Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 5. aprila 2022 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Supreme Court – Irska) – G.D./The Commissioner of An Garda Síochána, Minister for Communications, Energy and Natural Resources, Attorney General

(Zadeva C-140/20) (1)

(Predhodno odločanje - Obdelava osebnih podatkov v sektorju elektronskih komunikacij - Zaupnost komunikacij - Ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev - Splošna in neselektivna hramba podatkov o prometu in podatkov o lokaciji - Dostop do shranjenih podatkov - Naknadni sodni nadzor - Direktiva 2002/58/ES - Člen 15(1) - Listina Evropske unije o temeljnih pravicah - Členi 7, 8, 11 in člen 52(1) - Možnost, da nacionalno sodišče časovno omeji ugotovitev neveljavnosti nacionalne zakonodaje, ki ni v skladu s pravom Unije - Izključitev)

(2022/C 213/03)

Jezik postopka: angleščina

Predložitveno sodišče

Supreme Court

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: G.D.

Tožene stranke: The Commissioner of An Garda Síochána, Minister for Communications, Energy and Natural Resources, Attorney General

Izrek

Člen 15(1) Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009, v povezavi s členi 7, 8 in 11 ter členom 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje zakonskim ukrepom, ki preventivno zaradi boja proti hudemu kriminalu in preprečevanja resnih groženj javni varnosti določajo splošno in neselektivno hrambo podatkov o prometu in podatkov o lokaciji. Nasprotno pa navedeni člen 15(1) v povezavi s členi 7, 8 in 11 ter členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah ne nasprotuje zakonskim ukrepom, ki za boj proti hudemu kriminalu in preprečevanje resnih groženj javni varnosti določajo:

—

ciljno hrambo podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, ki je na podlagi objektivnih in nediskriminatornih elementov omejena glede na kategorije oseb, na katere se nanašajo osebni podatki, ali geografsko merilo, za obdobje, ki je časovno omejeno na to, kar je nujno potrebno, vendar ga je mogoče podaljšati;

—	splošno in neselektivno hrambo naslovov IP, dodeljenih viru povezave, za obdobje, ki je časovno omejeno na tisto, kar je nujno potrebno;

—	splošno in neselektivno hrambo podatkov o civilni identiteti uporabnikov elektronskih komunikacijskih sredstev in

—	uporabo odredbe, ki se ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev naloži s sklepom pristojnega organa, ki je predmet učinkovitega sodnega nadzora, da za določen čas izvedejo hitro hrambo podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, ki jih imajo ti ponudniki storitev,

če je s temi ukrepi z jasnimi in natančnimi pravili zagotovljeno, da je hramba zadevnih podatkov pogojena s spoštovanjem zadevnih materialnih in postopkovnih pogojev ter da imajo zadevne osebe na voljo učinkovita jamstva proti tveganjem zlorabe.

Člen 15(1) Direktive 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, v povezavi s členi 7, 8, 11 in členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, v skladu s katero je centralizirana obravnava prošenj za dostop do podatkov, ki jih hranijo ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev, ki jo izvede policija v okviru preiskovanja in pregona hudih kaznivih dejanj, naložena policijskemu uradniku, ki mu pomaga enota v policiji, ki ima neko določeno stopnjo samostojnosti pri opravljanju svojih nalog in nad odločbami katerega se lahko pozneje opravi sodni nadzor.

Pravo Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno sodišče časovno omeji učinke ugotovitve neveljavnosti, kar mora na podlagi nacionalnega prava storiti glede nacionalne zakonodaje, ki ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev nalaga splošno in neselektivno hrambo podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, zaradi nezdružljivosti te zakonodaje s členom 15(1) Direktive 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, v povezavi z Listino o temeljnih pravicah. Dopustnost dokazov, pridobljenih s tako hrambo, v skladu z načelom procesne avtonomije držav članic spada na področje nacionalnega prava, ob upoštevanju zlasti načel enakovrednosti in učinkovitosti.

(1) UL C 247, 27.7.2020.