Zadeva C‑555/19
Fussl Modestraße Mayr GmbH
proti
SevenOne Media GmbH in drugi
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landgericht Stuttgart)
Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 3. februarja 2021
„Predhodno odločanje – Direktiva 2010/13/EU – Opravljanje avdiovizualnih medijskih storitev – Člen 4(1) – Svoboda opravljanja storitev – Enako obravnavanje – Člen 56 PDEU – Člena 11 in 20 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Avdiovizualno komercialno sporočilo – Nacionalna ureditev, ki izdajateljem televizijskega programa prepoveduje, da v svoje programe, ki se oddajajo na celotnem nacionalnem ozemlju, vključijo televizijske oglase, katerih oddajanje je omejeno na deželno raven“
Svoboda opravljanja storitev – Dejavnosti razširjanja televizijskih programov – Direktiva 2010/13 – Področje uporabe – Razširjanje televizijskih programov – Sočasno gledanje programov – Pojem
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2010/13, člen 1(1)(e) in (g))
(Glej točke od 36 do 39.)
Svoboda opravljanja storitev – Dejavnosti razširjanja televizijskih programov – Direktiva 2010/13 – Možnost držav članic, da na področjih, ki jih zajema ta direktiva, določijo natančnejša ali strožja pravila – Področje uporabe – Nacionalna ureditev, ki izdajateljem televizijskega programa prepoveduje, da v svoje programe, ki se oddajajo na celotnem nacionalnem ozemlju, vključijo televizijske oglase, katerih oddajanje je omejeno na deželno raven – Izključitev
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2010/13, uvodni izjavi 41 in 83 ter člen 4(1))
(Glej točke 40, 41, 107 in izrek.)
Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Nacionalna ureditev, ki izdajateljem televizijskega programa prepoveduje, da v svoje programe, ki se oddajajo na celotnem nacionalnem ozemlju, vključijo televizijske oglase, katerih oddajanje je omejeno na deželno raven – Dopustnost – Zahteva – Spoštovanje načela sorazmernosti – Preverjanje, ki ga opravi nacionalno sodišče – Kršitev svobode izražanja in obveščanja – Neobstoj – Kršitev načela enakega obravnavanja – Neobstoj – Zahteva – Preverjanje, ki ga opravi nacionalno sodišče
(člen 56 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 11 in 20)
(Glej točke 48, 49, od 53 do 55, 57, 67, od 76 do 78, 82, od 92 do 94, 99, 100, 102, od 105 do 107 in izrek.)
Povzetek
Prepoved razširjanja, v okviru nemških televizijskih programov, ki se oddajajo na nacionalni ravni, oglasov zgolj na regionalni ravni, bi bila lahko v nasprotju s pravom Unije
Po eni strani bi se namreč lahko zgodilo, da bi ta popolna prepoved presegala to, kar je nujno za ohranitev pluralnosti ponudbe televizijskih programov, s tem da bi prihodke od regionalnega televizijskega oglaševanja pridržala regionalnim in lokalnim kanalom, in, po drugi strani, povzročila nedopustno neenakost med nacionalnimi izdajatelji televizijskih programov in ponudniki spletnega oglaševanja.
Družba avstrijskega prava Fussl Modestraße Mayr GmbH upravlja več modnih prodajaln v Avstriji in deželi Bavarski (Nemčija). Leta 2018 je z družbo SevenOne Media GmbH, podjetjem za trženje nemške televizijske postaje ProSiebenSat.1, sklenila pogodbo. Ta pogodba se je nanašala na razširjanje oglaševanja v okviru programov nacionalnega programa ProSieben le v zvezni deželi Bavarski.
Vendar je družba SevenOne Media zavrnila izpolnitev te pogodbe. Od leta 2016 namreč državna pogodba, ki so jo sklenile zvezne dežele, izdajateljem televizijskih programov prepoveduje, da bi v svoje nacionalne programe vključili televizijske oglase, katerih razširjanje je omejeno na regionalno raven. Namen te prepovedi je pridržati prihodke od regionalnega televizijskega oglaševanja regionalnim in lokalnim programom, tako da se jim zagotovi vir financiranja in s tem nadaljnji obstoj, da se jim omogoči, da prispevajo k pluralnosti ponudbe televizijskih programov. Prepoved vsebuje „določbo o odprtju“, ki deželam omogoča, da dovolijo regionalno oglaševanje v okviru nacionalnih emisij.
V teh okoliščinah se Landgericht Stuttgart (deželno sodišče v Stuttgartu, Nemčija), ki odloča o sporu v zvezi z izvršitvijo zadevne pogodbe, sprašuje o skladnosti te prepovedi s pravom Unije.
Sodišče mora v tej zadevi med drugim uporabiti nekatera načela, določena v njegovi sodni praksi s področja svobode opravljanja storitev, in razlagati Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) v posebnem okviru prepovedi regionalnega oglaševanja na nacionalnih televizijskih postajah. Taka analiza ne more prezreti obstoja oglaševalskih storitev, ki se zagotavljajo na spletnih platformah, ki lahko pomenijo konkurenco za tradicionalne medije.
Presoja Sodišča
Na prvem mestu, Sodišče v zvezi z Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah ( 1 ) poudarja, da se člen 4(1) te direktive, na podlagi katerega imajo države članice pod določenimi pogoji možnost, da na področjih, ki jih zajema ta direktiva, določijo podrobnejša ali strožja pravila, da bi zagotovile varstvo interesov gledalcev, v obravnavani zadevi ne uporablja. Čeprav namreč zadevna prepoved spada na področje, ki je zajeto z Direktivo, in sicer področje televizijskega oglaševanja, se vseeno nanaša na posebno področje, ki ni urejeno s katerim od členov Direktive in se poleg tega ne nanaša na cilj varstva gledalcev. Zato je ni mogoče opredeliti kot „natančnejše“ ali „strožje“ pravilo v smislu člena 4(1) Direktive, tako da ta določba ne nasprotuje taki prepovedi.
Na drugem mestu, glede skladnosti zadevne prepovedi s svobodo opravljanja storitev, ki je zagotovljena s členom 56 PDEU, Sodišče najprej ugotavlja, da taka prepoved pomeni omejitev te temeljne svoboščine v škodo ponudnikov oglaševalskih storitev, in sicer izdajateljev televizijskih programov, in prejemnikov teh storitev, to je oglaševalcev, zlasti tistih s sedežem v drugih državah članicah. Dalje, glede utemeljitve te omejitve Sodišče opozarja, da lahko ohranitev pluralizma televizijske programske ponudbe pomeni nujni razlog v splošnem interesu. Nazadnje, v zvezi s sorazmernostjo omejitve Sodišče opozarja, da je s ciljem ohranitve pluralnosti medijev, ker je povezan s temeljno pravico do svobode izražanja, nacionalnim organom res pridržana široka diskrecijska pravica. Vendar mora biti zadevna prepoved primerna za zagotovitev uresničitve tega cilja in ne sme presegati tega, kar je nujno potrebno za njegovo uresničitev.
V zvezi s tem Sodišče po eni strani poudarja, da bi lahko na zadevno prepoved vplivala neskladnost, povezana z dejstvom, ki ga mora preveriti nacionalno sodišče, da se uporablja samo za oglaševalske storitve, ki jih opravljajo izdajatelji televizijskih programov, in ne za oglaševalske storitve, zlasti linearne, ki se ponujajo na spletu. Dejansko bi lahko šlo za dve vrsti konkurenčnih storitev na nemškem trgu oglaševanja, ki bi lahko pomenili enako tveganje za vzdržen finančen položaj regionalnih in lokalnih izdajateljev televizijskih programov in torej za cilj zaščite pluralnosti medijev ( 2 ). Po drugi strani Sodišče v zvezi z nujnostjo prepovedi ugotavlja, da bi manj omejujoč ukrep lahko izhajal iz učinkovitega izvajanja sistema dovoljenj na ravni zveznih dežel, ki ga določa „klavzula o odprtju“. Vendar mora nacionalno sodišče preveriti, ali je ta ukrep, ki je a priori manj omejujoč, dejansko lahko sprejet in izveden tako, da se zagotovi, da je v praksi mogoče doseči zastavljeni cilj.
Na tretjem mestu, glede svobode izražanja in obveščanja, določene v členu 11 Listine, Sodišče ugotavlja, da ta ne nasprotuje prepovedi regionalnega oglaševanja na nacionalnih televizijskih programih, kakršna je ta iz zadevnega nacionalnega ukrepa. Ta prepoved namreč v bistvu izhaja iz tehtanja med svobodo komercialnega izražanja nacionalnih izdajateljev televizijskih programov in oglaševalcev ter varstvom pluralnosti medijev na regionalni in lokalni ravni. Zato je nemški zakonodajalec lahko upravičeno menil, ne da bi prekoračil široko diskrecijsko pravico, ki mu pripada v tem okviru, da mora varstvo javnega interesa prevladati nad zasebnim interesom nacionalnih izdajateljev televizijskih programov in oglaševalcev.
Na četrtem in zadnjem mestu Sodišče meni, da načelo enakega obravnavanja, določeno v členu 20 Listine, prav tako ne nasprotuje zadevni prepovedi, če ta ne povzroči neenakega obravnavanja nacionalnih izdajateljev televizijskih programov in ponudnikov spletnega oglaševanja, zlasti linearnih, glede razširjanja oglasov na regionalni ravni. V zvezi s tem mora nacionalno sodišče preveriti, ali sta položaj nacionalnih izdajateljev televizijskih programov in položaj ponudnikov oglaševalskih storitev, zlasti linearnih, na spletu, glede opravljanja regionalnih oglaševalskih storitev precej različna v zvezi z elementi, ki opredeljujejo njihove položaje, to so zlasti običajni načini uporabe oglaševalskih storitev, način njihovega opravljanja ali pravni okvir, v katerega spadajo.
( 1 ) Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL 2010, L 95, str. 1).
( 2 ) Okoliščine zadeve v glavni stvari so v zvezi s tem v bistvu primerljive z okoliščinami, v katerih je bila izdana sodba z dne 17. julija 2008, Corporación Dermoestética (C‑500/06, EU:C:2008:421).