Zadeva T‑66/19

Vlaamse Gemeenschap
in
Vlaams Gewest

proti

Evropskemu parlamentu
in
Svetu Evropske unije

Sklep Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 10. decembra 2019

„Ničnostna tožba – Notranji trg – Temeljne svoboščine – Uredba (UE) 2018/1724 – Vzpostavitev enotnega digitalnega portala za zagotavljanje dostopa do informacij, postopkov ter storitev za pomoč in reševanje težav – Organ na poddržavni ravni – Procesno upravičenje – Posamično nanašanje – Nedopustnost“

Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Tožba za razveljavitev uredbe o vzpostavitvi enotnega digitalnega portala – Tožba, ki jo je vložil regionalni organ – Tožba, ki je ni mogoče izenačiti s tožbo države članice – Neobstoj posamičnega nanašanja – Nedopustnost

(člen 21, člen 114 in člen 263, drugi in četrti odstavek, PDEU; Uredba (EU) 2018/1724 Evropskega parlamenta in Sveta)

(Glej točke 26, 27, 29, od 38 do 41 in 45.)

Povzetek

Splošno sodišče je s sklepom z dne 10. decembra 2019, Vlaamse Gemeenschap in Vlaams Gewest/Parlament in Svet (T‑66/19, kot nedopustno zavrnilo ničnostno tožbo, ki sta jo vložila belgijska regionalna organa, in sicer Vlaamse Gemeenschap (flamska skupnost) in Vlaams Gewest (flamska regija), zoper Uredbo 2018/1724, ( 1 ) saj naj ne bi imela procesnega upravičenja, ker naj se izpodbijana uredba nanju ne bi posamično nanašala.

Uredba 2018/1724, ki določa enotno digitalno vstopno mesto, ki bi državljanom in podjetjem dalo dostop do nekaterih informacij, med drugim določa, da morajo države članice omogočiti dostop do teh informacij v uradnem jeziku Unije, ki ga dobro razume največje možno število čezmejnih uporabnikov. Tožeči stranki sta predlagali razglasitev ničnosti navedene uredbe, ker naj bi bile nekatere od teh določb v nasprotju s politikami, ki se izvajajo na podlagi aktov, ki sta jih sprejeli in ki določajo izključno uporabo nizozemščine med njima in javnostjo. Te določbe, ki v razmerjih med tožečima strankama in subjekti, za katere sta pristojni, zahtevajo uporabo drugega jezika, kot je nizozemščina, naj bi tožečima strankama onemogočale izvajanje njunih pristojnosti, kakor jih sami razumeta, tako da naj bi ju obvezali celo k izvajanju pristojnosti na način, ki je v nasprotju z zakonodajo, ki se uporablja in ki je delno ustavna.

Potem ko sta se Evropski parlament in Svet sklicevala na nedopustnost tožbe, ker naj ne bi bilo posamičnega nanašanja na tožeči stranki, je Splošno sodišče preučilo njuno procesno upravičenje.

Splošno sodišče je najprej poudarilo, da tožbe regionalnega ali lokalnega organa ni mogoče izenačiti s tožbo države članice, ker se pojem države članice v smislu člena 263, drugi odstavek, PDEU nanaša samo na vladne organe držav članic. Tožeči stranki imata kot organa na poddržavni ravni v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU procesno upravičenje za razveljavitev Uredbe 2018/1724, le če se ta nanju neposredno in posamično nanaša v smislu te določbe. Splošno sodišče je poleg tega poudarilo, da na podlagi nacionalnih ustavnih pravil o določitvi pristojnosti ni mogoče določiti procesnega upravičenja v smislu člena 263 PDEU. Zato zgolj dejstvo, da ima regionalni organ nekatere pristojnosti na področju, na katero se nanaša akt, ki ga izpodbija, temu organi ne daje procesnega upravičenja, če se zadevni akt nanj ne nanaša neposredno ali po potrebi posamično.

Poleg tega je opozorilo na ustaljeno sodno prakso, določeno v členu 263, četrti odstavek, PDEU, v skladu s katero lahko drugi subjekti, ki niso naslovniki odločbe, trdijo, da jih ta odločba posamično zadeva, le če nanje vpliva zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb in ki jih zato individualizira podobno kot naslovnika te odločbe.

V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo, da obveznost v smislu Uredbe 2018/1724, da se omogoči dostop do zadevnih informacij v uradnem jeziku Unije, ki ga dobro razume največje možno število čezmejnih uporabnikov, brez izjeme velja za vse nacionalne organe, ki so pristojni za izvajanje pravil, določenih z Uredbo 2018/1724. Na te organe se torej Uredba 2018/1724 nanaša v isti meri kot na tožeči stranki kot organa, ki imata take pristojnosti na podlagi belgijskega prava.

Nazadnje, Splošno sodišče je pojasnilo, da je za organ na poddržavni ravni sicer mogoče šteti, da se akt Unije nanj posamično nanaša, če ta zadeva akt, ki ga je sam sprejel, in mu tako preprečuje izvajanje lastnih pristojnosti, kot jih sam razume in ki jih ima na podlagi nacionalnega prava, ( 2 ) vendar je posamično nanašanje na poddržavni organ mogoče sprejeti, le če je izključni namen izpodbijanega akta izvajanje pristojnosti Unije v zvezi z natančno določenim aktom, ki ga je sprejel navedeni organ. Vendar namen izpodbijane uredbe, ki se nanaša na to, da države članice zagotovijo nekatere bistvene informacije za izvajanje pravice do prostega gibanja in prebivanja, ki jih imajo državljani na podlagi nekaterih določb prava Unije, ni izvajanje pristojnosti Unije v zvezi z natančno določenimi akti, ki sta jih sprejeli tožeči stranki v zvezi z uporabo nizozemščine v razmerjih med upravo in državljani.

( 1 ) Uredba (EU) 2018/1724 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 2. oktobra 2018 o vzpostavitvi enotnega digitalnega portala za zagotavljanje dostopa do informacij, do postopkov ter do storitev za pomoč in reševanje težav ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012 (UL 2018, L 295. str. 1).

( 2 ) Sodba Splošnega sodišča z dne 5. oktobra 2005, Land Oberösterreich in Avstrija/Komisija (T‑366/03 in T‑235/04, EU:T:2005:347, točka 28 in navedena sodna praksa).