–

za JL I. J. Tello Limaco, abogada,

–

za špansko vlado S. Jiménez García, agent,

–

za Evropsko komisijo I. Galindo Martín in A. Szmytkowska, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4(1) Direktive Sveta 79/7/EGS z dne 19. decembra 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 215) in člena 2(1) Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (UL 2006, L 204, str. 23).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo JL in Fondo de Garantía Salarial (Fogasa) (plačni jamstveni sklad (Fogasa), Španija) v zvezi z zneskom terjatve, ki jo je oseba JL imela do svojega nekdanjega delodajalca in je povezana z delom s krajšim delovnim časom, ki ga je opravljala, ter katere plačilo mora sklad Fogasa zagotoviti zaradi plačilne nesposobnosti tega delodajalca.

3

Direktiva 79/7 se v skladu z njenim členom 3(1)(a) uporablja za zakonske sisteme, ki zagotavljajo varstvo pred tveganji, povezanimi z boleznijo, invalidnostjo, starostjo, nesrečami pri delu in poklicnimi boleznimi ter brezposelnostjo.

4

Člen 4(1) te direktive določa:

„Načelo enakega obravnavanja pomeni, da ni nobene diskriminacije na podlagi spola, bodisi posredne ali neposredne, še posebno ne glede zakonskega ali družinskega statusa in zlasti glede:

5

Določba 4, točki 1 in 2, Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, ki je bil sklenjen 6. junija 1997 (v nadaljevanju: Okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom) in je v Prilogi k Direktivi Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenim med UNICE, CEEP in ETUC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 267), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 98/23/ES z dne 7. aprila 1998 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 278), določa:

„1. Pogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, ne smejo biti manj ugodni od pogojev primerljivih delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, zgolj zato, ker delajo krajši delovni čas. Te delavce se sme različno obravnavati le iz stvarnih [objektivnih] razlogov.

2. Kjer je to primerno, se uporabi načelo pro rata temporis.“

6

Člen 1, prvi in drugi odstavek, Direktive 2006/54 določa:

„Namen te direktive je zagotoviti uresničevanje načela enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk na področju zaposlovanja in poklicnega dela.

V ta namen vsebuje določbe za uresničevanje načela enakega obravnavanja v zvezi:

[…]

(b) z delovnimi pogoji, vključno s plačilom;

[…]“

7

Člen 2(1) te direktive določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

[…]

[…]“

8

Člen 4, prvi odstavek, navedene direktive določa:

„Za enako delo ali za delo enake vrednosti se odpravi neposredna in posredna diskriminacija zaradi spola glede vseh vidikov in pogojev plačila.“

9

V uvodnih izjavah 3 in 7 Direktive 2008/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca (UL 2008, L 283, str. 36) je navedeno:

[…]

10

Člen 1(1) te direktive določa:

„Ta direktiva se uporablja za terjatve delavcev, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij, do delodajalcev, ki so plačilno nesposobni v smislu člena 2(1).“

11

Člen 3 navedene direktive določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo, da jamstvene ustanove, ob upoštevanju člena 4, jamčijo plačilo neporavnanih terjatev delavcev, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij, ki vključujejo, kadar to zahteva nacionalna zakonodaja, odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja.

Terjatve, ki jih prevzamejo jamstvene ustanove, so neporavnane terjatve za plačila, vezane na obdobje pred in/ali, kot je ustrezno, po danem datumu, ki ga določijo države članice.“

12

Člen 4 te direktive določa:

„1.   Države članice imajo možnost, da omejijo obveznost jamstvenih ustanov iz člena 3.

2.   Kadar države članice izkoristijo možnost iz odstavka 1, morajo navesti trajanje obdobja, za katero mora jamstvena ustanova kriti neporavnane terjatve. Vendar pa to obdobje ne sme biti krajše od obdobja, ki zajema nadomestilo za zadnje tri mesece delovnega razmerja pred in/ali po dnevu iz člena 3[, drugi odstavek].

Države članice lahko vključijo to minimalno obdobje treh mesecev v priporočljivo [referenčno] obdobje, ki ni krajše od šestih mesecev.

Države članice, katerih priporočljivo [referenčno] obdobje ni krajše od 18 mesecev, lahko omejijo obdobje, za katero jamstvena ustanova krije neporavnane obveznosti, na osem tednov. V tem primeru se za izračun minimalnega obdobja uporabijo obdobja, ki so za delavca najugodnejša.

3.   Države članice lahko določijo zgornjo mejo za plačila, ki jih opravi jamstveni sklad. Te zgornje meje ne smejo biti nižje od ravni, ki je s socialnega vidika skladna s socialnim ciljem te direktive.

Kadar države članice izkoristijo to možnost, morajo obvestiti Komisijo o metodah, ki so jih uporabile za določitev zgornje meje.“

13

Z Real decreto legislativo 2/2015 (kraljeva zakonska uredba 2/2015) z dne 23. oktobra 2015 (BOE št. 255 z dne 24. oktobra 2015, str. 100224) je bilo odobreno prečiščeno besedilo Ley del Estatuto de los Trabajadores (zakon o delovnih razmerjih). Člen 33(1), (2) in (5) tega zakona določa:

„1.   [Sklad Fogasa], avtonomni organ, ki spada pod ministrstvo za delo in socialne zadeve, ki je pravna oseba in ima poslovno sposobnost za uresničevanje svojih ciljev, delavcem izplača zneske plač, ki jim niso bili izplačani zaradi plačilne nesposobnosti ali stečaja delodajalca.

V smislu prejšnjega odstavka se za plačo štejejo znesek, priznan v sporazumu o poravnavi ali v sodni odločbi, iz vseh naslovov, določenih v členu 26(1), in plače, ki niso bile izplačane med postopkom izpodbijanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih, določenih z zakonom, ne da bi lahko [sklad Fogasa] iz katerega koli naslova skupno ali ločeno izplačal znesek, ki bi bil višji od zmnožka dvakratnika dnevne minimalne plače za vse poklice – ki vključuje sorazmerni del bonusov – in števila dni neizplačane plače, do največ sto dvajset dni.

2.   [Sklad Fogasa] v primerih, določenih v prejšnjem odstavku, delavcem izplača odškodnino, priznano s sodbo, sklepom, sporazumom o sodni poravnavi ali upravno odločbo, zaradi odpovedi ali prenehanja pogodbe v skladu s členi 50, 51 in 52 tega zakona ali zaradi prenehanja pogodb v skladu s členom 64 zakona 22/2003 z dne 9. julija 2003 o stečaju, ter v primerih, določenih z zakonom, odškodnino zaradi prenehanja pogodb za določen čas. V vseh primerih se ta plačila izvršijo največ do višine enoletne plače ter ob upoštevanju, da dnevna plača, ki je podlaga za izračun, ne sme presegati dvakratnika minimalne plače za vse poklice, ki vključuje sorazmerni del bonusov.

Znesek odpravnine se za to, da ga [sklad Fogasa] v primeru odpovedi ali prenehanja pogodbe izplača v skladu s členom 50 tega zakona, izračuna na podlagi 30 dni na leto dela, pri čemer ne sme presegati omejitve, določene v prejšnjem odstavku.

[…]

5.   [Sklad Fogasa] se financira s prispevki, ki jih plačujejo vsi delodajalci […] ne glede na to, ali so javni ali zasebni.

Stopnjo prispevka določi vlada na podlagi plač, ki so osnova za izračun prispevka za kritje tveganj, povezanih z nezgodami pri delu, poklicnimi boleznimi in brezposelnostjo, v sistemu socialnega varnosti.“

14

Oseba JL je od 27. septembra 2017 delala za družbo Construcción y Obra Pública Toletum SL (v nadaljevanju: zadevno podjetje) kot natakar na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom, to je 20 ur na teden. Prejemala je plačilo v skladu z veljavno kolektivno pogodbo.

15

Zadevno podjetje je 26. decembra 2017 zaprlo lokal, v katerem je delala oseba JL. Poleg tega je zapustilo prostore in znani sedež.

16

Oseba JL je pri predložitvenem sodišču, Juzgado de lo Social no 41 de Madrid (delovno sodišče št. 41 v Madridu, Španija), vložila tožbo, s katero je izpodbijala odpoved delovnega razmerja. To sodišče je s sodbo z dne 11. junija 2018 ugodilo tej tožbi, pri čemer je ugotovilo, da je bila odpoved delovnega razmerja osebi JL neupravičena in da je pogodba o zaposlitvi te osebe prenehala. Poleg tega je razsodilo, da ima oseba pravico do odškodnine v višini 433,13 EUR in do plač od datuma odpovedi pogodbe o zaposlitvi do datuma izdaje te sodbe v znesku 6170,75 EUR.

17

Ker je bilo zadevno podjetje 20. decembra 2018 razglašeno za plačilno nesposobno, je moral sklad Fogasa solidarno odgovarjati za dolgove tega podjetja v zvezi s to odškodnino in temi plačami, v mejah, določenih v členu 33 zakona o delovnih razmerjih.

18

Oseba JL je pri predložitvenem sodišču proti skladu Fogasa vložila tožbo za plačilo terjatve, da bi izpodbijala znesek, ki se ga ji je ta odločil izplačati.

19

Po navedbah predložitvenega sodišča španska sodišča člen 33(1) zakona o delovnih razmerjih razlagajo tako, da je treba za plačilo plač in odškodnin, ki jih mora v primeru plačilne nesposobnosti podjetja sklad Fogasa izplačati delavcu s krajšim delovnim časom, zakonsko zgornjo mejo iz te določbe, ki ustreza dvakratniku dnevne minimalne plače za vse poklice, znižati sorazmerno s časom dela, ki ga opravi ta delavec, glede na običajni čas dela delavca s polnim delovnim časom, ki opravlja enako dejavnost.

20

Predložitveno sodišče meni, da za delavca s krajšim delovnim časom ta določba, ki se tako razlaga, pomeni dvojno znižanje. Prvič, plačna osnova tega delavca naj bi bila že znižana zaradi krajšega delovnega časa. Drugič, uporaba mehanizma odgovornosti sklada Fogasa naj bi vodila do novega znižanja v okviru izračuna zneska, ki ga mora ta plačati.

21

Po mnenju predložitvenega sodišča to dvojno znižanje pomeni posebno neugodnost za delavce s krajšim delovnim časom. Ker v Španiji, kot naj bi bilo razvidno iz statističnih podatkov, omenjenih v sodbi z dne 8. maja 2019, Villar Láiz (C‑161/18, EU:C:2019:382), bistveno večji delež žensk kot moških dela s krajšim delovnim časom, se to sodišče sprašuje, ali uporaba člena 33 zakona o delovnih razmerjih pomeni posredno diskriminacijo na podlagi spola, ki je v nasprotju z direktivama 79/7 in 2006/54.

22

V teh okoliščinah je Juzgado de lo Social no 41 de Madrid (delovno sodišče št. 41 v Madridu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 4(1) Direktive 79/7 in člen 2(1) Direktive [2006/54] razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice […], kakršna je sporna ureditev iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero se znesek odgovornosti sklada Fogasa do delavca, zaposlenega za krajši delovni čas, glede na njegovo plačno osnovo, ki je zaradi krajšega delovnega časa nižja, še enkrat zniža pri izračunu odgovornosti sklada Fogasa na podlagi člena 33 zakona o delovnih razmerjih zaradi ponovnega upoštevanja krajšega delovnega časa, glede na primerljivega delavca, zaposlenega za polni delovni čas, saj ta ureditev postavlja v slabši položaj zlasti delavke v primerjavi z delavci?“

23

Španska vlada meni, da je postavljeno vprašanje hipotetično, tako da ni dopustno. Predložitveno sodišče naj na eni strani ne bi dokazalo, da je za rešitev spora o glavni stvari upoštevna morebitna posredna diskriminacija delavk, ki naj bi jo vsebovala zadevna nacionalna zakonodaja, ker je tožeča stranka v postopku v glavni stvari delavec. Na drugi strani, statistični podatki, omenjeni v sodbi z dne 8. maja 2019, Villar Láiz (C‑161/18, EU:C:2019:382), na katere se sklicuje predložitveno sodišče, naj ne bi bili upoštevni za navedeni spor, ki naj bi se z več vidikov razlikoval od spora, v zvezi s katerim je bila izdana ta sodba.

24

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za vprašanja o razlagi prava Unije, ki jih nacionalno sodišče postavi v pravnem in dejanskem okviru, ki ga je pristojno opredeliti in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o predlogu nacionalnega sodišča samo, če je očitno, da zaprošena razlaga prava Unije ali preučitev njegove veljavnosti nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore in da bi razumelo razloge, iz katerih nacionalno sodišče meni, da za odločitev o sporu, ki poteka pred njim, potrebuje odgovore na ta vprašanja (sodba z dne 2. februarja 2021, Consob,C‑481/19, EU:C:2021:84, točka 29 in navedena sodna praksa).

25

V obravnavani zadevi je iz obrazložitve predložitvene odločbe na eni strani jasno razvidno, da oseba JL meni, da jo člen 33 zakona o delovnih razmerjih, kakor ga razlagajo nacionalna sodišča, kot delavca s krajšim delovnim časom postavlja v slabši položaj. Zato je treba ugotoviti, da bi na izid spora o glavni stvari vplivala morebitna odločitev teh sodišč, da ne uporabijo te določbe, če bi vsebovala posredno diskriminacijo na podlagi spola, ki je predmet vprašanja za predhodno odločanje.

26

Na drugi strani, vprašanje, kateri statistični podatki so upoštevni za preučitev obstoja take posredne diskriminacije, ne vpliva na dopustnost postavljenega vprašanja, ampak se nanaša na vsebino postopka v glavni stvari.

27

Iz tega sledi, da je vprašanje za predhodno odločanje dopustno.

28

Člen 99 Poslovnika Sodišča določa, da lahko Sodišče, če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, ali če odgovor na tako vprašanje ne dopušča nobenega razumnega dvoma, na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.

29

To določbo je treba uporabiti v tej zadevi.

30

Uvodoma je treba spomniti, da je Sodišče večkrat odločilo, da čeprav je predložitveno sodišče svoja vprašanja formalno omejilo na razlago nekaterih vidikov prava Unije, to Sodišča ne ovira, da predložitvenemu sodišču poda vse elemente razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri razsoji predložene zadeve, in sicer ne glede na to, ali se je to sodišče nanje v svojih vprašanjih sklicevalo (sodba z dne 9. julija 2020, Santen,C‑673/18, EU:C:2020:531, točka 35 in navedena sodna praksa).

31

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti – čeprav je v postavljenem vprašanju omenjen člen 4(1) Direktive 79/7 – da storitev, obravnavana v postopku v glavni stvari, v okviru katere sklad Fogasa zadevnemu delavcu plača terjatve, ki izhajajo iz plač, ki mu jih delodajalec ni izplačal zaradi plačilne nesposobnosti, ni povezana z zakonskimi ureditvami varstva pred tveganji, naštetimi v členu 3(1) te direktive, to je boleznijo, invalidnostjo, starostjo, nezgodami pri delu, poklicno boleznijo in brezposelnostjo. Zato se Direktiva 79/7 ne uporablja za položaj, kot je ta iz postopka v glavni stvari.

32

Nasprotno pa se za tak položaj uporablja Direktiva 2006/54, ki je tudi omenjena v navedenem vprašanju. Plače, katerih izplačilo zagotavlja Fogasa, so namreč zajete v pojmu „plačilo“ v smislu člena 1, drugi odstavek, točka (b), in člena 2(1)(e) te direktive. Tudi za odpravnino, ki je bila dodeljena osebi JL in za katere izplačilo je prav tako odgovoren sklad Fogasa, je treba šteti, da je zajeta s tem pojmom, ker iz člena 33(2) zakona o delovnih razmerjih izhaja, da se znesek take odpravnine določi na podlagi dela, opravljenega za nekdanjega delodajalca (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2019, Praxair MRC,C‑486/18, EU:C:2019:379, točka 71 in navedena sodna praksa).

33

Čeprav sta v členu 2(1) Direktive 2006/54, ki je omenjen v postavljenem vprašanju, v smislu te direktive med drugim opredeljena pojma „posredna diskriminacija“ in „plačilo“, je člen 4 te direktive tisti, ki za enako delo ali za delo enake vrednosti določa, da se odpravi neposredna ali posredna diskriminacija zaradi spola glede vseh vidikov in pogojev plačila.

34

Zato je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(1) in člen 4 Direktive 2006/54 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki v zvezi z izplačilom plač in odpravnin – ki delavcem niso bile izplačane zaradi plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca – od odgovorne nacionalne institucije določa zgornjo mejo za to izplačilo za delavce s polnim delovnim časom, ki je za delavce s krajšim delovnim časom znižana sorazmerno s časom dela, ki ga ti opravijo, glede na čas dela, ki ga opravijo delavci s polnim delovnim časom, kadar to znižanje posebej prizadene delavke.

35

Poudariti je treba, da nacionalna zakonodaja, ki je predmet postopka v glavni stvari, spada na področje uporabe Direktive 2008/94. V skladu s členom 1 se ta direktiva namreč uporablja za terjatve delavcev, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij, do delodajalcev, ki so plačilno nesposobni. Poleg tega iz povezane razlage uvodne izjave 3 in člena 3 navedene direktive izhaja, da morajo države članice ustanoviti jamstveno ustanovo, ki jamči izplačilo takih neporavnanih terjatev, ki vključujejo, kadar to zahteva nacionalna zakonodaja, odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja. V obravnavani zadevi je Kraljevina Španija kot jamstveno ustanovo v skladu s to direktivo ustanovila sklad Fogasa.

36

Na podlagi uvodne izjave 7 in člena 4(3), prvi pododstavek, Direktive 2008/94 lahko države članice določijo zgornjo mejo za plačila, ki jih opravi jamstvena ustanova, če ni nižja od ravni, ki je s socialnega vidika skladna s ciljem te direktive. Zato je s pridržkom upoštevanja tega pogoja, kar mora preveriti predložitveno sodišče, očitno, da so zgornje meje, določene za plačilo terjatev delavcem, kot so določene v členu 33 zakona o delovnih razmerjih, v skladu s to direktivo.

37

To ne spremeni dejstva, da je treba preveriti – kot izhaja iz točk 32 in 33 tega sklepa – ali je v postopku v glavni stvari uporaba takih zgornjih mej, zlasti za delavce s krajšim delovnim časom, v skladu z Direktivo 2006/54 (glej po analogiji sodbo z dne 21. januarja 2021, INSS,C‑843/19, EU:C:2021:55, točka 21 in navedena sodna praksa).

38

V zvezi s tem je treba poudariti, da presoja predložitvenega sodišča v zvezi z obstojem posredne diskriminacije na podlagi spola temelji na dvojni premisi, v skladu s katero člen 33 zakona o delovnih razmerjih, kot ga razlagajo nacionalna sodišča, v slabši položaj postavlja skupino delavcev s krajšim delovnim časom, ki jo večinoma sestavljajo delavke.

39

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, se delavcu s krajšim delovnim časom, kot je oseba JL, zniža zgornja meja, določena za izplačilo neporavnanih plač v členu 33(1) zakona o delovnih razmerjih. Medtem ko ta zgornja meja za delavce s polnim delovnim časom znaša dvakratnik dnevne minimalne plače za vse poklice, se pri delavcih s krajšim delovnim časom zniža sorazmerno z njihovim časom dela glede na čas dela delavcev s polnim delovnim časom, ki opravljajo enako dejavnost.

40

Vendar je treba omeniti, da kljub tovrstnim navedbam v obrazložitvi predložitvene odločbe ni očitno, da je delavec s krajšim delovnim časom na podlagi navedene zakonodaje deležen „dvojnega“ znižanja, ki poleg znižane plače zaradi dela s krajšim delovnim časom zajema tudi „novo“ znižanje v zvezi z zgornjo mejo, določeno za plačilo, ki ga jamči sklad Fogasa. V skladu s členom 33(1) zakona o delovnih razmerjih se to zadnje znižanje namreč ne izvede na osnovi nižje plače delavca s krajšim delovnim časom, ampak na dvakratnem znesku dnevne minimalne plače za vse poklice. Zato ne vodi do dodatnega znižanja, ampak se določi enako kot plača delavca s krajšim delovnim časom, in sicer z upoštevanjem časa njegovega dela.

41

Da bi se ugotovilo, ali je treba za to znižanje zgornje meje, določene za plačilo delavcem s krajšim delovnim časom, šteti, da te delavce postavlja v slabši položaj v primerjavi z delavci s polnim delovnim časom in da je zato ob upoštevanju preudarkov v predložitveni odločbi, omenjenih v točki 38 tega sklepa, morda v nasprotju z Direktivo 2006/54, je treba spomniti, da točka 1 določbe 4 Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom določa, da pogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, ne smejo biti manj ugodni od pogojev primerljivih delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, zgolj zato, ker delajo krajši delovni čas, razen če ni različno obravnavanje utemeljeno z objektivnimi razlogi.

42

Vendar je ta zahteva po enakovrednosti delavcev s polnim delovnim časom in delavcev s krajšim delovnim časom v zvezi z delovnimi pogoji določena, ne da bi to vplivalo na primerno uporabo načela pro rata temporis v skladu s točko 2 navedene določbe 4 (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2010, Bruno in drugi, C‑395/08 in C‑396/08, EU:C:2010:329, točka 64).

43

Upoštevanje dejanskega časa dela, ki ga je opravil delavec s krajšim delovnim časom, v primerjavi s tistim, ki ga je opravil delavec s polnim delovnim časom, je namreč objektivno merilo v smislu točke 1 določbe 4 Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, ki utemeljuje sorazmerno zmanjšanje pravic in delovnih pogojev delavca s krajšim delovnim časom (glej v tem smislu sodbi z dne 10. junija 2010, Bruno in drugi, C‑395/08 in C‑396/08, EU:C:2010:329, točka 65, in z dne 5. novembra 2014, Österreichischer Gewerkschaftsbund,C‑476/12, EU:C:2014:2332, točka 20).

44

V zvezi s tem je Sodišče že uporabilo načelo pro rata temporis za dajatve, povezane z delovnim razmerjem za krajši delovni čas. Tako je odločilo, da pravo Unije ne nasprotuje temu, da se v skladu s tem načelom izračunajo pokojnina (glej v tem smislu sodbo z dne 23. oktobra 2003, Schönheit in Becker, C‑4/02 in C‑5/02, EU:C:2003:583, točki 90 in 91), plačani letni dopust (glej v tem smislu sodbo z dne 22. aprila 2010, Zentralbetriebsrat der Landeskrankenhäuser Tirols,C‑486/08, EU:C:2010:215, točka 33) ali celo dodatek za vzdrževanega otroka, ki ga izplačuje delodajalec (glej v tem smislu sodbo z dne 5. novembra 2014, Österreichischer Gewerkschaftsbund,C‑476/12, EU:C:2014:2332, točka 25).

45

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da v zvezi z delavci s krajšim delovnim časom uporaba prilagoditve zgornje meje plačila, ki ga jamči sklad Fogasa, določene v členu 33(1) zakona o delovnih razmerjih, ki ustreza odstotnemu deležu časa dela, ki ga opravijo delavci s krajšim delovnim časom, v primerjavi s časom dela, ki ga opravijo delavci s polnim delovnim časom, ki opravljajo enako dejavnost, pomeni primerno uporabo načela pro rata temporis v smislu točke 2 določbe 4 Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom.

46

Kot sta namreč poudarili španska vlada in Evropska komisija v svojih pisnih stališčih, se z navedeno prilagoditvijo zagotovi enak najvišji znesek plačila neporavnanih terjatev delavcev na delovno uro od sklada Fogasa in s tem spodbudi enako obravnavanje (glej po analogiji sklep z dne 17. novembra 2015, Plaza Bravo,C‑137/15, EU:C:2015:771, točka 28).

47

To ugotovitev potrjuje dejstvo, da se na podlagi člena 33(5) zakona o delovnih razmerjih sklad Fogasa financira s prispevki, ki jih plačujejo delodajalci in katerih stopnja se uporabi za plače, ki so osnova za izračun prispevka za financiranje tveganj, ki jih krije nacionalni sistem socialne varnosti.

48

Ob upoštevanju teh preudarkov za zakonodajo iz spora o glavni stvari ni mogoče šteti, da v slabši položaj postavlja določeno kategorijo delavcev, v tem primeru delavce s krajšim delovnim časom in še toliko manj delavke. Zato je ni mogoče opredeliti kot „posredno diskriminatoren ukrep“ v smislu člena 2(1) in člena 4 Direktive 2006/54.

49

Na postavljeno vprašanje je treba torej odgovoriti, da je treba člen 2(1) in člen 4 Direktive 2006/54 razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki v zvezi z izplačilom plač in odpravnin – ki delavcem niso bile izplačane zaradi plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca – od odgovorne nacionalne institucije določa zgornjo mejo za to izplačilo za delavce s polnim delovnim časom, ki je za delavce s krajšim delovnim časom znižana sorazmerno s časom dela, ki ga ti opravijo, glede na čas dela, ki ga opravijo delavci s polnim delovnim časom.

50

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) sklenilo:

Člen 2(1) in člen 4 Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki v zvezi z izplačilom plač in odpravnin – ki delavcem niso bile izplačane zaradi plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca – od odgovorne nacionalne institucije določa zgornjo mejo za to izplačilo za delavce s polnim delovnim časom, ki je za delavce s krajšim delovnim časom znižana sorazmerno s časom dela, ki ga ti opravijo, glede na čas dela, ki ga opravijo delavci s polnim delovnim časom.