–

za Stichting Waternet F. E. Vermeulen in F. H. Oosterloo, advocaten,

–

za MG R. K. van der Brugge, advocaat,

–

za nizozemsko vlado K. Bulterman in C. S. Schillemans, agentki,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Vláčil in S. Šindelková, agenti,

–

za avstrijsko vlado A. Posch, agent,

–

za Evropsko komisijo N. Ruiz García, M. van Beek in C. Valero, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 9 Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 3, str. 319), člena 27 Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2011, L 304, str. 64) ter člena 5(5) in točke 29 Priloge I Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL 2005, L 149, str. 22).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Stichting Waternet, družbo za distribucijo vode, in MG, potrošnikom, glede tožbe za plačilo računov za porabo pitne vode, ki jo je dobavila ta družba.

3

V uvodni izjavi 16 Direktive 97/7 je navedeno:

„[…] ker tehnika pospeševanja prodaje, ki obsega tudi odpošiljanje izdelka ali zagotovitev storitve potrošniku proti plačilu, brez predhodne zahteve potrošnika ali njegovega izrecnega soglasja, ne more biti dovoljena, razen če gre za nadomestni izdelek ali drugo storitev“.

4

Člen 9 navedene direktive, naslovljen „Nenaročeno blago ali storitve“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za:

5

V uvodnih izjavah 14 in 60 Direktive 2011/83 je navedeno:

[…]

6

Člen 3 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 5 določa:

„Ta direktiva ne vpliva na nacionalno splošno pogodbeno pravo, kot so pravila o veljavnosti, obličnosti [sklepanju] ali učinku pogodbe, v kolikor vidiki splošnega pogodbenega prava niso urejeni s to direktivo.“

7

Člen 27 navedene direktive, naslovljen „Nenaročeno blago ali storitve“, določa:

„Potrošnik je oproščen obveznosti zagotoviti kakršno koli plačilo v primeru nenaročene dobave blaga, vode, plina, električne energije, daljinskega ogrevanja ali digitalne vsebine ali nenaročene izvedbe storitev, prepovedane v skladu s členom 5(5) in točko 29 Priloge I k Direktivi [2005/29]. Če se v takšnih primerih potrošnik na takšno nenaročeno dobavo blaga ali nenaročeno izvedbo storitev ne odzove, to ne pomeni, da je vanjo privolil.“

8

Člen 31 iste direktive, naslovljen „Razveljavitve“, v prvem odstavku določa:

„[…] Direktiva [97/7 se razveljavi] od 13. junija 2014.“

9

V uvodnih izjavah 6, od 6 do 18 in 23 Direktive 2005/29 je navedeno:

[…]

[…]

10

Člen 3 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, kakor je določeno v členu 5, pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z nekim izdelkom.

2.   Ta direktiva ne posega v pogodbeno pravo in zlasti ne posega v predpise o veljavnosti, sklenitvi ali učinkih pogodb.

[…]“

11

Člen 5(1) in (5) navedene direktive določa:

„1.   Nepoštene poslovne prakse so prepovedane.

[…]

5.   Priloga I vsebuje seznam poslovnih praks, ki se v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene. V vseh državah članicah se uporablja isti enotni seznam, ki se lahko spremeni samo s pregledom te direktive.“

12

Člen 8 Direktive 2005/29, naslovljen „Agresivne poslovne prakse“, določa:

„Poslovna praksa se šteje za agresivno, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile, ali nedopustnim vplivanjem bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.“

13

Člen 9 te direktive določa:

„Pri določanju, ali poslovna praksa uporablja nadlegovanje, prisilo, vključno z uporabo sile, ali nedopustno vplivanje, se upošteva:

14

V točki 29, ki je v delu z naslovom „Agresivne poslovne prakse“ Priloge I k navedeni direktivi, naslovljene „Poslovne prakse, ki veljajo v vseh okoliščinah za nepoštene“, je navedeno:

„Zahtevati takojšnje ali odloženo plačilo za izdelke ali vračilo ali hrambo izdelkov, ki jih je dobavil trgovec, vendar jih potrošnik ni naročil, razen če ni izdelek zamenjava, dobavljena v skladu s členom 7(3) Direktive [97/7] (nenaročeno blago ali storitve).“

15

Burgerlijk Wetboek (civilni zakonik, v nadaljevanju: BW) v različici, ki je veljala do 12. junija 2014, v členu 7:7(2) določa, da je pošiljka blaga fizični osebi, ki ne opravlja poklicne ali poslovne dejavnosti, ki ga ni naročila, z zahtevo po plačilu cene, vrnitvi ali hrambi tega blaga prepovedana. Če je tako blago kljub temu poslano, se smiselno uporablja člen 7:7(1) BW v različici, ki je veljala do 12. junija 2014, ki se nanaša na pravico do neodplačnega obdržanja blaga.

16

Člen 7:7(2) BW v različici, ki se je uporabljala od 13. junija 2014, določa, da za fizično osebo, ki deluje za namene, ki ne spadajo v okvir njene poslovne ali poklicne dejavnosti, ne nastane obveznost plačila v primeru nenaročene dobave blaga, finančnega produkta, vode, plina, elektrike, daljinskega ogrevanja ali digitalne vsebine, ki ni bila dobavljena na materialnem nosilcu, ne glede na to, ali je mogoče digitalno vsebino opredeliti in ali je to vsebino mogoče dejansko preveriti, ali v primeru nenaročene izvedbe storitve v smislu člena 193i(f) šeste knjige BW v različici, ki se uporablja od 13. junija 2014. To, da fizična oseba, ki deluje za namene, ki ne sodijo v okvir njene poslovne ali poklicne dejavnosti, v takem primeru nenaročene dobave blaga ali nenaročene izvedbe storitve ne odgovori, ne pomeni sprejema. Če je tako blago kljub temu poslano, se smiselno uporabi člen 7:7(1) BW v različici, ki se uporablja od 13. junija 2014, ki se nanaša na pravico do neodplačnega obdržanja blaga. Zadnjenavedena določba se uporablja ne glede na to, ali ima pošiljatelj zastopnika.

17

Člen 3 Wet houdende nieuwe bepalingen met betrekking tot de productie en distributie van drinkwater en de organisatie van de openbare drinkwatervoorziening (Drinkwaterwet) (zakon o novih določbah glede proizvodnje in distribucije vode ter organizacije javne oskrbe z vodo (zakon o pitni vodi)) z dne 18. julija 2009 (Stb. 2009, str. 370; v nadaljevanju: zakon o vodi) določa, da je za zagotovitev ustreznega in trajnostnega izvajanja javne oskrbe z vodo na določenem območju distribucije pristojen lastnik podjetja za distribucijo vode, ki mora v skladu s členom 8 tega zakona poskrbeti za distribucijo vode na navedenem območju distribucije.

18

V skladu s členom 5 navedenega zakona pristojni minister za vsako podjetje za distribucijo vode določi območje distribucije, za katero je lastnik tega podjetja pristojen in na katerem mora v skladu s členom 8 tega zakona poskrbeti za distribucijo vode.

19

Člen 8 zakona o vodi določa:

„1.   Lastnik podjetja za distribucijo vode mora na območju distribucije, ki mu je bilo dodeljeno, ponuditi priključitev vsakogar, ki za to zaprosi, na distribucijsko omrežje, ki ga upravlja.

2.   Lastnik podjetja za distribucijo vode mora znotraj območja distribucije, ki mu je bilo dodeljeno, tudi ponuditi oskrbo z vodo prek omrežja, ki ga upravlja, vsakomur, ki to zahteva.

3.   Lastnik podjetja za distribucijo vode uporablja razumne, pregledne in nediskriminatorne pogoje.

[…]“

20

Člen 9(1) tega zakona določa, da lastnik podjetja za distribucijo vode izvaja politiko preprečevanja prekinitve oskrbe malih uporabnikov z vodo. V skladu s členom 9(2) navedenega zakona pristojni minister določi podrobna pravila glede prekinitve oskrbe malih uporabnikov z vodo in glede preventivnih ukrepov, katerih namen je v največji možni meri preprečiti prekinitve oskrbe malih uporabnikov z vodo.

21

V skladu s členom 11 zakona o vodi lastnik podjetja za distribucijo vode uporablja pregledne in nediskriminatorne tarife, s katerimi se pokrijejo stroški.

22

Člen 12 tega zakona določa:

„1.   V proračunu podjetja za distribucijo vode je določeno, kako se v tarife prenesejo različni stroški, zlasti najvišji stroški kapitala, ki se lahko zaračunajo.

2.   Lastnik podjetja za distribucijo vode vsako leto pred 1. oktobrom pošlje [pristojnemu] ministru poročilo o stroških – zlasti o stroških kapitala – ki so bili v preteklem koledarskem letu preneseni v tarife oskrbe z vodo, in poslovni izid za zadevno leto. Poročilu mora biti priloženo mnenje brez pridržka, ki ga izda računovodja. Minister pošlje navedeno poročilo zgornjemu in spodnjemu domu [Staten‑Generaal (parlament)) pred koncem koledarskega leta.

3.   Če je iz poročila iz odstavka 2 razvidno, da je poslovni izid višji od stroškov kapitala, ugotovljenih za zadevno leto na podlagi člena 11(2), lastnik podjetja za distribucijo vode zagotovi, da se prekoračitev kompenzira pri določanju tarif za naslednje koledarsko leto.“

23

Člen 13 navedenega zakona določa:

„1.   V interesu javne oskrbe z vodo se s splošno odločbo uprave ali na podlagi take odločbe določijo druga podrobna pravila glede:

2.   Če zahteve iz določb člena 11 ali člena 12 ali iz podrobnih pravil, navedenih v odstavku 1, niso izpolnjene, lahko [pristojni] minister izda priporočilo lastniku podjetja za distribucijo vode. V priporočilu se navede, zakaj zahteve iz določb člena 11 ali člena 12 ali iz podrobnih pravil niso izpolnjene ter kako je treba spremeniti tarife, da bi bile te zahteve izpolnjene. V priporočilu se navede rok, v katerem je treba priporočilo upoštevati.“

24

Člen 2 Regeling van de Staatssecretaris van Infrastructuur en Milieu, nr. IENM/BSK‑2012/14677, houdende regels met betrekking tot het afsiluikers van kleinverbruikers van Drinkwater (Regeling afsluitbeleid voor kleinverbruikers van Drinkwater) (pravilnik državnega sekretarja za infrastrukturo in okolje št. IENM/BSK‑2012/14677 o ureditvi prekinitve oskrbe z vodo za male uporabnike)) z dne 17. aprila 2012 (Stcrt. 2012, št. 79649) določa:

„Lastnik podjetja za distribucijo vode ne sme prekiniti distribucije vode malemu uporabniku zaradi neplačila, dokler se ne izvede postopek iz členov 3 in 4.“

25

Člen 3 tega pravilnika, naslovljen „Pisni opomin“, določa:

„1.   Če se mali uporabnik ne odzove na prvo zahtevo za plačilo lastnika podjetja za distribucijo vode v določenem roku, mora navedeni lastnik zadevnemu malemu uporabniku v zvezi s tem poslati vsaj en pisni opomin.

2.   V zgoraj navedenem pisnem opominu lastnik podjetja za distribucijo vode:

26

Člen 4 tega pravilnika določa:

„Lastnik podjetja za distribucijo vode si prizadeva stopiti v stik z malim uporabnikom, da bi ga opozoril na možnosti, da se izogne zamudam pri plačilih, odpravi zamude pri plačilih in da pridobi dovoljenje v smislu člena 3(2)(b).“

27

Besluit houdende bepalingen inzake de productie en distributie van drinkwater en de organisatie van de openbare drinkwatervoorziening (Drinkwaterbesluit) (odlok o določbah glede proizvodnje in distribucije vode ter organizacije javne oskrbe z vodo (odlok o vodi)) z dne 23. maja 2011 (Stb. 2011, str. 293), sprejet na podlagi zakona o vodi, in Regeling van de Staatssecretaris van Infrastructuur en Milieu, nr. BJZ2011046947, houdende nadere regels met betrekking tot enige onderwerpen inzake de voorziening van drinkwater, warm tapwater en huishoudwater (Drinkwaterregeling) (pravilnik državnega sekretarja za infrastrukturo in okolje, št. BJZ2011046947 o nekaterih vidikih oskrbe s toplo vodo in vodo za gospodinjstva (pravilnik o vodi)) z dne 14. junija 2011 (Stcrt. 2011, str. 10842), vsebujeta podrobna pravila glede izračuna stroškov in določata, katere stroške je mogoče prenesti v ceno in kako. Pristojni minister skrbi za spoštovanje teh pravil. Podjetje za distribucijo vode vsako leto objavi seznam cen, ki se bodo uporabljale za distribucijo vode v naslednjem koledarskem letu, hkrati pa pojasni, kako se te cene izračunavajo na podlagi stroškov.

28

Stichting Waternet je družba za distribucijo vode, ki je izključno zadolžena za distribucijo pitne vode v občini Amsterdam (Nizozemska), kjer je stanovanje, v katerem od septembra 2012 prebiva MG.

29

Oseba MG družbe Stichting Waternet ni obvestila o svoji vselitvi v to stanovanje. Tudi prejšnji stanovalec ni prijavil izselitve in je še naprej plačeval račune za distribucijo vode za navedeno stanovanje do 1. januarja 2014. Stichting Waternet je 12. novembra 2014 osebi MG poslala dopis za dobrodošlico in ji 18. novembra 2014 poslala račune za distribucijo vode od 1. januarja 2014. Oseba MG ni plačala nobenega računa za obdobje od 1. januarja 2014 do 18. novembra 2016.

30

Družba Stichting Waternet je zato pri kantonrechter (okrajno sodišče, Nizozemska) vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se MG naloži plačilo zneska 283,79 EUR, povečanega za obresti po zakoniti obrestni meri, in stroškov ter, podredno, naj se izda dovoljenje za prekinitev oskrbe navedenega stanovanja z vodo. To sodišče je zavrnilo zahtevo družbe Stichting Waternet za plačilo z obrazložitvijo, da je dobava pitne vode pomenila „nenaročeno dobavo“ v smislu člena 7:7(2) BW v različici, ki se uporablja od 13. junija 2014. Ugodila pa je njenemu podrednemu predlogu pod pogojem, da oseba MG v štirinajstih dneh po vročitvi sodbe ne bi izrecno izrazila namena, da pristane na oskrbo z vodo. Oseba MG je z družbo Stichting Waternet 18. novembra 2016 sklenila pogodbo o oskrbi z vodo.

31

Družba Stichting Waternet je zoper sodbo kantonrechter (okrajno sodišče) vložila pritožbo pri Gerechtshof Amsterdam (pritožbeno sodišče v Amsterdamu, Nizozemska), ki jo je zavrnilo z obrazložitvijo, da ni bilo nobene pogodbe o oskrbi z vodo, sklenjene med strankama v postopku v glavni stvari za obdobje od 1. januarja 2014 do 18. novembra 2016, da dobava vode v tem obdobju pomeni „nenaročeno dobavo blaga“ v smislu člena 7:7(2) BW v različici, ki se je uporabljala od 13. junija 2014, in da to, da je oseba MG vodo porabila, ne more voditi do drugačne presoje.

32

Družba Stichting Waternet je nato pri predložitvenem sodišču, Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske), vložila kasacijsko pritožbo. To sodišče sprašuje, ali je ob upoštevanju trenutne prakse na Nizozemskem in nizozemske zakonodaje v zvezi z javno oskrbo z vodo mogoče šteti, da poslovna praksa družbe Stichting Waternet ne pomeni „nenaročene dobave“ pitne vode, ki je prepovedana s členom 5(5) Direktive 2005/29 in Prilogo I, točka 29, k tej direktivi ter s členom 9 Direktive 97/7 in členom 29 Direktive 2011/83.

33

Predložitveno sodišče najprej navaja, da se javna oskrba z vodo na Nizozemskem šteje za bistveno nalogo javne oblasti, zato v tem sektorju ne obstaja konkurenčen trg, tako da je vsaka družba za distribucijo vode, prvič, izključno pooblaščena za distribucijo vode na območju distribucije, ki ji je dodeljeno, in drugič, mora dati ponudbo za priključitev tistim, ki zanjo zaprosijo, ter ne sme prekiniti te oskrbe v stanovanju potrošnika zaradi neplačila. Poleg tega navedeno sodišče pojasnjuje, da morajo take družbe pod nadzorom javnih organov uporabljati pregledne in nediskriminatorne tarife, s katerimi se krijejo stroški.

34

Dalje, predložitveno sodišče poudarja, da naj bi povprečni potrošnik na Nizozemskem vedel, da je stanovanje, v katero se je vselil, priključeno na javno omrežje za distribucijo pitne vode in da dobava pitne vode ni brezplačna.

35

Nazadnje, to sodišče meni, da se zadeva iz postopka v glavni stvari razlikuje od zadev, v katerih je bila izdana sodba z dne 13. septembra 2018, Wind Tre in Vodafone Italia (C‑54/17 in C‑55/17, EU:C:2018:710), ker v zadevi v glavni stvari potrošnik ne more izbrati družbe za distribucijo vode, ki ga bo oskrbovala s pitno vodo, ker se račun za vodo izda šele, ko potrošnik vodo dejansko porabi, ker cena vode zgolj krije stroške, je pregledna in nediskriminatorna ter določena pod nadzorom javnih organov..

36

V teh okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

37

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati najprej, v bistvu sprašuje, ali člen 9 Direktive 97/7 in člen 27 Direktive 2011/83 v povezavi s členom 5(5) Direktive 2005/29 in Prilogo I, točka 29, k tej direktivi urejata sklepanje pogodb in ali ju je treba zlasti razlagati tako, da je, tudi če ni izrecnega soglasja potrošnika, mogoče šteti, da je med družbo za distribucijo vode in potrošnikom sklenjena pogodba.

38

Najprej je treba po eni strani opozoriti, da je bila Direktiva 97/7 v skladu s členom 31 Direktive 2011/83 s 13. junijem 2014 sicer res razveljavljena. Vendar je treba glede na obdobje, v katerem so nastala dejstva iz točk 28 in 29 te sodbe, za odgovor na drugo vprašanje upoštevati tako določbe Direktive 97/7 kot Direktive 2011/83.

39

Po drugi strani je to vprašanje upoštevno le, če pravno razmerje med družbo Stichting Waternet in MG ni v celoti urejeno z nacionalno zakonodajo, tako v zvezi z dobavo vode, ki jo opravi trgovec, kot v zvezi s stroški, povezanimi s to dobavo, ki jih ima potrošnik. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali je v postopku v glavni stvari ta pogoj izpolnjen.

40

Na prvem mestu je treba poudariti, da je cilj Direktive 97/7 varstvo potrošnikov pri pogodbah, sklenjenih na daljavo, in zlasti opredelitev obsega obveznosti, ki jih morajo trgovci izpolniti glede informacij, ki jih je treba sporočiti potrošnikom, in njihove pravice do odstopa od pogodbe. Ta direktiva pa ne zajema pravil v zvezi sklepanjem pogodb na daljavo.

41

Na drugem mestu je treba navesti, da je iz člena 3(5) Direktive 2011/83 jasno razvidno, da ta direktiva ne vpliva na nacionalno splošno pogodbeno pravo, kot so pravila o veljavnosti, sklepanju ali učinku pogodbe, če vidiki splošnega pogodbenega prava niso urejeni s to direktivo. Iz uvodne izjave 14 Direktive 2011/83 je razvidno tudi, da ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalno pravo, ki ureja sklenitev ali veljavnost pogodbe, na primer v primeru odsotnosti soglasja.

42

Na tretjem mestu člen 3(2) Direktive 2005/29 določa, da ta direktiva ne posega v pogodbeno pravo in zlasti ne posega v predpise o veljavnosti, sklepanju ali učinkih pogodb.

43

V obravnavanem primeru se predložitveno sodišče sprašuje, ali člen 9 Direktive 97/7 in člen 27 Direktive 2011/83 v povezavi s členom 5(5) Direktive 2005/29 in Prilogo I, točka 29, k tej direktivi urejata sklepanje pogodb.

44

V zvezi s tem je treba pojasniti, da se te določbe nanašajo na učinke morebitne ugotovitve obstoja „nenaročene dobave“, ker je njihov namen, prvič, prepovedati poslovno prakso take dobave v skladu s členom 5(5) Direktive 2005/29 in Prilogo I, točka 29, k tej direktivi, in drugič, potrošnika v primeru „nenaročene dobave“ oprostiti vsakršne obveznosti protidajatve.

45

Iz preudarkov, navedenih v točkah od 40 do 42 in 44 te sodbe, tako izhaja, da splošni vidiki pogodbenega prava niso harmonizirani na ravni Unije, zato so sklepanje, sklenitev in veljavnost pogodb urejeni z nacionalnim pravom. Zato mora predložitveno sodišče ob upoštevanju nizozemskega prava ugotoviti, ali je, tudi če ni izrecnega soglasja potrošnika, mogoče šteti, da je bila med družbo za distribucijo vode in potrošnikom sklenjena pogodba.

46

Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da člen 9 Direktive 97/7 in člen 27 Direktive 2011/83 v povezavi s členom 5(5) Direktive 2005/29 in Prilogo I, točka 29, k tej direktivi ne urejata sklepanja pogodb, zato mora predložitveno sodišče v skladu z nacionalno ureditvijo presoditi, ali je, tudi če ni izrecnega soglasja potrošnika, mogoče šteti, da je bila med družbo za distribucijo vode in potrošnikom sklenjena pogodba.

47

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba pojem „nenaročeno blago ali storitve“ v smislu Priloge I, točka 29, k Direktivi 2005/29 razlagati tako, da vključuje poslovno prakso, ki zajema ohranjanje priključka na javno omrežje za distribucijo pitne vode ob vselitvi potrošnika v stanovanje, ki je pred tem že bilo naseljeno, če ta potrošnik tega ne zahteva.

48

Najprej je treba opozoriti, da je, kot je bilo že ugotovljeno v točki 39 te sodbe, odgovor na prvo vprašanje upošteven le, če pravnega razmerja med družbo Stichting Waternet in MG ne ureja v celoti nacionalna zakonodaja, tako glede dobave vode s strani trgovca kot tudi stroškov, povezanih s to dobavo, ki jih ima potrošnik, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

49

Če to ne drži, je treba preučiti, ali poslovna praksa, kot je praksa oskrbe s pitno vodo iz postopka v glavni stvari, spada na področje uporabe Direktive 2005/29.

50

Člen 1 te direktive v povezavi z njeno uvodno izjavo 23 med drugim določa, da je namen te direktive prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga in doseči visoko raven varstva potrošnikov s približevanjem zakonov in drugih predpisov držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, ki škodijo ekonomskim interesom potrošnikov.

51

Nacionalna zakonodaja torej spada na področje uporabe navedene direktive le, če se z njo uresničujejo cilji, povezani z varstvom potrošnikov (glej v tem smislu sklep z dne 4. oktobra 2012, Pelckmans Turnhout, C‑559/11, neobjavljen, EU:C:2012:615, točka 20).

52

V zvezi s tem je treba poudariti, da cilji nacionalne zakonodaje iz postopka v glavni stvari niso jasno razvidni niti iz predložitvene odločbe niti iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče. V teh okoliščinah mora predložitveno sodišče preveriti, ali praksa družbe Stichting Waternet izhaja iz uporabe nacionalnih določb, katerih namen je varstvo ekonomskih interesov potrošnikov, in torej spada na področje uporabe Direktive 2005/29, ali pa je njen namen, nasprotno, varovati le druge javne interese, kot je javno zdravje. Le če bi po mnenju predložitvenega sodišča praksa družbe Stichting Waternet glede na prejšnjo točko te sodbe spadala na področje uporabe Direktive 2005/29, bi moralo to preveriti, ali ta praksa pomeni „nenaročeno blago ali storitve“.

53

Glede pojma „nenaročeno blago ali storitve“ točka 29 Priloge I k Direktivi 2005/29 določa, da v kategorijo agresivnih poslovnih praks, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene, spada med drugim „[z]ahtevati takojšnje ali odloženo plačilo za izdelke […], ki jih je dobavil trgovec, vendar jih potrošnik ni naročil […] (nenaročeno blago ali storitve).“

54

Tako „nenaročeno blago ali storitve“ v smislu te točke 29 pomeni med drugim ravnanje trgovca, ki od potrošnika zahteva plačilo storitve, ki je bila opravljena za tega potrošnika, ne da bi ta to zahteval (sodbi z dne 13. septembra 2018, Wind Tre in Vodafone Italia, C‑54/17 in C‑55/17, EU:C:2018:710, točka 43, in z dne 5. decembra 2019, EVN Bulgaria Toplofikatsia in Toplofikatsia Sofia, C‑708/17 in C‑725/17, EU:C:2019:1049, točka 64).

55

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v členu 8 Direktive 2005/29 pojem „agresivna poslovna praksa“ opredeljen med drugim kot dejanje, ki bistveno zmanjša ali bi utegnilo bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom. Iz tega izhaja, da mora naročilo neke storitve odražati svobodno izbiro potrošnika. To zlasti pomeni, da mora biti informacija, ki jo trgovec posreduje potrošniku, jasna in ustrezna (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2018, Wind Tre in Vodafone Italia, C‑54/17 in C‑55/17, EU:C:2018:710, točka 45).

56

Sodišče je tudi presodilo, da je cena za potrošnika načeloma odločilen element, kadar mora ta sprejeti odločitev o poslu, zato jo je treba šteti za informacijo, ki je potrebna, da se potrošniku omogoči, da sprejme tako odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev (sodba z dne 13. septembra 2018, Wind Tre in Vodafone Italia, C‑54/17 in C‑55/17, EU:C:2018:710, točka 47).

57

Poleg tega je pri razlagi določb Direktive 2005/29 pojem potrošnika ključnega pomena. V skladu z uvodno izjavo 18 ta direktiva kot merilo postavlja povprečnega potrošnika, ki je razumno obveščen, pozoren in pazljiv, ob upoštevanju družbenih, kulturnih in jezikovnih dejavnikov (sodba z dne 13. septembra 2018, Wind Tre in Vodafone Italia, C‑54/17 in C‑55/17, EU:C:2018:710, točka 51 in navedena sodna praksa). V skladu s to isto uvodno izjavo 18 mora predložitveno sodišče opredeliti tipično reakcijo povprečnega potrošnika v danem primeru.

58

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da mora družba za distribucijo vode iz postopka v glavni stvari zagotavljati storitev oskrbe z vodo, ki je ni mogoče prekiniti zaradi neplačila potrošnika, dokler mu ni poslano pisno opozorilo in dokler si ta družba ne prizadeva z njim vzpostaviti osebnega stika.

59

Predložitveno sodišče v zvezi z zaračunavanjem vode pojasnjuje, da je za nastanek stroškov potrebno voljno ravnanje potrošnika s porabo vode. Poleg tega mora vsaka družba za distribucijo vode pod nadzorom javnih organov uporabljati tarife, s katerimi se krijejo stroški ter ki so pregledne, nediskriminatorne in sorazmerne s porabo vode.

60

Predložitveno sodišče navaja tudi, da povprečni potrošnik na Nizozemskem, ki živi v stanovanju, ki je bilo pred tem že naseljeno, ve, da to stanovanje ostane priključeno na javno omrežje za distribucijo pitne vode in da je dobava vode plačljiva.

61

Zaradi teh okoliščin se zadeva iz postopka v glavni stvari razlikuje od zadev, v katerih je bila izdana sodba z dne 13. septembra 2018, Wind Tre in Vodafone Italia (C‑54/17 in C‑55/17, EU:C:2018:710, točki 49 in 56). Sodišče je namreč v tej sodbi razsodilo, da ni pomembno, da je bilo za uporabo zadevnih storitev v nekaterih primerih potrebno zavestno ravnanje potrošnika, in ugotovilo obstoj „nenaročenega blaga ali storitev“ v smislu točke 29 Priloge I k Direktivi 2005/29, ker potrošniki v teh zadevah niso dobili ustreznih informacij glede nekaterih opravljenih storitev in stroškov teh storitev.

62

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba pojem „nenaročeno blago ali storitve“ v smislu točke 29 Priloge I k Direktivi 2005/29 razlagati tako, da – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – ne vključuje poslovne prakse družbe za distribucijo pitne vode, ki zajema ohranjanje priključka na javno omrežje za distribucijo vode ob vselitvi potrošnika v stanovanje, ki je bilo pred tem že naseljeno, kadar potrošnik nima možnosti izbire izvajalca te storitve, kadar ta izvajalec zaračunava cene, s katerimi se krijejo stroški ter ki so pregledne in nediskriminatorne, glede na porabo vode, in kadar navedeni potrošnik ve, da je navedeno stanovanje priključeno na javno omrežje za distribucijo pitne vode in da je dobava vode plačljiva.

63

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: