐ ( 42 ) ni nobenega razloga, iz katerega bi bilo treba obveznosti zagotavljanja informacij iz člena 13(2) Direktive 2013/11 dati prednost pred obveznostjo iz člena 10(2)(t) Direktive 2008/48. ( 43 )

96.

V postopku v glavni stvari v zadevi C‑187/20 je v zadevnih potrošniških kreditnih pogodbah navedena možnost sprožitve pritožbenega postopka pred ombudsmanom (mediatorjem) zasebnih bank. V pogodbah je prav tako navedeno, da so postopkovna pravila za reševanje pritožb potrošnikov v nemškem bančnem sektorju na voljo na zahtevo oziroma da se lahko do njih dostopa prek spleta in da je treba pritožbe vložiti pisno na navedeni naslov.

97.

Menim, da je treba šteti, da te navedbe zadostujejo za izpolnitev zahtev iz člena 10(2)(t) Direktive 2008/48, če se, prvič, za tovrstno pogodbo ne uporabljajo nobeni drugi izvensodni postopki pritožbe ali druga pravna sredstva; drugič, če je postopek pred ombudsmanom zasebnih bank brezplačen in ne zahteva pravnega zastopanja; in tretjič, če ne obstajajo nobene druge formalne zahteve za vložitev pritožbe pri tem organu, razen da je treba pisno pritožbo poslati na navedeni naslov, ki bi v primeru neizpolnitve povzročile, da bi vlagatelj pritožbe dokončno izgubil pravico do uporabe tega konkretnega postopka.

98.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na šesto vprašanje v zadevi C‑187/20 odgovori, da je treba člen 10(2)(t) Direktive 2008/48 razlagati tako, da morajo biti v kreditni pogodbi navedeni vsi veljavni izvensodni postopki pritožbe in druga pravna sredstva, ki so na voljo potrošnikom, po potrebi stroški teh postopkov, podatek o tem, ali se pritožba oziroma drugo pravno sredstvo vloži v papirnati obliki ali elektronsko, fizični naslov ali elektronski naslov, na katerega je treba poslati tako pritožbo oziroma drugo pravno sredstvo, in formalni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, če bi neizpolnjevanje teh pogojev lahko povzročilo, da bi potrošnik izgubil vsakršno možnost za uveljavljanje svojih pravic.

99.

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v zadevi C‑155/20 in sedmim vprašanjem v zadevi C‑187/20 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 14(1) Direktive 2008/48 razlagati tako, da se dajalec kredita lahko sklicuje na prekluzijo, če potrošnik uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe precej po izteku štirinajstdnevnega roka od sklenitve pogodbe, ki je določen v členu 14(1)(a), ker mu ne v pogodbi ne pozneje ni bila zagotovljena nobena od informacij iz člena 10(2) te direktive. Predložitveno sodišče v primeru pritrdilnega odgovora na to vprašanje prav tako sprašuje, ali lahko dejstvo, da kreditojemalec ni vedel, da ima pravico do odstopa od pogodbe tudi po izteku štirinajstdnevnega roka, določenega v členu 14(1) Direktive 2008/48, prepreči uveljavitev ugovora prekluzije.

100.

Izhodiščna točka je tu besedilo člena 14(1) Direktive 2008/48, ki določa, da lahko „[p]otrošnik […] v roku štirinajstih koledarskih dni odstopi od kreditne pogodbe brez navedbe razloga“. Ta rok v skladu z drugim stavkom te določbe začne teči bodisi na dan sklenitve kreditne pogodbe, kot je navedeno v točki (a), bodisi na dan, ko potrošnik „prejme pogodbena določila in pogoje ter informacije v skladu s členom 10, če ta dan nastopi pozneje“, kot določa točka (b).

101.

Vprašanje obstoja morebitnega roka v nasprotju s trditvami Komisije ni prepuščeno prosti presoji držav članic, ampak spada med področja, za katera je v Direktivi 2008/48 predvidena harmonizacija. Če bi namreč države članice imele možnost, da trajanje tega roka določijo v nacionalnem pravu, bi to po mojem mnenju ogrozilo harmonizacijo, določeno v členu 14(1)(a), ki se v zvezi z rokom za uveljavljanje pravice do odstopa opira na določbe člena 14(1)(b). Zdi se očitno, da je zakonodajalec Unije, ker v zvezi s tem pravilom ni določil roka, zavestno nameraval potrošnikom omogočiti uveljavljanje pravice do odstopa, dokler ne prejmejo vseh informacij, ne glede na naravo (in posledično ekonomski pomen) izpuščenih informacij.

102.

V teh okoliščinah je neobstoj časovne omejitve ravno rezultat, ki ga je zakonodajalec Unije želel doseči, zato da bi tako sankcioniral tiste dajalce kreditov, ki ne izpolnjujejo obveznosti zagotavljanja informacij, ki jih imajo na podlagi člena 10 te direktive. Gre torej za dodatno sankcijo poleg kazni, ki jo morajo države članice določiti na podlagi člena 23 te direktive, v zvezi s katero nimajo diskrecijske pravice.

103.

V teh okoliščinah je treba dejstvo, da se kreditodajalci ne morejo sklicevati na potek roka, šteti za vidik zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami, za katerega je treba šteti, da spada na področje, ki je v celoti harmonizirano s to direktivo.

104.

Povedano drugače, zdi se, da iz sistematike tega akta nujno izhaja, da se dajalec kredita v utemeljitev lastne neizpolnitve zahtev po informacijah, določenih v členu 10 te direktive, ne more sklicevati na potrošnikovo dejansko poznavanje teh informacij.

105.

To velja še toliko bolj, ker če določbe te direktive primerjamo z določbami ostalih direktiv, ki potrošnikom priznavajo pravico do odstopa od pogodbe, je treba ugotoviti, da je zakonodajalec Unije, ko je nameraval zagotoviti, da se poklicni trgovci lahko sklicujejo na rok, to tudi izrecno navedel, kot na primer v besedilu člena 10(1) Direktive 2011/83/EU. ( 44 ) Čeprav je bila navedena direktiva sprejeta za Direktivo 2008/48, se zakonodajalec Unije ni odločil za spremembo Direktive 2008/48, da bi sprejel podobno rešitev.

106.

Ob tem je treba omeniti, da člen 14(1) Direktive 2008/48 določa pravico do odstopa od pogodbe, in ne pravice do preklica. ( 45 ) Ker je izpolnitev pogodbe običajen način, na katerega pogodbena obveznost preneha, ugotavljam, da je treba člen 14(1) te direktive razlagati tako, da pravice do odstopa, ki jo priznava ta določba, po tem, ko pogodbeni strani v celoti izpolnita kreditno pogodbo, ni mogoče več uveljavljati.

107.

To ugotovitev potrjuje besedilo uvodne izjave 34 Direktive 2008/48, v kateri je navedeno, da ta direktiva določa pravico do odstopa pod pogoji, podobnimi tistim, ki so določeni v Direktivi 2002/65, pri čemer člen 6(2)(c) zadnjenavedene direktive določa, da se pravica do odstopa od pogodbe, ki jo priznava ta direktiva, ne uporablja za „pogodbe, ki sta jih na potrošnikovo izrecno željo obe stranki že v celoti izpolnili, preden potrošnik uresniči svojo pravico do odstopa od pogodbe“. ( 46 )

108.

Na drugi strani pa je treba spomniti, da je namen obveznosti zagotavljanja informacij iz člena 10 Direktive 2008/48 potrošnikom omogočiti, da se seznanijo z obsegom svojih pravic in obveznosti, ki jih imajo med izvajanjem pogodbe. Te obveznosti torej po tem, ko je pogodba v celoti izpolnjena, sploh ne veljajo več. Zato se zdi, da z vidika doseganja ciljev, ki se uresničujejo s to določbo, ni nobene potrebe po tem, da bi se potrošnikom omogočilo uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe, če je ta dejansko v celoti izpolnjena.

109.

V teh okoliščinah Sodišču predlagam, naj na četrto vprašanje v zadevi C‑155/20 in sedmo vprašanje v zadevi C‑187/20 odgovori, da je treba člen 14(1) Direktive 2008/48 razlagati tako, da dajalec kredita potrošniku ne more preprečiti uveljavljanja pravice do odstopa od pogodbe, če kreditna pogodba še ne vsebuje vseh informacij, navedenih v členu 10(2) te direktive. Ko pa so vse obveznosti, določene v tej pogodbi, v celoti izpolnjene, te pravice ni več mogoče uveljavljati.

110.

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v zadevi C‑155/20 in osmim vprašanjem v zadevi C‑187/20 v bistvu sprašuje, ali se dajalec kredita lahko sklicuje na načelo prepovedi zlorabe pravice, da bi potrošniku preprečil uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe, ki jo ima na podlagi prvega stavka člena 14(1) Direktive 2008/48, če je od sklenitve pogodbe preteklo že precej časa.

111.

Najprej je treba ugotoviti, da Direktiva 2008/48 ne vsebuje nobenih pravil v zvezi z morebitno zlorabo pravic, ki jih podeljuje. Poleg tega se države članice ne smejo sklicevati na določbe ali načela, tudi če so na ustavni ravni, da bi preprečile uporabo prava Unije. ( 47 )

112.

Kljub temu je treba poudariti, da pravo Unije določa splošno pravno načelo, v skladu s katerim posamezniki prava Unije ne smejo uveljavljati z goljufijo ali z zlorabo. ( 48 ) Na področjih, ki jih to pravo ureja, je zato treba možnost sklicevanja na pravico, ki jo posamezniku to pravo priznava in ki jo ta uveljavlja z namenom zlorabe, presojati izključno z vidika tega načela, ne pa z vidika zahtev, ki izhajajo iz nacionalnega prava.

113.

V okviru postopka predhodnega odločanja mora Sodišče pojasniti obseg kakršnega koli splošnega načela prava EU, pri tem pa po potrebi navesti podrobnosti v zvezi z razlago tega načela v okoliščinah, ki jih predložitveno sodišče opiše v svojem vprašanju za predhodno odločanje, ( 49 ) predložitveno sodišče pa se mora prepričati, da ta položaj ustreza dejanskemu stanju v obravnavani zadevi, in na tej podlagi podati dokončno ugotovitev glede ustrezne uporabe tega načela v tej zadevi. ( 50 )

114.

Sodišče je v zvezi s splošnim načelom prepovedi zlorabe pravice že imelo priložnost poudariti, da morata biti za uporabo tega načela hkrati izpolnjena objektivni in subjektivni element. ( 51 )

115.

V zvezi z obstojem objektivnega elementa to pomeni, da mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da so bili sicer spoštovani formalni pogoji, določeni v predpisu Unije, vendar je izid, dosežen z uveljavljanjem zadevne pravice, v očitnem nasprotju s cilji, ki mu ta predpis sledi. ( 52 )

116.

V zvezi z obstojem subjektivnega elementa pa se zahteva, da iz vseh objektivnih okoliščin izhaja, da je bistven namen zadevnih transakcij pridobiti neupravičeno korist, ki izvira iz uporabe prava Unije. Zato se načelo prepovedi zlorabe pravice ne uporablja, kadar bi bilo mogoče sporne transakcije ‐ in, natančneje, odločitve glede uveljavljanja nekaterih pravnih možnosti ali uporabe nekaterih pravil ‐ utemeljiti z drugim samostojnim razlogom kot pa zgolj s pridobitvijo take koristi. ( 53 )

117.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je namen pravice do odstopa, določene v členu 14(1) Direktive 2008/48, potrošnikom omogočiti, da si premislijo, če po prejemu vseh informacij iz člena 10 te direktive na koncu ugotovijo, da je bolje, da predlagane kreditne pogodbe ne sklenejo. ( 54 )

118.

Vendar poudarjam, da v zadevi, o kateri odloča nacionalno sodišče, ni sporno uveljavljanje pravice do odstopa kot take, ampak vprašanje, ali se je mogoče sklicevati na člen 14(1)(b) Direktive 2008/48, v skladu s katerim je mogoče to pravico uveljavljati kadar koli, če potrošnik ni prejel informacij iz člena 10 te direktive. Kot sem že pojasnil, menim, da je ta določba namenjena ravno sankcioniranju dajalcev kreditov, ker potrošnikom niso zagotovili zahtevanih informacij.

119.

V tem okviru menim, da zgolj dejstvo, da potrošnik pravico do odstopa uveljavlja več let po sklenitvi pogodbe v zadevah, v katerih potrebne informacije niso bile predložene, ne more biti v nobenem primeru v nasprotju z navedenim ciljem, ampak da se dejansko zdi, da je povsem skladno s tem ciljem. ( 55 )

120.

Ker prvi element, ki je potreben za ugotovitev obstoja zlorabe pravic, v danih okoliščinah sploh ne more biti izpolnjen, menim, da se dajalec kredita ne more sklicevati na načelo prepovedi zlorabe pravice, da bi potrošniku preprečil pozno uveljavljanje njegove pravice do odstopa, če dajalec kredita potrošniku pred tem ni zagotovil vseh informacij iz člena 10 Direktive 2008/48.

121.

To pa ne pomeni, da imajo tožeče stranke, in sicer tudi tiste v zadevah, v katerih kreditna pogodba v trenutku, v katerem je potrošnik uveljavil pravico do odstopa, še ni bila v celoti izpolnjena, prav, ko trdijo, da bi jim dajalec kredita zaradi zadevnega odstopa od pogodbe v zameno za vračilo vozila moral vrniti celoten znesek vseh do tedaj plačanih mesečnih obrokov vključno z obrestmi. Dejstvo, da potrošniki pravice do odstopa niso uveljavljali z namenom zlorabe, namreč ne pomeni, da bi morale – ali da bi lahko – zato nastale posledice, kakršne so te, ki jih zahtevajo tožeče stranke.

122.

V tem okviru je mogoče ugotoviti, prvič, da člen 14(3)(b) Direktive 2008/48 državam članicam nalaga, da določijo, da mora potrošnik v primeru uveljavljanja pravice do odstopa dajalcu kredita odplačati ne le glavnico, ampak tudi obresti, obračunane na to glavnico in izračunane na podlagi dogovorjene posojilne obrestne mere od dneva, ko je potrošnik kredit „črpal“ (kar v vsakdanjem jeziku pomeni „porabil“), ( 56 ) do dneva, ko je glavnica odplačana.

123.

Res je sicer, da lahko države članice v okviru kazni, ki jih morajo sprejeti v skladu s členom 23 Direktive 2008/48, določijo, da lahko neobstoj nekaterih obveznih informacij v kreditni pogodbi povzroči izgubo obresti iz naslova posojila. Vendar iz besedila te določbe jasno izhaja, da morajo biti sankcije, ki se naložijo v primeru kršitve prava Unije, sorazmerne. Vse to v skladu s sodno prakso Sodišča pomeni, da mora strogost sankcij ustrezati teži kršitev, ki se z njimi sankcionirajo, zlasti tako, da se zagotovi resničen odvračilni učinek, pri čemer je treba spoštovati splošno načelo sorazmernosti. ( 57 )

124.

S tega vidika je treba na eni strani ugotoviti, da se obresti iz naslova posojila ne uporabljajo zgolj za plačilo servisiranja posojila, ampak po potrebi tudi kot nadomestilo za padec denarne vrednosti. Na drugi strani pa opustitev navedbe informacij iz člena 10 Direktive 2008/48 že sama po sebi povzroči podaljšanje roka za odstop od pogodbe. V zvezi z informacijami, ki se ne nanašajo na vsebino pogodbe, ampak zgolj na pravni okvir, v katerega je ta umeščena ‐ kar velja za informacije glede izvensodnih postopkov ‐ je torej očitno, da opustitev vključitve zadnjenavedenih informacij v pogodbo ne upravičuje popolne izgube teh obresti. ( 58 ) Taka opustitev ima namreč precej manjšo težo kot na primer opustitev preverjanja kreditne sposobnosti kreditojemalca ( 59 ) ali opustitev navedbe efektivne obrestne mere ali nekaterih drugih informacij, povezanih s stroški posojila za potrošnika ( 60 ). Po mojem mnenju imajo države članice v zvezi s tem določeno diskrecijsko pravico in lahko določijo, da se škoda, ki lahko nastane zaradi opustitve navedbe nekaterih informacij, ki niso povezane z zavezami pogodbenih strank, povrne z dodelitvijo pavšalne odškodnine.

125.

V zadevah, v katerih obrestna mera zamudnih obresti, ki je veljala v času sklenitve pogodbe, ni bila izrecno navedena s konkretno številko ‐ kot izhaja iz prvega vprašanja za predhodno odločanje ‐ se mi glede na to, da ta informacija ni povezana s stroški samega kredita, ampak prej s stroški morebitne zamude pri njegovem odplačevanju, ravno tako zdi, da bi bila rešitev, v skladu s katero bi se taka opustitev navedbe odpravila tako, da dajalec kredita ne bi mogel zahtevati plačila zamudnih obresti, določenih v pogodbi (ne pa tudi obresti iz naslova posojila), po potrebi pa tudi dodelitve odškodnine, precej bolj skladna z načelom sorazmernosti

126.

Drugič, v zvezi s posledicami, ki jih ima odstop od kreditne pogodbe za pogodbo o dobavi blaga ali storitev, ki se financirajo s tem kreditom, ugotavljam, da v Direktivi 2008/48 ni določeno, kakšne bi morale biti oziroma bi lahko bile te posledice. ( 61 ) Res je sicer, da bi bilo mogoče v takem primeru, če so izpolnjeni pogoji iz člena 3(n) Direktive 2008/48, sklenjeno kreditno pogodbo opredeliti kot povezano kreditno pogodbo. Vendar se edina določba Direktive 2008/48, ki se nanaša na posledice uveljavljanja pravice do odstopa v primeru povezane kreditne pogodbe, in sicer člen 15(1), nanaša na položaj, v katerem potrošnik to pravico uveljavlja v zvezi s pogodbo o dobavi blaga ali storitev. Nobena določba pa ne ureja položaja, v kateri bi se pravica do odstopa uveljavljala v zvezi z najetim kreditom.

127.

Zato je mogoče ugotoviti, da morajo države članice opredeliti učinek uveljavljanja pravice do odstopa v zvezi s potrošniškim kreditom za pogodbe o prodaji, ki se financirajo s tem kreditom. To ugotovitev potrjuje uvodna izjava 35, v kateri je navedeno, da „[č]e potrošnik odstopi od kreditne pogodbe, v povezavi s katero je prejel blago, […] ta direktiva ne bi smela posegati v [določbe prava] držav članic glede vračila blaga ali s tem povezanih vprašanj“.

128.

Čeprav diskrecijska pravica držav članic v zvezi s tem vidikom ni neomejena – saj te ne smejo ogroziti polnega učinka pravice do odstopa, določene v Direktivi 2008/48 – pa lahko države članice kljub temu urejajo posledice uveljavljanja te pravice na prodajno pogodbo. Natančneje, če uveljavljanje pravice do odstopa povzroči razveljavitev prodaje za nazaj, ne vidim nobenega razloga, iz katerega država članica prodajalcu ne bi smela omogočiti, da upošteva zmanjšanje vrednosti vrnjenega blaga, ki je posledica uporabe tega blaga s strani potrošnika.

129.

V zvezi s tem se celo nagibam k mnenju, da so države članice v nekaterih okoliščinah dolžne zagotoviti, da potrošnik prodajalcu plača odškodnino, kot je na konkretnih področjih uporabe določena v členu 7 Direktive 2002/65 in v členu 14(2) Direktive 2011/83. ( 62 ) Prepoved neupravičene obogatitve je namreč načelo, ki je skupno pravnim ureditvam držav članic in ki ga Sodišče vsaj posredno priznava kot eno od splošnih načel prava Unije. ( 63 ) V skladu s tem načelom ima oseba, ki je utrpela izgubo, s katero je bilo povečano premoženje druge osebe, pri čemer za to obogatitev ni nikakršne pravne podlage, praviloma pravico do povračila – od osebe, ki se je obogatila – v višini te izgube. ( 64 )

130.

Ker gre pri pravici do odstopa od pogodbe v obravnavanih zadevah za vprašanje prava Unije, morajo države članice pri opredelitvi posledic uveljavljanja te pravice upoštevati načelo prepovedi obogatitve, kot ga je oblikovalo Sodišče.

131.

V tem okviru je mogoče ugotoviti, da če nacionalna zakonodaja določa, da se v primeru odstopa od kreditne pogodbe šteje, da preneha veljati tudi vsaka povezana prodajna pogodba, to pomeni, da bi prodajalec lahko utrpel škodo, medtem ko bi kupec lahko povečal vrednost svojega premoženja. To se običajno zgodi v primeru prodaje vozila, ki se financira s kreditom, ker se vrednost vozila na trgu rabljenih vozil s prvim prevoženim kilometrom zmanjša za od 10 do 30 odstotkov, kar je odvisno od znamke in modela vozila. Zato prodajalec, ki mora tako vozilo vzeti nazaj, nujno utrpi izgubo. Vrednost premoženja kupca pa se nujno poveča, saj mu ni treba kriti izgube, ki nastane zaradi zmanjšanja vrednosti vozila.

132.

Res je, da načela prepovedi neupravičene obogatitve ni mogoče uporabiti v primeru krivdne odgovornosti in da se posledično ne bi uporabljalo, če bi prodajalec dejansko kršil določbe Direktive 2008/48. Da pa bi bilo mogoče šteti, da je prodajalec zadevnega blaga soodgovoren za kršitev člena 10(2) Direktive 2008/48, ker v podpisani kreditni pogodbi ni zagotovil zadostnih informacij, mora ta prodajalec nujno sodelovati pri sklenitvi ali pripravi kreditne pogodbe, kar je eden izmed položajev, ki je del pojma „povezana kreditna pogodba“, kot je opredeljen v členu 3(n) Direktive 2008/48. ( 65 ) V vseh drugih položajih pa bi moral prodajalec imeti možnost sklicevanja na načelo neupravičene obogatitve.

133.

Zato menim, da bi morale države članice, če potrošnik uveljavlja pravico do odstopa, imeti možnost, da vsaj prostovoljno določijo, da lahko prodajalec od odplačanega zneska kredita odbije nadomestilo za zmanjšanje vrednosti vozila. Priznam, da bi lahko taka rešitev potrošnike odvrnila od uveljavljanja pravice do odstopa, vendar menim, da gre za običajno posledico uporabe zadevnega blaga ali storitev v določenem obdobju. ( 66 ) Tudi če je očitno, da nekatere tožeče stranke pravice do odstopa niso uveljavljale z namenom zlorabe, je zato mogoče od prodajalca zahtevati, da kupcu vrne celoten znesek kupnine za vozilo, le če je ta rešitev izrecno določena v nacionalnem pravu, in sicer kot sankcija za kršitev nekaterih obveznosti prodajalca, kot je obveznost, da kupcem ponuja le storitve tistih družb za kreditiranje, katerih pogodbe so v skladu z določbami Direktive 2008/48. Naloga nacionalnih sodišč je, da ugotovijo, katero pravo je treba uporabiti.

134.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na peto vprašanje v zadevi C‑155/20 in osmo vprašanje v zadevi C‑187/20 odgovori tako, da se dajalec kredita ne more sklicevati na načelo prepovedi zlorabe pravic, ki izhaja iz prava Unije, da bi potrošniku preprečil uveljavljanje pravice do odstopa, kot je določena v členu 14(1), prvi stavek, Direktive 2008/48, zgolj zaradi tega, ker je od sklenitve pogodbe preteklo že precej časa. Iz razlogov, ki sem jih pravkar predstavil, pa to ne pomeni, da države članice nimajo pravice – ali celo obveznosti – da v okviru lastnih pravnih ureditev sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ponudniki storitev kreditiranja zaradi uveljavljanja pravice do odstopa s strani potrošnikov ne utrpijo finančne izgube.

135.

Menim torej, da bi moralo Sodišče na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu, Nemčija), odgovoriti: