1

Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se v bistvu nanašajo na razlago člena 2 in člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, člena 325(1) PDEU, člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), člena 1(1) in člena 2(1) Konvencije, pripravljene na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji, o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, podpisane26. julija 1995 v Bruslju in priložene Aktu Sveta z dne 26. julija 1995 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 8, str. 57; v nadaljevanju: Konvencija ZFI), ter načela primarnosti prava Unije.

2

Ti predlogi so bili vloženi v okviru kazenskih postopkov zoper osebe FX, CS in ND (zadeva C‑859/19), BR, CS, DT, EU, FV in GW (zadeva C‑926/19) ter CD, CLD, GLO, ȘDC in PVV (zadeva C‑929/19) zaradi kaznivih dejanj predvsem korupcije in davčne goljufije v zvezi z davkom na dodano vrednost (DDV).

3

Člen 1(1) Konvencije ZFI določa:

„Goljufije, ki škodijo finančnim interesom Evropskih skupnosti, so po tej konvenciji:

4

Člen 2(1) te konvencije določa:

„Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev, da se ravnanje iz člena 1 in udeležba pri ravnanju iz člena 1(1), napeljevanje k njemu ali poskus takega ravnanja kaznujejo z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi kazenskimi sankcijami, ki vsaj pri velikih goljufijah vključujejo tudi kazen odvzema prostosti, ki lahko vodi v izročitev; za veliko goljufijo se šteje goljufija, ki zajema najmanjši znesek, ki ga določi posamezna država članica. Najmanjši znesek ne sme presegati 50.000 [EUR].“

5

Svet je z Aktom z dne 27. septembra 1996 pripravil Protokol h Konvenciji o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 19). V skladu s členoma 2 in 3 tega protokola ta zajema dejanja pasivne in aktivne korupcije.

6

Akt o pogojih pristopa Republike Bolgarije in Romunije in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 2005, L 157, str. 203; v nadaljevanju: Akt o pristopu), ki je začel veljati 1. januarja 2007, v členu 39 določa:

„1.   Če na podlagi stalnega spremljanja Komisije glede obveznosti, ki sta jih prevzeli Bolgarija in Romunija v okviru pristopnih pogajanj, in zlasti na podlagi poročil Komisije o spremljanju obstajajo jasni dokazi, da je stanje pripravljenosti za sprejem in izvajanje pravnega reda EU v Bolgariji in Romuniji tako, da obstaja resna nevarnost, da je katera koli izmed teh dveh držav na številnih pomembnih področjih očitno nepripravljena za soočenje s pogoji članstva do dne pristopa 1. januarja 2007, lahko Svet soglasno in na priporočilo Komisije odloči, da se datum pristopa te države odloži za eno leto, na 1. januar 2008.

2.   Ne glede na odstavek 1 lahko Svet na priporočilo Komisije s kvalificirano večino sprejme odločitev iz odstavka 1 glede Romunije, če so bile ugotovljene hujše pomanjkljivosti pri izpolnjevanju ene ali več obveznosti in pogojev, navedenih v točki I Priloge IX, s strani Romunije.

3.   Ne glede na odstavek 1 in brez poseganja v člen 37 lahko Svet na priporočilo Komisije in po podrobni oceni napredka Romunije na področju politike konkurence, ki bo opravljena jeseni leta 2005, s kvalificirano večino sprejme odločitev iz odstavka 1 glede Romunije, če so bile ugotovljene hujše pomanjkljivosti pri izpolnjevanju obveznosti iz Evropskega sporazuma[…] ali pri izpolnjevanju ene ali več obveznosti in pogojev, navedenih v točk[i] II Priloge IX, s strani Romunije.“

7

Priloga IX k Aktu o pristopu, naslovljena „Posebne zaveze in zahteve, ki jih je Romunija prevzela oziroma sprejela ob zaključku pogajanj o pristopu 14. decembra 2004 (iz člena 39 Akta o pristopu)“, v točki I vsebuje naslednji odsek:

„V zvezi s členom 39(2)

[…]

[…]“

8

Odločba Komisije 2006/928/ES z dne 13. decembra 2006 o vzpostavitvi mehanizma za sodelovanje in preverjanje napredka Romunije pri izpolnjevanju posebej določenih meril na področjih reforme pravosodja in boja proti korupciji (UL 2006, L 354, str. 56) je bila sprejeta v okviru pristopa Romunije k Evropski uniji, predvidenega za 1. januar 2007, med drugim na podlagi členov 37 in 38 Akta o pristopu. V točkah obrazložitve od 1 do 6 in 9 te odločbe je navedeno:

[…]

9

Člen 1 Odločbe 2006/928 določa:

„Romunija vsako leto do 31. marca, prvič pa do 31. marca 2007, Komisiji predloži poročilo o svojem napredku pri izpolnjevanju posameznih meril iz Priloge.

Komisija lahko kadar koli zagotovi tehnično pomoč na podlagi različnih dejavnosti ali zbere in izmenja podatke o merilih. Poleg tega lahko Komisija v ta namen kadar koli organizira strokovne misije v Romunijo. Romunski organi v tem okviru zagotovijo potrebno podporo.“

10

Člen 2 te odločbe določa:

„Komisija bo prvič junija 2007 Evropskemu parlamentu in Svetu sporočila svoje pripombe in ugotovitve o poročilu, ki ga je predložila Romunija.

Komisija bo nato po potrebi ponovno predložila poročilo, vsekakor pa najmanj vsakih šest mesecev.“

11

Člen 4 te odločbe določa:

„Ta odločba je naslovljena na vse države članice.“

12

Priloga k tej odločbi se glasi:

„Merila iz člena 1, ki jih mora izpolniti Romunija:

13

Naslov III Constituția României (romunska ustava), naslovljen „Javni organi“, vključuje med drugim poglavje VI v zvezi s „sodno oblastjo“, v katerem je člen 126 te ustave. Ta člen določa:

„1.   Sodno oblast izvršujejo Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie [(vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija) (v nadaljevanju: vrhovno kasacijsko sodišče)] in drugi z zakonom ustanovljeni sodni organi.

[…]

3.   Vrhovno kasacijsko sodišče v skladu s svojo pristojnostjo zagotavlja, da druga sodišča enotno razlagajo in uporabljajo pravo.

4.   Sestava vrhovnega kasacijskega sodišča in pravila za njegovo delovanje so določeni s sistemskim zakonom.

[…]

6.   Sodni nadzor nad upravnimi akti javnih organov je zagotovljen z upravnimi spori, razen nad akti, ki se nanašajo na odnose s parlamentom, in akti vojaškega poveljstva. Upravna sodišča so pristojna za odločanje o tožbah, ki jih vložijo osebe, ki so bile oškodovane zaradi sklepov oziroma določb sklepov, ki so bili razglašeni za protiustavne.“

14

Naslov V romunske ustave, ki se nanaša na Curtea Constituțională (ustavno sodišče, Romunija; v nadaljevanju: ustavno sodišče), vsebuje člene od 142 do 147 te ustave. Člen 146 te ustave določa:

„Ustavno sodišče ima naslednje naloge:

[…]

[…]“

15

Člen 154(1) Codul penal (kazenski zakonik) določa:

„Zastaralni roki za kazensko odgovornost so:

16

Člen 155(4) tega zakonika določa:

„Če so bili zastaralni roki iz člena 154 še enkrat preseženi, veljajo za potekle ne glede na število pretrganj.“

17

Člen 40(1) Codul de procedură penală (zakonik o kazenskem postopku) določa:

„Vrhovno kasacijsko sodišče na prvi stopnji odloča o kaznivih dejanjih veleizdaje in kaznivih dejanjih, ki so jih storili senatorji, romunski poslanci in člani Evropskega parlamenta, člani vlade, sodniki ustavnega sodišča, člani vrhovnega sodniškega sveta, sodniki vrhovnega kasacijskega sodišča in državni tožilci Parchetul de pe lângă Înalta Curte de Casație și Justiție [(tožilstvo pri vrhovnem kasacijskem sodišču, Romunija)].“

18

Člen 281(1) tega zakonika določa:

„Kršitev določb, ki se nanašajo na naslednje, vedno povzroči razveljavitev:

[…]

[…]“

19

Člen 426(1) navedenega zakonika določa:

„[I]zredno pravno sredstvo za razveljavitev pravnomočne odločbe v kazenskem postopku je mogoče vložiti v naslednjih primerih:

[…]

(d) kadar sestava pritožbenega sodišča ni bila v skladu z zakonom ali v primeru nezdružljivosti;

[…]“

20

Člen 428(1) istega zakonika določa:

„Izredno pravno sredstvo za razveljavitev iz razlogov iz člena 426(a) in od (c) do (h) je mogoče vložiti v 30 dneh od datuma vročitve odločbe pritožbenega sodišča.“

21

Člen 5 Legea nr. 78/2000 pentru prevenirea, descoperirea și sancționarea faptelor de corupție (zakon št. 78/2000 o preprečevanju, odkrivanju in sankcioniranju korupcije) z dne 18. oktobra 2000 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 219 z dne 18. maja 2000) v odstavku 1 določa:

„Kazniva dejanja korupcije v tem zakonu pomenijo kazniva dejanja, določena v členih od 289 do 292 kazenskega zakonika, tudi če jih storijo osebe, določene v členu 308 kazenskega zakonika.“

22

Členi kazenskega zakonika, navedeni v členu 5(1) zakona št. 78/2000, se nanašajo na kazniva dejanja pasivne korupcije (člen 289), aktivne korupcije (člen 290), trgovanja z vplivom (člen 291) oziroma aktivnega trgovanja z vplivom (člen 292).

23

Člen 29(1) tega zakona določa:

„Za odločanje na prvi stopnji o kaznivih dejanjih, določenih v tem zakonu, se oblikujejo specializirani senati.“

24

Člen 99 Legea nr. 303/2004 privind statutul judecătorilor și procurorilor (zakon št. 303/2004 o statusu sodnikov in tožilcev) z dne 28. junija 2004 (ponovno objavljen v Monitorul Oficial al României, del I, št. 826 z dne 13. septembra 2005), kakor je bil spremenjen z Legea nr. 24/2012 (zakon št. 24/2012) z dne 17. januarja 2012 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 51 z dne 23. januarja 2012) (v nadaljevanju: zakon št. 303/2004), določa:

„Disciplinske kršitve so:

[…]

[…]

[…]“.

25

Člen 100 tega zakona v odstavku 1 določa:

„Disciplinske sankcije, ki se lahko naložijo sodnikom in tožilcem sorazmerno z resnostjo kršitev, so:

[…]

26

Člen 101 navedenega zakona določa:

„Disciplinske sankcije, določene v členu 100, naložijo oddelki vrhovnega sodniškega sveta pod pogoji, določenimi v njegovem sistemskem zakonu.“

27

Legea nr. 304/2004 privind organizarea judiciară (zakon št. 304/2004 o organizaciji pravosodja) z dne 28. junija 2004 (ponovno objavljen v Monitorul Oficial al României, del I, št. 827 z dne 13. septembra 2005) je bil med drugim spremenjen z:

28

Člen 19(3) zakona št. 304/2004, kakor je bil nazadnje spremenjen z zakonom št. 207/2018 (v nadaljevanju: spremenjeni zakon št. 304/2004), določa:

„Upravni svet vrhovnega kasacijskega sodišča lahko na začetku vsakega leta na predlog njegovega predsednika ali podpredsednika odobri sestavo specializiranih senatov v okviru oddelkov vrhovnega kasacijskega sodišča glede na število in naravo zadev, obseg dela vsakega oddelka ter specializacijo sodnikov in potrebo po tem, da se izkoristijo njihove poklicne izkušnje.“

29

Člen 24(1) tega zakona določa:

„Petčlanski senati obravnavajo pritožbe zoper odločbe, ki jih je na prvi stopnji izdal kazenski oddelek vrhovnega kasacijskega sodišča, odločajo o kasacijskih pritožbah zoper odločbe, ki so jih glede pritožb sprejeli petčlanski senati po njihovi predhodni dopustitvi, obravnavajo tožbe zoper odločbe, ki jih je na prvi stopnji izdal kazenski oddelek vrhovnega kasacijskega sodišča, odločajo o disciplinskih zadevah v skladu z zakonom in drugih zadevah v okviru pristojnosti, ki so jim podeljene z zakonom.“

30

Člen 29(1) navedenega zakona določa:

„Upravni svet vrhovnega kasacijskega sodišča ima naslednje pristojnosti:

[…]

31

Člen 31(1) istega zakona določa:

„V kazenskih zadevah so senati sestavljeni tako:

[…]“

32

Člen 32 spremenjenega zakona št. 304/2004 določa:

„1.   Upravni svet na predlog predsednika ali podpredsednikov vrhovnega kasacijskega sodišča na začetku vsakega leta potrdi število in sestavo petčlanskih senatov.

[…]

4.   Sodnike, ki so v teh senatih, na javni obravnavi z žrebom določi predsednik, ob njegovi nenavzočnosti pa eden od dveh podpredsednikov vrhovnega kasacijskega sodišča. Člani senatov so lahko zamenjani le izjemoma, ob upoštevanju objektivnih meril, določenih v uredbi o organizaciji in upravnem delovanju vrhovnega kasacijskega sodišča.

5.   Petčlanskim senatom predsedujejo predsednik vrhovnega kasacijskega sodišča, eden od podpredsednikov ali predsedniki oddelkov, če so bili v skladu z odstavkom 4 imenovani za člana zadevnega senata.

6.   Če v petčlanski senat ni bila imenovana nobena od navedenih oseb, vsak sodnik predseduje takemu senatu na podlagi rotacije, po vrsti glede na senioriteto sodniške funkcije.

7.   Zadeve, ki spadajo pod sodno pristojnost petčlanskih senatov, se dodeljujejo naključno z uporabo računalniško podprtega sistema.“

33

V različici, ki izhaja iz zakona št. 202/2010, je člen 32 zakona št. 304/2004 določal:

„1.   Na začetku vsakega leta se za kazenske zadeve ustanovita dva petčlanska senata, v katera so imenovani izključno sodniki kazenskega oddelka vrhovnega kasacijskega sodišča.

[…]

4.   Upravni svet vrhovnega kasacijskega sodišča potrdi sestavo petčlanskih senatov. Sodnike teh senatov določi predsednik, ob njegovi nenavzočnosti pa podpredsednik vrhovnega kasacijskega sodišča. Člani senatov so lahko zamenjani le izjemoma, ob upoštevanju objektivnih meril, določenih v uredbi o organizaciji in upravnem delovanju vrhovnega kasacijskega sodišča.

5.   Petčlanskima senatoma predseduje predsednik ali podpredsednik vrhovnega kasacijskega sodišča. Ob njuni nenavzočnosti lahko senatu predseduje predsednik oddelka, ki ga za ta namen izbere predsednik ali ob njegovi nenavzočnosti podpredsednik vrhovnega kasacijskega sodišča.

6.   Zadeve, ki spadajo pod sodno pristojnost senatov iz odstavkov 1 in 2, se dodeljujejo naključno z uporabo računalniško podprtega sistema.“

34

V različici, ki izhaja iz zakona št. 255/2013, sta bila odstavka 1 in 6 člena 32 zakona št. 304/2004 skoraj enaka kot v različici iz prejšnje točke, v odstavkih 4 in 5 tega člena pa je bilo določeno:

„4.   Upravni svet vrhovnega kasacijskega sodišča potrdi število in sestavo petčlanskih senatov na predlog predsednika kazenskega oddelka. Sodnike petčlanskih senatov na javni obravnavi z žrebom določi predsednik, ob njegovi nenavzočnosti pa podpredsednik vrhovnega kasacijskega sodišča. Člani senatov so lahko zamenjani le izjemoma, ob upoštevanju objektivnih meril, določenih v uredbi o organizaciji in upravnem delovanju vrhovnega kasacijskega sodišča.

5.   Petčlanskim senatom predsedujejo, kakor je primerno, predsednik ali podpredsednik vrhovnega kasacijskega sodišča, če je ta član sestave v skladu z odstavkom 4, predsednik kazenskega oddelka ali najstarejši član.“

35

Člen 33 spremenjenega zakona št. 304/2004 določa:

„1.   Predsednik ali ob njegovi nenavzočnosti eden od podpredsednikov vrhovnega kasacijskega sodišča predseduje združenim oddelkom, senatu, ki je pristojen za obravnavanje tožb v zvezi z varstvom zakonitosti, ter senatu, ki je pristojen za odločanje o pravnih vprašanjih, petčlanskemu senatu in kateremu koli senatu v okviru oddelkov, ko sodeluje pri sojenju.

[…]

3.   Predsedniki oddelkov lahko predsedujejo katerim koli senatom oddelkov, medtem ko drugi sodniki predsedujejo na podlagi rotacije.“

36

Člen 33(1) zakona št. 304/2004 v različici, ki izhaja iz zakona št. 202/2010, je določal:

„Predsednik ali ob njegovi nenavzočnosti podpredsednik vrhovnega kasacijskega sodišča predseduje združenim oddelkom, petčlanskemu senatu in kateremu koli senatu v okviru oddelkov, ko sodeluje pri sojenju.“

37

Ta člen 33(1) zakona št. 304/2004 v različici, ki izhaja iz zakona št. 255/2013, določa:

„Predsednik ali ob njegovi nenavzočnosti eden od podpredsednikov vrhovnega kasacijskega sodišča predseduje združenim oddelkom, senatu, ki je pristojen za obravnavanje tožb v zvezi z varstvom zakonitosti, ter senatu, ki je pristojen za odločanje o pravnih vprašanjih, petčlanskemu senatu in kateremu koli senatu v okviru oddelkov, ko sodeluje pri sojenju.“

38

Člen 28 Regulamentul privind organizarea și funcționarea administrativă a Înaltei Curți de Casație și Justiție (uredba o organizaciji in upravnem delovanju vrhovnega kasacijskega sodišča) z dne 21. septembra 2004, kakor je bila spremenjena s Hotărârea nr. 3/2014 pentru modificarea și completarea Regulamentului privind organizarea și funcționarea administrativă a Înaltei Curți de Casație și Justiție (odločba št. 3/2014 o spremembi in dopolnitvi uredbe o organizaciji in upravnem delovanju) z dne 28. januarja 2014 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 75 z dne 30. januarja 2014), je določal:

„1.   Vrhovno kasacijsko sodišče vključuje petčlanske senate, katerih sodne pristojnosti so določene z zakonom.

[…]

4.   Petčlanskim senatom predseduje, kakor je primerno, predsednik, podpredsednik, predsednik kazenskega oddelka ali najstarejši član.“

39

Člen 29(1) te uredbe je določal

„Predsednik ali ob njegovi nenavzočnosti eden od podpredsednikov vrhovnega kasacijskega sodišča z namenom ustanovitve petčlanskih senatov v kazenskih zadevah vsako leto na javni obravnavi za vsak senat z žrebom določi štiri ali, kadar je primerno, pet sodnikov iz kazenskega oddelka vrhovnega kasacijskega sodišča.“

40

Kazenski senat vrhovnega kasacijskega sodišča je s sodbo z dne 17. oktobra 2017, ki jo je na prvi stopnji razglasil senat treh sodnikov, osebo FX, tožilca pri Parchetul de pe lângă Tribunalul Iași (državno tožilstvo pri okrožnem sodišču v Iași, Romunija), obsodil na enotno kazen dveh let in enajstih mesecev zapora ter denarno kazen, zaradi kaznivih dejanj pasivne korupcije, opravljanja finančnih transakcij kot poslovnih dejanj, ki so bila nezdružljiva z njegovo funkcijo, z namenom, da zase pridobi denar, premoženje ali druge neupravičene koristi, ter dajanja lažnih izjav, ki jih je storil v letih 2014 in 2015, hkrati pa jo je oprostil kaznivega dejanja pranja denarja. Z isto kazensko sodbo sta bili osebi CS in ND oproščeni kaznivega dejanja krivega pričanja.

41

Oseba FX in Parchetul de pe lângă Înalta Curte de Casație și Justiție – Direcția Națională Anticorupție (državno tožilstvo – tožilstvo pri vrhovnem kasacijskem sodišču – nacionalni direktorat za boj proti korupciji, Romunija; v nadaljevanju: NDBK), sta vložila pritožbo zoper navedeno sodbo. Zadeva v postopku v glavni stvari je bila vpisana na seznam senata petih sodnikov vrhovnega kasacijskega sodišča kot pritožbenega sodišča.

42

Med pritožbenim postopkom je ustavno sodišče 7. novembra 2018 izdalo sodbo št. 685/2018. S to sodbo je ustavno sodišče, ki mu je zadevo predložil predsednik vlade na podlagi člena 146(e) romunske ustave, najprej ugotovilo obstoj kolizije ustavnopravne narave med parlamentom in vrhovnim kasacijskim sodiščem, nastale zaradi odločb, ki jih je sprejel upravni svet zadnjenavedenega in s katerimi so v skladu s prakso, ki je obstajala v zadevnem obdobju, z žrebom določeni samo štirje od petih članov petčlanskih senatov, ki odločajo v pritožbenem postopku, in ne vsi izmed njih, s čimer se krši člen 32 spremenjenega zakona št. 304/2004, dalje je menilo, da to, da o zadevi v pritožbenem postopku razsoja tako nezakonito sestavljen senat, povzroči absolutno ničnost izdane odločbe, in nazadnje navedlo, da se ta odločba v skladu s členom 147(4) romunske ustave od datuma objave uporablja za še nerešene zadeve, zadeve, o katerih je bilo odločeno, če rok za uveljavljanje ustreznih izrednih pravnih sredstev pravnih subjektov še ni potekel, in za prihodnje položaje. Po tej sodbi je bila zadeva v postopku v glavni stvari črtana s seznama zadev in naključno dodeljena enemu od novo oblikovanih senatov petih sodnikov.

43

Ustavno sodišče je 3. julija 2019 razglasilo odločbo št. 417/2019 na predlog predsednika poslanske zbornice, ki je bil takrat sam v kazenskem postopku zaradi dejanj, ki spadajo na področje uporabe zakona št. 78/2000, pred petčlanskim senatom vrhovnega kasacijskega sodišča kot pritožbenim sodiščem. S to odločbo je ustavno sodišče najprej ugotovilo obstoj kolizije ustavnopravne narave med parlamentom in vrhovnim kasacijskim sodiščem, ker vrhovno kasacijsko sodišče ni imenovalo specializiranih senatov v sojenju na prvi stopnji za kazniva dejanja, navedena v členu 29(1) zakona št. 78/2000, dalje je menilo, da to, da o zadevi razsoja nespecializirani senat, povzroči absolutno ničnost izdane odločbe, in nazadnje odredilo, da vse zadeve, o katerih je vrhovno kasacijsko sodišče odločalo na prvi stopnji pred 23. januarjem 2019 in ki še niso postale pravnomočne, ponovno preučijo specializirani senati, sestavljeni v skladu s to določbo. V navedeni odločbi je namreč ustavno sodišče menilo, da čeprav je na ta datum 23. januarja 2019 upravni svet vrhovnega kasacijskega sodišča sprejel odločbo, v skladu s katero bi bilo treba vse tričlanske senate tega sodišča šteti za specializirane za obravnavo zadev v zvezi s korupcijo, je bila ta odločba taka, da se je izognila neustavnosti le od datuma sprejetja, in ne za nazaj.

44

V podporo predlogu za sprejetje predhodne odločbe vrhovno kasacijsko sodišče, ki je predložitveno sodišče v obravnavani zadevi, navaja, da kazniva dejanja v postopkih v glavni stvari, kakršna so kazniva dejanja korupcije, storjena v povezavi s postopki oddaje javnih naročil, ki se večinoma financirajo iz evropskih sredstev, ter kazniva dejanja pranja denarja, škodijo ali bi lahko škodila finančnim interesom Unije.

45

Po navedbah tega sodišča se na prvem mestu postavlja vprašanje, ali je treba člen 19(1) PEU, člen 325(1) PDEU, člen 4 Direktive (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2017 o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (UL 2017, L 198, str. 29), in člen 58 Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL 2015, L 141, str. 73) razlagati tako, da nasprotujejo temu, da nacionalno sodišče uporabi odločbo, ki jo je izdal organ, ki ni del pravosodnega sistema, kakršna je odločba ustavnega sodišča št. 417/2019, s katero se je izrekel o utemeljenosti rednega pravnega sredstva in odredil vrnitev zadev, s čimer je z odprtjem ponovnega sojenja na prvi stopnji nastal dvom o kazenskem pregonu. Države članice naj bi namreč morale sprejeti učinkovite in odvračilne ukrepe za preprečevanje nezakonitih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije.

46

V teh okoliščinah naj bi bilo treba ugotoviti tudi, ali izraz „in vsa druga nezakonita dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije“ iz člena 325(1) PDEU zajema kazniva dejanja korupcije v strogem pomenu besede, zlasti ker sta v členu 4 Direktive 2017/1371 opredeljeni kaznivi dejanji „pasivne korupcije“ in „aktivne korupcije“.

47

Po navedbah predložitvenega sodišča se tako kot v zadevi C‑357/19, Euro Box Promotion in drugi, postavlja vprašanje, ali načelo pravne države iz člena 2 PEU, ki se razlaga ob upoštevanju člena 47 Listine, nasprotuje temu, da na izvajanje sodne oblasti vpliva poseg, kakršen je ta, ki izhaja iz odločbe št. 417/2019. Z navedeno odločbo naj bi ustavno sodišče, ne da bi imelo sodne pristojnosti, sprejelo zavezujoče ukrepe, ki so pomenili odprtje novih sodnih postopkov zaradi domnevnega neobstoja specializacije senatov kazenskega oddelka vrhovnega kasacijskega sodišča na področju kaznivih dejanj korupcije, čeprav naj bi vsi sodniki tega kazenskega oddelka prav zaradi svojega statusa sodnika tega sodišča izpolnjevali ta pogoj specializacije.

48

Na drugem mestu, ob upoštevanju sodne prakse Sodišča ter pomembnosti načela zakonitosti naj bi bilo treba pojasniti pomen pojma „z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče“ iz člena 47, drugi odstavek, Listine, da se ugotovi, ali ta določba nasprotuje razlagi, ki jo je ustavno sodišče podalo glede nezakonitosti sestave senatov.

49

Na tretjem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, ali ima nacionalno sodišče obveznost, da ne uporabi odločbe št. 417/2019 za zagotovitev polnega učinka pravil Unije. Splošneje, prav tako naj bi bilo treba raziskati, ali je treba odpraviti učinke odločb ustavnega sodišča, ki škodijo načelu neodvisnosti sodnikov v zadevah, ki jih ureja le nacionalno pravo. Ta vprašanja naj bi se postavljala zlasti zaradi dejstva, da romunska disciplinska ureditev določa uporabo disciplinske kazni za sodnika, če ta ne upošteva učinkov odločb ustavnega sodišča.

50

Predložitveno sodišče meni, da je z odločbo št. 417/2019, s katero se razveljavijo sodbe, ki so jih na prvi stopnji izdali tričlanski senati kazenskega oddelka vrhovnega kasacijskega sodišča pred 23. januarjem 2019, kršeno načelo učinkovitosti kazenskih sankcij v primeru hudih protipravnih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije. Z navedeno odločbo naj bi se namreč po eni strani ustvaril videz nekaznovanosti, po drugi pa naj bi glede na zapletenost in dolgotrajnost postopka, ki je potekal pred izdajo končne sodbe po ponovni preučitvi obravnavanih zadev, zaradi nacionalnih pravil o zastaranju nastalo sistemsko tveganje nekaznovanosti na področju hudih kaznivih dejanj. Tako naj bi sodni postopek v postopku v glavni stvari zaradi zapletenosti na prvi stopnji trajal že približno štiri leta.

51

V teh okoliščinah je vrhovno kasacijsko sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

52

Kazenski senat vrhovnega kasacijskega sodišča je s sodbo z dne 30. junija 2016, ki jo je na prvi stopnji razglasil senat treh sodnikov, osebo FV obsodil na kazen treh let in šestih mesecev zapora zaradi kaznivih dejanj davčne zatajitve, ki jih je zagrešila v letih od 2010 do 2013, hkrati pa jo je oprostil kaznivega dejanja goljufije z DDV, kaznivega dejanja pranja denarja in drugih kaznivih dejanj, ki so ji bila očitana. Z isto sodbo so bile oseba CS in oseba EU, tožilca, ter oseba DT, policist, obsojene na sedem let, dve leti oziroma štiri leta zapora, med drugim zaradi korupcijskih dejanj, ki so bila podobna korupciji ali povezana z njo in so bila storjena od leta 2010. Z isto sodbo so bile osebe BR, GW, HX in IY ter družba SC Uranus Junior 2003 SRL oproščene kaznivih dejanj, ki so jim bila očitana.

53

Osebe BR, CS, DT, EU, FV in GW ter NDBK, Parchetul de pe lângă Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie – Direcţia de Investigare a Infracțiunilor de Criminalitate Organizată și Terorism – Structura Centrală (državni tožilec pri vrhovnem kasacijskem sodišču – direktorat za kazniva dejanja organiziranega kriminala in terorizma – centralna struktura, Romunija) in Agenția Națională de Administrare Fiscală (državna agencija za davčno upravo, Romunija) so vložili pritožbo zoper navedeno sodbo.

54

Zadeva v postopku v glavni stvari je bila vpisana na seznam senata petih sodnikov vrhovnega kasacijskega sodišča kot pritožbenega sodišča. Ta senat je 7. maja 2018 dopustil pričanja in pisne dokaze v podporo pritožbenim razlogom ter povabil priče na zaslišanje.

55

Po razglasitvi odločbe ustavnega sodišča št. 685/2018, navedene v točki 42 tega sklepa, 7. novembra 2018 je bila zadeva dodeljena drugemu senatu petih sodnikov. Ta novi senat je s sklepom z dne 13. maja 2019 dopustil pričanja in pisne dokaze v podporo pritožbenim razlogom ter povabil priče na zaslišanje.

56

Po razglasitvi odločbe ustavnega sodišča št. 417/2019, navedene v točki 43 tega sklepa, 3. julija 2019 je del pritožnikov predložitvenemu sodišču predlagal, naj ugotovi absolutno ničnost sodbe z dne 30. junija 2016, ker jo je izdal senat treh sodnikov, ki niso specializirani za področje korupcije, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

57

Vrhovno kasacijsko sodišče, predložitveno sodišče v tej zadevi, se sprašuje o skladnosti odločbe št. 417/2019 s členom 2 in členom 19(1) PEU, členom 325(1) PDEU, členom 47 Listine in členom 4 Direktive (EU) 2017/1371. Predložitveno sodišče zlasti glede člena 325 PDEU navaja v bistvu enake razloge, kot so navedeni v zadevi C‑859/19. Dodaja, da je v postopku v glavni stvari kazenski postopek na prvi stopnji trajal več kot štiri leta.

58

Predložitveno sodišče navaja, da so bili z odločbo št. 417/2019 uvedeni zavezujoči procesni ukrepi, zaradi katerih je bilo treba odpreti nove postopke sojenja zaradi neobstoja specializacije senatov na prvi stopnji v zvezi s kaznivimi dejanji iz zakona št. 78/2000. Zaradi te odločbe naj bi torej obstajalo tveganje nekaznovanosti v precejšnem številu zadev, ki se nanašajo na huda kazniva dejanja. V teh okoliščinah naj bi bili ogroženi zahteva po učinkovitosti iz člena 325 PDEU in temeljna pravica obtoženca do sojenja v razumnem roku.

59

Predložitveno sodišče prav tako meni, da je treba Sodišču tako kot v zadevi C‑859/19 postaviti vprašanje o skladnosti posega ustavnega sodišča z načelom pravne države. Predložitveno sodišče sicer poudari, da je pomembno spoštovati odločbe navedenega sodišča, vendar pojasnjuje, da se njegovo vprašanje na nanaša na sodno prakso ustavnega sodišča na splošno, ampak samo na odločbo št. 417/2019, v kateri je to sodišče s svojo razlago nasprotovalo razlagi vrhovnega kasacijskega sodišča v zvezi s posameznimi nasprotujočimi si določbami iz zakona št. 78/2000 in spremenjenega zakona št. 304/2004 v zvezi s sestavo specializiranih senatov ter naj bi poseglo v pristojnosti zadnjenavedenega sodišča s tem, da je odredilo ponovno preučitev nekaterih zadev.

60

V teh okoliščinah je vrhovno kasacijsko sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

61

NDBK je pri vrhovnem kasacijskem sodišču sprožil kazenski postopek proti osebam CLD, CD, GLO, ȘDC in poslancu PVV.

62

Obtožnica jih je v bistvu bremenila, da so v obdobju od leta 2007 do leta 2009 poneverili znatne vsote denarja iz naložbenih skladov, namenjenih tehnološkim izboljšavam elektrarn za zmanjšanje emisij žveplovega dioksida iz teh elektrarn v skladu z okoljskimi zahtevami na ravni Unije. Za to so obtoženi glede na obtožnico v tem okviru storili kazniva dejanja korupcije, davčne goljufije, zlasti v zvezi z DDV, pranja denarja in ponarejanja listin.

63

S sodbo z dne 10. maja 2018, ki jo je na prvi stopnji razglasil senat treh sodnikov, je kazenski oddelek vrhovnega kasacijskega sodišča osebo CD obsodil na štiri leta zapora zaradi kaznivih dejanj, povezanih s kršenjem zakonodaje o javnih naročilih, in poneverbe, storjenih med letoma 2007 in 2009.

64

Osebe CLD, GLO, PVV in ȘDC so bile oproščene kaznivih dejanj, ki so jim bila očitana.

65

NDBK in CD ter Agenția Națională de Administrare Fiscală (nacionalna agencija za davčno upravo) so vložili pritožbo zoper to sodbo.

66

Med pritožbenim postopkom je ustavno sodišče izdalo sodbo št. 417/2019 z dne 3. julija 2019.

67

Vrhovno kasacijsko sodišče, predložitveno sodišče v tej zadevi, se sprašuje o skladnosti te odločbe s členom 2 in členom 19(1) PEU, členom 325(1) PDEU, členom 47 Listine in členom 4 Direktive (EU) 2017/1371. Zlasti glede člena 325 PDEU to sodišče navaja v bistvu enake razloge, kot so navedeni v zadevah C‑859/19 in C‑926/19.

68

V zvezi s členom 19(1) PEU, načelom pravne države, določenim v členu 2 PEU, členom 47 Listine predložitveno sodišče na prvem mestu poudarja politično razsežnost imenovanja članov ustavnega sodišča in njegov poseben položaj v arhitekturi državnih organov.

69

Na drugem mestu, postopek za ugotavljanje kolizije ustavnopravne narave med javnimi organi, določen v členu 146(e) romunske ustave, naj bi bil sam po sebi problematičen, saj so v skladu z isto določbo politični organi pooblaščeni, da začnejo ta postopek. Poleg tega naj bi bila meja med nezakonitostjo akta in obstojem kolizije ustavnopravne narave posebej tanka ter naj bi omejenemu krogu pravnih subjektov omogočala, da vložijo pravna sredstva, vzporedna s tistimi, ki so na voljo pred splošnimi sodišči.

70

Na tretjem mestu, predložitveno sodišče meni, da je ugotovitev ustavnega sodišča v odločbi št. 685/2018 o obstoju kolizije ustavnopravne narave med sodno oblastjo in zakonodajno oblastjo problematična. V tej odločbi naj bi ustavno sodišče s svojo razlago zakonskih določb nasprotovalo razlagi, ki jo je podalo vrhovno kasacijsko sodišče ob izvajanju svoje pristojnosti, ter naj bi zadnjenavedenemu sodišču očitalo sistematično kršenje volje zakonodajalca, da bi lahko ugotovilo obstoj take kolizije ustavnopravne narave.

71

Po navedbah predložitvenega sodišča se tako postavlja vprašanje, ali člena 2 in 19 PEU ter člen 47 Listine nasprotujejo temu, da se v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, sodna praksa vrhovnega kasacijskega sodišča lahko nadzira in sankcionira s posegom ustavnega sodišča. Predložitveno sodišče meni, da lahko poseg zadnjenavedenega v obliki nadzora zakonitosti dejavnosti vrhovnega kasacijskega sodišča, ki bi nadomestil zakonite sodne postopke, negativno vpliva na neodvisnost sodstva in na same temelje pravne države iz člena 2 PEU, saj ustavno sodišče ni del pravosodnega sistema in nima sodnih pristojnosti.

72

V teh okoliščinah je vrhovno kasacijsko sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

73

S sklepom predsednika Sodišča z dne 19. maja 2022 so bile zadeve C‑859/19, C‑926/19 in C‑929/19 združene za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

74

Predložitveno sodišče je Sodišču predlagalo, naj te zadeve obravnava po hitrem postopku na podlagi člena 105(1) Poslovnika Sodišča.

75

Glede na sklep Sodišča, da bo odločilo z obrazloženim sklepom v skladu s členom 99 Poslovnika, o tem predlogu ni treba odločiti (glej v tem smislu sklep z dne 17. maja 2022, Estaleiros Navais de Peniche, C‑787/21, neobjavljen, EU:C:2022:414, točka 17 in navedena sodna praksa).

76

V skladu s členom 99 Poslovnika lahko Sodišče na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom zlasti, če je mogoče odgovor na tako vprašanje zlahka izpeljati iz sodne prakse.

77

Ker je odgovor na vprašanja predložitvenega sodišča mogoče jasno razbrati iz sodne prakse Sodišča, zlasti iz sodb z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi (C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034), in z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek odločb ustavnega sodišča) (C‑430/21, EU:C:2022:99), je treba to določbo uporabiti v obravnavanih zadevah.

78

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v zadevi C‑859/19 ter prvim in četrtim vprašanjem v zadevah C‑926/19 in C‑929/19, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu izvedeti, ali je treba člen 325(1) PDEU v povezavi s členom 2 Konvencije ZFI razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi ali praksi, v skladu s katero so sodbe na področju korupcije in goljufije na področju DDV, ki jih na prvi stopnji niso izdali senati, specializirani na tem področju, ali v pritožbenem postopku senati, v katerih so bili vsi člani določeni z žrebom, absolutno nične, tako da je treba obravnavane zadeve v zvezi s korupcijo ali goljufijo na področju DDV, po potrebi po vloženem izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočne sodbe, ponovno preučiti na prvi in/ali drugi stopnji.

79

Najprej je treba opozoriti, da predložitveno sodišče v teh zadevah poudarja pomen učinkov, ki bi jih sodna praksa ustavnega sodišča, ki izhaja iz odločb št. 685/2018 in št. 417/2019 v zvezi s sestavo senatov vrhovnega kasacijskega sodišča, lahko imela na učinkovitost kazenskega pregona, sankcij in izvrševanja sankcij na področju kaznivih dejanj korupcije in goljufije na področju DDV, kot so ti, katerih predmet so obdolženci v postopku v glavni stvari, med katerimi so osebe, ki so bile v obdobju očitanih dejanj na najvišjih položajih romunske države. Zato v bistvu sprašuje Sodišče o skladnosti take sodne prakse s pravom Unije.

80

Čeprav se vprašanja, ki jih postavlja v zvezi s tem, formalno nanašajo na člen 325(1) PDEU, ne da bi se sklicevala na Odločbo 2006/928, so ta odločba in merila iz Priloge k njej upoštevni za odgovor na ta vprašanja. Nasprotno, čeprav se predložitveno sodišče v vprašanjih sklicuje tudi na člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, na člen 58 Direktive 2015/849 ter na člena 2 in 4 Direktive 2017/1371, je očitno, da preučitev, ki bi se poleg tega nanašala na zadnjenavedene določbe, ni potrebna za odgovor na ta vprašanja. Poleg tega je treba glede teh dveh direktiv navesti, da je upoštevno obdobje v postopkih v glavni stvari pred njunim začetkom veljavnosti in torej pred datumom, ko je Direktiva 2017/1371 nadomestila Konvencijo ZFI.

81

V teh okoliščinah je treba na navedena vprašanja odgovoriti tako ob upoštevanju člena 325(1) PDEU v povezavi s členom 2 Konvencije ZFI kot tudi Odločbe 2006/928.

82

V zvezi s tem, kot je bilo opozorjeno v točki 180 sodbe z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi (C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034), pravo Unije v sedanjem stanju ne določa pravil, ki bi urejala organizacijo pravosodja v državah članicah in zlasti sestavo senatov na področju korupcije in goljufije. Zato ta pravila načeloma spadajo v pristojnost držav članic. Vendar morajo te države članice pri izvajanju te pristojnosti spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije.

83

V zvezi z obveznostmi iz člena 325(1) PDEU ta določba državam članicam nalaga, da morajo z odvračilnimi in učinkovitimi ukrepi preprečevati goljufije in druga nezakonita dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije (sodba z dne 21. junija 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 181 in navedena sodna praksa).

84

Države članice morajo za to, da bi se zagotovila zaščita finančnih interesov Unije, med drugim sprejeti ukrepe, potrebne za zagotavljanje učinkovitega in popolnega pobiranja lastnih sredstev, ki so prihodki iz naslova uporabe enotne stopnje od usklajene osnove za odmero DDV. Države članice morajo prav tako sprejeti učinkovite ukrepe, ki omogočajo izterjavo zneskov, ki so bili neupravičeno izplačani upravičencu do nepovratnih sredstev, ki so bila delno financirana iz proračuna Unije (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 182 in navedena sodna praksa).

85

Sodišče je torej v točki 183 sodbe z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi (C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034), že razsodilo, da pojem „finančni interesi“ Unije v smislu člena 325(1) PDEU ne zajema samo prihodkov, danih na voljo proračunu Unije, temveč tudi odhodke, krite s tem proračunom. Ta razlaga je potrjena z opredelitvijo pojma „goljufija, ki škodi finančnim interesom [Unije]“ iz člena 1(1)(a) in (b) Konvencije ZFI, ki se nanaša na različna naklepna dejanja ali opustitve na področju odhodkov in prihodkov.

86

Poleg tega, kar se tiče izraza „vsa nezakonita dejanja“ iz člena 325(1) PDEU, je treba opozoriti, da izraz „nezakonita dejanja“ običajno označuje ravnanja, ki so v nasprotju z zakonom, in uporaba zaimka „vsa“ pomeni, da se nanaša neodvisno na celoto teh ravnanj. Poleg tega pojma „nezakonita dejanja“, ob upoštevanju pomena, ki ga je treba priznati zaščiti finančnih interesov Unije, kar je njen cilj, ni mogoče razlagati ozko (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 184 in navedena sodna praksa).

87

Tako navedeni pojem „nezakonita dejanja“ zajema med drugim vsako dejanje korupcije uradnikov ali vsako njihovo zlorabo javne funkcije, ki lahko škodi finančnim interesom Unije, na primer v obliki neupravičenega prejemanja njenih sredstev. V teh okoliščinah ni pomembno, da dejanja korupcije pomenijo dejanje ali opustitev zadevnega uradnika, ob upoštevanju dejstva, da lahko opustitev prav tako škodi finančnim interesom Unije kot dejanje in je lahko neločljivo povezana s takim dejanjem, kot sta na primer opustitev uradnika, da izvede nadzor in preverjanja, ki so potrebni za odhodke, krite s proračunom Unije, ali odobritev neustrezne ali nepravilne porabe sredstev Unije (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 185).

88

Dejstvo, da se člen 2(1) Konvencije ZFI v povezavi s členom 1(1) te konvencije nanaša le na goljufijo, ki škodi finančnim interesom Unije, ne more ovreči te razlage člena 325(1) PDEU, ki se izrecno nanaša na „goljufije in vsa druga nezakonita dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije“. Poleg tega, kot izhaja iz člena 1(1)(a) navedene konvencije, poneverba sredstev iz proračuna Unije za druge namene, kot so tisti, za katere so bila prvotno dodeljena, pomeni goljufijo, medtem ko lahko taka poneverba privede tudi do dejanja korupcije ali iz njega izhaja. To dokazuje, da so dejanja korupcije lahko povezana s primeri goljufije in obratno dejanja korupcije lahko omogočijo storitev goljufije, tako da lahko morebitna škoda za finančne interese v nekaterih primerih izhaja iz kombinacije goljufije na področju DDV in dejanj korupcije, kar je potrjeno s protokolom h Konvenciji ZFI, ki v skladu s členoma 2 in 3 zajema dejanja pasivne in aktivne korupcije (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 186).

89

Prav tako je treba opozoriti, da je Sodišče že razsodilo, da lahko tudi nepravilnosti, ki nimajo natančno opredeljenih finančnih posledic, resno ogrozijo finančne interese Unije, tako da člen 325(1) PDEU lahko zajema ne le dejanja, ki dejansko povzročijo izgubo lastnih sredstev, ampak tudi poskus storitve takih dejanj (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 187).

90

Dodati je treba, da je v zvezi z Romunijo obveznost boja proti korupciji, ki škodi finančnim interesom Unije, kot izhaja iz člena 325(1) PDEU, dopolnjena s posebnimi zavezami, ki jih je ta država članica sprejela ob zaključku pogajanj o pristopu 14. decembra 2004. V skladu s točko I(4) Priloge IX k Aktu o pristopu, se je navedena država članica zavezala za „[b]istveno strožje delovanje v boju proti korupciji, zlasti proti korupciji na visoki ravni, pri čemer se zagotovi strogo izvajanje protikorupcijske zakonodaje“. Ta posebna zaveza je bila nato konkretizirana s sprejetjem Odločbe 2006/928, s katero so določena merila za odpravo pomanjkljivosti, ki jih je ugotovila Komisija pred pristopom Romunije k Uniji, zlasti na področju boja proti korupciji. Tako se Priloga k tej odločbi, v kateri so določena ta merila, v točki 3 nanaša na merilo „[n]adaljevati z vodenjem strokovnih, nestrankarskih preiskav suma korupcije na visoki ravni“ ter v točki 4 na merilo „[s]prejeti nadaljnje ukrepe za preprečevanje in boj proti korupciji, zlasti v lokalni upravi“ (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 188).

91

Merila, ki se jih je Romunija zavezala doseči, so za to državo članico zavezujoča, tako da zanjo velja posebna obveznost, da izpolnjuje ta merila in sprejme ustrezne ukrepe za njihovo izpolnitev v čim krajšem času. Prav tako se mora navedena država članica izogniti izvajanju vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili izpolnitev teh meril. Toda obveznost učinkovitega boja proti korupciji in zlasti korupciji na visoki ravni, ki izhaja iz meril iz Priloge k Odločbi 2006/928 v povezavi s posebnimi zavezami Romunije, ni omejena le na primere korupcije, ki škodijo finančnim interesom Unije (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 189).

92

Poleg tega po eni strani iz določb člena 325(1) PDEU, s katerimi se nalaga boj proti goljufijam in vsem drugim nezakonitim dejanjem, ki škodijo finančnim interesom Unije, in po drugi strani iz določb Odločbe 2006/928, s katerimi se zahtevata preprečevanje korupcije in boj proti njej na splošno, izhaja, da mora Romunija določiti uporabo učinkovitih in odvračilnih sankcij v primeru takih kaznivih dejanj (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 189).

93

V zvezi s tem, čeprav ima ta država članica svobodo pri izbiri sankcij, ki se uporabijo in ki lahko zajemajo upravne sankcije, kazenske sankcije ali kombinacijo obojih, mora v skladu s členom 325(1) PDEU kljub temu zagotoviti, da se za huda kazniva dejanja goljufije in korupcije, ki škodijo finančnim interesom Unije, naložijo kazenske sankcije, ki so učinkovite in odvračilne. Poleg tega, kar se tiče kaznivih dejanj korupcije na splošno, obveznost, da določi učinkovite in odvračilne kazenske sankcije, za Romunijo izhaja iz Odločbe 2006/928, ker ta odločba – kot je bilo navedeno v točki 91 tega sklepa – navedeno državo članico zavezuje k temu, da preprečuje korupcijo in zlasti korupcijo na visoki ravni učinkovito in neodvisno od morebitne škode za finančne interese Unije (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 191 in navedena sodna praksa).

94

Poleg tega mora Romunija zagotoviti, da njena pravila kazenskega prava in kazenskega postopka omogočajo učinkovito kaznovanje kaznivih dejanj goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, in korupcije na splošno. Tako, čeprav določene sankcije in kazenski postopki, uvedeni zaradi preprečevanja teh kaznivih dejanj, spadajo v pristojnost te države članice, ta pristojnost ni omejena le z načeloma sorazmernosti in enakovrednosti, ampak tudi z načelom učinkovitosti, ki nalaga, da so navedene sankcije učinkovite in odvračilne. Ta zahteva po učinkovitosti nujno zajema pregon in sankcije za kazniva dejanja goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, in korupcije na splošno ter izvrševanje naloženih kazni, saj sankcije ne bi bile učinkovite in odvračilne, če ne bi bile dejansko izvršene (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 192 in navedena sodna praksa).

95

V tem okviru mora v prvi vrsti nacionalni zakonodajalec sprejeti potrebne ukrepe. Tako mora po potrebi spremeniti svojo ureditev ter zagotoviti, da postopkovna ureditev, ki se uporablja za pregon in sankcioniranje kaznivih dejanj goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, ter kaznivih dejanj korupcije na splošno, ni taka, da iz razlogov, ki izhajajo iz te ureditve, pomeni sistemsko tveganje nekaznovanosti dejstev, ki pomenijo taka kazniva dejanja, pri čemer mora zagotoviti varstvo temeljnih pravic obdolženih oseb (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 193 in navedena sodna praksa).

96

Kar se tiče nacionalnih sodišč, morajo ta dati obveznostim, ki izhajajo iz člena 325(1) PDEU ter iz Odločbe 2006/928, polni učinek in ne smejo uporabiti nacionalnih določb, ki v okviru postopka, ki se nanaša na huda kazniva dejanja goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, ali kazniva dejanja korupcije na splošno, preprečujejo uporabo učinkovitih in odvračilnih sankcij za boj proti takim kaznivim dejanjem (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 194 in navedena sodna praksa).

97

V zvezi z vprašanjem v obravnavani zadevi, ali uporaba sodne prakse ustavnega sodišča, ki izhaja iz odločb št. 685/2018 in št. 417/2019, pomeni sistematično tveganje nekaznovanja dejanj, ki se štejejo za huda kazniva dejanja goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, ali korupcije na splošno, je treba poudariti, da je Sodišče v točkah od 195 do 202 sodbe z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi (C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034), že preučilo to vprašanje in se pri tem v bistvu oprlo na iste informacije, kot so v teh predlogih za sprejetje predhodne odločbe. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali ob upoštevanju premislekov, navedenih v teh točkah, uporaba te sodne prakse v povezavi z izvrševanjem nacionalnih določb o zastaranju in zlasti absolutnem zastaralnem roku iz člena 155(4) kazenskega zakonika pomeni tako tveganje.

98

Iz tega sledi, da če bi predložitveno sodišče prišlo do ugotovitve, da uporaba navedene sodne prakse v povezavi z izvrševanjem nacionalnih določb na področju zastaranja pomeni sistematično tveganje nekaznovanosti dejstev, ki pomenijo huda kazniva dejanja goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, ali korupcije na splošno, se sankcije, določene z nacionalnim pravom za preprečevanje takih kaznivih dejanj, ne bi mogle šteti za učinkovite in odvračilne, kar ne bi bilo v skladu s členom 325(1) PDEU v povezavi s členom 2 Konvencije ZFI ter Odločbo 2006/928 (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 203).

99

Ob tem mora to predložitveno sodišče, glede na to, da se s kazenskimi postopki v glavni stvari izvaja člen 325(1) PDEU in/ali Odločba 2006/928 ter torej pravo Unije v smislu člena 51(1) Listine, zagotoviti tudi, da se spoštujejo temeljne pravice, ki so z Listino zagotovljene zadevnim osebam iz postopkov v glavni stvari, zlasti pravice, zagotovljene s členom 47 Listine. Na področju kazenskega prava mora biti spoštovanje teh pravic zagotovljeno ne samo v fazi predkazenskega postopka, od trenutka, ko je zadevna oseba obdolžena, ampak tudi v kazenskih postopkih ter v okviru izvrševanja kazni (glej po analogiji sodbo z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 204 in navedena sodna praksa).

100

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Z zahtevo, da je sodišče „predhodno ustanovljeno z zakonom“, je namen te določbe zagotoviti, da bi bila organizacija pravosodnega sistema urejena z zakonom, ki ga je sprejela zakonodajna oblast v skladu s pravili, ki urejajo izvajanje njene pristojnosti, da bi se preprečilo, da bi bila ta organizacija prepuščena prosti presoji izvršilne oblasti. Ta zahteva se uporablja za pravno podlago samega obstoja sodišča ter za vse druge določbe nacionalnega prava, katerih neupoštevanje pomeni, da eden ali več sodnikov nepravilno sodeluje pri obravnavi zadeve, kakršne so določbe glede sestave senata (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 205 in navedena sodna praksa).

101

Toda navesti je treba, da nepravilnost, storjena pri sestavi senatov, pomeni kršitev člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine, zlasti če je ta nepravilnost po naravi in teži taka, da ustvarja dejansko nevarnost, da lahko druge veje oblasti, zlasti izvršilna, izvajajo neupravičeno diskrecijsko pravico, ki ogroža celovitost rezultata, do katerega pripelje postopek sestave senatov, in ki tako pri pravnih subjektih vzbudi upravičen dvom o neodvisnosti in nepristranskosti enega ali več zadevnih sodnikov, kar se zgodi, če so vprašljiva temeljna pravila, ki so sestavni del vzpostavitve in delovanja tega pravosodnega sistema (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 206 in navedena sodna praksa).

102

V obravnavani zadevi, čeprav je ustavno sodišče v odločbah št. 685/2018 in 417/2019 iz postopkov v glavni stvari razsodilo, da predhodna praksa vrhovnega kasacijskega sodišča, ki je med drugim temeljila na uredbi o organizaciji in upravnem delovanju, v zvezi s specializacijo in sestavo senatov na področju korupcije ni bila v skladu z nacionalnimi določbami, ki se uporabljajo, ni razvidno, da je ta praksa pomenila očitno kršitev temeljnega pravila pravosodnega sistema Romunije, tako da bi nastal dvom o naravi senatov na področju korupcije pri vrhovnem kasacijskem sodišču, kakor so bili sestavljeni v skladu z navedeno prakso pred temi odločbami ustavnega sodišča, kot „z zakonom predhodno ustanovljenega“ sodišča. To presojo potrjujejo, kot je Sodišče navedlo v točki 208 sodbe z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi (C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034), sklep upravnega sveta vrhovnega kasacijskega sodišča z dne 23. januarja 2019, naveden v točki 43 tega sklepa, in razlaga tega sklepa, ki jo je podalo ustavno sodišče.

103

Tako zahteve iz člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine ne ovirajo neuporabe sodne prakse, ki izhaja iz odločb št. 685/2018 in št. 417/2019 v obravnavanih zadevah (glej po analogiji sodbo z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 209).

104

Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na prvo vprašanje v zadevi C‑859/19 ter prvo in četrto vprašanje v zadevah C‑926/19 in C‑929/19 odgovoriti, da je treba člen 325(1) PDEU v povezavi s členom 2 Konvencije ZFI ter Odločbo 2006/928 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi ali praksi, v skladu s katero so sodbe na področju korupcije in goljufije na področju DDV, ki jih na prvi stopnji niso izdali senati, specializirani na tem področju, ali v pritožbenem postopku senati, v katerih so bili vsi člani določeni z žrebom, absolutno nične, tako da je treba obravnavane zadeve v zvezi s korupcijo in goljufijo na področju DDV, po potrebi po vloženem izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočne sodbe, ponovno preučiti na prvi in/ali drugi stopnji, če uporaba te nacionalne ureditve ali prakse povzroči sistematično tveganje nekaznovanosti dejstev, ki pomenijo huda kazniva dejanja goljufije, ki škodijo finančnim interesom Unije, ali korupcije na splošno. Obveznost zagotavljanja, da so taka kazniva dejanja predmet učinkovitih in odvračilnih kazenskih sankcij, predložitvenega sodišča ne odvezuje od preverjanja potrebnega spoštovanja temeljnih pravic, zagotovljenih s členom 47 Listine. Zahteve iz člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, ne ovirajo neuporabe takih nacionalnih pravil ali praks, če te ustvarjajo sistemsko tveganje nekaznovanosti.

105

Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem v zadevah C‑859/19, C‑926/19 in C‑929/19, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba po eni strani člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, člen 47 Listine ter Odločbo 2006/928 ter po drugi strani načelo primarnosti prava Unije v povezavi z navedenimi določbami in členom 325(1) PDEU razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi ali praksi, v skladu s katero so nacionalna splošna sodišča vezana na odločbe nacionalnega ustavnega sodišča ter zato, ker bi sicer storila disciplinsko kršitev, ne smejo po uradni dolžnosti opustiti uporabe sodne prakse, ki izhaja iz teh odločb, čeprav ob upoštevanju sodbe Sodišča menijo, da je ta sodna praksa v nasprotju z navedenimi določbami prava Unije.

106

Predložitveno sodišče meni, da sodna praksa ustavnega sodišča, ki izhaja iz odločb iz postopkov v glavni stvari, lahko vzbudi dvom o njegovi neodvisnosti in zato ni v skladu s pravom Unije, med drugim z jamstvi, določenimi v členu 2 in členu 19(1), drugi pododstavek, PEU ter členu 47 Listine, in z Odločbo 2006/928. V zvezi s tem meni, da je ustavno sodišče, ki ni del romunskega pravosodnega sistema, z izdajo teh odločb prekoračilo svoje pristojnosti in poseglo v pristojnosti splošnih sodišč, ki razlagajo in uporabljajo podustavne predpise. Predložitveno sodišče še navaja, da nespoštovanje odločb ustavnega sodišča v romunskem pravu pomeni disciplinsko kršitev, tako da se v bistvu sprašuje, ali se lahko na podlagi prava Unije odloči, da ne uporabi odločb iz postopkov v glavni stvari, in je brez bojazni, da bodo njegovi člani predmet disciplinskega postopka.

107

V zvezi s tem, kot je bilo opozorjeno v točki 82 tega sklepa, čeprav je organizacija pravosodja v državah članicah, vključno z ustanovitvijo, sestavo in delovanjem ustavnega sodišča, v njihovi pristojnosti, morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti vseeno spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije.

108

S členom 19 PEU, ki konkretizira vrednoto pravne države, potrjeno v členu 2 PEU, je nacionalnim sodiščem in Sodišču zaupano breme zagotovitve polne uporabe prava Unije v vseh državah članicah in sodno varstvo, ki ga imajo pravni subjekti na podlagi navedenega prava (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 217 in navedena sodna praksa). Vrednota pravne države, kot je potrjeno v uvodni izjavi 3 Odločbe 2006/928, zlasti „pomeni, da v vseh državah članicah obstaja nepristranski, neodvisen in učinkovit pravosodni ter upravni sistem, ustrezno pripravljen med drugim za boj proti korupciji“.

109

Sam obstoj učinkovitega sodnega nadzora, ki naj zagotavlja spoštovanje prava Unije, je neločljivo povezan s pravno državo. V skladu s tem in kot določa člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, morajo države članice določiti sistem pravnih sredstev in postopkov, ki pravnim subjektom zagotavljajo spoštovanje njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije. Načelo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, na katero se nanaša člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, je namreč splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in je določeno s členoma 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, ter ki je sedaj potrjeno v členu 47 Listine (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 219 in navedena sodna praksa).

110

Iz tega sledi, da mora na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU vsaka država članica zagotoviti, da organi, ki kot „sodišče“ v smislu, ki ga opredeljuje pravo Unije, odločajo o vprašanjih v zvezi z uporabo ali razlago tega prava, in ki spadajo v njen sistem pravnih sredstev na področjih, ki jih ureja pravo Unije, izpolnjujejo zahteve po učinkovitem pravnem varstvu, pri čemer je pojasnjeno, da se ta določba nanaša na „področja, ki jih ureja pravo Unije“, ne glede na položaj, v katerem države članice izvajajo to pravo, v smislu člena 51(1) Listine (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 220 in navedena sodna praksa).

111

Vendar je za zagotovitev, da lahko organi, ki lahko odločajo o vprašanjih v zvezi z uporabo ali razlago prava Unije, zagotavljajo učinkovito sodno varstvo, zahtevano s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, ohranitev njihove neodvisnosti bistvena, kot potrjuje člen 47, drugi odstavek, Listine, v katerem je med zahtevami, povezanimi s temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva, naveden dostop do „neodvisnega“ sodišča (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 221 in navedena sodna praksa).

112

Ta zahteva po neodvisnosti sodišč, ki je neločljivo povezana z nalogo sojenja, je del bistvene vsebine pravice do učinkovitega sodnega varstva in temeljne pravice do poštenega sojenja, ki ima poglaviten pomen kot garant varstva vseh pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, in ohranitve skupnih vrednot držav članic, ki so navedene v členu 2 PEU, zlasti vrednote pravne države (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 222 in navedena sodna praksa). Poleg tega, kot med drugim izhaja iz uvodne izjave 3 Odločbe 2006/928 in meril iz točk od 1 do 3 Priloge k tej odločbi, je obstoj nepristranskega, neodvisnega in učinkovitega pravosodnega sistema posebnega pomena za boj proti korupciji, zlasti na visoki ravni.

113

Toda zahteva po neodvisnosti sodišč, ki izhaja iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, zajema dva vidika. Prvi, zunanji vidik zahteva, da zadevno sodišče svoje funkcije izvaja povsem samostojno, ne da bi bilo s komer koli kakor koli hierarhično povezano ali mu bilo podrejeno in ne da bi prejemalo kakršne koli ukaze ali navodila, ter da je s tem zaščiteno pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost presoje njegovih članov in vplivajo na njihove odločitve. Drugi, notranji vidik je povezan s pojmom nepristranskosti in se nanaša na to, da je zagotovljena enaka distanca do strank spora in njihovih posamičnih interesov glede predmeta spora. Ta vidik zahteva spoštovanje objektivnosti in neobstoj kakršnega koli interesa za izid spora, razen stroge uporabe pravnega pravila (sodba z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek odločb ustavnega sodišča),C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 41 in navedena sodna praksa).

114

Ta jamstva neodvisnosti in nepristranskosti, ki se zahtevajo na podlagi prava Unije, predpostavljajo, da obstajajo pravila, na podlagi katerih je mogoče odpraviti vsak legitimen dvom pravnih subjektov glede zavarovanosti zadevnega organa pred zunanjimi dejavniki in njegove nevtralnosti v zvezi z nasprotujočimi si interesi (sodba z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek odločb ustavnega sodišča),C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 82 in navedena sodna praksa].

115

V zvezi s tem je pomembno, da sodniki niso izpostavljeni zunanjim posegom ali pritiskom, ki bi lahko ogrozili njihovo neodvisnost. Pravila, ki se uporabljajo za status sodnikov in opravljanje njihove funkcije, morajo zlasti omogočiti, da niso izključeni zgolj vsakršni neposredni vplivi v obliki navodil, ampak tudi oblike bolj posrednega vplivanja, ki lahko usmerjajo odločitve zadevnih sodnikov, ter da se tako ovrže vtis, da ti sodniki niso neodvisni in nepristranski, kar bi lahko omajalo zaupanje, ki ga mora v demokratični družbi in v pravni državi pri pravnih subjektih zbujati pravosodje (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 226 in navedena sodna praksa).

116

Kar se natančneje tiče pravil, ki urejajo disciplinsko ureditev, zahteva po neodvisnosti v skladu z ustaljeno sodno prakso nalaga, da ta ureditev vsebuje potrebna jamstva za izognitev kakršni koli nevarnosti, da bo taka ureditev uporabljena kot sistem političnega nadzora nad vsebino sodnih odločb. Zato se zdi bistveno, da zgolj zaradi dejstva, da sodna odločba vsebuje morebitno napako pri razlagi ali uporabi nacionalnih pravnih pravil in pravnih pravil Unije oziroma pri presoji dejstev ali oceni dokazov, ni mogoče uveljavljati disciplinske odgovornosti zadevnega sodnika. Nujno jamstvo neodvisnosti nacionalnih sodnikov poleg tega pomeni dejstvo, da ti zaradi uporabe možnosti za predložitev zadeve Sodišču na podlagi člena 267 PDEU, ki je v njihovi izključni pristojnosti, ne bodo izpostavljeni disciplinskim postopkom ali sankcijam (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 227 in navedena sodna praksa).

117

V skladu z načelom delitve oblasti, ki je značilno za delovanje pravne države, je poleg tega treba zlasti zagotoviti neodvisnost sodišč od zakonodajne in izvršilne veje oblasti (sodba z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek odločb ustavnega sodišča),C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 42 in navedena sodna praksa).

118

Toda čeprav niti člen 2, niti člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, niti nobena druga določba prava Unije državam članicam ne nalaga natančnega ustavnega modela, s katerim bi bila urejena razmerja in interakcija med različnimi državnimi oblastmi, med drugim v zvezi z opredelitvijo in razmejitvijo njihovih pristojnosti, pa morajo te države članice še vedno spoštovati, med drugim, zahteve po neodvisnosti sodišč, ki izhajajo iz teh določb prava Unije (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 229 in navedena sodna praksa).

119

V teh okoliščinah člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU ter Odločba 2006/928 ne nasprotujejo nacionalni ureditvi ali praksi, v skladu s katero odločbe ustavnega sodišča zavezujejo splošna sodišča, če nacionalno pravo zagotavlja neodvisnost navedenega ustavnega sodišča zlasti v razmerju do zakonodajne in izvršilne oblasti, kakršna se zahteva s temi določbami. Če pa nacionalno pravo ne zagotavlja te neodvisnosti, te določbe prava Unije nasprotujejo taki nacionalni ureditvi ali praksi, saj tako ustavno sodišče ne more zagotoviti učinkovitega sodnega varstva, ki se zahteva s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU (sodba z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek odločb ustavnega sodišča),C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 44 in navedena sodna praksa).

120

V obravnavani zadevi se vprašanja predložitvenega sodišča v zvezi z zahtevo po neodvisnosti sodnikov, ki izhaja iz teh določb prava Unije, po eni strani nanašajo na iste vidike v zvezi s statusom, sestavo in delovanjem ustavnega sodišča, ki je izdalo zadevne odločbe iz postopkov v glavni stvari, kot so bili obravnavani v zadevah, v katerih je bila izdana sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi (C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034). Poleg tega obravnavani predlogi za sprejetje predhodne odločbe v bistvu vsebujejo enake navedbe v zvezi s tem kot predlogi v teh zadevah. Vendar, kot izhaja iz ugotovitev, navedenih v točkah od 231 do 237 omenjene sodbe, iz teh navedb ni mogoče ugotoviti, da ustavno sodišče ne izpolnjuje zahtev glede neodvisnosti in nepristranskosti, na katere je bilo opozorjeno v točkah od 113 do 119 tega sklepa, niti da sta bili odločbi, obravnavani v postopku v glavni stvari, izdani v okviru, ki vzbuja utemeljen dvom o tem, da ustavno sodišče v celoti spoštuje te zahteve.

121

Po drugi strani, v zvezi z disciplinsko odgovornostjo, ki jo imajo lahko sodniki splošnega sodišča glede na zadevno nacionalno ureditev v primeru neupoštevanja odločb ustavnega sodišča, je res, da zaradi ohranjanja neodvisnosti sodišč med drugim ne more biti popolnoma izključeno, da se lahko v nekaterih povsem izjemnih primerih disciplinska odgovornost sodnika uveljavlja zaradi sodnih odločb, ki jih je sprejel. Namen take zahteve po neodvisnosti namreč očitno ni podpreti morebitna huda in povsem neopravičljiva ravnanja sodnikov, kot bi bila na primer namerna in v slabi veri ali zaradi zelo hude in hude malomarnosti storjena kršitev nacionalnih pravnih pravil in pravnih pravil Unije, katerih spoštovanje morajo zagotavljati, ali pa zdrs v samovoljo ali odrekanje pravnega varstva, medtem ko morajo kot nosilci sodne funkcije odločati o sporih, ki jim jih predložijo pravni subjekti (sodba z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek odločb ustavnega sodišča),C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 83 in navedena sodna praksa).

122

Vendar je za ohranitev neodvisnosti sodišč in preprečitev, da bi se lahko disciplinska ureditev oddaljila od svojih legitimnih ciljev in uporabila za politični nadzor nad sodnimi odločbami ali pritisk na sodnike, očitno bistveno, da zgolj zaradi dejstva, da sodna odločba vsebuje morebitno napako pri razlagi ali uporabi nacionalnih pravnih pravil in pravnih pravil Unije oziroma pri presoji dejstev ali oceni dokazov, ni mogoče uveljavljati disciplinske odgovornosti zadevnega sodnika (sodba z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek odločb ustavnega sodišča),C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 84 in navedena sodna praksa).

123

Zato je pomembno, da je uveljavljanje disciplinske odgovornosti sodnika zaradi sodne odločbe omejeno na povsem izjemne primere, kot so primeri, navedeni v točki 121 tega sklepa, in v zvezi s tem omejeno z objektivnimi in preverljivimi merili, ki izhajajo iz zahtev po učinkovitem izvajanju sodne oblasti, ter jamstvi, s katerimi se prepreči kakršno koli tveganje za zunanje pritiske na vsebino sodnih odločb ter s katerimi se tako lahko pri pravnih subjektih zavrne vsak legitimen dvom o zavarovanosti zadevnih sodnikov in njihovi nevtralnosti v razmerju do nasprotujočih si interesov (sodba z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek odločb ustavnega sodišča),C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 86 in navedena sodna praksa).

124

V obravnavani zadevi iz navedb v predlogih za sprejetje predhodne odločbe ni razvidno, da je disciplinska odgovornost nacionalnih sodnikov splošnih sodišč zaradi nespoštovanja odločb ustavnega sodišča, določenega v členu 99(ș) zakona št. 303/2004, ki ne vsebuje nobenega drugega pogoja, omejena na povsem izjemne primere, navedene v točki 121 tega sklepa, v nasprotju s sodno prakso, navedeno v točkah 122 in 123 tega sklepa.

125

Iz tega sledi, da je treba člen 2 in člen 19(1), drugi pododstavek, PEU ter Odločbo 2006/928 razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi ali praksi, v skladu s katero odločbe ustavnega sodišča zavezujejo splošna sodišča, če nacionalno pravo zagotavlja neodvisnost navedenega ustavnega sodišča zlasti v razmerju do zakonodajne in izvršilne oblasti, kakršna se zahteva s temi določbami. Nasprotno, te določbe Pogodbe EU in navedeno odločbo je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero se lahko vsakič, ko nacionalni sodniki splošnih sodišč ne upoštevajo odločb nacionalnega ustavnega sodišča, uveljavlja njihova disciplinska odgovornost (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 242).

126

V teh okoliščinah in v zvezi z zadevami, v katerih nacionalna ureditev ali praksa v postopkih v glavni stvari pomeni izvajanje prava Unije v smislu člena 51(1) Listine, ločena preučitev člena 47 Listine, s katero bi se lahko le potrdila ugotovitev, ki je bila že navedena v prejšnji točki, ni nujna za odgovor na vprašanja predložitvenega sodišča in za rešitev sporov, o katerih odloča.

127

Predložitveno sodišče navaja, da je sodna praksa ustavnega sodišča, ki izhaja iz odločb v postopkih v glavni stvari, v zvezi s katero dvomi o njeni skladnosti s pravom Unije, v skladu s členom 147(4) romunske ustave zavezujoča in jo morajo nacionalna sodišča spoštovati, sicer se njihovim članom naloži disciplinska sankcija na podlagi člena 99(ș) zakona št. 303/2004. V teh okoliščinah želi izvedeti, ali načelo primarnosti prava Unije nasprotuje taki nacionalni ureditvi ali praksi ter nacionalnemu sodišču dovoljuje, da ne uporabi take sodne prakse, ne da bi bili njegovi člani izpostavljeni tveganju disciplinske sankcije.

128

V zvezi s tem je Sodišče v točkah od 245 do 248 sodbe z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi (C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034), opozorilo na svojo ustaljeno sodno prakso v zvezi s Pogodbo EGS, v kateri je načelo primarnosti prava Skupnosti opredelilo kot del bistvenih značilnosti pravnega reda Skupnosti in pojasnilo, da so bile te bistvene značilnosti pravnega reda Unije in pomembnost njegovega spoštovanja poleg tega potrjene z ratifikacijo, brez pridržkov, pogodb, s katerimi je bila spremenjena Pogodba EGS, in zlasti Lizbonske pogodbe. V točki 249 te sodbe je dodalo, da člen 4(2) PEU določa, da Unija spoštuje enakost držav članic pred Pogodbama. Toda Unija lahko tako enakost spoštuje le, če države članice na podlagi načela primarnosti prava Unije ne morejo prednosti pred pravnim redom Unije dati enostranskemu ukrepu, kakršen koli že je.

129

Po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe je Sodišče dosledno potrdilo predhodno sodno prakso v zvezi z načelom primarnosti prava Unije, ki vsem organom držav članic nalaga, da različnim predpisom Unije zagotovijo polni učinek, ne da bi lahko pravo držav članic vplivalo na učinek, ki je tem različnim predpisom priznan na ozemlju navedenih držav (sodba z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek odločb ustavnega sodišča),C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 50 in navedena sodna praksa].

130

Tako na podlagi načela primarnosti prava Unije to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so te ustavnopravne, ne sme posegati v enotnost in učinkovitost prava Unije. V skladu z ustaljeno sodno prakso so namreč učinki načela primarnosti prava Unije zavezujoči za vse organe države članice, ne da bi med drugim nacionalne določbe, vključno z ustavnim redom, to lahko ovirale (sodba z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek odločb ustavnega sodišča),C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 51 in navedena sodna praksa).

131

V zvezi s tem je treba zlasti opozoriti, da načelo primarnosti nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava Unije, nalaga obveznost, da če ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, zagotovi polni učinek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predložen, pri čemer lahko po potrebi odloči, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve ali prakse, tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava Unije, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 252 in navedena sodna praksa).

132

V zvezi z določbami prava Unije, na katere se nanašajo ti predlogi za sprejetje predhodne odločbe, pa je treba opozoriti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da so člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, člen 325(1) PDEU ter merila iz Priloge k Odločbi 2006/928 oblikovani jasno in natančno ter ne vsebujejo nobenega pogoja, tako da imajo neposreden učinek (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 253 in navedena sodna praksa).

133

V teh okoliščinah je treba pojasniti, da čeprav je v skladu s členom 19 PEU pristojnost za zagotovitev polne uporabe prava Unije v vseh državah članicah in učinkovitega sodnega varstva, do katerega so pravni subjekti upravičeni na podlagi tega prava, naložena sodiščem držav članic in Sodišču, pa ima Sodišče izključno pristojnost, da poda dokončno razlago navedenega prava. Toda pri izvajanju te pristojnosti mora Sodišče na koncu pojasniti obseg načela primarnosti prava Unije glede na ustrezne določbe tega prava, vendar ta obseg ne more biti odvisen od določb nacionalnega prava, niti od razlage določb prava Unije, ki jo je podalo nacionalno sodišče, ki ne ustreza razlagi Sodišča. Zato postopek predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU, ki je bistvo sodnega sistema, uvedenega s Pogodbama, vzpostavlja dialog med sodiščema, in sicer med Sodiščem in nacionalnimi sodišči držav članic, s ciljem zagotoviti enotnost razlage prava Unije ter tako zagotoviti skladnost, polni učinek in avtonomijo tega prava ter, nazadnje, posebno naravo prava, uvedenega s Pogodbama (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 254 in navedena sodna praksa).

134

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče navaja, da ga na podlagi romunske ustave sodna praksa, ki izhaja iz odločb ustavnega sodišča v postopkih v glavni stvari, zavezuje in da ne sme – ne da bi tvegalo to, da bi bili njegovi člani izpostavljeni tveganju disciplinskega postopka ali sankcij – opustiti uporabe te sodne prakse, čeprav ob upoštevanju sodbe, ki jo je Sodišče izreklo v okviru predhodnega odločanja, meni, da je navedena sodna praksa v nasprotju s pravom Unije.

135

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je odločba, ki jo Sodišče sprejme v okviru predhodnega odločanja, za nacionalno sodišče zavezujoča glede razlage zadevnih določb prava Unije za rešitev spora o glavni stvari. Tako nacionalnemu sodišču, ki je izkoristilo možnost ali izpolnilo obveznost, da pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ni mogoče preprečiti, da pravo Unije takoj uporabi v skladu z odločbo ali sodno prakso Sodišča, sicer bi se zmanjšal polni učinek te določbe. Dodati je treba, da je možnost, da se ob tej uporabi stori vse, kar je potrebno za zavrnitev nacionalne ureditve ali prakse, ki pomeni morebitno oviro za polno učinkovitost norm prava Unije, sestavni del dolžnosti sodišča Unije, ki jo ima nacionalno sodišče, zadolženo, da v okviru svoje pristojnosti uporabi norme prava Unije, tako da izvajanje te možnosti pomeni nujno jamstvo neodvisnosti sodnikov, ki izhaja iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točki 256 in 257 ter navedena sodna praksa).

136

Tako kakršna koli nacionalna ureditev ali praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabi nacionalna določba ali praksa, ki morebiti ovira polni učinek predpisov Unije, namreč ne bi bila v skladu z zahtevami, ki so bistvo prava Unije (sodba z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek odločb ustavnega sodišča),C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 63 in navedena sodna praksa).

137

Z nacionalno ureditvijo ali prakso, v skladu s katero odločbe nacionalnega ustavnega sodišča zavezujejo splošna sodišča, medtem ko zadnjenavedena ob upoštevanju sodbe, ki jo je Sodišče izreklo v okviru predhodnega odločanja, menijo, da je sodna praksa, ki izhaja iz teh ustavnih odločb, v nasprotju s pravom Unije, pa se tem sodiščem preprečuje, da zagotovijo polni učinek zahtev tega prava, ta učinek preprečevanja pa lahko okrepi dejstvo, da je v nacionalnem pravu morebitno nespoštovanje te ustavne sodne prakse opredeljeno kot disciplinska kršitev (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 259).

138

V teh okoliščinah je treba navesti, da člen 267 PDEU nasprotuje vsaki nacionalni ureditvi ali praksi, ki nacionalnim sodiščem preprečuje, da bi uporabila možnost oziroma izpolnila obveznost, določeni v tem členu 267, da Sodišču predložijo vprašanje za predhodno odločanje. Poleg tega v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 116 tega sklepa, dejstvo, da nacionalni sodniki zaradi uporabe možnosti za predložitev zadeve Sodišču na podlagi člena 267 PDEU, ki je v njihovi izključni pristojnosti, ne bodo izpostavljeni disciplinskim postopkom ali sankcijam, pomeni nujno jamstvo njihove neodvisnosti. Prav tako, če bi nacionalni sodnik splošnega sodišča na podlagi odgovora Sodišča menil, da je sodna praksa nacionalnega ustavnega sodišča v nasprotju s pravom Unije, dejstvo, da ta nacionalni sodnik v skladu z načelom primarnosti tega prava ne bi uporabil navedene sodne prakse, nikakor ne sme povzročiti uveljavljanja njegove disciplinske odgovornosti (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 260 in navedena sodna praksa).

139

Iz tega sledi, da je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi ali praksi, v skladu s katero so nacionalna splošna sodišča vezana na odločbe nacionalnega ustavnega sodišča ter zato, ker bi sicer storila disciplinsko kršitev, ne smejo po uradni dolžnosti opustiti uporabe sodne prakse, ki izhaja iz teh odločb, čeprav ob upoštevanju sodbe Sodišča menijo, da je ta sodna praksa v nasprotju s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, členom 325(1) PDEU ali Odločbo 2006/928 (sodba z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 262).

140

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba na drugo in tretje vprašanje v zadevah C‑859/19, C‑926/19 in C‑929/19 odgovoriti tako, da

141

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) sklenilo: