–

za nemško vlado J. Möller, M. Hellmann, U. Bartl in E. Lankenau, agenti,

–

za špansko vlado L. Aguilera Ruiz, agent,

–

za Evropsko komisijo M. Wilderspin in M. Heller, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(b) Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah (UL 2009, L 7, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med WV, ki prebiva na Dunaju (Avstrija), in Landkreis Harburg (okrožje Harburg, Nemčija; v nadaljevanju: tožeča institucija) zaradi plačila preživninske terjatve v korist matere WV, ki prebiva v Nemčiji in v katere pravice je ta institucija zakonito vstopila.

3

Člen 2, prvi odstavek, Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena s poznejšimi konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), določa:

„Ob upoštevanju določb te konvencije so osebe s stalnim prebivališčem v državi pogodbenici, ne glede na njihovo državljanstvo, tožene pred sodišči te države.“

4

V členu 5, točka 2, Bruseljske konvencije je določeno:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi pogodbenici je lahko tožena v drugi državi pogodbenici:

[…]

5

Haaški protokol z dne 23. novembra 2007 o pravu, ki se uporablja za preživninske obveznosti je bil v imenu Evropske skupnosti odobren s Sklepom Sveta 2009/941/ES z dne 30. novembra 2009 (UL 2009, L 331, str. 17; v nadaljevanju: Haaški protokol).

6

Člen 3 tega protokola, naslovljen „Splošno pravilo glede prava, ki se uporablja“, določa:

„1.   Preživninske obveznosti ureja pravo države, v kateri ima upravičenec običajno prebivališče, razen če ta protokol določa drugače.

2.   Če se običajno prebivališče upravičenca spremeni, se od trenutka spremembe uporablja pravo države, v kateri ima upravičenec novo običajno prebivališče.“

7

Člen 10 Haaškega protokola določa, da pravico javne institucije, da zahteva povračilo nadomestila, izplačanega upravičencu namesto preživnine, ureja pravo, ki velja za to institucijo.

8

V uvodnih izjavah 8, 9, 10, 11, 14, 15, 44 in 45 Uredbe št. 4/2009 je navedeno:

[…]

[…]

9

Člen 1(1) Uredbe št. 4/2009 določa:

„Ta uredba se uporablja za preživninske obveznosti, ki izhajajo iz družinskih razmerij, starševstva, zakonske zveze ali svaštva.“

10

Člen 2 te uredbe določa:

„1.   V tej uredbi:

[…]

[…]“

11

Člen 3 Uredbe št. 4/2009 določa:

„V državah članicah ima sodno pristojnost v preživninskih zadevah:

12

Člen 15 te uredbe, naslovljen „Določitev prava, ki se uporablja“, določa:

„Pravo, ki se uporablja za preživninske obveznosti, se določi v skladu s [Haaškim protokolom] v državah članicah, ki jih ta instrument zavezuje.“

13

Člen 64 te uredbe, naslovljen „Javne institucije kot vlagatelji“, določa:

„1.   V zahtevi za priznanje in razglasitev izvršljivosti sodnih odločb ali za njihovo izvršitev pomeni ‚preživninski upravičenec‘ tudi javno institucijo, ki nastopa v imenu fizične osebe, upravičene do preživnine, ali institucijo, upravičeno do povračila nadomestila, ki je bilo izplačano namesto preživnine.

2.   Pravica javne institucije, da nastopa v imenu fizične osebe, ki je upravičena do preživnine, oziroma da zahteva povračilo nadomestila, ki je bilo upravičencu izplačano namesto preživnine, se ureja z zakonodajo, ki velja za institucijo.

3.   Javna institucija lahko zahteva priznanje in razglasitev izvršljivosti ali izvršitev:

4.   Javna institucija, ki zahteva priznanje in razglasitev izvršljivosti sodne odločbe ali njeno izvršitev, na zahtevo priskrbi vse dokumente, ki so potrebni, da bi v skladu z odstavkom 2 dokazala svojo pravico, in iz katerih je razvidno, da je bilo upravičencu izplačano nadomestilo.“

14

Člen 1601 Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik), naslovljen „Preživninski zavezanci“, določa:

„Sorodniki v ravni črti so se dolžni preživljati.“

15

Člen 94(1), prvi stavek, Sozialgesetzbuch XII (dvanajsta knjiga zakonika o socialni varnosti; v nadaljevanju: SGB XII), naslovljen „Prenos pravic nasproti osebe, ki ima civilnopravno preživninsko obveznost“, določa:

„Če ima oseba, upravičena do nadomestila, za čas, ko se nadomestilo izplačuje, v skladu s civilnim pravom preživninski zahtevek, ta do višine plačanih izdatkov skupaj s pravico do informacij v okviru zakonodaje, ki ureja preživnino, preide na nosilca socialne pomoči.“

16

V skladu z odstavkom 5, tretji stavek, člena 94 SGB XII je treba zahtevke, prenesene na podlagi odstavka 1, prvi stavek, tega člena, uveljavljati pred civilnimi sodišči.

17

Mati WV, ki je nastanjena v domu za starejše v Kölnu (Nemčija), je na podlagi člena 1601 civilnega zakonika upravičena do preživnine za prednika v ravni črti, za plačilo katere je zavezan WV, ki prebiva na Dunaju (Avstrija). Mati WV kljub temu od tožeče institucije redno prejema socialno pomoč na podlagi SGB XII. Ta institucija trdi, da je v skladu s členom 94(1), prvi stavek, SGB XII vstopila v pravico upravičenke do socialne pomoči nasproti WV za nadomestilo preživnine, ki ga je materi WV izplačevala od aprila 2017.

18

Amtsgericht Köln (okrajno sodišče v Kölnu, Nemčija), ki je odločalo o regresni tožbi, ki jo je zoper WV v preživninski zadevi vložila tožeča institucija, je na prvi stopnji ugotovilo, da nemška sodišča niso mednarodno pristojna za odločanje o tej tožbi. Po mnenju tega sodišča se lahko na pristojnost, ki temelji na členu 3(b) Uredbe št. 4/2009, sklicuje le fizična oseba, ki je upravičena do preživnine.

19

Oberlandesgericht Köln (višje deželno sodišče v Kölnu, Nemčija) je v pritožbenem postopku razveljavilo prvostopenjsko sodbo. To sodišče je menilo, da lahko izbiro, ki jo ima preživninski upravičenec na podlagi člena 3(a) in (b) Uredbe št. 4/2009, uveljavlja tudi tožeča institucija kot prevzemnica preživninskih pravic.

20

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), pri katerem je WV vložil revizijo zoper odločbo Oberlandesgericht Köln (višje deželno sodišče v Kölnu), se sprašuje, ali se javna institucija, ki je izplačala socialno pomoč, lahko sklicuje na pristojnost sodišča kraja, kjer ima upravičenec običajno prebivališče, na podlagi člena 3(b) Uredbe št. 4/2009, če ta institucija s subrogacijo po zakonu proti preživninskemu zavezancu uveljavlja terjatev, ki temelji na določbah nacionalnega civilnega prava o preživninah.

21

Glede tega predložitveno sodišče najprej navaja, da terjatev, v katero je vstopila tožeča institucija, izpolnjuje pogoje za preživninsko obveznost v smislu Uredbe št. 4/2009 in da mora ta institucija tako terjatev uveljavljati po civilnem postopku.

22

Ker predložitveno sodišče meni, da regresna tožba v preživninski zadevi, ki jo je vložila tožeča institucija, spada na področje uporabe Uredbe št. 4/2009, navaja, da se Sodišče sicer v zvezi s to uredbo še ni izreklo o vprašanju, navedenem v točki 20 te sodbe, nemška doktrina pa je razdeljena glede odgovora, ki ga je treba podati nanj. Po navedbah predložitvenega sodišča naj bi namreč nekateri avtorji na to vprašanje odgovorili pritrdilno, pri čemer poudarjajo skrb za učinkovitost izvrševanja odločb v preživninskih zadevah, zlasti zato, da bi se preprečilo, da bi bil preživninski zavezanec s prebivališčem v tujini ugodneje obravnavan zaradi udeležbe javne institucije. Drugi avtorji pa naj bi podprli nasprotno rešitev, kot je bila sprejeta v sodbi z dne 15. januarja 2004, Blijdenstein (C‑433/01, EU:C:2004:21), v zvezi z razlago člena 5, točka 2, Bruseljske konvencije in ki naj bi se prav tako uporabljala v okviru Uredbe št. 4/2009, kar bi pomenilo, da javna institucija, ki želi z regresno tožbo doseči izterjavo preživninskega zahtevka, zoper preživninskega zavezanca ne more uveljavljati možnosti sklicevanja na pristojnost sodišč običajnega prebivališča navedenega upravičenca.

23

Predložitveno sodišče meni, da so pravila o pristojnosti, določena v členu 3 Uredbe št. 4/2009 – drugače kakor razmerje vrste „pravilo/izjema“, ki prevladuje v okviru Bruseljske konvencije – splošna in alternativna pravila o pristojnosti in so torej enakovredna. Poleg tega in čeprav je v členu 2(1), točka 10, Uredbe št. 4/2009 upravičenec opredeljen kot fizična oseba, navedeno sodišče meni, da določbe te uredbe o izvršbi preživninskih zahtevkov, zlasti njen člen 64, in cilji, ki se jim sledi z navedeno uredbo, govorijo v prid rešitvi, ki zagotavlja učinkovitost izterjave preživninskih zahtevkov, s tem, da javni instituciji, ki je zakonito vstopila v pravice preživninskega upravičenca, dajejo možnost sklicevanja na pravilo o pristojnosti, določeno v členu 3(b) Uredbe št. 4/2009.

24

Ker pa Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) dvomi o razlagi, ki jo zagovarja, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali se javna institucija, ki je preživninskemu upravičencu plačevala dajatve socialne pomoči v skladu s predpisi javnega prava, lahko sklicuje na pristojnost sodišča po kraju običajnega prebivališča preživninskega upravičenca v skladu s členom 3(b) Uredbe št. 4/2009, če proti preživninskemu zavezancu na podlagi regresne pravice uveljavlja civilnopravni preživninski zahtevek preživninskega upravičenca, ki je bil na podlagi subrogacije po zakonu prenesen nanjo zaradi dodelitve socialne pomoči?“

25

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali se lahko javna institucija, ki z regresno tožbo zahteva izterjavo zneskov, plačanih iz naslova preživnine preživninskemu upravičencu, v katerega pravice je vstopila nasproti preživninskemu zavezancu, utemeljeno sklicuje na pristojnost sodišča kraja običajnega prebivališča navedenega upravičenca, ki je določena v členu 3(b) Uredbe št. 4/2009.

26

Najprej je treba poudariti, da je na podlagi elementov iz spisa, ki je na voljo Sodišču, mogoče ugotoviti, da se določbe Uredbe št. 4/2009 uporabljajo v okviru regresne tožbe, ki jo je vložila javna institucija, kakršna je ta v postopku v glavni stvari.

27

Kot namreč navajata nemška vlada in Evropska komisija, pravica javne institucije, ki nastopa kot tožeča stranka, izvira iz preživninskih obveznosti, ki izhajajo iz družinskih razmerij in sorodstva ter jih ima v postopku v glavni stvari WV do svoje matere. Posledica uveljavljanja take pravice so zavezančeve preživninske obveznosti iz člena 1(1) Uredbe št. 4/2009.

28

Ob tem je treba spomniti, da je treba določbe, ki se nanašajo na pravila o pristojnosti, razlagati avtonomno s sklicevanjem med drugim na cilje in sistem obravnavane uredbe, zato je treba člen 3 Uredbe št. 4/2009 razlagati z vidika njegovega besedila, ciljev in sistema, katerega del je (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2014, Sanders in Huber, C‑400/13 in C‑408/13, EU:C:2014:2461, točki 24 in 25).

29

Iz člena 3 Uredbe št. 4/2009, naslovljenega „Splošna sodna pristojnost“, izhaja, da ta člen vsebuje splošne kriterije glede dodelitve pristojnosti za sodišča držav članic, ki odločajo v preživninskih zadevah. Drugače kot upoštevne določbe Bruseljske konvencije, ki jih je Sodišče preučilo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 15. januarja 2004, Blijdenstein (C‑433/01, EU:C:2004:21), navedeni člen 3 ne vsebuje niti splošnega načela, kot je pristojnost sodišča stalnega prebivališča tožene stranke, niti pravil o odstopanju, ki jih je treba razlagati ozko, kot je tisto, določeno v členu 5, točka 2, te konvencije, ampak več meril, ki so enakovredna in alternativna, kar potrjuje uporaba prirednega veznika „ali“ po navedbi vsakega izmed njih (glej v tem smislu sodbo z dne 5. septembra 2019, R (Pristojnost v zvezi s starševsko odgovornostjo in preživninsko obveznostjo), C‑468/18, EU:C:2019:666, točka 29).

30

Člen 3 Uredbe št. 4/2009 tako preživninskemu upravičencu – kadar nastopa kot tožeča stranka – daje možnost, da svoj zahtevek glede preživninske obveznosti vloži na podlagi različnih razlogov za določitev pristojnosti, med drugim bodisi v skladu s točko (a) tega člena 3 pri sodišču kraja, v katerem ima tožena stranka svoje običajno prebivališče, bodisi v skladu s točko (b) navedenega člena pri sodišču kraja, v katerem ima upravičenec svoje običajno prebivališče (glej v tem smislu sodbo z dne 5. septembra 2019, R (Pristojnost v zvezi s starševsko odgovornostjo in preživninsko obveznostjo), C‑468/18, EU:C:2019:666, točki 30 in 31).

31

Ker pa člen 3 Uredbe št. 4/2009 ne določa, da mora postopek pri sodiščih, navedenih v točkah (a) in (b) tega člena, sprožiti sam preživninski upravičenec, ta člen ob upoštevanju ciljev in sistema te uredbe ne prepoveduje, da zahtevek v zvezi s preživninsko obveznostjo vloži javna institucija, ki je zakonito vstopila v pravice navedenega upravičenca, pred enim ali drugim od teh sodišč.

32

Kot pa trdijo predložitveno sodišče in vse zadevne stranke v tej zadevi, niti cilji niti sistem Uredbe št. 4/2009 ne preprečujejo, da bi bilo sodišče kraja, kjer ima upravičenec običajno prebivališče, pristojno za odločanje o zahtevku v zvezi s preživninsko obveznostjo, ki ga vloži taka javna institucija na podlagi člena 3(b) te uredbe.

33

Namreč, na prvem mestu, priznanje pristojnosti sodišča iz člena 3(b) Uredbe št. 4/2009 za odločanje o takem zahtevku je v skladu s cilji, ki se jim sledi s to uredbo, med katerimi so – kot je Sodišče že imelo priložnost poudariti – tako bližina pristojnega sodišča in preživninskega upravičenca kot cilj, naveden v uvodni izjavi 45 navedene uredbe, ki je čim bolj enostavna izterjava mednarodnih preživninskih zahtevkov (glej v tem smislu sodbi z dne 18. decembra 2014, Sanders in Huber, C‑400/13 in C‑408/13, EU:C:2014:2461, točke 26, 28, 40 in 41, in z dne 4. junija 2020, FX (Zahteva za ustavitev izvršbe preživninske terjatve), C‑41/19, EU:C:2020:425, točki 40 in 41).

34

Zlasti to, da se javni instituciji, ki je vstopila v pravice preživninskega upravičenca, prizna možnost, da se obrne na sodišče kraja običajnega prebivališča tega upravičenca, lahko zagotovi učinkovitost izterjave mednarodnih preživninskih zahtevkov, ki pa je cilj, ki bi bil, nasprotno, okrnjen, če bi bila taki javni instituciji odvzeta pravica, da se sklicuje na alternativna merila glede pristojnosti, ki so v korist tožeče stranke v preživninskih zadevah določena v členu 3(a) in (b) Uredbe št. 4/2009, tako v Evropski uniji kot – glede na primer – če ima tožena stranka stalno prebivališče na ozemlju tretje države.

35

Glede tega je treba zlasti poudariti, kot je generalni pravobranilec storil v točkah 38 in 40 sklepnih predlogov, da člen 3(a) Uredbe št. 4/2009 uporabe pravil te uredbe na področju mednarodne sodne pristojnosti ne pogojuje s tem, da ima tožena stranka stalno prebivališče v državi članici, zato bi to, da se javni instituciji, ki je vstopila v pravice upravičenca, ne dovoli, da se obrne na sodišče kraja običajnega prebivališča tega upravičenca, če ima preživninski zavezanec stalno prebivališče v tretji državi, zelo verjetno pripeljalo do tega, da bi morala ta javna institucija vložiti tožbo zunaj Unije. Ta položaj ter pravne in praktične težave, ki bi iz tega izhajale, kot so tiste, ki jih je generalni pravobranilec poudaril v točki 42 sklepnih predlogov, bi lahko ogrozili učinkovito izterjavo preživninskih zahtevkov.

36

Poleg tega priznanje, da lahko javna institucija, ki je vstopila v pravice preživninskega upravičenca, veljavno predloži zadevo sodišču, določenem v členu 3(b) Uredbe št. 4/2009, nikakor ne spremeni cilja učinkovitega izvajanja sodne oblasti, ki mu prav tako sledi ta uredba.

37

Glede tega – kot je Sodišče že razsodilo – je treba ta cilj razumeti ne le z vidika optimizacije organizacije sodstva, ampak tudi z vidika interesa strank, ne glede na to, ali gre za tožečo ali toženo stranko, da se med drugim zagotovi enostaven dostop do sodnega varstva in predvidljivost pravil o pristojnosti (glej sodbi z dne 18. decembra 2014, Sanders in Huber, C‑400/13 in C‑408/13, EU:C:2014:2461, točka 29, in z dne 4. junija 2020, FX (Zahteva za ustavitev izvršbe preživninske terjatve), C‑41/19, EU:C:2020:425, točka 40).

38

Prenos pravic preživninskega upravičenca na tako javno institucijo pa ne vpliva niti na interese preživninskega zavezanca niti na predvidljivost pravil o pristojnosti, ki se uporabijo, saj mora ta zavezanec vsekakor pričakovati, da bo tožen bodisi pred sodiščem kraja, kjer ima običajno prebivališče, bodisi pred sodiščem kraja običajnega prebivališča upravičenca.

39

Na drugem mestu, dejstvo, da se lahko javna institucija, ki je zakonito vstopila v pravice preživninskega upravičenca, obrne na sodišče kraja običajnega prebivališča zadnjenavedenega, je prav tako v skladu s sistemom Uredbe št. 4/2009 in njeno sistematiko, kot sta razvidna zlasti iz njene uvodne izjave 14.

40

Glede tega je treba opozoriti, da se člen 64 Uredbe št. 4/2009 nanaša prav na posredovanje javne institucije kot tožeče stranke, ki nastopa namesto osebe, upravičene do preživnine, ali osebe, upravičene do povračila nadomestila, ki je bilo izplačano namesto preživnine. Tako je v skladu s členom 64(1) Uredbe št. 4/2009 taka institucija vključena v opredelitev pojma „upravičenec“ v smislu zahteve za priznanje ali razglasitev izvršljivosti sodnih odločb, ki v skladu s členom 2(1), točka 10, navedene uredbe načeloma označuje le fizično osebo, ki ima pravico do preživnine ali to pravico uveljavlja. Poleg tega in predvsem člen 64(3)(a) te uredbe določa, da ima ta javna institucija pravico zahtevati priznanje in razglasitev izvršljivosti ali zahtevati izvršitev sodne odločbe, izdane zoper zavezanca, na zahtevo javne institucije, ki zahteva plačilo nadomestila, izplačanega namesto preživnine.

41

Ta določba pomeni, da je bilo taki javni instituciji predhodno omogočeno, da se obrne na sodišče, določeno v skladu s členom 3(b) Uredbe št. 4/2009, da bi to lahko sprejelo sodno odločbo v preživninski zadevi v smislu člena 2(1), točka 1, navedene uredbe.

42

Iz vseh zgoraj navedenih določb izhaja, da se javna institucija, ki je zakonito vstopila v pravice preživninskega upravičenca, sicer sama ne more sklicevati na status „upravičenca“ za ugotovitev obstoja preživninske obveznosti, vendar pa ji je treba kljub temu omogočiti, da zato na podlagi člena 3(b) Uredbe št. 4/2009 zadevo predloži pristojnemu sodišču kraja običajnega prebivališča preživninskega upravičenca. Ko to sodišče izda sodno odločbo v državi izvora, ima taka javna institucija pravico, da se ji prizna status upravičenca za morebitno zahtevo za priznanje, razglasitev izvršljivosti ali izvršitev te sodne odločbe v zaprošeni državi na podlagi določb člena 64 navedene uredbe.

43

Nazadnje, priznanje, da ima javna institucija, ki je vstopila v pravice preživninskega upravičenca, možnost sklicevati se na pristojnost sodišča, določeno v členu 3(b) Uredbe št. 4/2009, je tudi v skladu s Haaškim protokolom, na katerega napotuje člen 15 te uredbe, v zvezi z določitvijo prava, ki se uporablja v preživninskih zadevah. Ker namreč, prvič, člen 3(1) tega protokola določa, da pravo države običajnega prebivališča upravičenca načeloma ureja preživninske obveznosti, in drugič, člen 10 navedenega protokola, ki je bil povzet v členu 64(2) navedene uredbe, določa, da za pravico do povračila javni instituciji, ki je upravičencu plačala nadomestilo namesto preživnine, velja pravo, ki ureja navedeno institucijo, taka možnost pa omogoča, da se v veliki večini primerov, ki so ti, v katerih je sedež javne institucije in običajno prebivališče upravičenca v isti državi članici, zagotovi vzporednica med pravili za določitev pristojnosti po kraju in pravili glede materialnega prava, ki se uporabi, ugodna za rešitev zadev na področju preživninskih obveznosti.

44

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da se javna institucija, ki z regresno tožbo zahteva izterjavo zneskov, plačanih iz naslova preživnine preživninskemu upravičencu, v katerega pravice je vstopila nasproti preživninskemu zavezancu, utemeljeno lahko sklicuje na pristojnost sodišča kraja običajnega prebivališča navedenega upravičenca, ki je določena v členu 3(b) Uredbe št. 4/2009.

45

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Javna institucija, ki z regresno tožbo zahteva izterjavo zneskov, plačanih iz naslova preživnine preživninskemu upravičencu, v katerega pravice je vstopila nasproti preživninskemu zavezancu, se lahko utemeljeno sklicuje na pristojnost sodišča kraja običajnega prebivališča navedenega upravičenca, ki je določena v členu 3(b) Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah.