1.

Ali je s členom 147 Direktive Sveta 2006/112/ES (1) z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: Direktiva o DDV) združljiva praksa države članice, v skladu s katero se pojem „osebna prtljaga“, določen kot pojmovni element dobav blaga v korist tujih potnikov, oproščenih davka na dodatno vrednost, izenačuje s pojmom osebnih predmetov, ki je uporabljen v Konvenciji o carinskih olajšavah za potovanja, podpisani 4. junija 1954 v New Yorku, in njenem Dodatnem protokolu, in pojmom „prtljage“, opredeljenim v členu 1, točka 5, Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/2446 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o podrobnih pravilih v zvezi z nekaterimi določbami carinskega zakonika Unije?

2.

V primeru nikalnega odgovora na prejšnje vprašanje: kako je treba opredeliti pojem „osebna prtljaga“ iz člena 147 Direktive o DDV glede na to, da ga navedena direktiva ne opredeljuje? Ali je nacionalna praksa, v skladu s katero davčni organi države članice upoštevajo izključno „običajni pomen izrazov“, v skladu z določbami prava Unije?

3.

Ali je treba člena 146 in 147 Direktive o DDV razlagati tako, da je treba, če davčni zavezanec nima pravice do oprostitve dobav blaga v korist tujih potnikov v skladu s členom 147 navedene direktive, preučiti, odvisno od primera, ali je mogoče uporabiti oprostitev dobav blaga za izvoz v skladu s členom 146 iste direktive, čeprav se niso izvedle carinske formalnosti, določene v Carinskem zakoniku Unije in v delegirani zakonodaji?

4.

Če se na prejšnje vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je, če ni mogoče uporabiti oprostitve v korist tujih potnikov, transakcija lahko predmet oprostitve DDV iz naslova izvoza, ali se pravna transakcija opredeli kot dobava blaga za izvoz, ki je oproščena DDV, v nasprotju z namenom, ki ga je izrazila stranka ob oddaji naročila?

5.

V primeru pritrdilnega odgovora na tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje, ali je v primeru, kakršen je obravnavani v tej zadevi, v katerem je izdajatelj računa ob dobavi blaga vedel, da je bilo blago kupljeno z namenom preprodaje, vendar ga je tuji kupec kljub temu želel odnesti z ozemlja pod režimom tujih potnikov, zaradi česar je izdajatelj računa ravnal slaboverno, ko je izdal obrazec za zahtevek za vračilo davka, predviden za to v navedenem režimu, in ko je iz naslova oprostitve v korist tujih potnikov vrnil zaračunani davek na dodano vrednost, praksa države članice, v skladu s katero davčni organ zavrne vračilo davka, ki je bil nepravilno obračunan in plačan iz naslova dobav blaga v korist tujih potnikov, ne da bi take transakcije opredelil kot dobave blaga za izvoz in ne da bi izvedel ustrezni popravek, kljub temu da je nesporno, da je bilo blago odpeljano z Madžarske kot prtljaga potnikov, združljiva s členoma 146 in 147 Direktive o DDV ter načeloma davčne nevtralnosti in sorazmernosti, ki veljata v pravu Unije?