Zadeva C‑673/19

M in drugi

proti

Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid
in
T

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Raad van State (Nizozemska))

Sodba Sodišča (peti senat) z dne 24. februarja 2021

„Predhodno odločanje – Azil in priseljevanje – Direktiva 2008/115/ES – Členi 3, 4, 6 in 15 – Begunec, ki nezakonito prebiva na ozemlju države članice – Pridržanje z namenom predaje drugi državi članici – Status begunca v tej drugi državi članici – Načelo nevračanja – Neobstoj odločbe o vrnitvi – Možnost uporabe Direktive 2008/115“

Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Direktiva 2008/115 – Državljani, ki imajo dovoljenje za prebivanje ali drugo dovoljenje, ki jim daje pravico do prebivanja, ki ga je izdala druga država članica – Državljani, ki jim je priznana mednarodna zaščita v drugi državi članici – Nespoštovanje obveznosti odhoda v to državo članico – Načelo nevračanja – Nemožnost sprejetja odločbe o vrnitvi zoper navedene državljane zaradi neobstoja kraja vrnitve – Pridržanje zaradi predaje v drugo državo članico – Dopustnost – Omejitev – Spoštovanje temeljnih pravic

(Direktiva 2008/115 Evropskega parlamenta in Sveta, členi 3, 4, 6 in 15)

(Glej točke od 32 do 35, od 38 do 42 in od 45 do 48 ter izrek.)
Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Direktiva 2008/115 – Predmet – Popolna harmonizacija nacionalnih pravil o prebivanju tujcev – Izključitev

(Direktiva 2008/115 Evropskega parlamenta in Sveta)

(Glej točki 43 in 44.)

Povzetek

Trije državljani tretjih držav, M, A in T, so na Nizozemskem vložili prošnje za mednarodno zaščito, čeprav so že imeli status begunca v drugih državah članicah, in sicer v Bolgariji, Španiji in Nemčiji. Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (državni sekretar za pravosodje in varnost, Nizozemska) je zato njihove prošnje zavrnil. Potem ko je ugotovil, da so nezakonito prebivali na nizozemskem ozemlju, jim je odredil, naj se nemudoma vrnejo v te države članice. Ker zadevne osebe te odredbe niso izpolnile, so bile pridržane in nato prisilno premeščene v zadevne države članice.

Osebe M, A in T so vložile tožbe pri rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu, Nizozemska). Trdijo, da je bilo njihovo pridržanje, ker pred tem ni bila sprejeta odločba o vrnitvi v smislu Direktive o vračanju ( 1 ), nezakonito. Zato zahtevajo odškodnino za škodo, ki jim je s tem nastala. Tožbi oseb M in A sta bili sicer zavrnjeni, oseba T pa je s tožbo uspela. Osebi M in A sta nato vložili pritožbo pri Raad van State (državni svet, Nizozemska), državni sekretar za pravosodje in varnost pa je enako storil v zadevi proti osebi T.

V teh okoliščinah se je to sodišče odločilo, da Sodišču postavi vprašanje, ali Direktiva o vračanju ( 2 ) nasprotuje temu, da država članica državljana tretje države, ki nezakonito prebiva na njenem ozemlju, pridrži, da bi izvedla prisilno premestitev tega državljana v drugo državo članico, v kateri ima ta državljan status begunca, če ta državljan ni izpolnil odredbe, naj odide v to drugo državo članico, in če zoper njega ni mogoče sprejeti odločbe o vrnitvi. Sodišče s sodbo na to vprašanje odgovarja nikalno.

Presoja Sodišča

Sodišče je, da je prišlo do tega sklepa, na prvem mestu opozorilo, da mora biti v skladu z Direktivo o vračanju zoper vsakega nezakonito prebivajočega državljana tretje države načeloma sprejeta odločba o vrnitvi. ( 3 ) V tej odločbi mora biti opredeljena tretja država, v katero je treba zadevno osebo odstraniti, in sicer izvorna država te osebe ali država tranzita ali tretja država, v katero se navedeni državljan odloči prostovoljno vrniti in ki ga je pripravljena sprejeti na svoje ozemlje. ( 4 ) Z odstopanjem od tega, če ima nezakonito prebivajoči državljan tretje države dovoljenje za prebivanje v drugi državi članici, mu je treba dovoliti, da se nemudoma vrne v to državo članico, ne pa zoper njega takoj sprejeti odločbo o vrnitvi. ( 5 ) Vendar mora država članica, v kateri ta državljan nezakonito prebiva – če ta državljan zavrne odhod v zadevno državo članico ali če se njegov takojšnji odhod zahteva iz razlogov javnega reda ali nacionalne varnosti – zoper njega torej sprejeti odločbo o vrnitvi.

Na drugem mestu pa je Sodišče poudarilo, da je bilo v obravnavani zadevi za nizozemske organe pravno nemogoče sprejeti odločbo o vrnitvi zoper zadevne osebe po tem, ko so te zavrnile odhod v države članice, ki so jim priznale status begunca. Nobena od tretjih držav, na katere se nanaša Direktiva o vračanju, ( 6 ) namreč v obravnavanem primeru ne more pomeniti kraja vrnitve. Zadevnih oseb zlasti zaradi njihovega statusa begunca ni mogoče vrniti v njihove izvorne države, saj bi se sicer kršilo načelo nevračanja. To načelo, ki je zagotovljeno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, ( 7 ) pa morajo države članice spoštovati pri izvajanju Direktive o vračanju. ( 8 ) Sodišče poleg tega ugotavlja, da v takih okoliščinah noben predpis ali postopek, določen s to direktivo, ne omogoča odstranitve teh državljanov, čeprav ti nezakonito prebivajo na ozemlju države članice.

Na tretjem mestu je Sodišče opozorilo, da namen direktive o vračanju ni harmonizacija predpisov držav članic o prebivanju tujcev v celoti. Njen namen zlasti ni določiti posledice nezakonitega prebivanja državljana tretje države, glede katerega ni mogoče sprejeti nobene odločbe o vrnitvi v tretjo državo, na ozemlju države članice, zlasti kadar – kot v obravnavanem primeru – ta nemožnost izhaja iz uporabe načela nevračanja. Tako v takem položaju odločitev države članice o prisilni premestitvi tega državljana v državo članico, ki mu je priznala status begunca, ni urejena s skupnimi standardi in postopki, uvedenimi z Direktivo o vračanju. Ta odločitev ne spada na področje uporabe te direktive, temveč zgolj v izvajanje pristojnosti te države članice na področju nezakonitega priseljevanja. Posledično enako velja za pridržanje tega državljana, ki je odrejeno, da bi se zagotovila njegova predaja v zadevno državo članico. Vendar pa je Sodišče pojasnilo, da morajo biti ob tej prisilni premestitvi in tem pridržanju spoštovane temeljne pravice, zlasti tiste, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ( 9 ), ter Konvencija o statusu beguncev ( 10 ).

( 1 ) Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL 2008, L 348, str. 98, v nadaljevanju: Direktiva o vračanju).

( 2 ) Glej natančneje člene 3, 4, 6 in 15 Direktive o vračanju.

( 3 ) Glej člen 6(1) Direktive o vračanju.

( 4 ) Glej člen 3, točka 3, Direktive o vračanju.

( 5 ) Glej člen 6(2) Direktive o vračanju.

( 6 ) Glej člen 3, točka 3, Direktive o vračanju.

( 7 ) Glej člen 18 in člen 19(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

( 8 ) Glej člen 5 Direktive o vračanju.

( 9 ) Konvencija, podpisana v Rimu 4. novembra 1950.

( 10 ) Konvencija, podpisana v Ženevi 28. julija 1951.