Zadeva T‑627/19

(objava odlomkov)

Harry Shindler in drugi

proti

Evropski komisiji

Sklep Splošnega sodišča (deseti senat) z dne 14. julija 2020

„Tožba zaradi nedelovanja in za razglasitev ničnosti – Območje svobode, varnosti in pravice – Izstop Združenega kraljestva iz Unije – Predloga za sprejetje odločbe o ohranitvi evropskega državljanstva za nekatere državljane Združenega kraljestva in odločbe o različnih ukrepih v zvezi s pravicami državljanov Združenega kraljestva – Oblikovanje stališča Komisije – Neobstoj poziva k ukrepanju – Zavrnitev sprejetja odločbe o ohranitvi evropskega državljanstva za nekatere državljane Združenega kraljestva – Neobstoj pravnega interesa – Očitno nedopustna tožba“

  1. Tožba zaradi nedelovanja – Nedelovanje – Pojem – Opustitev ukrepanja – Ukrep, ki ne prinaša zadoščenja – Izključitev

    (člen 265 PDEU)

    (Glej točko 28.)

  2. Tožba zaradi nedelovanja – Fizične ali pravne osebe – Pogoji dopustnosti – Predhodni poziv k ukrepanju – Neoblikovanje stališča institucije – Procesno upravičenje – Kumulativni pogoji – Nedopustnost tožbe, če že eden od teh pogojev ni izpolnjen

    (člen 265 PDEU)

    (Glej točko 32.)

  3. Tožba zaradi nedelovanja – Opomin instituciji – Neobstoj – Nedopustnost

    (člen 265, drugi odstavek, PDEU)

    (Glej točko 35.)

  4. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Pravni interes – Nujnost obstoječega in dejanskega interesa – Tožba, s katero tožeča stranka lahko pridobi korist – Neobstoj – Nedopustnost

    (člen 263, četrti odstavek, PDEU)

    (Glej točko 47.)

  5. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Pravni interes – Razglasitev ničnosti, ki lahko vodi le do sprejetja nove, vsebinsko enake odločbe – Neobstoj interesa

    (člen 263 PDEU)

    (Glej točki 48 in 49.)

Povzetek

Državljani Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska so se 23. junija 2016 na referendumu odločili za izstop svoje države iz Evropske unije. Združeno kraljestvo je 29. marca 2017 na podlagi člena 50(2) PEU uradno obvestilo Evropski svet o svoji nameri, da izstopi iz Unije. Nato je Evropski svet v dogovoru z Združenim kraljestvom sprejel več sklepov ( 1 ) o podaljšanju obdobja, določenega v členu 50(3) PEU, ob izteku katerega bi se Pogodbi za Združeno kraljestvo morali prenehati uporabljati, če ne bi bilo sporazuma o podrobnostih njegovega izstopa. V skladu s členom 1 Sklepa 2019/584 bi se to obdobje načeloma moralo izteči 31. oktobra 2019.

Več državljanov Združenega kraljestva, ki prebivajo v Italiji oziroma v Franciji (v nadaljevanju: tožeče stranke), je 31. julija 2019 poslalo dopis Evropskemu svetu in Svetu Evropske unije. V bistvu enak dopis so 1. avgusta 2019 poslali Evropski komisiji. V teh dopisih so tožeče stranke te tri institucije med drugim opozorile na položaj državljanov Združenega kraljestva, ki prebivajo zunaj Združenega kraljestva v drugih državah članicah ter ki so si tam ustvarili zasebno in družinsko življenje, pri čemer so od njih zahtevale, naj „ugotovijo nedelovanje“ zaradi svoje „nezakonite opustitve zaščite evropskega državljanstva [navedenih državljanov]“. Poleg tega so tožeče stranke navedene tri institucije pozvale, naj pred izstopom Združenega kraljestva iz Unije, predvidenim za 31. oktober 2019, sprejmejo odločbo, na podlagi katere bodo zadevni državljani ohranili evropsko državljanstvo tudi po datumu tega izstopa, in to neodvisno od sklenitve ali nesklenitve sporazuma o podrobnostih navedenega izstopa. Komisija je na dopis z dne 1. avgusta 2019 odgovorila z dopisom, podpisanim 11. septembra 2019 (v nadaljevanju: dopis z dne 11. septembra 2019). V tem dopisu je zavrnila poziv k ukrepanju, vsebovan v dopisu z dne 1. avgusta 2019, pri čemer je navedla, da ji Pogodbi ne omogočata sprejetja odločbe, kot je ta, ki jo zahtevajo tožeče stranke.

Tožeče stranke so nato vložile tožbo pri Splošnem sodišču. Ta tožba vsebuje, prvič, predlog za ugotovitev nedelovanja, ki temelji na členu 265 PDEU. Drugič, vsebuje predlog, naj se za nično razglasi „izrecn[a] zavrnit[ev] […] [K]omisije, da bi priznala nedelovanje, [z dne 11.] septembra 2019“, ki so ga tožeče stranke na poziv Splošnega sodišča opredelile kot predlog za razglasitev ničnosti, ki temelji na členu 263 PDEU.

Splošno sodišče je s sklepom z dne 14. julija 2020 tožbo tožečih strank zavrglo, potem ko je ugotovilo nedopustnost tako predloga za ugotovitev nedelovanja kot tudi predloga za razglasitev ničnosti.

Z zadnjenavedenim predlogom so tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagale, naj razglasi ničnost odločbe, vsebovane v dopisu z dne 11. septembra 2019, s katerim je Komisija v bistvu zavrnila sprejetje odločbe, na podlagi katere bi po izstopu Združenega kraljestva iz Unije in neodvisno od sklenitve ali nesklenitve sporazuma o podrobnostih tega izstopa nekateri državljani Združenega kraljestva, ki takrat ne bi imeli državljanstva države članice Unije, ohranili evropsko državljanstvo. V podporo temu predlogu so tožeče stranke predstavile tri tožbene razloge, s katerimi so ugovarjale izgubi evropskega državljanstva za te državljane.

Uvodoma je Splošno sodišče po uradni dolžnosti preverilo, ali so imele tožeče stranke interes za uveljavljanje teh treh tožbenih razlogov. V zvezi s tem je spomnilo, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, prvič, da tožeča stranka ne more imeti legitimnega interesa za razglasitev ničnosti odločbe, za katero je že vnaprej gotovo, da je v zvezi z njo lahko zgolj ponovno potrjena, in drugič, da je razlog za razglasitev ničnosti nedopusten zaradi neobstoja pravnega interesa, kadar – tudi če bi bil utemeljen – tožeča stranka z razglasitvijo ničnosti izpodbijanega akta na podlagi tega tožbenega razloga ne bi mogla doseči zadoščenja. Tako tožeča stranka ne izkazuje interesa za to, da predlaga razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi ukrepanja na nekem področju na podlagi danega tožbenega razloga, v primeru, v katerem zadevna institucija nikakor nima nobene pristojnosti za ukrepanje na tem področju.

Splošno sodišče je nato poudarilo, da bi v obravnavani zadevi lahko tožeče stranke v primeru razglasitve ničnosti odločbe, vsebovane v dopisu z dne 11. septembra 2019, na podlagi tožbenih razlogov, ki so jih navedle, zadoščenje dosegle le, če bi Komisija zatem sama sprejela zavezujoč akt, na podlagi katerega bi po izstopu Združenega kraljestva iz Unije nekateri državljani Združenega kraljestva ohranili evropsko državljanstvo.

Splošno sodišče je zvezi s tem in potem ko je opozorilo, da v skladu s členom 13(2) PEU vsaka institucija deluje v mejah pristojnosti, ki so ji dodeljene s Pogodbama, ugotovilo, da z nobeno določbo Pogodb ali sekundarne zakonodaje Komisiji ni dovoljeno sprejemati zavezujočih aktov, katerih namen je podeljevanje evropskega državljanstva nekaterim kategorijam oseb. To ugotovitev potrjuje okoliščina, da ima ta institucija v skladu s členom 17(2) PEU načeloma le pristojnost podajati predloge.

Zato je Splošno sodišče navedlo, da neodvisno od vprašanja, ali bi lahko izstop Združenega kraljestva iz Unije pripeljal ali ne do tega, da bi vsi državljani Združenega kraljestva, ki ob navedenem izstopu ne bi imeli državljanstva države članice, izgubili evropsko državljanstvo, Komisija v obravnavanem primeru ni imela nikakršne pristojnosti za sprejetje zavezujočega akta, na podlagi katerega bi po tem izstopu nekatere kategorije oseb ohranile državljanstvo Unije, in je bila zavezana zavrniti sprejetje akta, ki so ga zahtevale tožeče stranke. Iz tega sledi, da bi se v primeru razglasitve ničnosti odločbe, vsebovane v dopisu z dne 11. septembra 2019, na podlagi tožbenih razlogov, ki so jih navedle tožeče stranke, Komisija znašla v položaju očitne nepristojnosti in bi lahko zgolj sprejela novo odločbo o zavrnitvi sprejetja akta, ki so ga zahtevale tožeče stranke. Zato je Splošno sodišče pojasnilo, da tožeče stranke torej s tako razglasitvijo ničnosti ne bi mogle doseči zadoščenja, tako da ne izkazujejo pravnega interesa za uveljavljanje zgoraj omenjenih tožbenih razlogov.

Splošno sodišče je sklenilo, da je treba te tožbene razloge zavreči kot nedopustne in da je posledično predlog za razglasitev ničnosti, ker ga ne dopolnjuje noben dopusten tožbeni razlog, tudi sam očitno nedopusten.

( 1 ) Zlasti sklepa (EU) 2019/476 z dne 22. marca 2019 (UL 2019, L 80 I, str. 1) in (EU) 2019/584 z dne 11. aprila 2019 (UL 2019, L 101, str. 1).