Zadeva T‑504/19

Crédit lyonnais

proti

Evropski centralni banki

Sodba Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 14. aprila 2021

„Ekonomska in monetarna politika – Bonitetni nadzor kreditnih institucij – Člen 4(1)(d) in (3) Uredbe (EU) št. 1024/2013 – Izračun količnika finančnega vzvoda – Delna zavrnitev ECB, da dovoli izključitev izpostavljenosti, ki izpolnjujejo nekatere pogoje Člen 429(14) Uredbe (EU) št. 575/2013 – Nepreučitev vseh upoštevnih elementov obravnavane zadeve – Pravnomočnost – Člen 266 PDEU“

Ničnostna tožba – Ničnostna sodba – Učinki – Obveznost sprejetja izvedbenih ukrepov – Obseg – Obveznost preprečitve nadomestitve ničnega akta z aktom z enako nepravilnostjo

(člen 266 PDEU)

(Glej točke od 35 do 38 in 124.)
Ekonomska in monetarna politika – Ekonomska politika – Nadzor nad finančnim sektorjem Unije – Bonitetne zahteve za kreditne institucije in investicijska podjetja – Diskrecijska pravica pristojnih organov – Uporaba metodologije – Okvirno pravilo ravnanja – Obveznost ohranitve posamezne presoje vsakega posameznega položaja

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 575/2013, člen 429(14))

(Glej točke od 92 do 95.)
Akti institucij – Akti, sprejeti ob izvrševanju diskrecijske pravice – Načelo dobrega upravljanja – Obveznost skrbne in nepristranske preučitve vseh upoštevnih elementov

(Glej točke 99 in od 106 do 123.)

Povzetek

Tožeča stranka, Crédit lyonnais, je delniška družba francoskega prava, ki ima dovoljenje za opravljanje dejavnosti kreditne institucije. Je hčerinska družba družbe Crédit agricole SA. Tako spada pod neposredni bonitetni nadzor Evropske centralne banke (v nadaljevanju: ECB).

Družba Crédit agricole je 5. maja 2015 v svojem imenu in v imenu subjektov skupine Crédit agricole, med katerimi je tožeča stranka, ECB zaprosila za dovoljenje, da iz izračuna količnika finančnega vzvoda izključi izpostavljenosti (naložbe), ki izhajajo iz zneskov v okviru več varčevalnih shem, sklenjenih pri njej (shema Livret A, shema trajnostnega in solidarnega razvoja (livret de développement durable et solidaire, LDD) in varčevalna shema prebivalstva (livret d’épargne populaire, LEP)), in ki jih je bila zavezana prenesti na francosko javno ustanovo, Caisse des dépôts et consignations (v nadaljevanju: CDC).

ECB je s sklepom z dne 24. avgusta 2016 zavrnila možnost, da se iz izračuna količnika finančnega vzvoda izključijo izpostavljenosti do CDC, ki izhajajo iz dela zneskov, vloženih v okviru navedenih treh shem.

Splošno sodišče je s sodbo z dne 13. julija 2018, Crédit agricole/ECB, ( 1 ) sklep ECB razglasilo za ničen. Potrdilo je, da ima ECB diskrecijsko pravico, da odobri to izključitev, določeno z uredbo o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije. ( 2 ) Kljub temu je ugotovilo, da je ECB napačno uporabila pravo, ker je upoštevala pogodbeno obveznost družbe Crédit agricole, da izplača vloge strank, ni pa upoštevala vračila sredstev, prenesenih na CDC. Poleg tega je menilo, da je ECB storila očitno napako pri presoji v zvezi z obstojem roka med vračilom sredstev CDC družbi Crédit agricole, ki bi bila lahko prisiljena začeti s prisilno prodajo sredstev.

Družba Crédit agricole je 26. julija 2018 v svojem imenu in v imenu različnih subjektov skupine Crédit agricole, med katerimi je tožeča stranka, znova zaprosila za dovoljenje, da iz izračuna količnika finančnega vzvoda izključi zneske, ki jih je bila zavezana prenesti na CDC. ECB je 3. maja 2019 družbi Crédit agricole in navedenim subjektom skupine to izključitev iz izračuna količnika finančnega vzvoda dovolila, razen tožeči stranki, za katero je bila ta izjema dovoljena le do višine 66 %. ECB je sprejela izpodbijani sklep, v katerem je uporabila metodologijo, s katero se upošteva, prvič, kreditna kakovost centralne ravni države, drugič, tveganje prisilne prodaje, in tretjič, ocena koncentracije zadevnih izpostavljenosti.

Splošno sodišče je s sodbo sklep ECB razglasilo za ničen v delu, v katerem je bila z njim družbi Crédit lyonnais zavrnjena možnost, da iz izračuna svojega količnika finančnega vzvoda izključi 34 % svojih izpostavljenosti do CDC. Prvič v sporu glede bonitetnega nadzora izrecno navaja pogoje za zakonitost metodologij omejitve diskrecijske pravice.

Presoja Splošnega sodišča

Splošno sodišče je po tem, ko je preverilo, ali je ECB sprejela ukrepe za izvršitev ničnostne sodbe Crédit agricole/ECB, preučilo metodologijo, ki jo je uporabila ECB, pri čemer je navedlo le okvirno pravilo ravnanja. Pojasnjuje, da taka metodologija ne pomeni sprejetja zakonodajnega akta, ki presega okvir pristojnosti, dodeljene ECB, in ECB ne odvezuje obveznosti konkretne preučitve vsakega posamičnega položaja, na podlagi katere ni zavezana uporabiti te metodologije.

Splošno sodišče je v odgovor na tretji tožbeni razlog preučilo obrazložitve, na podlagi katerih je ECB zavrnila popolno ugoditev prošnji družbe Crédit lyonnais. Opozarja, da bi morala ECB skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavanega primera in izvesti poglobljeno analizo značilnosti reguliranih prihrankov.

Na prvem mestu Splošno sodišče ugotavlja, da ECB ni izpodbijala lastnosti „varnostne zaščite“ reguliranih prihrankov, to je lastnosti, ki jo je tožeča stranka pravno zadostno dokazala s predložitvijo dokazov. Poleg tega poudarja, da je tožeča stranka v bistvu pravilno ugotovila, da ni verjetno, da bi ti prihranki prispevali k ustvarjanju prevelikega finančnega vzvoda, saj zneskov, prenesenih na CDC, ni mogoče vložiti v tvegana ali nelikvidna sredstva. Poleg tega imajo ti zneski, preneseni na CDC, dvojno jamstvo Francoske republike.

Na drugem mestu Splošno sodišče meni, da ob upoštevanju teh elementov likvidnost reguliranih prihrankov še ne dokazuje tveganja prisilne prodaje. ECB je svojo odločitev utemeljila na izkušnji iz nedavnih bančnih kriz, ne da bi upoštevala dejstvo, da so v obravnavani zadevi regulirani prihranki „varnostna zaščita“ v kriznih razmerah.

Na tretjem mestu Splošno sodišče ugotavlja, da se je ECB oprla na en sam primer množičnega dvigovanja med nedavnimi bančnimi krizami, čeprav vloge, navedene v primeru, nimajo značilnosti, ki bi bile dovolj podobne značilnostim reguliranih prihrankov.

Splošno sodišče ugotavlja, da ECB ni upoštevala vseh značilnosti reguliranih prihrankov in tako ni pravilno uporabila sodbe Crédit agricole/ECB.

( 1 ) Sodba z dne 13. julija 2018, Crédit agricole/ECB (T‑758/16, EU:C:2018:472).

( 2 ) Člen 429(14) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2013, L 176, str. 1, popravka v UL 2013, L 208, str. 68, in UL 2013, L 321, str. 6).