–

za romunsko vlado E. Gane, A. Wellman in A. Rotăreanu, agentke,

–

za Evropsko komisijo L. Nicolae in M. van Beek, agenta,

1

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2, točki 1 in 2, ter členov 3, 5 in 6 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381) in člena 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo BX in Unitatea Administrativ Teritorială D. (teritorialna in upravna enota D., Romunija) (v nadaljevanju: uprava občine D.) glede plačila osebi BX za čas udeležbe na poklicnem usposabljanju v okviru njene pogodbe o zaposlitvi.

3

Člen 1 Direktive 2003/88, naslovljen „Namen in področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta direktiva določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa.“

4

Člen 2 te direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]“

5

Člen 13 Direktive (EU) 2019/1152 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih v Evropski uniji (UL 2019, L 186, str. 105) določa:

„Države članice zagotovijo, da se v primerih, ko mora delodajalec delavcu na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava ali kolektivnih pogodb zagotoviti usposabljanje, ki delavcu omogoča opravljanje dela, za katerega je zaposlen, tako usposabljanje delavcu zagotovi brezplačno in se šteje kot delovni čas ter, kadar je mogoče, poteka med delovnim časom.“

6

Člen 111 Codul muncii (zakonik o delovnih razmerjih) določa:

„Delovni čas pomeni vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z določbami pogodbe o zaposlitvi, določbami kolektivne delovne pogodbe, ki se uporablja, in/ali določbami veljavne zakonodaje.“

7

Člen 112(1) tega zakonika določa, da je redni delovni čas za delavce, ki delajo polni delovni čas, 40 ur na teden, in sicer 8 ur na dan.

8

Člen 120 navedenega zakonika, ki se nanaša na pravno opredelitev in pogoje nadurnega dela, določa:

„1.   Delo, ki se opravi izven rednega tedenskega delovnega časa, določenega v členu 112, se šteje za nadurno delo.

2.   Nadurno delo se ne sme opravljati brez soglasja delavca, razen v primerih višje sile ali zaradi nujnih nalog, opravljenih, da bi se preprečile nesreče ali odpravile posledice nesreče.“

9

Člen 196 zakonika o delovnih razmerjih, ki se nanaša na ureditev poklicnega usposabljanja, določa:

„1.   Do udeležbe na poklicnem usposabljanju lahko pride na pobudo delodajalca ali delavca.

2.   Delodajalec in delavec soglasno v aneksu k pogodbi o zaposlitvi določita, kako se bo poklicno usposabljanje konkretno izvajalo, svoje pravice in obveznosti, trajanje poklicnega usposabljanja in vsa druga s tem povezana vprašanja, vključno s pogodbenimi obveznostmi delavca do delodajalca, ki je kril stroške poklicnega usposabljanja.“

10

Člen 197 tega zakonika, ki se nanaša na stroške poklicnega usposabljanja in na pravice delavca, določa:

„1.   Kadar do udeležbe na tečaju ali poklicnem usposabljanju pride na pobudo delodajalca, delodajalec krije vse stroške te udeležbe.

2.   Delavec je v času udeležbe na tečaju ali poklicnem usposabljanju v skladu z odstavkom 1 upravičen do celotnega plačila.

3.   Čas udeležbe delavca na tečaju ali poklicnem usposabljanju v skladu z odstavkom 1 se upošteva pri delovni dobi na njegovem delovnem mestu, pri čemer se ta čas šteje za obdobje, za katero se plačajo prispevki v državni sistem socialne varnosti“.

11

V skladu s členom 2(1) ordin nr. 96 pentru aprobarea Criteriilor de performanță privind constituirea, încadrarea și dotarea serviciilor voluntare și a serviciilor private pentru situații de urgență (odlok št. 96 o odobritvi meril uspešnosti za vzpostavitev in razvrstitev prostovoljnih in zasebnih služb za nujne primere in zagotavljanje sredstev tem službam) z dne 14. junija 2016 (Monitorul Oficial al României, št. 469 z dne 23. junija 2016), v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: odlok št. 96/2016), morajo lokalna uprava, vodje gospodarskih subjektov/institucij, ki morajo vzpostaviti prostovoljne ali zasebne službe za nujne primere, odvisno od primera, ter vodje zasebnih služb za nujne primere, ustanovljenih kot družbe, ki zagotavljajo storitve, zagotoviti uporabo tega odloka.

12

Člen 9(1)(j) meril uspešnosti za vzpostavitev in razvrstitev prostovoljnih in zasebnih služb za nujne primere in zagotavljanje sredstev tem službam, kot so bila odobrena z odlokom št. 96/2016 (v nadaljevanju: merila uspešnosti), določa:

„Za izdajo uradnega mnenja o vzpostavitvi prostovoljne ali zasebne službe se, odvisno od primera, predložijo te listine:

[…]

[…]“

13

V skladu s členom 14(1)(a) meril uspešnosti je vodja službe del posebnih delovnih mest v prostovoljnih in zasebnih službah.

14

Člen 17 meril uspešnosti določa:

„Zaposleni na posebnih delovnih mestih iz člena 14(1) in tisti, ki so zaposleni na delovnem mestu vodje službe in hkrati na delovnem mestu vodje specializirane ekipe, morajo imeti posebno poklicno kvalifikacijo ali posebna poklicna znanja, potrjena v skladu z veljavnimi predpisi.“

15

Iz člena 28(a) meril uspešnosti izhaja, da mora vodja prostovoljne službe imeti uradno mnenje Inspectorat (inšpekcija) pristojnega oddelka v skladu z vzorcem iz priloge št. 4 k odloku št. 96/2016.

16

Člen 50(1) Ordonanța Guvernului României nr. 129/2000 privind formarea profesională a adulților (uredba romunske vlade št. 129/2000 o poklicnem usposabljanju odraslih) z dne 31. avgusta 2000 v ponovno objavljeni različici (Monitorul Oficial al României, št. 110 z dne 13. februarja 2014) določa:

„Delavec prejme plačilo, ki je določeno v skladu s pogodbo o zaposlitvi in ustreza njegovemu rednemu delovnemu času, za čas svoje udeležbe na programu poklicnega usposabljanja, ki ga plača delodajalec.“

17

Oseba BX je zaposlena pri upravi občine D. v prostovoljni službi za nujne primere. Delovno mesto, navedeno v njeni pogodbi o zaposlitvi, je „vodja oddelka za preprečevanje (poklicni gasilec) 541101 v skladu s klasifikacijo poklicev v Romuniji“. Oseba BX je zaposlena za polni delovni čas, in sicer 8 ur na dan in 40 ur na teden.

18

Oseba BX je za pridobitev uradnega mnenja, navedenega v členu 28(a) meril uspešnosti, ki je nujni pogoj za organizacijo in opravljanje dejavnosti javne službe iz postopka v glavni stvari, od svojega delodajalca prejela navodilo, naj se udeleži 160-urnega poklicnega usposabljanja. To usposabljanje je bilo opravljeno marca in aprila 2017 na podlagi pogodbe o poklicnem usposabljanju, ki jo je uprava občine D. podpisala s podjetjem za poklicno usposabljanje in v kateri je bila oseba BX končni prejemnik. Navedeno usposabljanje je potekalo v prostorih tega podjetja, od ponedeljka do petka od 15. do 20. ure, ob sobotah od 13. do 18. ure in ob nedeljah od 13. do 19. ure. Nazadnje, oseba BX se je od vseh ur usposabljanja 124 ur udeležila izven rednega delovnega časa.

19

Oseba BX je zoper upravo občine D. pri Tribunalul Vaslui (okrožno sodišče v Vasluiju, Romunija) vložila tožbo, s katero je med drugim predlagala, naj se tej upravi naloži, da teh 124 ur plača kot nadure.

20

Oseba BX je po zavrnitvi svojega zahtevka vložila pritožbo pri Curtea de Apel Iaşi (višje sodišče v Iaşiju, Romunija), ki je predložitveno sodišče.

21

Navedeno sodišče poudarja, najprej, da je plačilo delavca sicer vprašanje nacionalnega prava, vendar je rešitev spora o glavni stvari vseeno odvisna od predhodnega vprašanja, ali je treba čas, ki ga je tožeča stranka v postopku v glavni stvari porabila za poklicno usposabljanje, opravljeno na zahtevo delodajalca, na sedežu ponudnika poklicnih storitev in izven rednega delovnega časa, opredeliti kot delovni čas ali kot čas počitka v smislu člena 2 Direktive 2003/88.

22

V zvezi s tem predložitveno sodišče pojasnjuje, da iz romunske zakonodaje, kot jo razlagajo nacionalna sodišča, izhaja, da se čas, porabljen za poklicno usposabljanje, ne upošteva pri izračunu delovnega časa delavca, tako da je ta upravičen le do plačila, ki ustreza rednemu delovnemu času, ne glede na trajanje poklicnega usposabljanja in čas, porabljen zanj.

23

Predložitveno sodišče navaja, da je v skladu s sodno prakso Sodišča opredelitev „delovnega časa“ v smislu Direktive 2003/88 kot časa prisotnosti delavca odvisna od obveznosti tega delavca, da je na razpolago svojemu delodajalcu. Odločilni dejavnik v zvezi s tem naj bi bil ta, da mora biti delavec fizično navzoč na kraju, ki ga določi delodajalec, in da mora biti tam delodajalcu na razpolago, da bi lahko takoj opravil ustrezne naloge, če bi bilo to potrebno.

24

Ker naj bi bilo iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je možnost, da delavci brez večjih omejitev upravljajo svoj čas in da se posvečajo lastnim interesom, element, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da zadevno časovno obdobje ni delovni čas v smislu Direktive 2003/88, naj bi bilo treba ugotoviti, da čas, porabljen za poklicno usposabljanje na zahtevo delodajalca, pomeni delovni čas.

25

Kljub temu naj taka ugotovitev ne bi bila jasno razvidna iz sodne prakse, ki izhaja zlasti iz sodbe z dne 9. julija 2015, Komisija/Irska (C‑87/14, EU:C:2015:449), v kateri naj bi Sodišče ugotovilo, da čas za usposabljanje zdravnikov nekonzultantov, zaposlenih v bolnišnici, ki se je obravnaval v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, ne izpolnjuje zahtev za opredelitev delovnega časa v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2003/88.

26

Predložitveno sodišče vseeno meni, da v obravnavani zadevi ni dvoma, da udeležba tožeče stranke v postopku v glavni stvari na poklicnem usposabljanju na pobudo delodajalca izven delovnega časa v občini, ki ni občina stalnega prebivališča, za to, da bi tožeča stranka pridobila uradno mnenje, potrebno za organizacijo in opravljanje javne službe iz postopka v glavni stvari, pomeni poseg v polno in svobodno uresničevanje pravice do počitka, saj za zadevno osebo veljajo omejitve, ki z geografskega in časovnega vidika izhajajo iz potrebe po udeležbi na poklicnem usposabljanju. Tako naj ne bi bilo mogoče šteti, da čas, porabljen za poklicno usposabljanje, izpolnjuje zahteve glede opredelitve „časa počitka“ v smislu člena 2, točka 2, Direktive 2003/88, kot se razlaga v sodni praksi Sodišča.

27

Nazadnje, predložitveno sodišče navaja člen 13 Direktive 2019/1152, iz katerega naj bi izhajalo, da zakonodajalec Unije kot delovni čas opredeljuje čas, ki ga delavec porabi za usposabljanje za opravljanje dela, za katero je zaposlen. Vendar naj se ta direktiva ratione temporis ne bi uporabljala za spor o glavni stvari.

28

Navedeno sodišče dodaja, da bi bilo treba – če čas, porabljen za usposabljanje delavca, ne bi bil zajet s pojmom delovni čas v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2003/88 – ugotoviti, da člen 2, točka 2, ter členi 3, 5 in 6 te direktive, ki se nanašajo na dnevni počitek, tedenski počitek in najdaljši tedenski delovni čas, ter člen 31(2) Listine, v skladu s katerim ima vsak delavec med drugim pravico do omejenega delovnega časa ter do dnevnega in tedenskega počitka, nasprotujejo vsakršnemu posegu v svobodno razpolaganje delavca s časom dnevnega in tedenskega počitka, vključno z nalogami, ki so manj pomembne, podporne oziroma dodatne glede na delo, kot so tiste naloge, kot v obravnavni zadevi, ki vključujejo udeležbo na poklicnem usposabljanju.

29

Navedeno sodišče pa meni, da se v skladu z romunsko zakonodajo udeležba na poklicnem usposabljanju med rednim delovnim časom sicer šteje za obdobje, za katero se plačajo prispevki v državni sistem socialne varnosti, upošteva pri delovni dobi na delovnem mestu in delavcu omogoča, da prejme ustrezno plačilo, vendar ta zakonodaja ne ureja položaja, v katerem poklicno usposabljanje poteka izven rednega delovnega časa, in delodajalcu ne nalaga nikakršne obveznosti glede časa, ko se usposabljanje izvaja, niti nikakršne omejitve glede upoštevanja tedenskega delovnega časa. Predložitveno sodišče se torej sprašuje, ali te določbe nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki sicer za delavca določa obveznost poklicnega usposabljanja, vendar njegovemu delodajalcu ne nalaga, da upošteva čas počitka delavca v zvezi s časom udeležbe na tem usposabljanju.

30

V teh okoliščinah je Curtea de Apel Iaşi (višje sodišče v Iaşiju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

31

Najprej je treba ugotoviti, da se spor o glavni stvari nanaša na plačilo, za katero delavec trdi, da je do njega upravičen iz naslova časa poklicnega usposabljanja, ki ga je moral opraviti po navodilu delodajalca.

32

Vendar iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je Direktiva 2003/88, razen posebnega primera iz člena 7(1) te direktive v zvezi s plačanim letnim dopustom, omejena na urejanje nekaterih vidikov organizacije delovnega časa, da se zagotovi zaščita varnosti in zdravja delavcev, tako da se načeloma ne uporablja za plačilo delavcev (sodba z dne 9. marca 2021, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, EU:C:2021:182, točka 57 in navedena sodna praksa).

33

Ker pa je, kot navaja predložitveno sodišče, v okviru spora o glavni stvari vprašanje plačila za čas udeležbe tožeče stranke v postopku v glavni stvari na poklicnem usposabljanju odvisno od opredelitve tega časa kot „delovnega časa“ ali „časa počitka“ v smislu Direktive 2003/88, je treba na postavljeni vprašanji, ki se nanašata na to opredelitev, odgovoriti.

34

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2, točka 1, Direktive 2003/88 razlagati tako, da čas udeležbe delavca na poklicnem usposabljanju, ki mu ga naloži njegov delodajalec in poteka zunaj njegovega običajnega kraja opravljanja dela, in sicer v prostorih ponudnika storitev usposabljanja, in med katerim ne opravlja rednih nalog, pomeni delovni čas v smislu te določbe.

35

V zvezi s tem je treba na prvem mestu opozoriti, da je namen Direktive 2003/88 določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj, ki se nanašajo predvsem na trajanje delovnega časa. Namen te harmonizacije na ravni Unije na področju organizacije delovnega časa je zagotoviti boljšo zaščito varnosti in zdravja delavcev, tako da se jim zagotovi pravica do minimalnega počitka, predvsem dnevnega in tedenskega, in do primernih odmorov ter da se določi zgornja meja tedenskega delovnega časa (sodba z dne 9. marca 2021, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, EU:C:2021:182, točka 25 in navedena sodna praksa).

36

Različne zahteve, ki jih Direktiva 2003/88 določa na področju najdaljšega delovnega časa in minimalnega časa počitka, spadajo v okvir pravil socialnega prava Unije posebnega pomena, ki morajo biti zagotovljena vsakemu delavcu in katerih spoštovanje ne sme biti pogojeno z razlogi izključno ekonomske narave. Navedena direktiva z uvedbo pravice vsakega delavca do omejenega najdaljšega delovnega časa ter do dnevnega in tedenskega počitka podrobneje opredeljuje temeljno pravico, ki je izrecno določena v členu 31(2) Listine, zato je treba to direktivo razlagati ob upoštevanju tega člena 31(2). Iz tega zlasti izhaja, da se določbe Direktive 2003/88 ne smejo razlagati ozko, tako da bi bilo to v škodo pravic, ki jih ima delavec na podlagi te direktive (sodba z dne 9. marca 2021, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, EU:C:2021:182, točki 26 in 27 ter navedena sodna praksa).

37

Na drugem mestu je treba navesti, da je v členu 2, točka 1, Direktive 2003/88 pojem „delovni čas“ opredeljen kot „vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti“. V skladu s členom 2, točka 2, te direktive je pojem „čas počitka“ opredeljen negativno, in sicer kot vsak čas, ki ni delovni čas.

38

Pojma „delovni čas“ in „čas počitka“ se torej medsebojno izključujeta. Čas poklicnega usposabljanja delavca je treba za namene uporabe Direktive 2003/88 zato opredeliti bodisi kot „delovni čas“ bodisi kot „čas počitka“, saj ta direktiva ne določa vmesne kategorije (glej po analogiji sodbo z dne 9. marca 2021, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, EU:C:2021:182, točka 29 in navedena sodna praksa).

39

Poleg tega sta pojma „delovni čas“ in „čas počitka“ pojma prava Unije, ki ju je treba opredeliti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive 2003/88. Samo s tako avtonomno razlago je namreč mogoče zagotoviti polno učinkovitost te direktive in enotno uporabo teh pojmov v vseh državah članicah (sodba z dne 9. marca 2021, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, EU:C:2021:182, točka 30 in navedena sodna praksa).

40

V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da je odločilni dejavnik za to, da bi se štelo, da so podani značilni elementi pojma „delovni čas“ v smislu Direktive 2003/88, to, da mora biti delavec fizično navzoč na kraju, ki ga določi delodajalec, in da mora biti tam delodajalcu na razpolago, da bi lahko takoj opravil ustrezne naloge, če bi bilo to potrebno (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2021, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, EU:C:2021:182, točka 33).

41

V tem okviru je treba kraj opravljanja dela razumeti kot vsak kraj, na katerem mora delavec opravljati naloge po navodilih delodajalca, tudi če ta kraj ni lokacija, na kateri običajno opravlja svoje delo (sodba z dne 9. marca 2021, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, EU:C:2021:182, točka 34).

42

Kadar tako delavec od delodajalca prejme navodilo, naj se udeleži poklicnega usposabljanja, da bi lahko opravljal svoje naloge, in je poleg tega ta delodajalec sam podpisal pogodbo o poklicnem usposabljanju s podjetjem, ki mora to usposabljanje zagotoviti, je treba ugotoviti, da je ta delavec v času poklicnega usposabljanja svojemu delodajalcu na razpolago v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2003/88.

43

Poudariti je treba, da v zvezi s tem ni upoštevna okoliščina, da v obravnavani zadevi obveznost osebe BX, da se udeleži poklicnega usposabljanja, izhaja iz nacionalne ureditve, ker je bila, kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, prvič, oseba BX že zaposlena pri upravi občine D. na delovnem mestu, za katero se je zahtevalo poklicno usposabljanje, in drugič, ker je ta uprava morala osebi BX naložiti, naj se tega usposabljanja udeleži, da bi jo lahko obdržala na njenem delovnem mestu.

44

Prav tako ni upoštevna okoliščina, ki jo poudarja predložitveno sodišče, da poklicno usposabljanje v celoti ali deloma poteka izven rednega delovnega časa, saj Direktiva 2003/88 za namene pojma „delovni čas“ ne razlikuje med tem, ali je čas, določen za to usposabljanje, v okviru rednega delovnega časa ali ne (glej po analogiji sodbo z dne 3. oktobra 2000, Simap, C‑303/98, EU:C:2000:528, točka 51).

45

Poleg tega to, da zadevno poklicno usposabljanje ne poteka na običajnem kraju opravljanja dela delavca, temveč v prostorih podjetja, ki opravlja storitve usposabljanja, ne spremeni dejstva, da mora biti tako delavec – kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 41 te sodbe – fizično navzoč na kraju, ki ga določi delodajalec, zato v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 40 te sodbe, to ne preprečuje, da se zadevni čas poklicnega usposabljanja opredeli kot „delovni čas“ v smislu Direktive 2003/88.

46

Nazadnje, to, da je delo, ki ga delavec opravlja v času poklicnega usposabljanja, ločeno od dela, ki ga delavec opravlja v okviru rednih nalog, prav tako ni ovira za to, da se ta čas opredeli kot delovni čas, če se delavec poklicnega usposabljanja udeleži na pobudo delodajalca in če zato za delavca v okviru navedenega usposabljanja veljajo navodila tega delodajalca.

47

Dodati je treba, da tako podano razlago potrjujeta cilj Direktive 2003/88, naveden v točki 35 te sodbe, in sodna praksa, navedena v točki 36 te sodbe, v skladu s katero se določbe Direktive 2003/88 ne smejo razlagati ozko, tako da bi bilo to v škodo pravic, ki jih ima delavec na podlagi te direktive. Razlaga pojma „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, te direktive, ki ne bi omogočala vključitve časa udeležbe delavca na poklicnem usposabljanju, do katere pride na pobudo delodajalca, bi namreč temu delodajalcu omogočila, da delavcu, ki je v delovnem razmerju šibkejša stranka (glej v tem smislu sodbi z dne 14. maja 2019, CCOO, C‑55/18, EU:C:2019:402, točka 44, in z dne 17. marca 2021, Academia de Studii Economice din Bucureşti, C‑585/19, EU:C:2021:210, točka 51), naloži obveznost usposabljanja izven rednega delovnega časa v škodo pravice delavca do ustreznega počitka.

48

Glede na te elemente je razvidno, da je treba čas poklicnega usposabljanja osebe BX šteti za delovni čas v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2003/88, kar pa mora vseeno preveriti predložitveno sodišče.

49

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 2, točka 1, Direktive 2003/88 razlagati tako, da čas udeležbe delavca na poklicnem usposabljanju, ki mu ga naloži njegov delodajalec in ki poteka zunaj njegovega običajnega kraja opravljanja dela, in sicer v prostorih ponudnika storitev usposabljanja, ter med katerim ta delavec ne opravlja rednih nalog, pomeni „delovni čas“ v smislu te določbe.

50

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

51

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

Člen 2, točka 1, Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa je treba razlagati tako, da čas udeležbe delavca na poklicnem usposabljanju, ki mu ga naloži njegov delodajalec in ki poteka zunaj njegovega običajnega kraja opravljanja dela, in sicer v prostorih ponudnika storitev usposabljanja, ter med katerim ta delavec ne opravlja rednih nalog, pomeni „delovni čas“ v smislu te določbe.