1.

„Za zavarovanje pravic beguncev je sicer res potreben humanizem. Iz njega izhajata skrb za sočloveka, za skupno bivanje […] Vendar samo humanizem še ni dovolj. Je zgolj pozitivni odziv na nehumano, katerega negativizem se vse prerad razkrije, ko padejo maske in olika klecne pod težo nuje. Pravice so pozitivna posledica obveznosti. Ta pravila so postavljena na trdne temelje. Tudi te je mogoče spodkopati, vendar je za kaj takega potrebna kolektivna odločitev.“ ( 2 )

2.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe bom analiziral v duhu navedenega.

3.

Vprašanja, ki jih je postavilo Juzgado de Instrucción no 3 de San Bartolomé de Tirajana (preiskovalno sodišče št. 3 v San Bartoloméju de Tirajana, Španija), se v bistvu nanašajo na razlago člena 6(1) in člena 26 Direktive 2013/32/EU ( 3 ) ter člena 17(1) in (2) in člena 8(3) Direktive 2013/33/EU ( 4 ).

4.

Ta zadeva se umešča v okvir sklepa o vrnitvi, ki je bil med drugim sprejet zoper državljana Malija, ki je pri predložitvenem sodišču podal prošnjo za mednarodno zaščito, potem ko so organi države članice v bližini svoje obale prestregli čoln, na katerem je bil.

5.

Na podlagi tega predloga za sprejetje predhodne odločbe bo moralo Sodišče za začetek prvič preučiti vprašanje, ali je mogoče pravosodni organ, kakršen je preiskovalni sodnik, ki je na podlagi nacionalnega prava pristojen za to, da se izreče o pridržanju državljanov tretje države v ustanovi za pridržanje, obravnavati kot „drug organ“, za katerega je verjetno, da bo prejel prošnje za mednarodno zaščito, v smislu člena 6(1) Direktive 2013/32. Če bo odgovor na to vprašanje pritrdilen, bo moralo nato Sodišče še opredeliti, ali mora ta organ prosilcu za mednarodno zaščito zagotoviti ustrezne informacije, na podlagi katerih se ta lahko seznani s pogoji za vložitev take prošnje. Nazadnje bo imelo Sodišče še priložnost, da se izreče o trenutku, ko zadevne osebe pridobijo status prosilca za mednarodno zaščito, in o posledicah, ki jih je treba izpeljati iz pridobitve tega statusa, kar zadeva pogoje za pridržanje.

6.

Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951, ( 5 ) katere pogodbenice so vse države članice, ( 6 ) je začela veljati 22. aprila 1954 (v nadaljevanju: Ženevska konvencija) ter je bila dopolnjena in spremenjena s Protokolom o statusu beguncev, ki je bil sklenjen v New Yorku 31. januarja 1967 in je začel veljati 4. oktobra 1967 (v nadaljevanju: Protokol).

7.

V preambuli te konvencije je navedeno, da je naloga Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), da nadzoruje uporabo mednarodnih konvencij, s katerimi se zagotavlja varstvo beguncev. V členu 35 te konvencije je določeno, da se države „obvezujejo sodelovati z [UNHCR] […] pri opravljanju njegovih nalog, še posebej pa olajšati njegovo dolžnost pri izvajanju nadziranja uporabe določb te [k]onvencije“.

8.

V členu 1(A) navedene konvencije je izraz „begunec“ opredeljen tako, da se nanaša na vsako osebo, ki se „zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takšnega strahu noče uživati varstva te države, ali osebo, ki nima državljanstva, in se zaradi takih dogodkov nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, pa se zaradi omenjenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo“.

9.

Člen 3 te konvencije določa, da „[d]ržave pogodbenice uporabljajo določbe te Konvencije brez razlikovanja glede na raso, vero ali deželo porekla beguncev“.

10.

V skladu s členom 33(1) Ženevske konvencije „[n]obena država pogodbenica na nikakršen način begunca ne bo izgnala ali prisilno vrnila na meje ozemlja, kjer bi bila njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali določenega političnega prepričanja“.

11.

Člen 18 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), naslovljen „Pravica do azila“, določa:

„Ob upoštevanju pravil [Ženevske konvencije] in [Protokola] in v skladu s Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: ‚Pogodbi‘) je priznana pravica do azila.“

12.

Člen 19 Listine, naslovljen „Varstvo v primeru odstranitve, izgona ali izročitve“, določa:

„1.   Kolektivni izgoni so prepovedani.

2.   Nihče se ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.“

13.

Člen 4 Direktive 2013/32, naslovljen „Odgovorni organi“, v odstavku 1 določa:

„Države članice za vse postopke imenujejo organ za presojo, ki bo odgovoren za ustrezno obravnavanje prošenj v skladu s to direktivo. Države članice zagotovijo, da ima tak organ na voljo ustrezna sredstva, vključno z dovolj usposobljenega osebja, za izvedbo svojih nalog v skladu s to direktivo.“

14.

Člen 6 te direktive, naslovljen „Dostopnost postopka“, določa:

„1.   Ko prosilec poda prošnjo za mednarodno zaščito pri organu, ki je po nacionalnem pravu pristoj[en] za evidentiranje takšnih prošenj, se prošnja evidentira najpozneje tri delovne dni potem, ko je prošnja podana.

Če se prošnja za mednarodno zaščito poda pri drugih organih, za katere je verjetno, da bodo prejeli takšne prošnje, vendar po nacionalnem pravu niso pristojni za evidentiranje, države članice zagotovijo, da se prošnja evidentira najpozneje šest dni potem, ko je prošnja podana.

Države članice zagotovijo, da imajo ti drugi organi, za katere je verjetno, da bodo prejeli prošnje za mednarodno zaščito, kot so policija, mejna policija, organi, pristojni za priseljevanje, in osebje ustanov za pridržanje, ustrezne informacije in da je njihovo osebje deležno potrebne ravni usposabljanja, za primerno izpolnjevanje svojih nalog in odgovornosti ter ima navodila za obveščanje prosilcev o tem, kje in kako se lahko vložijo prošnje za mednarodno zaščito.

2.   Države članice zagotovijo, da ima oseba, ki poda prošnjo za mednarodno zaščito, dejansko možnost, da jo vloži v najkrajšem možnem času. Kadar prosilec ne vloži svoje prošnje, lahko država članica uporabi člen 28.

3.   Brez poseganja v odstavek 2 lahko države članice zahtevajo, da se prošnje za mednarodno zaščito vložijo osebno in/ali na določenem mestu.

4.   Ne glede na odstavek 3 se za prošnjo za mednarodno zaščito šteje, da je bila vložena, ko obrazec, ki ga predloži prosilec ali, kadar tako določa nacionalno pravo, uradno poročilo prejmejo pristojni organi zadevne države članice.

5.   Kadar veliko število državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva hkrati zaprosi za mednarodno zaščito, zaradi česar je v praksi zelo težko spoštovati rok iz odstavka 1, lahko države članice določijo, da se ta rok podaljša na 10 delovnih dni.“

15.

Člen 8 navedene direktive, naslovljen „Informacije in svetovanje v ustanovah za pridržanje in na mejnih prehodih“, določa:

„1.   Kadar je mogoče sklepati, da želijo državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki so pridržani v ustanovah za pridržanje ali na mejnih prehodih, vključno s tranzitnimi območji na zunanjih mejah, podati prošnjo za mednarodno zaščito, jim države članice priskrbijo informacije o možnostih, da to storijo. Države članice v teh ustanovah za pridržanje in na mejnih prehodih priskrbijo tolmačenje, kolikor je potrebno za olajšanje dostopnosti azilnega postopka.

2.   Države članice zagotovijo, da imajo organizacije in osebe, ki prosilcem zagotavljajo svetovanje in zastopanje, učinkovit dostop do prosilcev na mejnih prehodih, vključno s tranzitnimi območji, na zunanjih mejah. Države članice lahko predvidijo pravila, ki urejajo prisotnost takih organizacij in oseb na teh mejnih prehodih in še posebej, da je dostop mogoč na podlagi dogovora s pristojnimi organi držav članic. Takšen dostop se lahko omeji le, kadar je to po nacionalnem pravu objektivno nujno zaradi varnosti, javnega reda ali upravnega nadzora nad zadevnimi mejnimi prehodi, pod pogojem, da dostop ni resno oviran ali resno omejen.“

16.

Člen 26 te direktive, naslovljen „Pridržanje“, določa:

„1.   Države članice osebe ne pridržijo zgolj zaradi tega, ker je prosilec. Razlogi in pogoji za pridržanje ter jamstva, ki so na voljo pridržanim prosilcem, so v skladu z Direktivo [2013/33].

2.   Kadar je prosilec pridržan, države članice zagotovijo možnost pospešenega sodnega preizkusa v skladu z Direktivo [2013/33].“

17.

Člen 8 Direktive 2013/33, naslovljen „Pridržanje“, določa:

„1.   Države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker je prosilec v skladu z Direktivo [2013/32].

2.   Kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa.

3.   Prosilca se sme pridržati le:

Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu.

4.   Države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.“

18.

Člen 9 te direktive, naslovljen „Jamstva za pridržane prosilce“, v odstavku 1, prvi pododstavek, določa:

„Prosilca se pridrži za čim krajše obdobje in se ga obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler veljajo razlogi iz člena 8(3).“

19.

Člen 17 navedene direktive, naslovljen „Splošna pravila o materialnih pogojih za sprejem in zdravstvenem varstvu“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da so prosilcem ob podaji prošnje za mednarodno zaščito na voljo materialni pogoji za sprejem.“

20.

Španski pravni okvir sestavljajo člen 58(3), (4) in (6), člena 61 in 62 ter člen 64(5) Ley Orgánica 4/2000 sobre derechos y libertades de los extranjeros en España y su integración social (sistemski zakon 4/2000 o pravicah in svoboščinah tujcev v Španiji in njihovem vključevanju v družbo) z dne 11. januarja 2000, ( 9 ) kakor je bil spremenjen z Ley Orgánica 2/2009 de reforma de la Ley Orgánica 4/2000 (sistemski zakon 2/2009 o spremembi sistemskega zakona 4/2000) ( 10 ) z dne 11. decembra 2009 (v nadaljevanju: sistemski zakon 4/2000).

21.

Člen 58(3) sistemskega zakona 4/2000 določa poenostavljen postopek za odstranitev tujcev, ki poskusijo nezakonito vstopiti v Španijo. Člen 58(4) tega zakona določa, da oseb iz odstavka 3 ni mogoče odstraniti, dokler ni morebitna prošnja za mednarodno zaščito razglašena za nedopustno, člen 58(6) navedenega zakona pa, da je treba, če odstranitev ni mogoča v 72 urah, pri pravosodnih organih podati zahtevo za pridržanje.

22.

Člen 61 sistemskega zakona 4/2000 določa začasne odredbe v okviru postopka odstranitve. Člen 62 tega zakona se nanaša na pridržanje, njegov člen 64(5) pa določa zadržanje sklepov o odstranitvi, dokler ni prošnja za mednarodno zaščito razglašena za nedopustno.

23.

Člena 2 in 3 Ley 12/2009, reguladora del derecho de asilo y de la protección subsidiaria (zakon 12/2009 o ureditvi pravice do azila in subsidiarne zaščite) ( 11 ) z dne 30. oktobra 2009, kakor je bil spremenjen z Ley 2/2014, de la Acción y del Servicio Exterior del Estado (zakon 2/2014 o zunanjem delovanju in zunanji službi države) ( 12 ) z dne 25. marca 2014 (v nadaljevanju: zakon o azilu), opredeljujeta pravico do azila oziroma status begunca. Člen 5 navedenega zakona zlasti določa, da pridobitev subsidiarne zaščite pomeni, da zadevne osebe ni mogoče odstraniti, člen 30 istega zakona pa določa dostop do socialnih storitev in storitev sprejema za prosilce za mednarodno zaščito, ki jih potrebujejo.

24.

Salvamento Marítimo (španski organi za reševanje na morju) so 12. decembra 2019 blizu španske obale, približno eno navtično miljo južno od otoka Gran Canaria (Španija), prestregli čoln, na katerem je bilo vkrcanih 45 državljanov držav podsaharske Afrike, med njimi VL, tožena stranka iz postopka v glavni stvari. Po tem, ko je bila tem državljanom tretjih držav zagotovljena nujna oskrba, so bile predane Brigada Local de Extranjería y Fronteras (lokalna brigada za tujce in meje, Španija), ki deluje v okviru Comisaría de Policía Nacional de Maspalomas (komisariat nacionalne policije v Maspalomasu, Španija).

25.

Navedeni državljani tretjih držav so bili 13. decembra 2019 premeščeni v Jefatura Superior de Policía de Canarias (višja policijska prefektura Kanarskih otokov, Španija), kot je razvidno iz zapisnika o pridržanju in predložitvi informacij o njihovih pravicah. Istega dne je Subdelegación del Gobierno en Las Palmas (oddelek predstavništva vlade v Las Palmasu, Španija) sprejel sklep o vrnitvi teh državljanov tretjih držav na podlagi člena 58(3)(b) sistemskega zakona 4/2000, ker so poskušali nezakonito vstopiti v Španijo. Ker tega sklepa ni bilo mogoče izvršiti v 72 urah, kot določa člen 58(6) tega zakona, je bila pri Juzgado de Instrucción no 3 de San Bartolomé de Tirajana (preiskovalno sodišče št. 3 v San Bartoloméju de Tirajana, Španija) podana zahteva za pridržanje.

26.

To sodišče je v predkazenskem postopku, uvedenem na tem sodišču, 14. decembra 2019 sprejelo sklep, s katerim je bila VL zagotovljena pravica do izjave, pri čemer je bil seznanjen s svojimi pravicami, poleg tega pa mu je bila zagotovljena pomoč odvetnika in tolmača za bambarski jezik ( 13 ) (v nadaljevanju: prvi sklep z dne 14. decembra 2019). Ta izjava je bila podana v navzočnosti sodnika, sodnega tajnika istega sodišča, uslužbenca sodnega tajništva, odvetnice VL in tolmača. Istega dne je bil izdelan zapisnik, v katerem je bilo navedeno, da je VL, potem ko je bil seznanjen s svojimi pravicami, v svoji izjavi izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito. Izjavil je, da se boji preganjanja zaradi rase ali pripadnosti družbeni skupini, ker v njegovi izvorni državi, Maliju, poteka vojna, in da ga je strah, da bi ga v primeru vrnitve tja ubili.

27.

Ker Juzgado de Instrucción no 3 de San Bartolomé de Tirajana (preiskovalno sodišče št. 3 v San Bartoloméju de Tirajana) po nacionalnem pravu ni organ, pristojen za evidentiranje prošnje za mednarodno zaščito, je to sodišče istega dne izdalo še en sklep (v nadaljevanju: drugi sklep z dne 14. decembra 2019), v katerem je navedlo, da je bila izjava, v kateri je VL izrazil željo, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, zaradi izpolnitve zahtev iz člena 6(1) Direktive 2013/32 posredovana provincijski brigadi za tujce in meje, z njo pa je bil seznanjen tudi UNHCR. V tem sklepu je to sodišče oddelek predstavništva vlade na Kanarskih otokih, provincijsko brigado za tujce in meje ter Ministerio de Trabajo, Migraciones y Seguridad Social (ministrstvo za delo, migracije in socialno varnost, Španija) zaprosilo, naj se VL dodeli mesto v humanitarnem sprejemnem centru. Tem organom je bil posredovan še seznam z imeni 25 drugih državljanov držav podsaharske Afrike, ki so prav tako v enakih okoliščinah zaprosili za mednarodno zaščito.

28.

Od teh 26 oseb jih je bilo 12 nastanjenih v humanitarnem sprejemnem centru, 14 (med njimi VL) pa jih je bilo na podlagi drugega sklepa z dne 14. decembra 2019 zaradi pomanjkanja prostora nastanjenih v ustanovi za pridržanje. Predložitveno sodišče še navaja, da je uslužbenec provincijske brigade za tujce in meje VL pred premestitvijo v ustanovo za pridržanje uradno obvestil o obstoju dogovorjenega termina za razgovor v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito.

29.

Ministerio fiscal (državno tožilstvo, Španija) je nato pri predložitvenem sodišču vložilo pritožbo zoper drugi sklep z dne 14. decembra 2019, ker naj preiskovalni sodnik ne bi bil pristojen niti za prejem prošenj za azil niti za iskanje rešitev za nastanitev ob prvem sprejemu za prosilce za mednarodno zaščito.

30.

Odvetnica VL je prav tako vložila pritožbo zoper isti sklep, ker je menila, da je bilo pridržanje VL v nasprotju z določbami direktiv 2013/32 in 2013/33.

31.

V teh okoliščinah je Juzgado de Instrucción no 3 de San Bartolomé de Tirajana (preiskovalno sodišče št. 3 v San Bartoloméju de Tirajana) z odločbo z dne 20. januarja 2020, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispela 25. januarja 2020, v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

32.

Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 107 Poslovnika Sodišča obravnava po nujnem postopku. V obrazložitvi tega predloga je poudarilo, da je VL trenutno v ustanovi za pridržanje in mu je torej odvzeta prostost. Poleg tega je to sodišče še navedlo, da je bil v zvezi z VL sprejet sklep o odstranitvi, ki je bil izdan 13. decembra 2019 in ga je mogoče kadar koli izvršiti.

33.

Četrti senat Sodišča je 6. februarja 2020 na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca odločil, da ugodi predlogu predložitvenega sodišča, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku. Pisna stališča so predložile stranki v postopku v glavni stvari, španska vlada in Evropska komisija.

34.

Predsednik četrtega senata Sodišča je 17. marca 2020 v okoliščinah, povezanih s širjenjem virusa SARS-CoV-2, odločil, da se obravnava, ki je bila v tej zadevi določena za 23. marec 2020, odpove. V okviru ukrepov procesnega vodstva je četrti senat izjemoma odločil, da to obravnavo nadomesti z vprašanji, na katera se pisno odgovori. Zadevni stranki ter španska vlada in Komisija so odgovorile na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče. ( 14 )

35.

Španska vlada v pisnih stališčih izpodbija dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe v obravnavani zadevi. Ta vlada trdi, da je predložitveno sodišče pristojno zgolj za to, da dovoli pridržanje državljana tretje države zaradi izvršitve sklepa o vrnitvi ali tega pridržanja ne dovoli. Zato meni, da vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, nimajo nobene zveze s predmetom spora.

36.

Ni sporno, da za predloge za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, zavrne samo, če je očitno, da zahtevana razlaga pravne ureditve Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore. ( 15 )

37.

Če se vrnem k obravnavani zadevi, se po mojem mnenju vsa tri vprašanja, kot so bila postavljena, jasno nanašajo na razlago člena 6(1) in člena 26 Direktive 2013/32 ter člena 17(1) in (2) in člena 8(3) Direktive 2013/33. V teh okoliščinah torej ne vidim nobene ovire za to, da Sodišče v tej zadevi razloži določbe direktiv 2013/32 in 2013/33. Vsekakor pa Sodišče ni pristojno za odločanje o delitvi nacionalnih pristojnosti. Z ugovori španske vlade se torej ne ovrže domneva upoštevnosti, ki velja za predlog za sprejetje predhodne odločbe v obravnavani zadevi. Zato menim, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe v obravnavani zadevi dopusten.

38.

Menim, da je pred preučitvijo vprašanj za predhodno odločanje koristno na kratko spomniti na okvir, v katerega se umeščata direktivi 2013/32 in 2013/33.

39.

Na prvem mestu bi rad poudaril, da sta bili ti direktivi sprejeti na podlagi člena 78(2)(d) in (f) PDEU. Kot je določeno v členu 78(1) PDEU, mora biti skupna politika o azilu, subsidiarni zaščiti in začasni zaščiti, katere namen je „ponuditi ustrezen status vsem državljanom tretjih držav, ki potrebujejo mednarodno zaščito, in zagotoviti skladnost z načelom nevračanja“, „v skladu z [Ženevsko konvencijo] in [Protokolom] ter drugimi ustreznimi Pogodbami“.

40.

Na drugem mestu bi želel napotiti tudi na člen 18 Listine, ki določa, da je „[o]b upoštevanju pravil [Ženevske konvencije] in [Protokola] in v skladu s [PEU] in [PDEU] priznana pravica do azila“. ( 16 )

41.

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da čeprav Unija ni pogodbenica Ženevske konvencije, ji je s členom 78(1) PDEU in členom 18 Listine vseeno naloženo spoštovanje pravil te konvencije. ( 17 ) Torej je jasno, da se morajo z direktivama 2013/32 in 2013/33 v skladu s temi določbami primarnega prava spoštovati ta pravila. ( 18 )

42.

Poleg tega je iz uvodnih izjav 3 teh direktiv razvidno, da je zakonodajalec Unije na podlagi sklepov Evropskega sveta iz Tampereja ( 19 ) želel, da vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema temelji na „popolni in celoviti uporabi Ženevske konvencije“, s čimer je potrdil načelo nevračanja.

43.

V delu doktrine se to načelo obravnava kot načelo mednarodnega običajnega prava, ( 20 ) ki ima težo standarda ius cogens. ( 21 ) Navedeno načelo je določeno med drugim s členom 33 Ženevske konvencije ( 22 ) in je eno od vseprisotnih načel skupnega evropskega azilnega sistema, ( 23 ) ki omogoča zagotavljanje učinkovite dostopnosti skupnih postopkov za priznanje in odvzem enotnega statusa azila ali subsidiarne zaščite. ( 24 )

44.

V uvodni izjavi 15 Direktive 2013/32 in uvodni izjavi 10 Direktive 2013/33 je navedeno, da države članice glede obravnavanja oseb, ki spadajo na področje uporabe te direktive, zavezujejo obveznosti iz instrumentov mednarodnega prava, katerih pogodbenice so. ( 25 )

45.

Poleg tega je v uvodni izjavi 60 Direktive 2013/32 in uvodni izjavi 35 Direktive 2013/33 pojasnjeno, da ti direktivi spoštujeta temeljne pravice, da upoštevata načela, priznana zlasti z Listino, da je njun namen zlasti zagotoviti dosledno spoštovanje človekovega dostojanstva in spodbujati uporabo členov 1, 4, 6, 7, 18, 19, 21, 23, 24 in 47 Listine ter da ju je treba temu ustrezno izvajati.

46.

V teh okoliščinah je Sodišče že večkrat razsodilo, da je načelo nevračanja s členom 18 in členom 19(2) Listine zagotovljeno kot temeljna pravica. ( 26 )

47.

Takšen je torej okvir, v katerega se na splošno umeščata direktivi 2013/32 in 2013/33.

48.

S prvim vprašanjem za predhodno odločanje želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je treba člen 6(1) Direktive 2013/32 razlagati tako, da se lahko pravosodni organ, kakršen je preiskovalno sodišče, šteje za „drug organ“ v smislu te določbe.

49.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da v členu 6(1) Direktive 2013/32, čeprav je v njem pojem „drugi organi“ izrecno naveden, ni izrecno pojasnjeno, ali ta pojem vključuje pravosodne organe ali ne.

50.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi okvir in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je. ( 27 ) Torej bom člen 6(1) Direktive 2013/32 razložil z uporabo jezikovne, sistematične in teleološke razlage.

51.

Naj za začetek pripomnim, da sta VL in Komisija v zvezi s pojmom „drugi organi“ v pisnih stališčih zagovarjala stališče, da ta pojem ne izključuje pravosodnih organov. V zvezi s tem se je Komisija oprla zlasti na besedilo in cilj člena 6(1) Direktive 2013/32. Kar zadeva državno tožilstvo, je to na podlagi uvodnih izjav 22 in 26 te direktive trdilo, da je dovoljeno, da se pravosodni organ v primeru, da pride prvi v stik z osebami, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, obravnava kot „drug organ“ v smislu člena 6(1) navedene direktive. ( 28 ) Španska vlada to stališče zavrača in meni, da pravosodnega organa ni mogoče obravnavati kot „drug organ“ v smislu te določbe. Ta vlada trdi, da bi to, da bi preiskovalnega sodnika obravnavali kot „drug organ“, pomenilo spremembo sistema mednarodne zaščite, določenega s sistemskim zakonom 4/2000.

52.

Predložitveno sodišče na podlagi jezikovne razlage člena 6(1) Direktive 2013/32 meni, da je preiskovalni sodnik, ki mora na podlagi španske zakonodaje odločiti o pridržanju, „drug organ“, ki v skladu z nacionalno zakonodajo sicer ni pristojen za evidentiranje prošnje, se pa lahko brez zadržkov na podlagi člena 6(1) te direktive obrne na pristojni organ, da se navedeno evidentiranje izvede najpozneje v šestih delovnih dneh po podaji prošnje.

53.

Ta razlaga se mi zdi a priori razumna.

54.

Prvič, iz besedila člena 6(1) Direktive 2013/32 je razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, da se je odločil za uporabo izraza „drugi organi“, želel najprej razlikovati med „organom, ki je po nacionalnem pravu pristojen“ za evidentiranje prošenj za mednarodno zaščito, na eni strani in „drugimi organi“, za katere je verjetno, da bodo prejeli take prošnje, vendar po nacionalnem pravu niso pristojni za njihovo evidentiranje, na drugi strani.

55.

Torej je iz te določbe jasno razvidno, da se organ, pristojen za evidentiranje prošenj za mednarodno zaščito, določi z nacionalnim pravom. S tem pravom so določene upravne formalnosti tako za izvedbo takega evidentiranja kot tudi za vložitev takih prošenj. Kot je namreč pripomnila Komisija, morajo države članice imenovati pristojne organe za evidentiranje prošenj v okviru prenosa Direktive 2013/32.

56.

Nasprotno pa – v nasprotju s tem, za kar se zdi, da trdi španska vlada – za opredelitev, kdo so ti „drugi organi“, za katere je verjetno, da bodo prejeli prošnje za mednarodno zaščito, v členu 6(1) te direktive ni nikjer napoteno na nacionalno pravo in torej z njim ni določeno, da morajo države članice te „druge organe“ imenovati. Ta člen v drugem pododstavku zgolj določa, da države članice, če se prošnja poda pri teh „drugih organih“, „zagotovijo, da se prošnja evidentira najpozneje šest [delovnih] dni potem, ko je […] podana“. ( 29 )

57.

Drugič, ugotavljam, da uporaba izraza „drugi“ v členu 6(1) navedene direktive kaže na namero zakonodajalca Unije, da seznama teh „drugih organov“ ne podredi načelu numerus clausus. Policija, mejna policija, organi, pristojni za priseljevanje, in osebje ustanov za pridržanje, navedeni v členu 6(1), tretji pododstavek, iste direktive so namreč našteti le kot primer.

58.

Tretjič, menim, da odločitve zakonodajalca za uporabo širokega izraza, kakršen je „drugi organi“, da bi tako zajel več različnih organov, ni mogoče razumeti, kot da se ta izraz nanaša zgolj na upravne organe, saj ne izključuje možnosti, da lahko člen 6(1) Direktive 2013/32 zajema tudi pravosodne organe. Naj v zvezi s tem pripomnim, da se zdi, da iz nobene od preučevanih jezikovnih različic ne izhaja nasprotno. ( 30 ) Torej menim, da besedilo te določbe ne omogoča ugotovitve, da so pravosodni organi izključeni.

59.

Vendar je treba zdaj kljub temu preučiti, ali okvir, v katerega spada člen 6(1) Direktive 2013/32, ter namen in zgodovina nastanka te določbe potrjujejo to razlago ali ne.

60.

Menim, da je mogoče le z zgornjo razlago zagotoviti uresničitev cilja, zastavljenega z Direktivo 2013/32. Kot je razvidno iz člena 1 te direktive v povezavi z njeno uvodno izjavo 12, je ta cilj določiti skupne postopke za priznanje in odvzem mednarodne zaščite v Uniji.

61.

Naj opozorim, da je namen člena 6(1) Direktive 2013/32 osebam, ki želijo pridobiti status prosilcev za mednarodno zaščito, zagotoviti učinkovito ter čim hitrejšo in lažjo dostopnost postopka obravnave, tako da se jim omogoči, da svoje prošnje formulirajo – torej izrazijo željo po podaji prošnje – pri katerem koli nacionalnem organu, s katerim najprej pridejo v stik, zlasti pri tistih, ki skrbijo za nadzor na mejah in priseljevanje.

62.

Ta določba je torej odraz splošnega načela, po katerem je postopek enostavno in hitro dostopen. Navedeno učinkovito, enostavno in hitro dostopnost je treba zagotoviti ne teoretično, temveč dejansko. Člen 6(2) Direktive 2013/32 namreč določa, da „[d]ržave članice zagotovijo, da ima oseba, ki poda prošnjo za mednarodno zaščito, dejansko možnost, da jo vloži v najkrajšem možnem času“. ( 31 ) Poleg tega zlasti iz uvodne izjave 18 te direktive izhaja, da je „[v] interesu držav članic in prosilcev za mednarodno zaščito […], da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave, ki je v teku“.

63.

Zato mi ni jasno, kako bi lahko iz člena 6(1) Direktive 2013/32 razumno izpeljali ugotovitev, da so pravosodni organi izključeni iz pojma „drugi organi, za katere je verjetno, da bodo prejeli prošnje za mednarodno zaščito“. Taka izključitev se mi zdi še toliko manj verjetna, ker je to – kot navaja predložitveno sodišče – v obravnavani zadevi de facto edini organ, pri katerem ima državljan tretje države priložnost zaprositi za mednarodno zaščito, preden je odpeljan v ustanovo za pridržanje. Poleg tega to sodišče poudarja, da je iz zapisnika o pridržanju z dne 13. decembra 2019 razvidno, da VL ni bil seznanjen s svojo pravico do vložitve te prošnje za mednarodno zaščito. ( 32 ) Vsekakor je treba poudariti, da bi moral VL, tudi če bi bil ob pridržanju seznanjen s to pravico – da bi zagotovili učinkovitost dostopnosti postopka – prejeti informacije v zvezi s tem in izraziti željo, da bi zaprosil za tako zaščito, v navzočnosti tolmača za jezik, ki ga lahko razume. Niti iz predložitvene odločbe niti iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, pa ni razvidno, da bi bilo v obravnavani zadevi tako. Zato menim, da se je razumno vprašati, ali je VL razumel vsebino teh informacij. V zvezi s tem VL v odgovoru na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče, trdi, da mu je ob pridržanju pomagal zgolj tolmač za francoščino, tega jezika pa ne razume. ( 33 )

64.

Poleg tega se strinjam s stališčem Komisije, da je v zelo hitrih postopkih, kakršen je ta iz obravnavane zadeve, ko je bil sklep o odstranitvi izdan v 24 urah po prihodu zadevnih oseb v Španijo in ko je preiskovalni sodnik te osebe zaslišal že naslednji dan, ( 34 ) navedeno zaslišanje, ki poteka ob pomoči odvetnika in tolmača, primeren trenutek za podajo prošnje za mednarodno zaščito in ga je mogoče glede na okoliščine – kot je navedlo predložitveno sodišče – opredeliti kot prvo priložnost za to. ( 35 ) Dalje, dejstvo, da lahko zadevna oseba prošnjo poda tudi pozneje v ustanovi za pridržanje, ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče upravičeno šteti, da tega ne more storiti pri preiskovalnem sodniku, pristojnem za odločanje o njenem pridržanju.

65.

Zato menim, da je očitno, da bi bilo to, da se državi članici dovoli, da iz pojma „drugi organi“ izključi nekatere upravne ali pravosodne organe, natančneje preiskovalne sodnike, ki so – kot v obravnavani zadevi – po nacionalnem pravu pristojni za to, da se izrečejo o pridržanju državljanov tretje države, ki so v nezakonitem položaju, v ustanovi za pridržanje, v nasprotju s ciljem Direktive 2013/32, členu 6(1) pa bi bil s tem odvzet polni učinek.

66.

Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) Direktive 2013/32 in člen 17 Direktive 2013/33 razlagati tako, da mora organ, ki je prejel prošnjo za mednarodno zaščito, vendar po nacionalnem pravu ni pristojen za njeno evidentiranje, prosilcu zagotoviti ustrezne informacije, na podlagi katerih se ta lahko seznani s tem, kje in kako lahko vloži tako prošnjo, ter spis posredovati organu, pristojnemu za evidentiranje, da se zagotovi, da ima navedeni prosilec lahko na voljo materialne pogoje za sprejem.

67.

Španska vlada v pisnih stališčih in odgovorih na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče, navaja, da po njenem mnenju z Direktivo 2013/32 ni naložena obveznost predložitve informacij o mednarodni zaščiti vsem državljanom tretje države, ki pridejo na ozemlje države članice.

68.

Na prvem mestu, kar zadeva obveznost predložitve ustreznih informacij o mednarodni zaščiti, je iz člena 6(1), tretji pododstavek, Direktive 2013/32 v povezavi z uvodno izjavo 26 te direktive nedvoumno razvidno, da morajo „drugi organi“, za katere je verjetno, da bodo prejeli take prošnje, vendar po nacionalnem pravu niso pristojni za njihovo evidentiranje, prosilcem za tako zaščito – tudi na meji in med drugim v teritorialnih vodah ( 36 ) – zagotoviti ustrezne informacije o pogojih za vložitev njihovih prošenj.

69.

V obravnavani zadevi – kot sem pojasnil v prejšnjih točkah ter kot je navedla Komisija v svojih stališčih in je predlagalo tudi samo predložitveno sodišče – so preiskovalni sodniki, pri katerih nacionalni organi predlagajo pridržanje državljanov tretjih držav, ki so v nezakonitem položaju, nedvomno enako kot organi, ki so primeroma našteti v členu 6(1) Direktive 2013/32, organi, za katere je verjetno, da bodo prejeli prošnje za mednarodno zaščito. Kadar je torej verjetno, da bo nacionalni organ, kakršen je preiskovalni sodnik, včasih prvi organ ali vsaj eden od prvih organov, pri katerih bo imela oseba priložnost podati take prošnje, mora v skladu s to določbo zagotoviti ustrezne informacije o vložitvi navedenih prošenj. ( 37 )

70.

Na drugem mestu, kar zadeva obveznost posredovanja spisa organu, pristojnemu za evidentiranje, je treba opozoriti, da je v uvodni izjavi 27 te direktive navedeno, da „[k]er so državljani tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki izrazijo željo, da bi zaprosili za mednarodno zaščito, prosilci za mednarodno zaščito, bi morali izpolnjevati obveznosti in uživati pravice iz [Direktive 2013/32] in Direktive [2013/33]. V ta namen bi morale države članice čim prej evidentirati dejstvo, da so te osebe prosilci za mednarodno zaščito.“ ( 38 )

71.

V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da iz člena 6(1) in (2) Direktive 2013/32 izhaja, da so države članice na splošno zavezane, da evidentirajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države poda pri nacionalnih organih, ki spadajo na področje uporabe te direktive, in bi morale nato zagotoviti, da imajo zadevne osebe dejansko možnost vložiti prošnjo v najkrajšem možnem času. ( 39 )

72.

Torej je samoumevno, da obveznosti evidentiranja prošnje za mednarodno zaščito najpozneje šest delovnih dneh po tem, ko je podana, ni mogoče izpolniti, če „drugi organi“, za katere je verjetno, da bodo prejeli to prošnjo, te ne morejo posredovati pristojnim organom, da jo evidentirajo. To pomeni, da bi bil resno ogrožen sam cilj Direktive 2013/32, še zlasti tisti, zastavljen z njenim členom 6(1), to je učinkovita, enostavna in hitra dostopnost postopka za mednarodno zaščito.

73.

Na tretjem in zadnjem mestu naj v zvezi s členom 17(1) in (2) Direktive 2013/33, na katerega se sklicuje predložitveno sodišče v svojem vprašanju, spomnim, da morajo države članice zagotoviti, da so prosilcem ob podaji prošnje za mednarodno zaščito na voljo materialni pogoji za sprejem in da ukrepi, sprejeti v ta namen, prosilcem omogočajo ustrezen življenjski standard, ki zagotavlja njihovo eksistenco ter varuje njihovo fizično in duševno zdravje. ( 40 )

74.

Kot sem v zvezi s tem že opozoril v točki 70 teh sklepnih predlogov, je iz uvodne izjave 27 Direktive 2013/32 razvidno, da morajo prosilci za mednarodno zaščito „izpolnjevati obveznosti in uživati pravice iz [ne samo] Direktive [2013/32, ampak tudi] Direktive [2013/33]“. Če organ, ki je prejel prošnjo, te ne bi mogel posredovati organom, pristojnim za njeno evidentiranje, bi bil namreč ogrožen tudi cilj, zastavljen s členom 17 Direktive 2013/33, to je, da imajo prosilci dejansko na voljo materialne pogoje za sprejem. ( 41 )

75.

Iz vseh razlogov, ki sem jih ravnokar navedel, menim, da je treba člen 6(1) Direktive 2013/32 in člen 17 Direktive 2013/33 razlagati tako, da mora „drug organ“, za katerega je verjetno, da bo prejel prošnjo za mednarodno zaščito, vendar po nacionalnem pravu ni pristojen za njeno evidentiranje, prvič, prosilcu zagotoviti ustrezne informacije, na podlagi katerih se ta lahko seznani s pogoji za vložitev take prošnje, in drugič, spis posredovati organu, pristojnemu za evidentiranje, da se zagotovi, da ima ta prosilec lahko na voljo materialne pogoje za sprejem.

76.

S tretjim vprašanjem za predhodno odločanje predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba člen 26 Direktive 2013/32 in člen 8 Direktive 2013/33 razlagati tako, da je mogoče državljana tretje države od trenutka, ko pri „drugem organu“ v smislu člena 6(1) Direktive 2013/32 izrazi željo, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, v ustanovi za pridržanje nastaniti izključno iz razlogov, določenih v členu 8(3) Direktive 2013/33, ker je ta prosilec zavarovan z načelom nevračanja.

77.

Menim, da je za odgovor na to vprašanje bistveno pojasniti fazi predložitve prošnje za mednarodno zaščito v okviru ureditve, vzpostavljene z Direktivo 2013/32.

78.

Naj pripomnim, da v zvezi z začetno fazo postopka priznanja mednarodne zaščite člen 6(1) Direktive 2013/32 jasno razlikuje med dvema fazama, in sicer na eni strani podajo prošnje, na drugi strani pa njeno vložitvijo. ( 42 ) Ta zadeva se nanaša na prvo fazo.

79.

V skladu s členom 6(1) Direktive 2013/32 lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva poda prošnjo za mednarodno zaščito bodisi pri organu, pristojnem za njeno evidentiranje, bodisi pri „drugem organu“, za katerega je verjetno, da bo prejel take prošnje, vendar ni pristojen za evidentiranje. ( 43 )

80.

V okviru te prve faze je treba razlikovati med dvema različnima dejanjema, ki se izvedeta v različnih trenutkih, in sicer na eni strani podajo prošnje za mednarodno zaščito v pravem pomenu besede s strani državljana tretje države, kar pomeni, da ta pri organu, pristojnem za evidentiranje prošnje, ali „drugem organu“ v smislu člena 6(1) Direktive 2013/32 izrazi željo, da bi zaprosil za tako zaščito, in na drugi strani evidentiranje te prošnje s strani pristojnega organa po nacionalnem pravu. Naj v zvezi s tem pripomnim, da uvodna izjava 27 te direktive jasno razlikuje med izrazom želje po zaprositvi za mednarodno zaščito in obveznostjo pristojnega organa, da prošnjo evidentira.

81.

Kar zadeva prvo dejanje, to je dejanje podaje prošnje ali izraza želje po zaprositvi za mednarodno zaščito, ( 44 ) je v uvodni izjavi 27 Direktive 2013/32 navedeno, da so „državljani tretjih držav […], ki izrazijo željo, da bi zaprosili za mednarodno zaščito, prosilci za [tako] zaščito“. ( 45 ) Torej je iz člena 6(1) Direktive 2013/32 in uvodne izjave 27 te direktive razvidna volja zakonodajalca Unije, da se prošnja za mednarodno zaščito obravnava kot podana pri pristojnem organu ali „drugem organu“ v smislu te določbe, če je zadevna oseba pred tema organoma izjavila, da želi zaprositi za mednarodno zaščito.

82.

Pripravljalno gradivo za člen 6(1) Direktive 2013/32 potrjuje to razlago. Iz spremenjenega predloga Komisije je namreč razvidno, da so „[z]a zagotovitev, da ima oseba, ki izrazi željo po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, tudi dejansko možnost, da zaprosi zanjo, […] v spremenjenem predlogu izboljšana pravila o prvih korakih v azilnem postopku“. ( 46 ) Poleg tega je iz besedila tega spremenjenega predloga razvidno, da se za dejanje „podaje“ prošnje za mednarodno zaščito ne zahteva nikakršna upravna formalnost, ( 47 ) saj se te formalnosti opravijo ob „vložitvi“ prošnje ( 48 ).

83.

Kar zadeva drugo dejanje, to je evidentiranje prošnje, ga mora pristojni organ po nacionalnem pravu ( 49 ) izvesti v treh ali šestih delovnih dneh po podaji te prošnje. ( 50 ) V zvezi s tem je iz spremenjenega predloga te direktive razvidno, da je s tem predlogom zaradi zagotovitve dostopa do mednarodne zaščite odpravljena morebitna zamenjava med osnovnim dejanjem evidentiranja dejstva, da je oseba prosilec, na eni strani in prejemom popolne prošnje za azil (vložitev) na drugi strani. Iz navedenega predloga še izhaja, da bodo po zaslugi tega razlikovanja države članice lažje spoštovale predlagani tridnevni rok za evidentiranje osebe kot prosilca po tem, ko zadevna oseba izrazi željo, da bi zaprosila za mednarodno zaščito, ( 51 ) torej po tem, ko poda prošnjo. ( 52 )

84.

V drugi fazi mora imeti oseba, ki je podala prošnjo, po tem, ko pristojni organ to prošnjo evidentira, dejansko možnost, da jo vloži v najkrajšem možnem času (člen 6(2) Direktive 2013/32). ( 53 )

85.

V zvezi s to drugo fazo iz člena 6(4) te direktive izhaja, da „se za prošnjo za mednarodno zaščito šteje, da je bila vložena, ko obrazec, ki ga predloži prosilec, ali, kadar tako določa nacionalno pravo, uradno poročilo prejmejo pristojni organi zadevne države članice“. ( 54 )

86.

Pomembno je pripomniti, da se možnost iz člena 6(3) Direktive 2013/32, v skladu s katero lahko države članice brez poseganja v člen 6(2) te direktive zahtevajo, da se prošnje za mednarodno zaščito vložijo osebno in/ali na določenem mestu, nanaša samo na drugo fazo, torej na vložitev prošnje. Nasprotno pa se taka zahteva ne uporablja za podajo prošnje, pa naj bo to pri „organih, ki so pristojni“ za njeno evidentiranje, ali pri „drugih organih“ v smislu člena 6(1) te direktive.

87.

Poleg tega je treba opozoriti, da člen 20(2) Uredbe št. 604/2013 določa tudi, da se „[p]rošnja za mednarodno zaščito šteje za vloženo, ko obrazec, ki ga predloži prosilec, ali poročilo, ki ga pripravi pristojni organ, prispe do pristojnega organa zadevne države članice“. ( 55 ) Tako je Sodišče v okviru razlage te določbe razsodilo, da se šteje, da je prošnja za mednarodno zaščito vložena, če pisni dokument, ki ga je sestavil javni organ in ki potrjuje, da je državljan tretje države zaprosil za mednarodno zaščito, prispe do organa, pristojnega za izvajanje obveznosti iz navedene uredbe, in – po potrebi – če so zgolj bistveni podatki iz tega dokumenta, ne pa ta dokument ali njegova kopija, prispeli do tega organa. ( 56 )

88.

Če povzamemo, zakonodajalec Unije je želel v postopku obravnave prošnje za mednarodno zaščito izoblikovati dve ločeni fazi, to je podajo in vložitev prošnje. Podaja tudi sama vključuje dva trenutka: trenutek, ko je izražena želja po zaprositvi za mednarodno zaščito, in trenutek evidentiranja prošnje. Evidentiranje se lahko opravi že ob izrazu želje po zaprositvi, če se to zgodi pri pristojnem organu, ali pozneje, če je prošnja podana pri „drugem organu“ v smislu člena 6(1) Direktive 2013/32.

89.

Poudariti moram, da je razlikovanje med podajo in vložitvijo prošnje bistveno pri opredelitvi točnega trenutka začetne faze priznanja mednarodne zaščite, od katerega je treba za zadevno osebo šteti, da ima status prosilca. To vprašanje bo obravnavano v nadaljevanju.

90.

Ob upoštevanju predhodnih preudarkov se postavlja to vprašanje: ali ima državljan tretje države, ki je pri „drugem organu“ v smislu člena 6(1) Direktive 2013/32 izrazil željo, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, status prosilca za mednarodno zaščito?

91.

Prepričan sem, da mora biti odgovor na to vprašanje pritrdilen.

92.

Prvič, zdi se mi pomembno opozoriti, da člen 3(1) Direktive 2013/32 določa, da se ta direktiva uporablja za vse prošnje za mednarodno zaščito, podane na ozemlju držav članic, vključno na meji, med drugim v teritorialnih vodah. V zvezi s tem člen 3(1) Direktive 2013/32 določa, da se ta direktiva uporablja za vse državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki podajo prošnjo za mednarodno zaščito na ozemlju države članice, vključno na meji, med drugim v teritorialnih vodah. Iz teh določb izhaja, da je tisto, kar določa področje uporabe direktiv 2013/32 in 2013/33, dejstvo, da je prošnja za mednarodno zaščito „podana“.

93.

V členu 2(b) Direktive 2013/32 je „prošnja za mednarodno zaščito“ opredeljena kot „prošnja [podana s strani] državljana tretje države ali osebe brez državljanstva za zaščito s strani države članice, ki se lahko razume kot prošnja za status begunca ali subsidiarne zaščite“. Iz te določbe izhaja, da se Direktiva 2013/32 uporablja za prošnje, ki jih zajema ta opredelitev.

94.

V členu 2(c) Direktive 2013/32 je „prosilec“ opredeljen kot državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je podal prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila izdana dokončna odločba. V členu 2(b) Direktive 2013/33 je določena podobna opredelitev.

95.

Zato se povsem strinjam s stališčem Komisije, da je iz teh določb razvidno, da oseba pridobi status prosilca za mednarodno zaščito ali subsidiarno zaščito v trenutku, ko „poda“ prošnjo za mednarodno zaščito, torej v trenutku, ko pri „pristojnem organu“ ali „drugem organu“ v smislu člena 6(1) Direktive 2013/32 izjavi, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. ( 57 )

96.

Drugič, treba je poudariti, kot je razvidno iz mojih preudarkov v točkah od 79 do 83 teh sklepnih predlogov, da je – čeprav je v členu 6(1) Direktive 2013/32 vzpostavljeno razlikovanje med „podajo“ prošnje, njenim „evidentiranjem“ in njeno „vložitvijo“ – v členu 3(1) ter členu 2(b) in (c) te direktive napoteno ne na „evidentirane“ali„vložene“ prošnje, ampak na „podane“ prošnje.

97.

Torej ni mogoče niti „evidentiranja“ niti „vložitve“ prošnje obravnavati kot dejanji, zaradi katerih nastane upravičenost do statusa prosilca. Niti iz besedila, niti iz sistematike ali namena Direktive 2013/32, niti iz pripravljalnega gradiva zanjo ne izhaja prav nič, na kar bi bilo mogoče opreti tako predpostavko. Kot izhaja iz besedila uvodne izjave 27 te direktive, „[k]er so državljani tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki izrazijo željo, da bi zaprosili za mednarodno zaščito, prosilci za mednarodno zaščito, bi morali izpolnjevati obveznosti in uživati pravice iz te direktive in Direktive 2013/33“. ( 58 ) Kot sem že poudaril, je iz člena 6(1) Direktive 2013/32 jasno razvidno, da je evidentiranje prošnje za mednarodno zaščito v treh ali šestih delovnih dneh po njeni „podaji“ obveznost, ki se ne nanaša na osebo, ki prošnjo „poda“, torej na „prosilca“ za tako zaščito, temveč samo na nacionalni organ, pristojen za evidentiranje te prošnje. ( 59 )

98.

Tretjič, iz člena 6(1) Direktive 2013/32 je prav tako razvidna jasna volja zakonodajalca za to, da poenostavi podajo prošenj za mednarodno zaščito na meji države članice in med drugim v teritorialnih vodah, saj mora biti dostopnost postopka obravnave učinkovita, enostavna in hitra. Tako so države članice na splošno zavezane, da evidentirajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države poda pri nacionalnih organih, ki spadajo na področje uporabe te direktive, in bi morale nato zagotoviti, da imajo zadevne osebe dejansko možnost vložiti prošnjo v najkrajšem možnem času. ( 60 )

99.

Ob upoštevanju vseh razlogov, ki sem jih ravnokar navedel, menim, da ima državljan tretje države status prosilca za mednarodno zaščito od trenutka, ko pri „drugem organu“ v smislu člena 6(1) Direktive 2013/32, kakršen je – kot v obravnavani zadevi – preiskovalno sodišče, ki je pristojno za odločanje o pridržanju, izrazi željo, da bi zaprosil za tako zaščito. Drugačna razlaga bi bila namreč v nasprotju z učinkovitostjo dostopnosti postopka, kakršno je zakonodajalec Unije želel doseči v tej direktivi. V skladu z ustaljeno sodno prakso obveznost držav članic, da dosežejo rezultat, določen v direktivah, in njihova dolžnost na podlagi člena 4(3) PEU, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje te obveznosti, velja za vse organe teh držav članic, vključno s sodnimi, v okviru njihovih pristojnosti. ( 61 )

100.

Po tej ugotovitvi bom zdaj preučil vprašanje, ali je mogoče prosilca za mednarodno zaščito po tem, ko je pri „drugem organu“ v smislu člena 6(1) Direktive 2013/32 podal prošnjo za mednarodno zaščito, v ustanovi za pridržanje nastaniti izključno iz razlogov, določenih v členu 8(3) Direktive 2013/33.

101.

V obravnavani zadevi je moralo predložitveno sodišče odločiti o pridržanju državljana tretje države zaradi izvršitve sklepa o vrnitvi, ker naj tega sklepa ne bi bilo mogoče izvršiti v 72 urah, kot to določa nacionalno pravo. ( 62 ) Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je navedeni državljan tretje države pri tem sodišču podal prošnjo za mednarodno zaščito v 48 urah po prihodu na špansko ozemlje.

102.

V zvezi s tem naj spomnim, prvič, da je Sodišče že razsodilo, da je treba člen 2(1) Direktive 2008/115 v povezavi z njeno uvodno izjavo 9 razlagati tako, da „se ta direktiva ne uporablja za državljana tretje države, ki je zaprosil za mednarodno zaščito v smislu [2005/85/ES ( 63 )], in sicer v obdobju od vložitve[ ( 64 )] navedene prošnje do sprejetja odločbe o tej prošnji na prvi stopnji, ali če je tak primer, do odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper navedeno odločbo“. ( 65 )

103.

Poleg tega, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, je treba Direktivo 2008/115, enako kot Direktivo 2005/85 (ki je veljala pred Direktivo 2013/32), „kot to izhaja iz uvodne izjave 24 prvonavedene direktive in uvodne izjave 8[ ( 66 )] drugonavedene direktive, razlagati ob spoštovanju temeljnih pravic in načel, priznanih zlasti z Listino“, ( 67 ) katere člen 18 določa pravico do azila ( 68 ) in načelo nevračanja ( 69 ).

104.

Kar natančneje zadeva pridržanje, je Sodišče odločilo, da pridržanje z namenom odstranitve, urejeno z Direktivo 2008/115, in pridržanje, ki se odredi za prosilca za azil, urejata ločeni pravni ureditvi. ( 70 )

105.

Drugič, kot sem že pojasnil, ( 71 ) po mojem mnenju oseba pridobi status prosilca v trenutku, ko „poda“ prošnjo za mednarodno zaščito. Torej so od tega trenutka pogoji za pridržanje prosilca za zaščito urejeni s členi od 8 do 11 Direktive 2013/33.

106.

V obravnavani zadevi iz tega izhaja, da se – čeprav so bili pogoji za pridržanje VL do trenutka, ko je pri predložitvenem sodišču „podal“ prošnjo za mednarodno zaščito, urejeni z Direktivo 2008/115 ( 72 ) – od trenutka podaje te prošnje zanj uporabljata člen 26(1) Direktive 2013/32 in člen 8(1) Direktive 2013/33. Ti določbi namreč določata, da države članice osebe ne morejo pridržati zgolj zato, ker je vložila prošnjo za mednarodno zaščito.

107.

Poleg tega, kot je Sodišče že razsodilo, drugi odstavki člena 8 Direktive 2013/33 močno omejujejo možnost pridržanja, ki jo imajo države članice. ( 73 ) Zlasti člen 8(3), prvi pododstavek, te direktive izčrpno našteva različne razloge, ( 74 ) s katerimi se lahko upraviči pridržanje, in vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen. ( 75 ) Kadar obstaja razlog, ki bi lahko upravičil pridržanje, tako člen 8(2) navedene direktive zahteva, da se lahko takšno pridržanje odredi le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. ( 76 )

108.

Med razlogi, s katerimi je mogoče utemeljiti pridržanje, je tudi razlog iz člena 8(3)(d) Direktive 2013/33, ki se nanaša na okoliščino, da je prosilec pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, če lahko zadevna država članica na podlagi objektivnih meril utemelji dejstvo, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, zaradi česar je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

109.

Na prvem mestu, kar zadeva priložnost za začetek azilnega postopka, je treba poudariti, da je sicer predložitveno sodišče tisto, ki mora ugotoviti, ali taka utemeljitev obstaja, vendar pa je treba ugotoviti, da je to sodišče v predložitveni odločbi jasno navedlo, da je iz zapisnika o pridržanju z dne 13. decembra 2019 razvidno, da VL, preden je bil priveden pred to sodišče, ni bil seznanjen z možnostjo, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito, pri čemer je še pojasnilo, da je „preiskovalni sodnik, pred katerega je priveden državljan tretje države, ki je v Španiji v nezakonitem položaju, […] edini organ, pri katerem ima [ta] državljan […] priložnost zaprositi za mednarodno zaščito, preden odide v ustanovo za pridržanje“. ( 77 )

110.

Na drugem mestu, kar zadeva razlog, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prosilec prošnjo za mednarodno zaščito podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi ali izvršitev odstranitve, je treba ugotoviti, da niti iz predložitvene odločbe niti iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, ne izhaja, da bi bilo v obravnavani zadevi tako.

111.

Vsekakor se mi zdi pomembno pojasniti, kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča, da zgolj na podlagi dejstva, da je zoper prosilca za azil ob vložitvi njegove prošnje sprejeta odločba o vrnitvi ali odstranitvi in da je pridržan na podlagi člena 15 Direktive 2008/115, ne da bi se opravila presoja vseh upoštevnih okoliščin posameznega primera, ni mogoče domnevati, da je z vložitvijo te prošnje nameraval samo odložiti ali onemogočiti izvršitev odločbe o vrnitvi ter da je objektivno nujno in sorazmerno ohraniti ukrep pridržanja. ( 78 ) V zvezi s tem dokazno breme nosijo nacionalni organi. ( 79 )

112.

Zato menim, da je treba VL obravnavati kot prosilca za mednarodno zaščito od trenutka, ko je podal prošnjo pri predložitvenem sodišču kot „drugem organu“ v smislu člena 6(1) Direktive 2013/32, razen če zadevni nacionalni organi na podlagi presoje njegovega osebnega položaja dokažejo, da je treba uporabiti katerega od razlogov iz člena 8(3) Direktive 2013/33, pri čemer se zdi, da to ne izhaja niti iz predložitvene odločbe niti iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče.

113.

Nasprotno, iz predložitvene odločbe je razvidno, da se edini razlog, iz katerega je preiskovalni sodnik za VL odredil pridržanje, navezuje na to, da v sprejemnih centrih ni bilo prostih mest. Poudariti moram, da ta razlog v členu 8(3) Direktive 2013/33 ni naveden. Zato bi se bilo težko sprijazniti s tem, da je mogoče prosilca za mednarodno zaščito nastaniti v ustanovi za pridržanje zgolj zato, ker v sprejemnih centrih ni prostih mest. Glede na pomen pravice do svobode iz člena 6 Listine in glede na težo posega, kakršen je tak ukrep pridržanja, v to pravico, je treba omejitve pri izvrševanju te pravice določiti v mejah tega, kar je nujno potrebno. ( 80 )

114.

Torej Sodišču predlagam, naj odgovori, da je treba člen 26 Direktive 2013/32 in člen 8 Direktive 2013/33 razlagati tako, da je mogoče državljana tretje države od trenutka, ko pri „drugem organu“ v smislu člena 6(1) Direktive 2013/32 izrazi željo, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, v ustanovi za pridržanje nastaniti izključno iz razlogov, določenih v členu 8(3) Direktive 2013/33.

115.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Juzgado de Instrucción no 3 de San Bartolomé de Tirajana (preiskovalno sodišče št. 3 v San Bartoloméju de Tirajana, Španija), odgovori: