1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberverwaltungsgericht für das Land Nordrhein‑Westfalen (višje upravno sodišče za zvezno deželo Severno Porenje - Vestfalija, Nemčija), se nanaša na razlago Uredbe (EU) št. 913/2010, ( 2 ) katere cilj je vzpostavitev evropskega železniškega omrežja za konkurenčen tovorni promet, v povezavi z Direktivo 2012/34/EU ( 3 ) o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja. Da bi se zlasti izboljšali prevoz blaga in pogoji uporabe železniške infrastrukture v Evropi, je bilo z navedeno uredbo vzpostavljenih devet tovornih koridorjev in za vsakega od njih določen sistem „vse na enem mestu“, ( 4 ) to je ena kontaktna točka, prek katere lahko železniška podjetja Unije vlagajo svoje prošnje za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti za vlakovne poti, ( 5 ) ki prečkajo vsaj eno mejo.

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med upravljavko železniške infrastrukture, družbo DB Netz AG, in Zvezno republiko Nemčijo, ki jo zastopa Bundesnetzagentur für Elektrizität, Gas, Telekommunikation, Post und Eisenbahnen (zvezna agencija za omrežja električne energije, plina, telekomunikacij, pošte in železnic, Nemčija; v nadaljevanju: zvezna agencija za omrežja). Natančneje, zvezna agencija za omrežja kot nacionalni regulatorni organ nasprotuje predlogu spremembe družbe DB Netz AG v programu železniškega omrežja. Namen te spremembe je bil odpraviti možnost uporabe prijavnega obrazca za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema „vse na enem mestu“ v primeru tehnične okvare elektronskega orodja za oddajanje prošenj.

3.

Predložitveno sodišče želi v tem okviru v bistvu izvedeti, kateri organ je pristojen za določitev postopka za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema vse na enem mestu. Navedeno sodišče želi tudi izvedeti, ali lahko nacionalni regulatorni organ pri nadzoru nad programom omrežja nekega upravljavca železniškega omrežja sprejme vsebinsko odločitev, ne da bi se posvetoval z drugimi zadevnimi nacionalnimi regulatornimi organi.

4.

V teh sklepnih predlogih bom Sodišču predlagal, naj razsodi, da lahko postopek za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema vse na enem mestu določijo zgolj upravljavci infrastrukture. Predlagal mu bom tudi, naj razsodi, da so nacionalni regulatorni organi zavezani, da se pred sprejetjem vsebinske odločitve med seboj posvetujejo.

5.

Direktiva 2012/34 je razveljavila in nadomestila vrsto prejšnjih direktiv na področju železniškega prometa, zlasti direktivi 91/440/EGS ( 6 ) in 2001/14/ES ( 7 ).

6.

Člen 27(1) in (2) Direktive 2012/34 določa:

„1.   Upravljavec infrastrukture po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi izdela in objavi program omrežja […]

2.   Program omrežja določa vrsto infrastrukture, ki je na razpolago prevoznikom v železniškem prometu in vsebuje informacije o pogojih dostopa do zadevne železniške infrastrukture. […] Vsebina programa omrežja je določena v Prilogi IV.“

7.

Člen 57(1) te direktive določa:

„1.   Regulatorni organi […] tudi sicer sodelujejo zaradi usklajevanja svojega odločanja v celotni Uniji […]“

8.

Člen 65 navedene direktive določa:

„Direktiv[i] [91/440] in [2001/14], kakor [sta] bil[i] spremenjen[i] z direktivami, navedenimi v delu A Priloge XI, [sta] razveljavljen[i] z učinkom od [17. junija 2015] […]

Sklicevanja na razveljavljeni direktivi se štejejo za sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge X.“

9.

V Prilogi IV k tej direktivi je določeno:

„Program omrežja iz člena 27 vsebuje naslednje informacije:

[…]

[…]“

10.

Priloga X k Direktivi 2012/34 vsebuje korelacijsko tabelo njenih določb zlasti z določbami Direktive 2001/14.

11.

V uvodni izjavi 7 Uredbe št. 913/2010 je navedeno:

12.

Člen 8(1) in (2) te uredbe določa:

„1.   Zadevne države članice za vsak tovorni koridor ustanovijo izvršni odbor, ki je odgovoren za določitev splošnih ciljev tovornega koridorja, nadzor in sprejemanje ukrepov, kakor je izrecno določeno v odstavku 7 tega člena ter v členih 9 in 11, členu 14(1) in členu 22. Izvršni odbor sestavljajo predstavniki organov zadevnih držav članic.

2.   Zadevni upravljavci infrastrukture, in kadar je potrebno organ za dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivosti iz člena 14(2) Direktive [2001/14] za vsak tovorni koridor ustanovijo upravni odbor, pristojen za sprejemanje ukrepov, kot je to izrecno določeno v odstavkih 5, 7, 8 in 9 tega člena ter v členih 9 do 12, členu 13(1), členu 14(2), (6) in (9), členu 16(1), členu 17(1) in členih 18 in 19 te uredbe. Upravni odbor sestavljajo predstavniki upravljavcev infrastrukture.“

13.

Člen 13(1) navedene uredbe določa:

„1.   Upravni odbor tovornega koridorja določi ali oblikuje skupno telo, ki prosilcem omogoča, da na enem mestu in z enim samim postopkom zaprosijo in prejmejo vprašanja v zvezi z infrastrukturnimi zmogljivostmi za tovorne vlake, ki vzdolž tovornega koridorja prečkajo vsaj eno mejo (v nadaljnjem besedilu: sistem vse na enem mestu).“

14.

Člen 20(1) iste uredbe določa:

„1.   Regulatorni organi iz člena 30 Direktive [2001/14] ( 8 ) sodelujejo pri preverjanju konkurence v železniškem tovornem koridorju. Zagotavljajo predvsem možnost dostopa brez diskriminacije do koridorja […]“

15.

Člen 14(1) Allgemeines Eisenbahngesetz (splošni zakon o železnicah) z dne 27. decembra 1993, v različici člena 1, točka 11, zakona z dne 27. aprila 2005 (BGBI, L 5, str. 1138, v nadaljevanju: AEG) določa:

„Družbe za železniško infrastrukturo zagotavljajo nediskriminatorno uporabo infrastrukture, ki jo upravljajo, in nediskriminatorno izvajanje storitev, ki jih ponujajo […]“

16.

Člen 14d AEG določa:

„Javna podjetja, ki upravljajo železniško infrastrukturo, regulatorni organ obvestijo o

[…]

[…]“

17.

Člen 14e tega zakona določa:

„1.   Regulatorni organ lahko v skladu s členom 14d ob prejemu uradnega obvestila nasprotuje pregledu ali spremembi, predlagani v skladu s členom 14d, prvi stavek, točka 6, v roku […] štirih tednov, če predvidene odločitve niso v skladu z železniškimi predpisi o dostopu do železniške infrastrukture […]“

18.

Člen 4 Eisenbahninfrastruktur‑Benutzungsverordnung (uredba o uporabi železniške infrastrukture z dne 3. junija 2005) (BGBl. I, str. 1566, v nadaljevanju: EIBV) določa:

„1.   Upravljavec železniških prog določi in […] objavi pogoje za uporabo železnice (pogoji za program omrežja), ki se uporabljajo pri izvajanju storitev iz Priloge 1, točka 1. Upravljavec železniških prog na prošnjo upravičencev do dostopa na njihove stroške objavi program omrežja.

2.   Program omrežja vsebuje vsaj navedbe iz Priloge 2 in drugih določb te uredbe ter splošne pogoje uporabe vlakovnih poti. […]“

19.

V Prilogi 2 k EIBV je navedeno:

„Program omrežja iz člena 4 vsebuje naslednje informacije:

[…]

[…]“

20.

DB Netz je hčerinska družba v stoodstotni lasti skupine Deutsche Bahn AG in je javno podjetje, ki upravlja železniško infrastrukturo največjega nemškega železniškega omrežja.

21.

Kot upravljavka infrastrukture je na podlagi nacionalnega prava, s katerim je bil prenesen člen 27 Direktive 2012/34, zavezana, da določi in objavi program omrežja, ki med drugim vključuje informacije o postopku, po katerem upravičenci do dostopa pri upravljavcu železnic vlagajo prošnje za dodelitev vnaprej dogovorjenih vlakovnih poti. ( 9 )

22.

Družba DB Netz sodeluje tudi pri upravljanju tovornih koridorjev na ravni Evropske unije v smislu Uredbe št. 913/2010, katere namen je razvoj evropskega železniškega omrežja za konkurenčen tovorni promet. Natančneje, uporablja šest tovornih koridorjev navedenega železniškega omrežja. ( 10 )

23.

Vsak tovorni koridor upravljata izvršni odbor, ki ga sestavljajo predstavniki nacionalnih organov zadevnih držav članic, in upravni odbor, ki ga ustanovijo zadevni upravljavci infrastruktur. Upravni odbor tovornega koridorja med drugimi dejavnostmi določi ali oblikuje sistem vse na enem mestu za vsak tovorni koridor, ki njegovim uporabnikom omogoča, da vložijo prošnjo za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti na enem mestu in z enim samim postopkom.

24.

Leta 2015 so upravni odbori tovornih koridorjev, v katerih je bila udeležena tudi družba DB Netz, sklenili, da se lahko prošnje za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti na vnaprej dogovorjenih mednarodnih vlakovnih poteh v okviru posameznega sistema vse na enem mestu vložijo le prek elektronskega orodja za oddajanje prošenj, imenovanega „PCS“. ( 11 )

25.

Družba DB Netz je po tej odločitvi 31. avgusta 2015 zvezno agencijo za omrežja kot pristojni nacionalni regulatorni organ obvestila o predlogu spremembe svojega programa omrežja. S to spremembo je družba DB Netz nameravala odpraviti možnost uporabe prijavnega obrazca za vložitev prošnje v primeru tehnične okvare sistema PCS, tako da bi dovolila le uporabo navedenega sistema elektronskega orodja. Menila je, da taka možnost ni bila določena v pravilih, ki so jih sprejeli upravni odbori.

26.

Zvezna agencija za omrežje je ta predlog spremembe zavrnila z določbo z dne 22. septembra 2015, ne da bi poznala posebne regulativne razmere, ki veljajo v drugih zadevnih državah članicah, in ne da bi se uskladila s pristojnimi nacionalnimi regulatornimi organi v teh državah. Po njenem mnenju je tak izbris v nasprotju z obveznostjo družbe DB Netz, ki izhaja iz nacionalnega prava, da zagotavlja nediskriminatorno uporabo železniške infrastrukture, ki jo upravlja, in nediskriminatorno izvajanje storitev, ki jih ponuja, vključno z obdelavo prošenj za dodelitev vlakovnih poti.

27.

Družba DB Netz je 15. marca 2016 pri Verwaltungsgericht Köln (upravno sodišče v Kölnu, Nemčija) vložila tožbo za razveljavitev odločbe o zavrnitvi zvezne agencije za omrežje. To je tožbo zavrnilo in družba DB Netz je vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču.

28.

Predložitveno sodišče v tem okviru meni, da je imela zvezna agencija za omrežje dovolj razlogov za domnevo, da lahko sprememba postopka za vlaganje prošenj na enem mestu pomeni morebitno diskriminacijo, če v primeru tehnične okvare tega sistema v tem elektronskem orodju PCS ni alternativne rešitve. Predložitveno sodišče namreč meni, da zaradi pomembnosti tega, kdaj natančno je bila vložena prošnja za dostop do infrastrukturnih zmogljivosti, in ob upoštevanju pravice do vložitve prošnje v vsakem trenutku, kot določa EIBV, tveganje za oviro dostopa do železniške infrastrukture v primeru tehnične okvare sistema PCS ni zanemarljivo.

29.

Vseeno se sprašuje, prvič, ali lahko družba DB Netz ta postopek ureja v svojem programu omrežja in je s tem predmet izčrpnega nadzora zvezne agencije za omrežje, ali pa je upravni odbor izključno pristojen na tem področju.

30.

To sodišče zlasti poudarja, da člen 13(1) Uredbe št. 913/2010 upravnega odbora sicer izrecno ne pooblašča za opredelitev postopka za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu, vendar pa bi bilo mogoče to določbo razlagati tudi tako, da mu zagotavlja polni učinek, saj bi bilo treba postopek za vlaganje prošenj za dodelitev zmogljivosti poenotiti. Vendar pa navedeno sodišče ugotavlja, da na podlagi dobesedne razlage ni mogoče izrecno sklepati, da je upravni odbor pristojen za določitev takega postopka.

31.

Drugič, predložitveno sodišče se sprašuje, ali mora v delu, v katerem naj bi ta postopek urejala družba DB Netz in v katerem naj bi bil predmet nadzora zvezne agencije za omrežje, ta nacionalni regulatorni organ pri nadzoru nad programom omrežja upoštevati določbe člena 20 Uredbe št. 913/2010, ki zahteva sodelovanje z drugimi regulatornimi organi, ali pa zanj veljajo le določbe Direktive 2012/34. Navedeno sodišče se tudi v tem zadnjem primeru sprašuje, ali je mogoče, da zvezna agencija za omrežje ukrepa, ne da bi se posvetovala z drugimi nacionalnimi regulatornimi organi. Predložitveno sodišče meni, da bi tako nesodelovanje lahko skoraj povsem onemogočilo uresničevanje cilja iz člena 13(1) Uredbe št. 913/2010, in sicer možnost, da se prošnja za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti vloži na enem mestu in z enim samim postopkom.

32.

Tretjič, če bi bil upravni odbor tovornega koridorja pooblaščen, da sam določi postopek za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu, pa predložitveno sodišče meni, da je vprašljivo, ali lahko zvezna agencija za omrežje v programu omrežja družbe DB Netz preveri več kot zgolj to, ali je ta program vsebinsko v skladu s pravili, ki jih je sprejel ta odbor.

33.

Nazadnje, četrtič, ker so nacionalni regulatorni organi pooblaščeni za preverjanje postopka za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema vse na enem mestu, se predložitveno sodišče sprašuje, ali okvir, ki ga izvršni odbor opredeli na podlagi člena 14(1) Uredbe št. 913/2010, pomeni določbo prava Unije, ki zavezuje države članice in njene regulatorne organe ter za katero velja dokončna in zavezujoča razlaga Sodišča in ki nasprotuje odločbi nacionalnega regulatornega organa, kot je ta, ki je sprejeta v postopku v glavni stvari.

34.

V teh okoliščinah je Oberverwaltungsgericht für das Land Nordrhein-Westfalen (višje upravno sodišče za zvezno deželo Severno Porenje - Vestfalija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

35.

Družba DB Netz, zvezna agencija za omrežje, zastopnik Zvezne republike Nemčije in Evropska komisija so Sodišču predložile pisna stališča. Obravnave ni bilo.

36.

Kot sem navedel v točki 3 teh sklepnih predlogov, je Sodišče s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe v bistvu pozvano, naj odloči o vprašanju, kateri organ je pristojen za določitev postopka za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema vse na enem mestu. Poleg tega je sodišče pozvano, da pojasni, ali se mora regulatorni organ pri nadzoru nad programom omrežja nekega upravljavca železniškega omrežja pred sprejetjem odločitve posvetovati z drugimi zadevnimi regulatornimi organi.

37.

Preden preučim vsebino vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, je treba pojasniti povezavo med Uredbo št. 913/2010 in Direktivo 2012/34.

38.

Najprej poudarjam, da iz uvodne izjave 7 Uredbe št. 913/2010 izhaja, tako kot sta trdili Komisija in zvezna agencija za omrežje, da če ni določeno drugače, ta uredba ne bi smela posegati v pravice in obveznosti upravljavcev infrastrukture iz Direktive 91/440 in Direktive 2001/14. Ker pa sta bili ti direktivi razveljavljeni z Direktivo 2012/34, iz člena 65 te direktive izhaja, da [se] „[s]klicevanja na razveljavljene direktive […] štejejo za sklicevanja na to direktivo“.

39.

Iz tega sledi, da je Direktiva 2012/34 v ozadju določb Uredbe št. 913/2010 in jih je zato treba razumeti ob upoštevanju te direktive.

40.

Prvič, ugotavljam, da se v skladu s členom 2(1) Uredbe št. 913/2010 opredelitvi pojmov „upravljavec infrastrukture“ in „program omrežja“ iz Direktive 2012/34 uporabljata za navedeno uredbo.

41.

Drugič, ugotavljam, da mora v skladu s členom 27(1) Direktive 2012/34 vsak upravljavec ( 12 ) določiti in objaviti program nacionalnega omrežja. Ta program pomeni podrobno obrazložitev splošnih pravil, rokov, postopkov in meril za ureditve zaračunavanja uporabnin in dodeljevanja infrastrukturnih zmogljivosti, vključno z dodatnimi informacijami, potrebnimi za prošnje za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti. ( 13 ) Poleg tega v skladu s členom 27(2) te direktive v povezavi s Prilogo IV, točka 3(a), k navedeni direktivi program omrežja vsebuje „postopke, po katerih lahko prosilci pri upravljavcu infrastrukture vložijo prošnjo za dodelitev zmogljivosti“.

42.

Zadevni program omrežja preverja nacionalni regulatorni organ v smislu člena 55(1) Direktive 2012/34, ki ga ustanovi vsaka država članica in je samostojen ter povsem neodvisen organ. ( 14 ) Ta organ je med drugim pristojen za preverjanje, ali program omrežja vsebuje diskriminatorne določbe. ( 15 ) Poleg tega člen 20(1) Uredbe št. 913/2010 določa, da je isti organ pristojen tudi za zagotavljanje dostopa brez diskriminacije do tovornega koridorja.

43.

Poleg tega opozarjam, da je bila, da bi se za mednarodne železniške tovorne storitve olajšalo vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti, z Uredbo št. 913/2010 uvedena možnost vlaganja teh prošenj v okviru sistema vse na enem mestu, to je prek ene kontaktne točke na posameznem tovornem koridorju, ki prosilcem omogoča, da rezervirajo vnaprej določene vlakovne poti.

44.

Poleg tega sta bila z Uredbo št. 913/2010 ustanovljena po en upravni in po en izvršni odbor za vsak tovorni koridor. Ti odbori, določeni v členu 8(1) in (2) te uredbe, se razlikujejo po tem, da so ustanovljeni in sestavljeni drugače.

45.

Po eni strani zadevne države članice za vsak tovorni koridor ustanovijo izvršni odbor, sestavljajo pa ga predstavniki organov teh držav članic. ( 16 ) Ta je med drugim odgovoren za določitev splošnih ciljev tovornega koridorja in okvir za dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivost tega koridorja. ( 17 )

46.

Po drugi strani pa upravljavci infrastrukture ustanovijo upravni odbor, ki ga sestavljajo njihovi predstavniki. ( 18 )Ta odbor je med drugimi dejavnostmi odgovoren za določitev ali vzpostavitev sistema vse na enem mestu za vsak tovorni koridor, zagotovitev optimalne usklajenosti dodeljevanja zmogljivosti med upravljavci infrastrukture ter pripravo in objavo dokumenta, (imenovanega „CID“ ( 19 )), ki vsebuje informacije o pogojih posameznega tovornega koridorja. ( 20 )

47.

Najprej bom predstavil razloge, iz katerih v nasprotju s trditvami družbe DB Netz menim, da mora postopek za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema vse na enem samem mestu opredeliti upravljavec infrastrukture v programu omrežja (razdelek B). Nato bom v nasprotju s trditvami zvezne agencije za omrežje zagovarjal, da se mora nacionalni regulatorni organ pred sprejetjem vsebinske odločitve posvetovati z drugimi zadevnimi organi v prizadevanju za čim bolj enotno delovanje (razdelek C). Nazadnje bom ugotovil, da okvir za dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivosti, ki ga opredeli izvršni odbor za posamezni tovorni koridor, ne spada v pravo Unije in tega regulatornega organa ne zavezuje (razdelek D).

48.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem izvedeti, ali je organ, pristojen za določitev postopka za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema iz člena 13(1) Uredbe št. 913/2010, upravni odbor tovornega koridorja ali nacionalni upravljavec infrastrukture.

49.

Spomniti je treba, da Uredba št. 913/2010 v členu 13 za določitev enotnih predpisov v zvezi s tovornimi koridorji ( 21 ) določa sistem vse na enem mestu, ki ga ustvari ali določi upravni odbor zadevnega koridorja. Te prošnje se zlasti nanašajo na dodelitev vnaprej določenih vlakovnih poti, imenovanih „Pre‑arranged Train Paths“ (ali „PaPs“). ( 22 )

50.

Vendar družba DB Netz trdi, da je vzpostavitev sistema vse na enem mestu neločljivo povezana z določitvijo postopka za vlaganje prošenj za dodelitev zmogljivosti v tem sistemu in da zato pooblastilo za določitev ali vzpostavitev sistema vse na enem mestu, ki ga upravnemu odboru daje člen 13(1) Uredbe št. 913/2010, pomeni tudi, da je ta odbor pristojen za določitev podrobnih pravil v zvezi s prošnjo, vloženo v okviru tega sistema. Družba DB Netz namreč meni, da bi lahko možnost, da upravljavci infrastrukture urejajo postopek za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu v svojem programu omrežja, privedla do protislovja predpisov, kar bi bilo v nasprotju s ciljem Uredbe št. 913/2010 harmonizacije tega postopka.

51.

Vendar podobno kot Komisija menim, da je pooblastilo, dodeljeno upravnemu odboru tovornega koridorja z Uredbo št. 913/2010, omejeno na ukrepe, ki so tam izrecno navedeni in ki ne določajo pristojnosti za določitev postopka za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu. Nasprotno pa, kot je razvidno iz Direktive 2012/34, so za to pristojni upravljavci infrastrukture. Kot bom dokazal v nadaljevanju, je taka razlaga med drugim utemeljena s cilji Uredbe št. 913/2010. ( 23 )

52.

V skladu z ustaljeno sodno prakso ( 24 ) se moja analiza opira na besedilo Uredbe št. 913/2010 in Direktive 2012/34 ter na pripravljalno gradivo in cilje te uredbe.

53.

V zvezi z besedilom Uredbe št. 913/2020 se je najprej treba sklicevati na člen 8(2) te uredbe, ki določa, da je upravni odbor za tovorni koridor „pristojen za sprejemanje ukrepov, kot je to izrecno določeno“ v določenem številu določb, vključno s členoma 8(9) in 14(9) te uredbe.

54.

Člen 8(9) Uredbe št. 913/2010 zlasti določa, da upravni odbor „usklajuje […] uporabo interoperabilnih računalniških aplikacij ali alternativnih rešitev, ki bodo morda v prihodnosti na voljo kot vmesniki za obdelavo prošenj za mednarodne vlakovne poti […].“ Poleg tega v skladu s členom 14(9) te uredbe ta odbor vzpostavi „postopke za zagotovitev optimalne usklajenosti dodeljevanja zmogljivosti med upravljavci infrastrukture […] za vloge iz člena 13(1) […]“. ( 25 )

55.

Sodišče je namreč ugotovilo, da je cilj vzpostaviti poenostavljeno dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti na tovornih koridorjih s sistemom vse na enem mestu „potrjen z uvedbo organov za upravljanje, ki so pristojni za usklajevanje upravljanja železniškega prometa na vsakem tovornem koridorju“. ( 26 )

56.

Menim, da iz tega izhaja, da ima upravni odbor zgolj usklajevalno vlogo, ki se med drugim nanaša na prošnje za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti, potem ko so bile te vložene. ( 27 ) Nasprotno pa ni pristojen za določitev postopka za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu. Za to so v skladu z Direktivo 2012/34 pristojni upravljavci infrastrukture.

57.

Naj spomnim, da je iz člena 27(1) in (2) Direktive 2012/34 v povezavi s Prilogo IV, točka 3(a), k tej direktivi razvidno, da upravljavec infrastrukture izdela in objavi program omrežja, ki vsebuje zlasti postopke, po katerih lahko prosilci pri upravljavcu infrastrukture vložijo prošnjo za dodelitev zmogljivosti. ( 28 ) Tako morajo biti predpisi o teh postopkih vsebovani v programu omrežja, ki ga izdela upravljavec. Zato je za določitev postopka za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu pristojen zgolj upravljavec. ( 29 )

58.

Te razlage ne omaje dejstvo, da se Priloga IV, točka 3(a), k Direktivi 2012/34 izrecno nanaša na prošnje, vložene pri „upravljavcu infrastrukture“, in ne na prošnje, vložene v okviru sistema vse na enem mestu. Kot je namreč poudarila zvezna agencija za omrežje, tudi če prosilci vložijo svoje prošnje po sistemu vse na enem mestu, se v praksi obračajo na upravljavce infrastrukture, ki upravljajo tovorni koridor. V tem okviru je ta sistem le sredstvo, ki prosilcem omogoča, da vlagajo svoje prošnje, ne da bi se jim bilo treba obrniti na upravljavce infrastrukture, ki upravljajo zadevni tovorni koridor. ( 30 )

59.

Zdi se mi torej, kot je poudarila zvezna agencija za omrežje, da pomeni postopek za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema vse na enem mestu obvezen element programa omrežja in zato zanj kot takega ne more veljati samostojna regulativna ureditev, za katero je pristojen upravni odbor.

60.

Menim, da to razlago potrjuje tudi sodba SJ ( 31 ) o postopkih za oddajo javnih naročil v transportnem sektorju, v kateri je Sodišče razlagalo Prilogo IV k Direktivi 2012/34 in iz tega sklepalo, da mora „[t]ako […] prevoznik v železniškem prometu na podlagi Direktiv 2012/34 vse prošnje za infrastrukturne zmogljivosti vložiti pri upravljavcu infrastrukture v skladu s programom omrežja, ki ga je izdelal ta upravljavec, ter mora izpolnjevati načela in merila iz tega programa“.

61.

Glede na zgornje preudarke menim, da iz besedila Uredbe št. 913/2010 ali Direktive 2012/34 niti izrecno niti implicitno ne izhaja, da je pristojnost za določanje postopka za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu podeljena upravnemu odboru. Nasprotno pa dobesedna razlaga teh predpisov nakazuje, da je ta pristojnost podeljena upravljavcem infrastrukture, ki morajo v svojem programu omrežja določiti pogoje dostopa do železniške infrastrukture, vključno s postopkom za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu.

62.

Menim, da to razlago potrjujejo pripravljalni dokumenti za Uredbo št. 913/2010. Iz teh dokumentov je namreč razvidno, da je bil namen zakonodajalca upravljavcem infrastrukture omogočiti, da imajo v sistemu vse na enem mestu vodilno vlogo.

63.

Čeprav iz prvotnega predloga uredbe Komisije ( 32 ) ni mogoče sklepati na tak namen, pa je iz stališča Evropskega parlamenta iz prve obravnave razvidno, da so upravljavci infrastrukture „[…] lahko določeni za sprejemanje prošenj za vlakovne poti po sistemu ‚vse na enem mestu‘“. ( 33 ) Parlament je v poročilu o predlogu uredbe tudi izrecno poudaril, da ni zaželeno, da bi bil sistem vse na enem mestu ločen in brez povezave z upravljavci. ( 34 ) Poleg tega je Svet Evropske unije v skupnem stališču pojasnil, da ta sistem „temelji na sodelovanju med upravljavci infrastrukture“. ( 35 )

64.

Namen, da se sistem vse na enem mestu ne bi ločil od upravljavcev infrastrukture, izhaja tudi iz mnenja Komisije o spremembah, ki jih predlaga Parlament, k stališču Sveta, v katerem je izrecno navedeno, da lahko funkcijo sistema vse na enem mestu izvaja „tehnični organ v upravni strukturi koridorja ali eden izmed zadevnih upravljavcev infrastrukture“. ( 36 )

65.

Tako je iz pripravljalnega gradiva Uredbe št. 913/2010 razvidno, da je bil sistem vse na enem mestu zasnovan kot organ, ki je tesno povezan z upravljavci infrastrukture, in da zakonodajalec zadnjenavedenih ni nameraval izključiti iz pristojnosti za določitev postopkov za vlaganje prošenj v okviru tega sistema.

66.

Zato ugotavljam, da razvoj sprejetja Uredbe št. 913/2010 podpira dobesedno razlago, ki sem jo predlagal zgoraj, da so za določitev postopka za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema vse na enem mestu pristojni upravljavci infrastrukture. ( 37 )

67.

V zvezi s cilji Uredbe št. 913/2010 menim, da tukaj predlagana razlaga omogoča uresničitev zlasti cilja krepitve sodelovanja med upravljavci infrastrukture in vpeljave predpisov, ki se med drugim nanašajo na vzpostavitev sistema vse na enem mestu, ki prosilcem omogoča vlaganje prošenj za dodelitev zmogljivosti na enem mestu in z enim samim postopkom.

68.

Družba DB Netz pa trdi, da bi bil ta cilj lahko ogrožen, če bi upravljavci lahko urejali postopek vlaganja prošenj v svojem programu omrežja. Natančneje, taka rešitev bi lahko privedla do nedoslednosti pravil med različnimi nacionalnimi programi.

69.

Vendar pa postopek, vsebovan v programu omrežja, kaže na sodelovanje med upravljavci infrastrukture v skladu z določbami Direktive 2012/34. ( 38 ) Poleg tega poudarjam, da je vloga upravnega odbora, določena v Uredbi št. 913/2010, prav sodelovanje z upravljavci infrastrukture in njihovo usklajevanje, da se v nacionalnih programih omrežja prepreči protislovje predpisov.

70.

V zvezi s tem naj spomnim, kot sem že navedel v točkah od 53 do 56 teh sklepnih predlogov, da so naloge, ki jih opravlja upravni odbor tovornega koridorja, omejene z nekaterimi določbami Uredbe št. 913/2010 in da nobena od teh določb temu odboru ne podeljuje pristojnosti, da sam določi postopek za vlaganje prošenj iz člena 13(1) te uredbe. Nasprotno pa iz navedene uredbe izhaja, da mora upravni odbor zagotoviti optimalno usklajenost med upravljavci infrastrukture. ( 39 )

71.

Naj dodam, da take razlage ne omaje člen 18(c) Uredbe št. 913/2010, ki določa, da upravni odbor pripravi, redno posodablja in objavi dokument („CID“), ki vsebuje informacije v zvezi s postopki iz člena 13(1) te uredbe. ( 40 ) Kot namreč trdi zvezna agencija za omrežje, je ta program izključno informativen in upravnega odbora ne pooblašča, da zavezujoče določi postopek za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu. ( 41 )

72.

Ob upoštevanju teh preudarkov menim, da se lahko s tako razlago Uredbe št. 913/2010 v povezavi z Direktivo 2012/34, da so upravljavci infrastrukture pristojni za opredelitev postopka za vlaganje prošenj za dodelitev zmogljivosti infrastrukture v svojih programih omrežja, zagotovi polni učinek člena 13(1) te uredbe in se z njo ne preprečuje harmonizacija takega postopka.

73.

Iz navedenega ugotavljam, da je v obravnavani zadevi družba DB Netz kot upravljavka železniške infrastrukture pristojna, da skupaj z drugimi upravljavci infrastrukture določi postopek za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu, vendar ne, kot trdi družba DB Netz, prek odločbe upravnega odbora za tovorni koridor, ki se na njo nanaša.

74.

Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba Uredbo št. 913/2010 v povezavi s členom 27(1) in (2) Direktive 2012/34 ter Prilogo IV, točka 3(a), k tej direktivi razlagati tako, da morajo postopek za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema vse na enem mestu iz člena 13(1) opredeliti upravljavci infrastrukture v svojem programu omrežja.

75.

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem izvedeti, ali nadzor nad programom omrežja, ki ga izvede nacionalni regulatorni organ, temelji na členu 20 Uredbe št. 913/2010 ali zgolj na določbah Direktive 2012/34, zlasti določbah iz člena 57(1), in ali dolžnost sodelovanja med nacionalnimi regulatornimi organi izhaja iz regulativnega okvira, ki velja v obravnavani zadevi.

76.

Predložitveno sodišče želi v bistvu izvedeti, ali si mora nacionalni regulatorni organ pri nadzoru nad programom omrežja prizadevati za enotno delovanje z drugimi zadevnimi organi pred sprejetjem odločitve, ali pa je pristojen, da tako odločitev sprejme brez posvetovanja z njimi.

77.

Prvič, poudarjam, da pristojnost nacionalnih regulatornih organov za nadzor nad programi omrežja izhaja hkrati iz člena 56(1) in (2) Direktive 2012/34 ( 42 ) v povezavi s členom 57 te direktive ( 43 ) ter iz člena 20(1) in (3) Uredbe št. 913/2010 ( 44 ). Iz teh določb namreč izhaja, da ti organi nadzorujejo konkurenco na tovornih koridorjih in lahko zato ukrepajo na lastno pobudo z namenom preprečevanja diskriminacije prosilcev.

78.

Člena 56 in 57 Direktive 2012/34 se nanašata na trge storitev železniškega prometa na splošno, medtem kot se člen 20 Uredbe št. 913/2010, ki odraža te določbe na področju konkurence, nanaša posebej na trg železniškega tovornega prometa.

79.

Drugič, opozarjam, da je zvezna agencija za omrežje v sporu o glavni stvari nameravala ukrepati, ker je družba DB Netz spremenila program omrežja v zvezi s postopkom za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu. Natančneje, zvezna agencija za omrežje je domnevala, da obstaja diskriminacija kot posledica odprave vseh alternativnih možnosti za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu v primeru tehnične okvare elektronskega orodja za oddajanje prošenj. ( 45 )

80.

Ker se spor o glavni stvari nanaša na težavo diskriminacije na železniškem omrežju za tovorni promet, menim, da je člen 20(1) Uredbe št. 913/2010, ki določa prav možnost, da regulatorni organi ukrepajo glede diskriminacije v zvezi s takim koridorjem, določba, ki se uporablja v tem sporu. Poleg tega v skladu s to določbo navedeni organi sodelujejo za zagotavljanje dostopa do koridorja brez diskriminacije. V obravnavani zadevi se zdi, da tega sodelovanja ni bilo, ker je zvezna agencija za omrežje glede na predložitveno določbo sprejela vsebinsko odločbo brez posvetovanja z drugimi zadevnimi organi.

81.

Ta agencija v zvezi s tem trdi, da se člen 20 Uredbe št. 913/2010 v obravnavanem primeru ne uporablja, ker naj bi se uporabljal le v natančno določenih primerih, zlasti kadar so posebni incidenti v okviru dejavnosti sistema vse na enem mestu predloženi nacionalnemu regulatornemu organu. ( 46 ) Ta člen naj se ne bi uporabljal v okviru splošnega nadzora programa omrežja.

82.

V nasprotju s trditvijo zvezne agencije za omrežje menim, da je člen 20(1) Uredbe št. 913/2010 formuliran dovolj široko, da se uporablja v primeru, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki se nanaša na splošno težavo diskriminacije. Poleg tega menim, da je iz te določbe razvidna dolžnost sodelovanja med nacionalnimi regulatornimi organi, ki jih zavezuje k prizadevanju za enoten pristop pri sprejemanju vsebinske odločbe.

83.

Člen 20(1) Uredbe št. 913/2010 namreč določa splošno obveznost sodelovanja med regulatornimi organi glede konkurence v okviru tovornega koridorja. Kot je poudarila Komisija, ima ta določba širši obseg, ki ni omejen na spremljanje dejavnosti v okviru sistema vse na enem mestu.

84.

Ta preudarek je utemeljen z uvodno izjavo 25 Uredbe št. 913/2010, v kateri je navedeno, da „[d]a bi zagotovili dostop do mednarodnih storitev brez diskriminacije, si je treba prizadevati za dobro usklajenost med organi za nadzor železniškega prometa glede različnih omrežij zajetih v tovornem koridorju“. ( 47 )

85.

Podobno kot Komisija torej menim, da je iz tega člena 20(1) razvidno, da je zakonodajalec Unije predvidel sodelovanje med regulatornimi organi v obliki usklajevanja, ki bi moralo logično privesti do posvetovanja z drugimi nacionalnimi regulatornimi organi, da se čim bolj doseže skupno stališče. Nasprotno pa v nobeni določbi Uredbe št. 913/2010 ni navedeno, da bi moral regulatorni organ za svoje odločitve pridobiti soglasje drugih regulatornih organov, ali da ga odločitve zadnjenavedenih zavezujejo.

86.

Iz tega sledi, da regulatorni organ ne bi mogel sprejeti odločbe, kot je ta v postopku v glavni stvari, ne da bi se posvetoval z drugimi zadevnimi organi.

87.

Zato menim, da je treba na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da mora regulatorni organ pri nadzoru nad programom omrežja upoštevati člen 20 Uredbe št. 913/2010 in se pred sprejetjem svoje odločitve posvetovati z drugimi nacionalnimi regulatornimi organi v prizadevanju za čim bolj enotno delovanje.

88.

Ob upoštevanju odgovora na prvo in drugo vprašanje tretjega vprašanja ni treba preučiti.

89.

Kot sem ugotovil v prejšnjem oddelku, so nacionalni regulatorni organi pooblaščeni za nadzor nad programom omrežja, ki vsebuje postopke za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu.

90.

Predložitveno sodišče ima v takih okoliščinah pomisleke glede narave okvira za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti na tovornem koridorju, ki ga opredeli izvršni odbor na podlagi člena 14(1) Uredbe št. 913/2010. Navedeno sodišče želi zlasti izvedeti, ali gre pri tem okviru za akt prava Unije, ki zavezuje regulatorne nacionalne organe in nacionalna sodišča, pri čemer zanj velja dokončna in zavezujoča razlaga Sodišča, in nasprotuje enostranski odločbi takega regulativnega organa, katere namen je naložiti sistem za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti, ki ni bil predmet usklajevanja z drugimi nacionalnimi regulatornimi organi.

91.

Za odgovor na to vprašanje je treba spomniti, da člen 8(1) in (4) Uredbe št. 913/2010 določa, da izvršni odbor tovornega koridorja ustanovijo „zadevne države članice“ in „sprejema odločitve s soglasjem predstavnikov organov zadevnih držav članic“. ( 48 )

92.

Poleg tega je iz člena 14(1) Uredbe št. 913/2010 razvidno, da izvršni odbor opredeli zadevni okvir v skladu s členom 39 Direktive 2012/34. V zadnjenavedeni določbi pa je navedeno, da države članice vzpostavijo okvir za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti, če je zagotovljena neodvisnost upravljavcev infrastrukture.

93.

Podobno kot Komisija menim, da iz navedenega izhaja, da izvršni odbor ni institucija, organ, urad ali agencija Unije, ampak organ, ki ga ustanovijo zadevne države članice.

94.

Namen predpisov, ki sestavljajo ta okvir in ki jih ta odbor kolektivno sprejme, je izvajati pravo Unije, kot je določeno v Direktivi 2012/34 in Uredbi št. 913/2010.

95.

Iz tega sledi, kot je navedla Komisija, da okvir, ki ga opredeli izvršni odbor na podlagi člena 14(1) Uredbe št. 913/2010, ni akt prava Unije in nima posebnih značilnosti zadnjenavedenega, da zavezuje nacionalne organe in sodišča, da ima prednost pred nacionalnim pravom ( 49 ) in da zanj velja dokončna in zavezujoča razlaga Sodišča.

96.

Tako ta okvir ne zavezuje nacionalnega regulatornega organa in ne nasprotuje njegovemu ukrepanju v primeru, kot je ta v postopku v glavni stvari, da bi odpravil težavo diskriminacije, ki se nanaša na postopek za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti, kakršen je v programu omrežja upravljavca infrastrukture.

97.

Dodajam, da pristojnosti za ukrepanje tega organa vseeno ureja zlasti člen 20 Uredbe št. 913/2010. Kot izhaja iz odgovora na drugo vprašanje, nacionalni regulatorni organ upravljavki infrastrukture, kot je družba DB Netz, ne more postavljati zahteve v zvezi s postopkom za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti, če se v zvezi s tem ni posvetoval z drugimi nacionalnimi regulatornimi organi. Ta omejitev ne izhaja iz pravne narave okvira, ki ga opredeli izvršni odbor, kot je predložitveno sodišče predvidelo v petem vprašanju, ampak iz obsega pristojnosti, podeljenih regulatornim organom z Direktivo 2012/34 in Uredbo št. 913/2010.

98.

Zato Sodišču predlagam, naj na četrto in peto vprašanje odgovori, da okvir za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti na tovornem koridorju, ki ga izvršni odbor opredeli na podlagi člena 14(1) Uredbe št. 913/2010, ni akt prava Unije in nacionalnega regulatornega organa ne zavezuje.

99.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Oberverwaltungsgericht für das Land Nordrhein‑Westfalen (višje upravno sodišče dežele Severno Porenje - Vestfalija), odgovori: