Zadeva C‑603/19

Kazenski postopek

proti

TG
in
UF

(predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Špecializovaný trestný súd)

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 1. oktobra 2020

„Predhodno odločanje – Zaščita finančnih interesov Evropske unije – Člen 325 PDEU – Kazenski postopek v zvezi s kršitvami na področju goljufij pri dodelitvi nepovratnih sredstev, ki se delno financirajo iz proračuna Evropske unije – Nacionalno pravo, na podlagi katerega državni organi ne morejo izterjati nepovratnih sredstev iz naslova povračila s kršitvami povzročene škode v kazenskem postopku“

Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Minimalni standardi na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj – Direktiva 2012/29 – Področje uporabe ratione personae – Pravne osebe in državni organi – Izključitev

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2012/29, člena 1(1) in 2(1))

(Glej točke od 44 do 46 in točko 1 izreka.)
Lastna sredstva Evropske unije – Varstvo finančnih interesov Unije – Boj proti goljufijam in drugim protipravnim ravnanjem – Obveznost držav članic, da uvedejo učinkovite in odvračilne sankcije – Goljufija pri dodelitvi nepovratnih sredstev, ki se delno financirajo iz proračuna Unije – Nacionalni kazenski postopek, v katerem država ne more zahtevati povračila škode, ki ji je bila povzročena s kaznivim dejanjem – Dopustnost na podlagi člena 325 PDEU – Zahteva – Obstoj učinkovitih postopkov v nacionalnem pravu, s katerimi je mogoče izterjati neupravičeno prejeta sredstva iz proračuna Unije

(člen 325 PDEU)

(Glej točke od 54 do 56, od 58 do 62 ter točko 2 izreka.)

Povzetek

Úrad špeciálnej prokuratúry Generálnej prokuratúry Slovenskej republiky (urad specializiranega državnega tožilstva Slovaške republike) je začel kazenski postopek proti dvema fizičnima osebama (v nadaljevanju: obdolženca) zaradi dejanj, ki bi lahko pomenila goljufijo pri dodelitvi nepovratnih sredstev, ki se delno financirajo iz proračuna Unije. Kaznivo dejanje naj bi bila izvršeno v okviru dveh javnih razpisov, ki ju je slovaška uprava objavila za oddajo vlog za nepovratna sredstva za podporo ustvarjanju delovnih mest za invalidne osebe.

Obdolženca sta ustanovila več gospodarskih družb, v katerih sta delovala kot družbenika in poslovodji, ki so prejela nepovratna sredstva v skupnem znesku 654.588,34 EUR, od tega 279.272,18 EUR iz proračuna Unije. Obdolženca sta po izplačilu navedenih nepovratnih sredstev svoje deleže v zadevnih družbah prenesla na tretjo osebo, nato pa so navedene družbe prenehale opravljati vsakršno dejavnost. Ko se je kazenski postopek zoper njiju začel, naj premoženja družb, ki naj bi bile po uradni dolžnosti izbrisane iz sodnega registra, ne bi bilo več v njihovih prostorih. V obdobju izplačila nepovratnih sredstev naj bi bile v zadevnih gospodarskih družbah zaposlene invalidne osebe, vendar naj te s svojim delom ne bi prispevale k ciljem, navedenim v vlogah za nepovratna sredstva.

Zoper obdolženca kot družbenika in poslovodji teh družb je bil pri predložitvenem sodišču, in sicer Špecializovaný trestný súd (specializirano kazensko sodišče, Slovaška), uveden kazenski postopek. Úrady práce, sociálnych vecí a rodiny (uradi direktorata za delo, socialne zadeve in družino), ki so bili v postopku v glavni stvari oškodovani, so med preiskovalnim postopkom od obdolžencev zahtevali plačilo odškodnine v višini dejansko izplačanih nepovratnih sredstev.

Vendar predložitveno sodišče meni, da država v skladu s sodno prakso Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike) – ki se je v kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, in goljufij pri dodelitvi nepovratnih sredstev, že uporabila – na podlagi nacionalnih določb v kazenskem postopku ne more zahtevati povračila škode, ki ji je bila povzročena. Predložitveno sodišče meni, da bi uporaba te sodne prakse v zadevi v glavni stvari državi lahko preprečila zahtevati odškodnino za škodo, povzročeno z goljufijami. V upravnem postopku, ki je prav tako določen s slovaškim pravom, naj bi bilo povračilo neupravičeno izplačanih nepovratnih sredstev mogoče zahtevati le od njihovega prejemnika. Ker gre v obravnavanem primeru za gospodarske družbe, ki nimajo več nikakršnega premoženja in ki so bile izbrisane iz sodnega registra, naj v tem postopku ne bi bilo mogoče izterjati neupravičeno izplačanih nepovratnih sredstev.

Predložitveno sodišče je Sodišču predložilo več vprašanj za predhodno odločanje, ki se nanašajo zlasti na člen 325 PDEU, ki v odstavku 1 določa, da morajo države članice za boj proti nezakonitim dejanjem, ki škodijo finančnim interesom Unije, sprejeti ukrepe, ki delujejo svarilno, so učinkoviti in enakovredni tistim, ki so bili sprejeti na nacionalni ravni za preprečevanje goljufij, ki škodijo interesom zadevne države članice. Natančneje, predložitveno sodišče sprašuje, ali so nacionalna pravila kazenskega postopka, na podlagi katerih v zadevi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, državi kot oškodovanki v okviru kazenskega postopka ni mogoče priznati pravice do odškodnine, v skladu z obveznostmi, ki izhajajo iz člena 325 PDEU.

Sodišče je v sodbi z dne 1. oktobra 2020 razsodilo, da člen 325 PDEU ne nasprotuje določbam nacionalnega prava, kot se razlagajo v nacionalni sodni praksi, v skladu s katerimi država v kazenskem postopku ne more zahtevati povračila škode, ki ji je bila povzročena z goljufivim ravnanjem obdolženca, posledica katerega je odtujitev proračunskih sredstev Unije, in v tem postopku nima na voljo nobene druge vrste zahtevka, s katerim bi lahko uveljavljala svojo pravico zoper obdolženca, če so z nacionalno zakonodajo določeni učinkoviti postopki, s katerimi je mogoče izterjati neupravičeno prejeta sredstva iz proračuna Unije, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

V zvezi s tem je Sodišče opozorilo, da čeprav morajo države članice sprejeti učinkovite ukrepe, ki omogočajo izterjavo zneskov, ki so bili neupravičeno izplačani upravičencu do nepovratnih sredstev, ki so bila delno financirana iz proračuna Unije, pa jim člen 325 PDEU glede postopka, na podlagi katerega se to doseže, razen zahteve v zvezi z učinkovitostjo ukrepov, ne nalaga nobene druge zahteve. Zato sočasni obstoj različnih pravnih sredstev, s katerimi se uresničujejo različni lastni cilji upravnega, civilnega in kazenskega postopka, kot tak ne more ogrožati učinkovitosti boja proti goljufijam, ki škodujejo finančnim interesom Unije, če je mogoče na podlagi nacionalne zakonodaje kot celote izterjati neupravičeno izplačana sredstva iz proračuna Unije.

Zato to, da zadevni državi v kazenskem postopku ni bila priznana pravica do povračila škode kot oškodovanki, kot tako ni v nasprotju z obveznostmi, ki izhajajo iz člena 325 PDEU. Čeprav so namreč kazenske sankcije lahko nujne za to, da lahko države učinkovito in odvračilno preprečujejo nekatere primere velikih goljufij, pa njihov namen ni omogočiti povračila neupravičeno izplačanih sredstev. Obstoj učinkovitega pravnega sredstva za povrnitev škode, ki je nastala finančnim interesom Unije, v pravnem redu zadevne države članice – pa naj bo to v kazenskem, upravnem ali civilnem postopku – zadošča za izpolnitev obveznosti učinkovitosti iz člena 325 PDEU, če je z njim mogoče izterjati neupravičeno izplačana sredstva in če je s kazenskimi sankcijami mogoče preprečevati primere velike goljufije. Sodišče je ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za tak primer, saj ima država – kar mora preveriti predložitveno sodišče – v skladu z veljavnim nacionalnim pravom možnost, da, na eni strani, začne upravni postopek, v katerem lahko izterja neupravičeno izplačana sredstva pravni osebi, ki so ji bila ta sredstva dodeljena, in, na drugi strani, začne civilni postopek, v katerem ne le, da lahko uveljavlja civilno odgovornost pravne osebe, ki so ji bila sredstva neupravičeno izplačana, ampak lahko v njem po kazenski obsodbi zahteva tudi povrnitev škode, ki ji jo je povzročila tako obsojena fizična oseba.