–

za Ryanair DAC A. Kasnowska, adwokat, in M. Jóźwiak, radca prawny,

–

za DelayFix, nekdanjo Passenger Rights sp. z o.o., M. Misiaszek, K. Żbikowska in I. Wieczorek, adwokaci,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

(popravljeno s sklepom z dne 13. januarja 2021) za Evropsko komisijo M. Heller, A. Szmytkowska in N. Ruiz García, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 25(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1) ter Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med, na eni strani, Passenger Rights sp. z o.o., ki je postala DelayFix, s sedežem v Varšavi (Poljska), ki je družba, specializirana za izterjavo terjatev, in na katero je letalski potnik prenesel svoje pravice, ter na drugi strani, letalsko družbo Ryanair DAC s sedežem v Dublinu (Irska) zaradi plačila 250 EUR odškodnine za škodo zaradi odpovedanega leta na podlagi Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 10, in popravek v UL 2019, L 119, str. 202).

3

V skladu s členom 1(1) Direktive 93/13 je njen namen približati zakone in druge predpise držav članic o nepoštenih pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom.

4

Člen 2 te direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]

[…]“

5

Člen 3 navedene direktive določa:

„1.   Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega [nepoštenega], če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

2.   Pogodbeni pogoj [se] šteje za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe.

Dejstvo, da sta se stranki o nekaterih vidikih pogoja ali o posebnem pogoju dogovorili posamično, ne izključuje uporabe tega člena za preostalo pogodbo, če celotna ocena pogodbe pokaže, da gre vendarle za vnaprej oblikovano tipsko pogodbo.

Če prodajalec ali ponudnik trdi, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovorili posamično, nosi dokazno breme.

3.   Priloga vsebuje okvirni in nedokončani seznam pogojev, ki lahko štejejo za nepoštene.“

6

Člen 4(1) iste direktive določa:

„[…] nepoštenost pogodbenega pogoja se oceni ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen.“

7

Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“

8

Točka 1(q) Priloge k navedeni direktivi se nanaša na „[p]ogoje, katerih cilj ali učinek je […] izključitev ali omejitev potrošnikove pravice do sprožitve pravnega postopka ali drugega pravnega sredstva […]“.

9

Poglavje II Uredbe št. 1215/2012, naslovljeno „Pristojnost“, vsebuje deset oddelkov. Oddelek 1, naslovljen „Splošne določbe“, vsebuje člen 4 te uredbe, ki v odstavku 1 določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

10

Oddelek 2 tega poglavja II, naslovljen „Posebna pristojnost“, vsebuje člen 7 navedene uredbe, ki določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

[…]“

11

Oddelek 4 navedenega poglavja II, naslovljen „Pristojnost za potrošniške pogodbe“, vsebuje člen 17 iste uredbe, ki določa:

„[…]

3.   Ta oddelek se ne uporablja za pogodbe o prevozu, razen za pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in namestitve.“

12

Člen 25 Uredbe št. 1215/2012, ki je v oddelku 7 istega poglavja II, naslovljenem „Dogovor o pristojnosti“, določa:

„1.   Če so se stranke, ne glede na njihovo stalno prebivališče, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. Dogovor o pristojnosti je sklenjen:

[…]“

13

Člen 509 Kodeks cywilny (civilni zakonik) v različici, ki se uporablja za postopek v glavni stvari, določa:

„1.   Upnik lahko terjatev brez soglasja dolžnika prenese na tretjo osebo (odstop terjatve), razen če temu nasprotujejo zakon, pogodbena določila ali narava obveznosti.

2.   S prenosom terjatve preidejo na prevzemnika vse z njo povezane pravice, zlasti iz naslova zamudnih obresti.“

14

Passenger Rights, družba, specializirana za izterjavo terjatev letalskih potnikov, ki je postala družba DelayFix, je pri Sąd Rejonowy dla m. st. Warszawy w Warszawie (okrožno sodišče v Varšavi, Poljska) zahtevala, naj letalski družbi Ryanair na podlagi Uredbe št. 261/2004 naloži plačilo 250 EUR odškodnine za odpoved leta med Milanom (Italija) in Varšavo (Poljska), katerega potnik je nanjo prenesel svojo terjatev do te letalske družbe.

15

Družba Ryanair je podala ugovor nepristojnosti poljskih sodišč, ker določilo 2.4 njenih splošnih pogojev prevoza, s katerimi je ta potnik soglašal ob nakupu svoje vozovnice na spletu, določa pristojnost irskih sodišč. Po mnenju družbe Ryanair naj bi bila družba DelayFix kot prevzemnica terjatve navedenega potnika s to določbo vezana.

16

Sąd Rejonowy dla m. st. Warszawy w Warszawie (okrožno sodišče v Varšavi) je s sklepom z dne 15. februarja 2019 ta ugovor nepristojnosti zavrnilo, ker je menilo, prvič, da dogovor o pristojnosti sodišča iz prevozne pogodbe, ki zavezuje navedenega potnika in letalsko družbo, ni pošten v smislu Direktive 93/13 in, drugič, da družbe DelayFix kot prevzemnice terjatve tega potnika po odpovedi leta tak dogovor ne more vezati.

17

Družba Ryanair je zoper ta sklep vložila pritožbo pred predložitvenim sodiščem. Trdi, da družba DelayFix – ker ni potrošnik – ne more biti upravičena do sodnega varstva, določenega za potrošniške pogodbe.

18

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je v skladu z nacionalnimi določbami in trenutnim stanjem sodne prakse Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) mogoče ugotoviti nepoštenost pogodbenega pogoja v okviru preučitve tožbe zaradi plačila, ki jo proti dolžniku vloži prodajalec ali ponudnik, ki je pridobil terjatev od potrošnika.

19

Vendar to sodišče na prvem mestu sprašuje, ali je glede na člen 3(1) in člen 6(1) Direktive 93/13 prevzemnika potrošnikove terjatve prav tako mogoče šteti za potrošnika. Natančneje, to sodišče dvomi o tem, ali je posledica potrošnikovega odstopa terjatve prodajalcu ali ponudniku ta, da so na zadnjenavedena prešle pravice tega potrošnika, tako da se mu omogoči, da se sklicuje na ugodnejšo ureditev Unije na področju varstva potrošnikov, ki izhaja med drugim iz te direktive.

20

Na drugem mestu se negotovosti predložitvenega sodišča nanašajo na sodno prakso Sodišča v zvezi z uporabo Uredbe št. 1215/2012 glede pravne ureditve dogovorov o pristojnosti iz člena 25 te uredbe in posebne ureditve iz oddelka 4 poglavja II navedene uredbe, ki se nanaša na „pristojnost za potrošniške pogodbe“ in zlasti na pojem „potrošnik“ iz tega oddelka.

21

V zvezi s pogoji iz člena 25 Uredbe št. 1215/2012 to sodišče poudarja, da iz sodbe z dne 7. februarja 2013, Refcomp (C‑543/10, EU:C:2013:62), izhaja, da lahko ta vrsta določila, vključenega v pogodbo, načeloma učinkuje le v razmerjih med strankami, ki so soglašale s sklenitvijo te pogodbe. Tako določilo naj bi namreč izhajalo iz sporazuma med strankama, za to, da bi določilo lahko učinkovalo zoper tretjo osebo, pa naj bi ta načeloma morala glede tega soglašati.

22

Drugič, v zvezi s pojmom „potrošnik“ v smislu oddelka 4 poglavja II Uredbe št. 1215/2012 navedeno sodišče poudarja, da ker posebna ureditev, uvedena s členom 17 in naslednjimi te uredbe, izhaja iz skrbi za varstvo potrošnika kot stranke pogodbe, ki velja za ekonomsko šibkejšo in pravno manj izkušeno stranko kot njen sopogodbenik, se potrošnik varuje zgolj, če je ta osebno tožeča ali tožena stranka v postopku. Če torej tožeča stranka sama ni stranka zadevne potrošniške pogodbe, naj ne bi mogla koristiti pristojnosti za potrošnike. Glede na sodno prakso Sodišča isto sodišče sprašuje, ali je treba za določitev pristojnosti sodišča in veljavnosti dogovora o pristojnosti upoštevati „prvotno“ naravo obveznosti ali pa lahko prodajalec ali ponudnik, ki je prevzemnik zadevne terjatve, ta dogovor izpodbija zaradi njegove nepoštenosti na podlagi sistema varstva potrošnikov, ki je med drugim določen z Direktivo 93/13.

23

V teh okoliščinah je Sąd Okręgowy w Warszawie, XXIII Wydział Gospodarczy Odwoławczy (okrožno sodišče v Varšavi, 23. gospodarski pritožbeni oddelek), prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 2(b), člen 3(1) in (2) in člen 6(1) Direktive 93/13 […] ter člen 25 Uredbe [št. 1215/2012] v okviru presoje veljavnosti dogovora o krajevni pristojnosti razlagati tako, da se na neobstoj posamičnega dogovora o pogodbenem pogoju in na nepoštenost pogodbenih določil iz dogovora o pristojnosti lahko sklicuje tudi končni prevzemnik terjatve, ki je terjatev na podlagi odstopa terjatve pridobil od potrošnika in ki sicer nima statusa potrošnika?“

24

Družba Ryanair je z vlogo z dne 4. novembra 2020, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispela isti dan, na podlagi člena 83 Poslovnika Sodišča predlagala odprtje ustnega dela postopka, pri čemer je trdila, da okoliščine iz predložitvene odločbe niso bile dovolj razjasnjene, da je potrebna poglobljena razprava in da bi odločitev v obravnavani zadevi lahko odločilno vplivala na razlago upoštevnih določb prava Unije.

25

Spomniti je treba, da lahko Sodišče v skladu s to določbo po uradni dolžnosti, na predlog generalnega pravobranilca ali na predlog strank odredi začetek ali ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če je treba v zadevi odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke niso razpravljale.

26

V obravnavani zadevi pogoji iz navedene določbe niso izpolnjeni.

27

Predložitveno sodišče je namreč zadostno navedlo dejanske okoliščine in nacionalni regulativni okvir. Prav tako je bilo strankama v pisnem delu postopka pred Sodiščem omogočeno, da izrazita svoja stališča. Poleg tega o predlogu za sprejetje predhodne odločbe nikakor ni treba odločiti na podlagi trditev, o katerih stranki nista razpravljali.

28

Zato je treba po opredelitvi generalnega pravobranilca predlog družbe Ryanair za odprtje ustnega dela postopka zavrniti.

29

Družba Ryanair je v pisni fazi postopka navedla, da je plačala zahtevani znesek, iz katerega izhaja spor, o katerem odloča predložitveno sodišče. Predlog za sprejetje predhodne odločbe naj bi zato postal brezpredmeten.

30

To sodišče je na vprašanje Sodišča v zvezi s tem navedlo, da je bila zadeva v glavni stvari združena z dvema drugima zadevama, ki sta vključevali stranki iz postopka v glavni stvari in katerih predmet so odškodninski zahtevki, ki so prav tako vloženi na podlagi Uredbe št. 261/2004, tako da spor pred njim še vedno poteka.

31

Iz besedila in sistematike člena 267 PDEU izhaja, da postopek predhodnega odločanja predpostavlja, da mora pred nacionalnimi sodišči dejansko potekati spor, v okviru katerega se od teh sodišč zahteva, da izdajo odločbo, v kateri bo mogoče upoštevati predhodno odločbo Sodišča. Razlog za obstoj sistema predhodnega odločanja namreč ni oblikovanje posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, temveč dejanska potreba po učinkoviti rešitvi spora (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2014, Pohotovosť, C‑470/12, EU:C:2014:101, točki 28 in 29 ter navedena sodna praksa).

32

V obravnavanem primeru je treba poudariti, da je bila zadeva v glavni stvari združena z dvema drugima zadevama, za kateri pred Sodiščem ni dokazano, da so bili odškodninski zahtevki rešeni, tako da je treba šteti, da spor o glavni stvari pred predložitvenim sodiščem še vedno poteka.

33

Ker je postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim razlago prava Unije, ki jo ta potrebujejo za rešitev obravnavanega spora, je taka navedba nacionalnega sodišča za Sodišče zavezujoča in je stranke v postopku v glavni stvari načeloma ne morejo izpodbijati (sodba z dne 27. februarja 2014, Pohotovosť, C‑470/12, EU:C:2014:101, točka 30 in navedena sodna praksa).

34

Zato je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

35

Predložitveno sodišče s postavljenim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 25 Uredbe št. 1215/2012 ter člen 2(b), člen 3(1) in (2) in člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da lahko letalska družba za izpodbijanje pristojnosti sodišča za odločanje o odškodninski tožbi, vloženi na podlagi Uredbe št. 261/2004 proti tej družbi, dogovor o pristojnosti sodišča, vključen v prevozno pogodbo med potnikom in to letalsko družbo, uveljavlja proti družbi, ki se ukvarja z izterjavo terjatev, na katero je potnik prenesel svojo terjatev.

36

Za odgovor na to vprašanje je treba ugotoviti, pod katerimi pogoji lahko tak dogovor o pristojnosti zavezuje družbo za izterjavo terjatev, na katero je potnik prenesel svojo terjatev.

37

Čeprav se vprašanja predložitvenega sodišča v zvezi z dogovorom o pristojnosti iz postopka v glavni stvari nanašajo tako na Direktivo 93/13 kot na Uredbo št. 1215/2012, je treba glede na to, da je pravna ureditev tovrstnega dogovora določena s členom 25 te uredbe, postavljeno vprašanje najprej preučiti z vidika te uredbe.

38

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pojem dogovor o pristojnosti razlagati kot avtonomen pojem prava Unije in zagotoviti polno uporabo načela avtonomije volje, na katerem temelji člen 25(1) Uredbe št. 1215/2012 (glej v tem smislu sodbe z dne 10. marca 1992, Powell Duffryn, C‑214/89, EU:C:1992:115, točka 14; z dne 9. decembra 2003, Gasser, C‑116/02, EU:C:2003:657, točka 51 in navedena sodna praksa, ter z dne 7. februarja 2013, Refcomp, C‑543/10, EU:C:2013:62, točki 22 in 40 ter navedena sodna praksa).

39

Zlasti okoliščina, da je bila zadevna pogodba sklenjena prek spleta, sama po sebi ne more razveljaviti takega dogovora, če so izpolnjeni pogoji, določeni v sodni praksi Sodišča, zlasti v zvezi z ohranitvijo besedila, v katerem je ta dogovor določen (glej v tem smislu sodbo z dne 21. maja 2015, El Majdoub, C‑322/14, EU:C:2015:334, točka 40).

40

Poleg tega v členu 25(1) Uredbe št. 1215/2012 ni pojasnjeno, ali je mogoče dogovor o pristojnosti prenesti izven kroga pogodbenih strank na tretjo osebo, ki je pogodbena stranka pozneje sklenjene pogodbe ter v celoti ali deloma naslednica pravic in obveznosti ene od pogodbenih strank prvotne pogodbe (sodbi z dne 7. februarja 2013, Refcomp, C‑543/10, EU:C:2013:62, točka 25, in z dne 20. aprila 2016, Profit Investment SIM, C‑366/13, EU:C:2016:282, točka 23).

41

Tako mora sodišče, pred katerim poteka postopek, in limine litis preučiti, ali je med pogodbenima strankama glede dogovora o pristojnosti dejansko obstajalo soglasje, ki mora biti izraženo jasno in natančno, pri čemer je v zvezi s tem namen obličnostnih zahtev iz člena 25(1) Uredbe št. 1215/2012 zagotoviti, da se soglasje dejansko ugotovi (glej v tem smislu sodbi z dne 7. februarja 2013, Refcomp, C‑543/10, EU:C:2013:62, točka 27 in navedena sodna praksa, ter z dne 8. marca 2018, Saey Home & Garden, C‑64/17, EU:C:2018:173, točka 25 in navedena sodna praksa).

42

Iz tega izhaja, da ima lahko načeloma dogovor o pristojnosti, ki je vključen v pogodbo, učinke le v razmerjih med strankami, ki so soglašale s sklenitvijo te pogodbe (sodbi z dne 7. februarja 2013, Refcomp, C‑543/10, EU:C:2013:62, točka 29, in z dne 28. junija 2017, Leventis in Vafeias, C‑436/16, EU:C:2017:497, točka 35 in navedena sodna praksa).

43

V obravnavanem primeru dogovoru o pristojnosti, ki je obravnavan v postopku v glavni stvari, ne nasprotuje stranka pogodbe, ki vsebuje ta dogovor, temveč tretja oseba glede na to pogodbo.

44

Čeprav niti družba Passenger Rights niti družba DelayFix, ki je to družbo nasledila, nista soglašali s tem, da bi bili z družbo Ryanair zavezani z dogovorom o pristojnosti, pa ta letalska družba prav tako ni soglašala s tem, da je s takim dogovorom povezana s tema družbama za izterjavo terjatev.

45

Poleg tega niti stranke iz postopka v glavni stvari niti predložitveno sodišče ne navajajo dokazov ali indicev, na podlagi katerih bi bilo mogoče šteti, da sta stranki v skladu z eno od oblik iz člena 25(1)(b) in (c) Uredbe št. 1215/2012 sklenili dogovor o pristojnosti, ki vsebuje prorogacijsko klavzulo, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari.

46

Iz navedenega torej izhaja, da letalska družba za izpodbijanje pristojnosti sodišča za odločanje o odškodninski tožbi, vloženi na podlagi Uredbe št. 261/2004 proti letalski družbi, dogovora o pristojnosti, ki je vključen v pogodbo o prevozu med potnikom in to letalsko družbo, načeloma ne more uveljavljati proti družbi za izterjavo terjatev, na katero je potnik prenesel svojo terjatev.

47

Samo če tretja oseba v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja za vsebino spora, vstopi v pravice in obveznosti prvotne pogodbene stranke, bi namreč bilo mogoče dogovor o pristojnosti, s katerim tretja oseba ni soglašala, vseeno uveljavljati proti njej (glej v tem smislu sodbo z dne 21. maja 2015, CDC Hydrogen Peroxide, C‑352/13, EU:C:2015:335, točka 65 in navedena sodna praksa).

48

Vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, predpostavlja tudi določitev pogojev veljavnosti takega dogovora.

49

V skladu s členom 25(1) Uredbe št. 1215/2012 so sodišča, določena v dogovoru o pristojnosti, pristojna, razen če je „po pravu navedene države članice“ materialna veljavnost dogovora o pristojnosti nična. Zakonodajalec Unije je tako uvedel pravilo, da se veljavnost dogovora o pristojnosti presoja na podlagi zakonodaje države, katere sodišča so določena v tem dogovoru.

50

V obravnavanem primeru mora torej predložitveno sodišče, če preučuje veljavnost dogovora o pristojnosti, to storiti z vidika zakonodaje države, katere sodišča so določena v tem dogovoru, torej z vidika irskega prava.

51

Poleg tega mora sodišče, ki odloča o sporu, kot je ta iz postopka v glavni stvari, uporabiti zakonodajo države, katere sodišča so navedena v navedenem dogovoru, pri čemer mora to zakonodajo razlagati v skladu s pravom Unije, zlasti z Direktivo 93/13 (glej v tem smislu sodbi z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová, C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 79, in z dne 17. maja 2018, Karel de Grote – Hogeschool Katholieke Hogeschool Antwerpen, C‑147/16, EU:C:2018:320, točka 41).

52

V zvezi s tem je treba na prvem mestu poudariti, da je Sodišče v zvezi z razmerjem med Direktivo 93/13 in pravicami letalskih potnikov, kot so te, ki izhajajo iz Uredbe št. 261/2004, razsodilo, da Direktiva 93/13 pomeni splošno ureditev za varstvo potrošnikov, ki se uporablja v vseh gospodarskih sektorjih, vključno v sektorju zračnega prometa (glej v tem smislu sodbo z dne 6. julija 2017, Air Berlin, C‑290/16, EU:C:2017:523, točka 44 in navedena sodna praksa).

53

Na drugem mestu je treba poudariti, da je Sodišče v okoliščinah, ki so podobne tistim iz obravnavane zadeve, glede prenosa terjatev na družbo za izterjavo v zvezi z Direktivo 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL 2008, L 133, str. 66) razsodilo, da dejstvo, da gre v teh zadevah za spor le med prodajalci ali ponudniki, ne preprečuje uporabe instrumenta, ki spada na področje uporabe potrošniškega prava Unije, ker področje uporabe te direktive ni odvisno od identitete strank v zadevnem sporu, temveč od statusa pogodbenih strank (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2019, Lexitor, C‑383/18, EU:C:2019:702, točka 20).

54

To sodno prakso je treba prenesti glede uporabe Direktive 93/13.

55

V skladu s členom 1(1) in členom 3(1) Direktive 93/13 se namreč ta direktiva uporablja za pogoje v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, o katerih se stranki nista dogovorili posamično (sodbi z dne 7. novembra 2019, Profi Credit Polska, C‑419/18 in C‑483/18, EU:C:2019:930, točka 51 in navedena sodna praksa, ter z dne 10. septembra 2020, A (Podnajem socialnih stanovanj), C‑738/19, EU:C:2020:687, točka 34).

56

V obravnavanem primeru je bila prevozna pogodba, na kateri temelji terjatev, ki jo uveljavlja družba DelayFix, najprej sklenjena med prodajalcem ali ponudnikom, ki je letalska družba, in potnikom, pri čemer nič ne kaže na to, da je zadnjenavedeni kupil letalsko vozovnico za druge namene kot za zasebne.

57

Na tretjem mestu je treba opozoriti, da se v skladu s členom 3(1) Direktive 93/13 pogoj obravnava kot nepošten, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika vzpostavlja znatno neravnotežje med pogodbenimi pravicami in obveznostmi strank, ki izhajajo iz zadevne pogodbe.

58

V zvezi s tem je Sodišče že večkrat razsodilo, da je treba dogovor o pristojnosti, ki je bil vključen v pogodbo med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, ki ni bil posamično dogovorjen in ki določa izključno pristojnost sodišča, na območju katerega je sedež tega prodajalca ali ponudnika, obravnavati kot nepošten v smislu člena 3(1) Direktive 93/13, saj v nasprotju z zahtevo dobre vere vzpostavlja znatno neravnotežje med pogodbenimi pravicami in obveznostmi strank v škodo zadevnega potrošnika (glej v tem smislu sodbe z dne 27. junija 2000, Océano Grupo Editorial in Salvat Editores, od C‑240/98 do C‑244/98, EU:C:2000:346, točka 24; z dne 4. junija 2009, Pannon GSM, C‑243/08, EU:C:2009:350, točka 40, in z dne 9. novembra 2010, VB Pénzügyi Lízing, C‑137/08, EU:C:2010:659, točka 53).

59

Tak dogovor namreč spada v kategorijo pogojev, katerih cilj ali učinek je izključitev ali omejitev uveljavljanja sprožitve sodnih postopkov, kar je kategorija iz točke 1(q) Priloge k tej direktivi (sodbe z dne 27. junija 2000, Océano Grupo Editorial in Salvat Editores, od C‑240/98 do C‑244/98, EU:C:2000:346, točka 22; z dne 4. junija 2009, Pannon GSM, C‑243/08, EU:C:2009:350, točka 41, in z dne 9. novembra 2010, VB Pénzügyi Lízing, C‑137/08, EU:C:2010:659, točka 54).

60

V tem okviru se nepoštenost pogodbenega pogoja presoja ob upoštevanju narave storitev, ki so predmet zadevne pogodbe, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so v skladu s členom 4(1) Direktive 93/13 obstajale v času sklepanja te pogodbe.

61

Tako mora nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, na podlagi zakonodaje države, katere sodišča so določena v dogovoru o pristojnosti, in ob razlagi te zakonodaje v skladu z zahtevami Direktive 93/13 izpeljati pravne posledice morebitne nepoštenosti takega pogoja, saj iz besedila člena 6(1) te direktive izhaja, da morajo nacionalna sodišča zavrniti uporabo nepoštenega pogodbenega pogoja, zato da ta nima zavezujočih učinkov.

62

Nazadnje je treba poudariti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso na podlagi člena 7, točka 1(b), Uredbe št. 1215/2012 in v zvezi z neposrednimi leti tako kraj odhoda kot kraj prihoda letala štejeta za kraj, v katerem je bil opravljen glavni del storitev, ki so predmet pogodbe o zračnem prevozu, kar pomeni, da se tisti, ki vloži odškodninsko tožbo na podlagi Uredbe št. 261/2004, odloči, da bo vložil tožbo pri sodišču, na območju katerega je bodisi kraj odhoda bodisi kraj prihoda letala, kot sta dogovorjena v navedeni pogodbi (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 2009, Rehder, C‑204/08, EU:C:2009:439, točka 47, in sklep z dne 13. februarja 2020, flightright, C‑606/19, EU:C:2020:101, točka 26).

63

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 25 Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da letalska družba za izpodbijanje pristojnosti sodišča za odločanje o odškodninski tožbi, vloženi na podlagi Uredbe št. 261/2004 proti tej letalski družbi, dogovora o pristojnosti, ki je vključen v pogodbo o prevozu med potnikom in to letalsko družbo, ne more uveljavljati proti družbi za izterjavo terjatev, na katero je potnik prenesel svojo terjatev, razen če je v skladu z zakonodajo države, katere sodišča so določena v tem dogovoru, ta družba za izterjavo terjatev, ki je to terjatev prevzela, vstopila v pravice in obveznosti prvotne pogodbene stranke, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče. Glede na okoliščine primera je treba tak dogovor, ki je – ne da bi se stranki o njem dogovorili posamično – vključen v pogodbo, sklenjeno med potrošnikom, ki je letalski potnik, in prodajalcem ali ponudnikom, ki je navedena letalska družba, in s katerim je sodišču, na območju katerega je sedež te družbe, podeljena izključna pristojnost, šteti za nepošten v smislu člena 3(1) Direktive 93/13.

64

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 25 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da letalska družba za izpodbijanje pristojnosti sodišča za odločanje o odškodninski tožbi, vloženi na podlagi Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 proti tej letalski družbi, dogovora o pristojnosti, ki je vključen v pogodbo o prevozu, sklenjeno med potnikom in to letalsko družbo, ne more uveljavljati proti družbi za izterjavo terjatev, na katero je potnik prenesel svojo terjatev, razen če je v skladu z zakonodajo države, katere sodišča so določena v tem dogovoru, ta družba za izterjavo terjatev, ki je to terjatev prevzela, vstopila v pravice in obveznosti prvotne pogodbene stranke, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče. Glede na okoliščine primera je treba tak dogovor, ki je – ne da bi se stranki o njem dogovorili posamično – vključen v pogodbo, sklenjeno med potrošnikom, ki je letalski potnik, in prodajalcem ali ponudnikom, ki je navedena letalska družba, in s katerim je sodišču, na območju katerega je sedež te družbe, podeljena izključna pristojnost, šteti za nepošten v smislu člena 3(1) Direktive 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.