—

Sklep Komisije (EU) 2019/1352 z dne 2. aprila 2019 o državni pomoči SA.44896, ki jo je Združeno kraljestvo izvedlo v zvezi z nadzorovanimi tujimi družbami z izjemo pri financiranju skupin (UL 2019, L 216, str. 1) razglasi za ničen;

—

podredno, člen 2 izpodbijanega sklepa v delu, v katerem krši pravico tožeče stranke do ustanavljanja po členu 49 PDEU, razglasi za ničen; in

—

Komisiji vsekakor naloži plačilo stroškov tožeče stranke.

1.

V okviru prvega tožbenega razloga navaja, da je Komisija napačno uporabila pravo in/ali storila očitno napako pri presoji z ugotovitvijo, da je sistem izjeme pri financiranju skupin (v nadaljevanju: sporni ukrep) povzročil ekonomsko prednost v smislu in obsegu člena 107(1) PDEU.

2.

V okviru drugega tožbenega razloga trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo in/ali storila očitno napako pri presoji pri opredelitvi referenčnega sistema za namene preučitve „selektivnosti“.

3.

V okviru tretjega tožbenega razloga navaja, da je Komisija napačno uporabila pravo in/ali storila očitno napako pri presoji, ker je napačno ali nepopolno opredelila in ni pravilno razumela upoštevnih ciljev izbranega referenčnega sistema.

4.

V okviru četrtega tožbenega razloga trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo in/ali storila očitne napake pri presoji pri opredelitvi spornega ukrepa kot odstopanje od njenega izbranega referenčnega sistema.

5.

V okviru petega tožbenega razloga zatrjuje, da je Komisija napačno uporabila pravo in/ali storila očitno napako pri presoji, ker je sporni ukrep na prvi pogled opredelila kot selektiven, pri čemer je nepravilno ugotovila, da je vključeval različno obravnavanje podjetij v pravno in dejansko primerljivem položaju.

6.

V okviru šestega tožbenega razloga trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je upoštevala Direktivo Sveta (EU) 2016/1164 (1) pri presoji selektivnosti spornega ukrepa, čeprav je ta predpis začel veljati šele po koncu obdobja, v katerem je Komisija ugotovila, da je sporni ukrep državna pomoč.

7.

V okviru sedmega tožbenega razloga navaja, da je Komisija z izpodbijanim sklepom zlorabila pooblastila, kar je v nasprotju z davčno suverenostjo Združenega kraljestva.

8.

V okviru osmega tožbenega razloga trdi, da je Komisija storila očitne napake pri presoji z ugotovitvijo, da domnevno odstopanje ni upravičeno glede obdavčitve netrgovalnega finančnega dobička od upravičenih posojilnih razmerij, ki na prvi pogled spadajo v oddelek 371EB (dejavnosti v Združenem kraljestvu) Taxation (International and Other Provisions) Act 2010. V zvezi z izjemami glede „upravičenih virov“ in „ujemanja obresti od dobička“ sklep Komisije tudi nikakor ni obrazložen glede njihove utemeljitve oziroma njenega neobstoja.

9.

V okviru devetega tožbenega razloga trdi, da je Komisija kršila člen 108(2) PDEU in člen 6 Uredbe (EU) 2015/1589 (2) ter dolžnost dobrega upravljanja po členu 41 Listine o temeljnih pravicah. Natančneje, v sklepu o začetku postopka ni navedla, da ima pomisleke glede utemeljitve „75-odstotne oprostitve“ iz oddelka 371ID Taxation (International and Other Provisions) Act 2010 za preprečitev praktičnih težav pri preučitvi funkcije vodstvenega osebja v povezavi s posojili znotraj skupine, kot je zainteresiranim strankam dati ustrezno možnost podati izjavo v zvezi s tem: med preiskavo ni pozvala zainteresiranih strank, da bi podale izjavo v zvezi s tem, in v izpodbijanem sklepu ni upoštevala takih izjav, ki so jih zainteresirane stranke dejansko podale v zvezi s tem. Zato je izpodbijani sklep ničen.

10.

V okviru desetega tožbenega razloga navaja, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je ugotovila, da obdavčitev družbe Združenega kraljestva za dobiček tujih hčerinskih družb „v obsegu, ki ga je mogoče pripisati domačemu premoženju in dejavnostim“, ne pomeni omejitve svobode ustanavljanja in da sporni ukrep ni bil potreben za zagotovitev skladnosti s svoboščinami iz Pogodbe.

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe (podredno) za razglasitev ničnosti člena 2 izpodbijanega sklepa navaja ta tožbeni razlog:

11.

Z enajstim tožbenim razlogom trdi, da tudi če bi (kar sicer zanika) sporni ukrep vključeval shemo državne pomoči, je Komisija napačno uporabila pravo z ugotovitvijo, da vračilo pomoči ne bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli prava Unije, in naložitvijo vračila ne glede na to, da so ustanovitev nadzorovane tuje družbe in njena posojila družbam nerezidentkam skupine dejansko pomenili uresničevanje svobode ustanavljanja. Natančneje, v obravnavanem primeru bi se z vračilom kršila svoboda ustanavljanja tožeče stranke iz člena 49 PDEU. Zaradi take kršitve je treba naložitev vračila v členu 2 izpodbijanega sklepa razglasiti za nično.