–

za A. B. in B. B. R. Kokalj, odvetnik,

–

za slovensko vlado J. Morela, agentka,

–

za Evropsko komisijo M. Heller in B. Rous Demiri, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 15(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med A. B. in B. B., fizičnima osebama s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ter Personal Exchange International Limited (v nadaljevanju: PEI), gospodarsko družbo s sedežem na Malti, glede zneska, ki naj bi ga družba PEI zasegla v okviru pogodbe za igranje pokra, sklenjene na spletu.

3

Uredba št. 44/2001 je bila razveljavljena z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1). Vendar se zadnjenavedena uredba, razen nekaterih njenih določb, na podlagi člena 81 te uredbe uporablja šele od 10. januarja 2015. Zato se ob upoštevanju časa nastanka dejstev v sporu o glavni stvari za ta spor še vedno uporablja Uredba št. 44/2001.

4

V uvodnih izjavah od 11 do 13 Uredbe št. 44/2001 je bilo navedeno:

5

Člen 2(1) te uredbe iz oddelka 1, naslovljenega „Splošne določbe“ in umeščenega v poglavje II te uredbe, je določal:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

6

Člen 3(1) te uredbe iz navedenega oddelka 1 je določal:

„Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 tega poglavja.“

7

Člen 5, točka 1(a), iste uredbe iz oddelka 2, naslovljenega „Posebna pristojnost“ in umeščenega v poglavje II te uredbe, je določal:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

8

Člen 15 Uredbe št. 44/2001 iz oddelka 4, naslovljenega „Pristojnost za potrošniške pogodbe“ in umeščenega v poglavje II te uredbe, je določal:

„1.   V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 4 in v peto točko člena 5:

[…]“

9

Člen 16(1) te uredbe iz navedenega oddelka 4 je določal:

„Potrošnik lahko sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči v državi članici, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče.“

10

Člen 17 navedene uredbe iz istega oddelka 4 je določal:

„Odstopanje od določb tega oddelka je mogoče samo po dogovoru:

11

Družba PEI, ki ponuja storitve spletnih iger na srečo prek spletnega mesta www.mybet.com, svojo poslovno dejavnost usmerja med drugim tudi v Slovenijo.

12

Oseba B. B. je na tem spletnem mestu odprla uporabniški račun in je ob tem morala sprejeti splošne pogoje poslovanja, ki jih je enostransko pripravila družba PEI – v katerih je bilo med drugim določeno, da so za odločanje o morebitnih sporih v zvezi s pogodbenimi razmerji pristojna sodišča Republike Malte – ne da bi ta oseba lahko vplivala na pripravo teh pogojev poslovanja ali jih morda naknadno spremenila.

13

Iz predložitvenega sklepa je razvidno, da je oseba B. B. v obdobju od 31. marca 2010 do 10. maja 2011 z igranjem pokra na navedenem spletnem mestu priigrala približno 227.000 EUR. Družba PEI je 10. maja 2011 račun osebe B. B. blokirala, ta znesek pa zasegla, ker naj bi oseba B. B. s tem, da je odprla dodaten uporabniški račun, za katerega naj bi uporabila ime in podatke osebe A. B., kršila pravila igre, ki jih je določila družba PEI.

14

Oseba B. B. je maja 2013 pri slovenskih sodiščih prve stopnje zoper družbo PEI vložila tožbo, s katero je predlagala, naj ji ta družba navedeni znesek izplača.

15

Oseba B. B. je pristojnost slovenskih sodišč utemeljila s trditvijo, da ima status potrošnika, ki naj bi ji v skladu s členom 16(1) Uredbe št. 44/2001 omogočal, da sproži postopek pred sodiščem kraja, kjer ima stalno prebivališče.

16

Družba PEI je predlagala, naj se navedena tožba zavrže, pri čemer je trdila, da slovenska sodišča niso pristojna za odločanje v sporu o glavni stvari. Ker naj bi bila oseba B. B. profesionalni igralec pokra, zaradi česar naj ne bi bila upravičena do varstva, ki je zagotovljeno potrošnikom, naj bi bila za odločanje v sporu o glavni stvari pristojna le sodišča Republike Malte, na ozemlju katere ima družba PEI sedež.

17

Slovensko sodišče prve stopnje je, prvič, priznalo pristojnost slovenskih sodišč glede na kraj stalnega prebivališča osebe B. B., ker je presodilo, da je ta ob odprtju uporabniškega računa na spletnem mestu družbe PEI delovala kot potrošnik, in drugič, tožbi osebe B. B. ugodilo.

18

Družba PEI je zoper sodbo slovenskega sodišča prve stopnje vložila pritožbo pri slovenskem pritožbenem sodišču, ki je to sodbo potrdilo. Družba PEI je zato pri predložitvenem sodišču, Vrhovnem sodišču (Slovenija), vložila revizijo. Postopek pred tem sodiščem se nanaša le na osebo B. B., ker je bil postopek v zvezi z osebo A. B. pravnomočno končan.

19

Predložitveno sodišče, ki se sprašuje, ali so za odločanje v sporu o glavni stvari ob upoštevanju stalnega prebivališča osebe B. B. pristojna slovenska sodišča ali pa so glede na sedež družbe PEI pristojna malteška sodišča, meni, da je odgovor na to vprašanje odvisen od tega, ali je mogoče šteti, da je oseba B. B. z družbo PEI sklenila pogodbo kot „potrošnik […] za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti“, v smislu člena 15(1) Uredbe št. 44/2001.

20

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, na eni strani, da je oseba B. B. morala sprejeti splošne pogoje poslovanja, ki jih je enostransko pripravila družba PEI, tako da je bila ta oseba gospodarsko šibkejša in pravno manj izkušena kot njena sopogodbenica, da svoje dejavnosti kot igralec pokra ni uradno registrirala kot poklicne dejavnosti, da je tretjim osebam ni ponujala kot plačljivo storitev in da ni imela sponzorjev. Na drugi strani pa naj bi se oseba B. B. od leta 2008 preživljala z dobitki od iger pokra in naj bi poker igrala v povprečju devet ur na delovni dan.

21

Poleg tega naj jezikovna razlaga člena 15(1) Uredbe št. 44/2001 ne bi bila nedvoumna, saj naj bi nekatere jezikovne različice te določbe vsebovale dodatne elemente v zvezi s pojmom „poklicna dejavnost“, ki bi lahko pripeljali do različnih razlag, kot sta izraz v angleškem jeziku „trade“, ki se nanaša na izmenjevanje dobrin oziroma storitev, ali izraz v slovenskem jeziku „pridobitna dejavnost“, ki nakazuje na tehnični in ekonomski vidik pritoka denarnih sredstev v smislu pridobivanja materialnih dobrin.

22

V teh okoliščinah je Vrhovno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba prvi odstavek 15. člena Uredbe 44/2001 razlagati tako, da se kot pogodba, ki jo sklene potrošnik za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove pridobitne ali poklicne dejavnosti, šteje tudi pogodba za igranje spletne igre pokra, ki jo sklene posameznik preko spleta na daljavo s tujo prirediteljico spletnih iger in pod njenimi Splošnimi pogoji poslovanja, pri čemer se posameznik več let preživlja s tako pridobljenim dohodkom oziroma zaslužkom od igranja pokra, čeprav tovrstne dejavnosti nima uradno registrirane in je tudi sicer drugim na trgu ne ponuja kot plačljivo storitev?“

23

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15(1) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da fizična oseba s stalnim prebivališčem v državi članici, ki je na eni strani z družbo s sedežem v drugi državi članici sklenila pogodbo za igranje pokra na spletu, ki vsebuje splošne pogoje poslovanja, ki jih določi ta družba, na drugi strani pa take dejavnosti ni niti uradno registrirala niti je ni ponujala tretjim osebam kot plačljivo storitev, izgubi status „potrošnika“ v smislu te določbe, kadar ta oseba to igro igra mnogo ur na dan in iz te igre prejema velike dobitke.

24

Najprej je treba opozoriti, da člen 15(1) te uredbe pomeni odstopanje od splošnega pravila o pristojnosti iz člena 2(1) navedene uredbe, ki daje pristojnost sodiščem države članice, na ozemlju katere ima tožena stranka stalno prebivališče, in od pravila o posebni pristojnosti za zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji iz člena 5, točka 1, iste uredbe, v skladu s katerim je pristojno sodišče kraja izpolnitve zadevne obveznosti. Zato je treba ta člen 15(1) nujno razlagati ozko, kar pomeni, da ni mogoča razlaga, ki bi presegala primere, ki so izrecno določeni v navedeni uredbi (sodbi z dne 14. marca 2013, Česká spořitelna, C‑419/11, EU:C:2013:165, točka 26, in z dne 25. januarja 2018, Schrems, C‑498/16, EU:C:2018:37, točka 27).

25

Nato je treba navesti, da se člen 15(1) Uredbe št. 44/2001 uporabi, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer, prvič, da ima ena pogodbena stranka status potrošnika, ki ravna za namen, za katerega se šteje, da je zunaj njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, drugič, da je bila pogodba med takim potrošnikom in subjektom, ki dejavnost opravlja poklicno, dejansko sklenjena in, tretjič, da ta pogodba spada v eno od kategorij iz odstavka 1, točke od (a) do (c), navedenega člena 15. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, tako da če eden od treh pogojev ni izpolnjen, pristojnosti ni mogoče določiti na podlagi pravil, ki veljajo za potrošniške pogodbe (sodba z dne 23. decembra 2015, Hobohm, C‑297/14, EU:C:2015:844, točka 24 in navedena sodna praksa).

26

V obravnavanem primeru se postavljeno vprašanje, kot je razvidno iz predložitvenega sklepa, nanaša na prvega od navedenih treh pogojev, ker se želi z njim izvedeti, ali ima oseba B. B. status „potrošnika“, ki ravna za namen, za katerega se šteje, da je zunaj njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti.

27

Glede razlik, ki po mnenju predložitvenega sodišča obstajajo v nekaterih jezikovnih različicah člena 15(1) Uredbe št. 44/2001, ker so med drugim v slovenski različici pojmu „poklicna dejavnost“ dodani še drugi elementi, je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso formulacija določbe prava Unije, ki se uporablja v eni od jezikovnih različic, ne more uporabiti kot edina podlaga za razlago te določbe oziroma ne more imeti v zvezi s tem prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami. Nujnost enotne uporabe in zato enotne razlage akta Unije namreč izključuje, da bi se ta akt obravnaval ločeno v eni od svojih različic, ter zahteva, da ga je treba razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (sodba z dne 8. junija 2017, Sharda Europe, C‑293/16, EU:C:2017:430, točka 21 in navedena sodna praksa).

28

V tem okviru je Sodišče pojasnilo, da je treba pojem „potrošnik“ v smislu členov od 15 do 17 Uredbe št. 44/2001 razlagati avtonomno, pri tem pa se je treba opreti predvsem na sistematiko in cilje navedene uredbe, da se zagotovi njena enotna uporaba v vseh državah članicah (sodba z dne 6. septembra 2012, Mühlleitner, C‑190/11, EU:C:2012:542, točka 28 in navedena sodna praksa).

29

Poleg tega je treba glede na to, da pravila o pristojnosti, določena v navedenih členih od 15 do 17, pomenijo odstopanje, ta pojem razlagati ozko, s sklicevanjem na položaj zadevne osebe v okviru dane pogodbe v povezavi z naravo in namenom te pogodbe, ne pa na subjektivni položaj te osebe, saj je isto osebo v okviru nekaterih transakcij mogoče šteti za potrošnika, v okviru drugih pa za gospodarski subjekt (glej v tem smislu sodbo z dne 25. januarja 2018, Schrems, C‑498/16, EU:C:2018:37, točki 27 in 29 ter navedena sodna praksa).

30

Sodišče je iz tega sklepalo, da posebna ureditev, ki jo navedena uredba določa na področju varstva potrošnika, ki se šteje za šibkejšo stranko, velja samo za pogodbe, ki so sklenjene zunaj in neodvisno od kakršne koli poklicne dejavnosti ali namena, z edinim ciljem, da se zadovoljijo potrebe zasebne potrošnje posameznika, medtem ko tako varstvo ni upravičeno v primeru pogodbe, katere cilj je poklicna dejavnost (sodba z dne 25. januarja 2018, Schrems, C‑498/16, EU:C:2018:37, točka 30 in navedena sodna praksa).

31

Iz tega sledi, da se pravila o posebni pristojnosti iz členov od 15 do 17 Uredbe št. 44/2001 načeloma uporabljajo samo v primeru, v katerem je med strankama sklenjena pogodba za uporabo zadevnega blaga ali zadevne storitve za namen, ki ni poklicni (sodba z dne 25. januarja 2018, Schrems, C‑498/16, EU:C:2018:37, točka 31 in navedena sodna praksa).

32

Vprašanje, ali se lahko fizični osebi zavrne status „potrošnika“ v smislu člena 15(1) Uredbe št. 44/2001 zaradi dejavnikov, kot so veliki zneski, priigrani v okviru iger pokra, ki tej osebi omogočajo, da se s temi dobitki preživlja, znanje, ki ga ima navedena oseba, in rednost dejavnosti, je treba preučiti glede na te preudarke.

33

Na prvem mestu je treba v zvezi z okoliščino, ki jo je navedlo predložitveno sodišče, in sicer da dobitki od iger pokra v obravnavani zadevi osebi B. B. omogočajo, da se od leta 2008 z njimi preživlja, poudariti, da področje uporabe členov od 15 do 17 te uredbe ni omejeno na posebej določene zneske (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2019, Petruchová, C‑208/18, EU:C:2019:825, točka 50 in navedena sodna praksa).

34

Iz tega sledi, da okoliščina, da je oseba B. B. po sklenitvi pogodbe z družbo PEI z igrami pokra priigrala velike zneske, sama po sebi ni odločilen element za to, da se ta oseba opredeli oziroma ne opredeli kot „potrošnik“ v smislu Uredbe št. 44/2001.

35

Če bi bilo namreč treba člene od 15 do 17 te uredbe razlagati tako, da se ne uporabljajo za pogodbe o opravljanju storitev, ki omogočajo velike zaslužke, posameznik ne bi mogel – ker ta uredba ne določa praga, nad katerim se znesek, povezan s pogodbo o opravljanju storitev, šteje za velik – vedeti, ali bo upravičen do varstva, ki ga zagotavljajo te določbe, kar bi bilo v nasprotju z voljo zakonodajalca Unije, izraženo v uvodni izjavi 11 navedene uredbe, v skladu s katero morajo biti pravila o pristojnosti čimbolj predvidljiva (glej po analogiji sodbo z dne 3. oktobra 2019, Petruchová, C‑208/18, EU:C:2019:825, točka 51).

36

Nujnost zagotovitve predvidljivosti pravil o pristojnosti je posebej pomembna v okviru igre pokra, ki je igra na srečo, pri kateri obstajata tako tveganje izgube vloženih zneskov kot možnost zaslužka velikih zneskov. Tako ne bi bilo združljivo s tem ciljem, ki mu sledi Uredba št. 44/2001, da bi se sodna pristojnost določala glede na priigrani ali izgubljeni znesek.

37

Na drugem mestu je družba PEI navedla, da je osebi B. B. pridobitev velikih zneskov od iger pokra delno omogočilo njeno znanje.

38

V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da je pojem „potrošnik“ v smislu člena 15(1) Uredbe št. 44/2001, ki je opredeljen kot nasprotje pojma „gospodarski subjekt“, objektiven in neodvisen od znanja in informacij, ki jih zadevna oseba dejansko ima (glej v tem smislu sodbo z dne 25. januarja 2018, Schrems, C‑498/16, EU:C:2018:37, točka 39 in navedena sodna praksa).

39

Če pa bi bil status potrošnika odvisen od znanja in informacij, ki jih ima pogodbena stranka na nekem področju, in ne od tega, ali je cilj pogodbe, ki jo je sklenila, zadovoljiti njene osebne potrebe, bi to pomenilo, da je pogodbena stranka opredeljena kot potrošnik glede na svoj subjektivni položaj. Vendar je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 29 te sodbe, status osebe kot „potrošnika“ preučiti le glede na položaj te osebe v določeni pogodbi, ob upoštevanju narave in cilja te pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2019, Petruchová, C‑208/18, EU:C:2019:825, točka 56).

40

Zato znanje posameznika na področju, na katero spada sklenjena pogodba, temu posamezniku ne odvzema statusa „potrošnika“ v smislu člena 15(1) Uredbe št. 44/2001 (glej v tem smislu sodbo z dne 25. januarja 2018, Schrems, C‑498/16, EU:C:2018:37, točka 39).

41

Na tretjem mestu, glede razvoja pogodbenega razmerja med osebo B. B. in družbo PEI iz sodne prakse Sodišča izhaja, kot je bilo navedeno v točki 29 te sodbe, da se je treba za ugotovitev, ali ima oseba status „potrošnika“, opreti na položaj te osebe v določeni pogodbi v povezavi z naravo in namenom te pogodbe.

42

V zvezi s tem mora predložitveno sodišče upoštevati morebiten nadaljnji razvoj uporabe dolgotrajnih storitev, ki jih zagotavlja družba PEI. Uporabnik takih storitev bi se namreč lahko skliceval na status „potrošnika“ le, če pretežno nepoklicna uporaba teh storitev, za katero je prvotno sklenil pogodbo, pozneje ni postala pretežno poklicna (glej v tem smislu sodbo z dne 25. januarja 2018, Schrems, C‑498/16, EU:C:2018:37, točki 37 in 38).

43

Na četrtem mestu, glede rednosti, s katero je oseba B. B. igrala spletni poker, je iz predložitvenega sklepa razvidno, da je ta oseba tej igri posvetila povprečno devet ur na delovni dan.

44

Čeprav je treba pojme iz Uredbe št. 44/2001, zlasti tiste iz člena 15(1) te uredbe, razlagati samostojno, s sklicevanjem predvsem na sistematiko in cilje navedene uredbe, da se zagotovi njena enotna uporaba v vseh državah članicah, kot je bilo opozorjeno v točki 28 te sodbe, je treba za zagotovitev spoštovanja ciljev, ki jim sledi zakonodajalec Unije na področju potrošniških pogodb, in doslednosti prava Unije upoštevati tudi pojem „potrošnik“ iz drugih predpisov prava Unije (sodba z dne 25. januarja 2018, Schrems, C‑498/16, EU:C:2018:37, točka 28).

45

V zvezi s tem je Sodišče v okviru razlage Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL 2005, L 149, str. 22) in Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2011, L 304, str. 64) razsodilo, da je rednost dejavnosti lahko element, ki ga je – drugače kot pri pojmu „potrošnik“ – treba upoštevati za opredelitev kot „trgovec“ (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2018, Kamenova, C‑105/17, EU:C:2018:808, točki 37 in 38).

46

Vendar je na eni strani rednost dejavnosti eden od elementov, ki jih je treba upoštevati, in sama po sebi ne določa, kako je treba fizično osebo opredeliti glede na pojem „trgovec“ (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2018, Kamenova, C‑105/17, EU:C:2018:808, točka 39).

47

Predvsem pa se, na drugi strani, dejavnost, ki se obravnava v okviru spora o glavni stvari, razlikuje od dejavnosti iz zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 4. oktobra 2018, Kamenova (C‑105/17, EU:C:2018:808), ker se je ta zadeva nanašala na prodajo blaga.

48

Čeprav se namreč postopek v glavni stvari nanaša na dejavnost, ki jo je mogoče opredeliti kot redno, pa ta dejavnost ne pomeni prodaje blaga niti opravljanja storitev, kot navaja predložitveno sodišče. Iz navedb tega sodišča je namreč razvidno, da oseba B. B. tretjim osebam ne ponuja storitev, povezanih z dejavnostjo igranja pokra, in da te dejavnosti ni uradno registrirala.

49

V teh okoliščinah mora zato predložitveno sodišče preveriti, ali je oseba B. B. glede na vse dejanske okoliščine postopka v glavni stvari res delovala zunaj in neodvisno od kakršne koli poklicne dejavnosti, in iz tega izpeljati posledice glede opredelitve te osebe kot „potrošnika“ v smislu člena 15(1) Uredbe št. 44/2001. Za to opredelitev elementi, kot so znesek dobitkov zadevne osebe od iger pokra, njeno morebitno znanje ali veščine in rednost njene dejavnosti kot igralec pokra, kot taki ne povzročijo, da ta oseba izgubi status „potrošnika“ v smislu te določbe.

50

Glede na zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 15(1) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da fizična oseba s stalnim prebivališčem v državi članici, ki je na eni strani z družbo s sedežem v drugi državi članici sklenila pogodbo za igranje pokra na spletu, ki vsebuje splošne pogoje poslovanja, ki jih določi ta družba, na drugi strani pa take dejavnosti ni niti uradno registrirala niti je ni ponujala tretjim osebam kot plačljivo storitev, ne izgubi statusa „potrošnika“ v smislu te določbe, tudi če ta oseba to igro igra mnogo ur na dan, ima o njej obsežno znanje in iz te igre prejema velike dobitke.

51

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:

Člen 15(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da fizična oseba s stalnim prebivališčem v državi članici, ki je na eni strani z družbo s sedežem v drugi državi članici sklenila pogodbo za igranje pokra na spletu, ki vsebuje splošne pogoje poslovanja, ki jih določi ta družba, na drugi strani pa take dejavnosti ni niti uradno registrirala niti je ni ponujala tretjim osebam kot plačljivo storitev, ne izgubi statusa „potrošnika“ v smislu te določbe, tudi če ta oseba to igro igra mnogo ur na dan, ima o njej obsežno znanje in iz te igre prejema velike dobitke.