Tožba, vložena 24. januarja 2019 – Acron in drugi proti Komisiji

(Zadeva T-45/19)

(2019/C 122/23)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeče stranke: Acron OAO (Veliky Novgorod, Rusija), Dorogobuzh OAO (Dorogobuzh, Rusija), Acron Switzerland AG (Baar, Švica) (zastopniki: T. De Meese, J. Stuyck in A. Nys, odvetniki)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi

Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

—	razglasi ničnost Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2018/1703 z dne 12. novembra 2018; (1) in

—	toženi stranki naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeče stranke v utemeljitev tožbe navajajo tri tožbene razloge.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na to, da je tožena stranka kršila svoje mednarodne obveznosti, kar pomeni kršitev Pogodbe, in ni predložila zadostne obrazložitve, s tem da je ugotovila, da Ruska federacija ni spoštovala svojih obveznosti v okviru Svetovne trgovinske organizacije.

Tožeče stranke trdijo, da naj tožena stranka ne bi upoštevala pristopa Ruske federacije k Svetovni trgovinski organizaciji kot upoštevnega za namene izračuna stopnje dampinga tožečih strank. Tožena stranka naj bi bila ob preučitvi vmesnega pregleda dajatev na uvoz amonijevega nitrata dolžna upoštevati zaveze Ruske federacije v zvezi s ceno plina. Ker naj bi tožena stranka trdila, da Ruska federacija ni spoštovala svojega protokola o pristopu, naj bi kršila člen VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini in člen II protidampinškega sporazuma Svetovne trgovinske organizacije. Ker tega ni storila, naj bi kršila svoje mednarodne obveznosti, kar naj bi pomenilo kršitev Pogodbe.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na to, da naj bi tožena stranka storila očitno napako pri presoji in naj ne bi podala zadostne obrazložitve, kar je vodilo do kršitve pravic do obrambe tožečih strank, s tem da je tožena stranka ugotovila, da sprememba okoliščin, ki so jih navedle tožeče stranke, ni bila trajna.

—	Tožeče stranke trdijo, da v okviru drugega tožbenega razloga obstajata dva ločena razloga za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa. Ta razloga se nanašata na napačno ugotovitev, da naj sprememba okoliščin ne bi bila trajna.

—	Tožena stranka naj bi vsekakor kršila obveznost obrazložitve iz člena 296 PDEU, ker ni jasno in nedvoumno obrazložila izpodbijanega sklepa.

Tretji tožbeni razlog se nanaša na to, da je tožena stranka kršila člena 19(2) in člen 20(2) Uredbe (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta (2) in pravico tožeče stranke do obrambe ter je zaradi nje prišlo do pomanjkanja pravne varnosti, ker ni preložila svojega izračuna dampinga.

—

Tožena stranka naj tožečim strankam ne bi posredovala končnega izračuna stopnje dampinga, čeprav je bil ta izračun potreben kot osnova za ugotovitve v zvezi z nadaljevanjem in obstojem dampinga, trajnostjo sprememb okoliščin in končanjem delnega vmesnega pregleda. Če bi tožena stranka sporočila izračun, bi s tem tožečim strankam omogočila učinkovitejšo obrambo njihovih pravic, kar zadeva izračun dampinga in ugotovitev o obstoju dampinga kot celote, vključno s trditvijo v zvezi z metodologijo za izračun, ki je bila uporabljena v prvotni preiskavi, kar bi lahko imelo velik vpliv na njihov pravni položaj.

—

Tožeče stranke trdijo, da je tožena stranka kršila člen 19(1) in člen 20(2) Uredbe 2016/1036, pravico tožeče stranke do obrambe in načelo pravne varnosti, ker tožečim strankam ni predložila smiselnega povzetka dokazov, ki jih je zbrala med preiskavo ali preudarkov, na podlagi katerih je tožeča stranka nameravala spremeniti protidampinško stopnjo tožečih strank. Tožeče stranke trdijo, da naj bi tožena stranka s tem, da naj bi tožena stranka z zavrnitvijo predložitve izračuna dampinške stopnje kršila pravico tožečih strank do obrambe in načelo pravne varnosti.

(1) Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2018/1703 z dne 12. novembra 2018 o zaključku delnega vmesnega pregleda v zvezi z uvozom amonijevega nitrata s poreklom iz Rusije (UL 2018, L 285, str. 97).

(2) Uredba (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL 2016, L 176, str. 21).