1

Organizacija ClientEarth s pritožbo Sodišču predlaga, naj razveljavi sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 4. aprila 2019, ClientEarth/Komisija (T‑108/17, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2019:215), s katero je Splošno sodišče zavrnilo tožbo organizacije ClientEarth za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2016) 8454 final z dne 7. decembra 2016 (v nadaljevanju: sporni sklep), s katerim je bila zavrnjena zahteva organizacije ClientEarth z dne 2. avgusta 2016 za notranjo revizijo (v nadaljevanju: zahteva za revizijo iz leta 2016) Izvedbenega sklepa Komisije C(2016) 3549 final z dne 16. junija 2016 o dodelitvi avtorizacije za uporabo bis (2 etilheksil) ftalata (DEHP) na podlagi Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) ter o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije in o spremembi Direktive 1999/45/ES ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL 2006, L 396, str. 1, in popravek v UL 2007, L 136, str. 3), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) 2016/217 z dne 16. februarja 2016 (UL 2016, L 40, str. 5) (v nadaljevanju: Uredba REACH).

2

Člen 9(3) Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki je bila podpisana 25. junija 1998 v Aarhusu (Danska) in v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2005/370/ES z dne 17. februarja 2005 (UL 2005, L 124, str. 1), določa:

„Poleg tega in brez vpliva na revizijske postopke iz prvega in drugega odstavka tega člena mora pogodbenica zagotoviti, da imajo člani javnosti, kadar izpolnjujejo morebitna merila po njenem notranjem pravu, dostop do upravnih ali sodnih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev oseb zasebnega prava in organov javne oblasti, ki so v nasprotju z določbami njenega notranjega prava, ki se nanaša na okolje.“

3

Člen 55 Uredbe REACH, naslovljen „Namen avtorizacije in obravnava nadomestitve“, določa:

„Namen tega naslova je, da se zagotovi dobro delovanje notranjega trga ter hkrati, da se tveganja, izhajajoča iz snovi, ki so vzrok za veliko zaskrbljenost, ustrezno nadzirajo in da se te snovi postopno zamenjajo z ustreznimi alternativnimi snovmi ali tehnologijami, kjer so te ekonomsko in tehnično izvedljive. Vsi proizvajalci, uvozniki in nadaljnji uporabniki, ki prosijo za avtorizacijo, v ta namen preučijo, ali so na voljo druge alternative, ocenijo njihovo tveganje in ali je nadomestitev tehnično in ekonomsko izvedljiva.“

4

Člen 56 Uredbe REACH, naslovljen „Splošne določbe“, določa:

„1.   Proizvajalec, uvoznik ali nadaljnji uporabnik snovi ne sme dati v promet za uporabo, niti je ne sme sam uporabljati, če je ta snov vključena v Prilogo XIV, razen če:

[…]“.

5

Člen 57 te uredbe, naslovljen „Snovi, ki se vključijo v Prilogo XIV“, določa:

„V skladu s postopkom iz člena 58 se lahko v Prilogo XIV vključijo naslednje snovi:

[…]

[…]

6

Člen 58 Uredbe REACH, naslovljen „Vključitev snovi v Prilogo XIV“, v odstavku 1 določa:

„Odločitev o vključitvi snovi iz člena 57 v Prilogo XIV se sprejme v skladu s postopkom iz člena 133(4). […]

[…]“.

7

Člen 59 Uredbe REACH, naslovljen „Identifikacija snovi iz člena 57“, v odstavku 1 določa:

„Postopek, naveden v odstavkih 2 do 10 tega člena, se uporablja za opredelitev snovi, ki izpolnjujejo kriterije iz člena 57, in določitev seznama tistih snovi, ki bodo morda vključene v Prilogo XIV. [Evropska agencija za kemikalije] v tem seznamu navede snovi, ki so na njenem delovnem programu v skladu s členom 83(3)(e).“

8

Člen 60 Uredbe REACH, naslovljen „Dodelitev avtorizacije“, določa:

„1.   Komisija je pristojna, da odloča o vlogah za avtorizacijo, v skladu s tem naslovom.

2.   Avtorizacija se brez poseganja v odstavek 3 dodeli, če je tveganje za zdravje ljudi ali okolje, ki izhaja iz uporabe snovi zaradi njenih intrinzičnih lastnosti iz Priloge XIV, pod ustreznim nadzorom v skladu z oddelkom 6.4 Priloge I, kar vlagatelj dokumentira s poročilom o kemijski varnosti, pri čemer se upošteva mnenje Odbora za oceno tveganja iz člena 64(4)(a). Pri dodelitvi avtorizacije in v vseh z avtorizacijo povezanih pogojih Komisija upošteva vse informacije o izpustih, emisijah in izgubah, vključno s tveganji, ki izhajajo iz razširjene ali razpršene uporabe, ki so znane v času odločitve.

[…]

3.   Odstavek 2 se ne uporablja za:

4.   Če se avtorizacija ne more dodeliti v skladu z odstavkom 2 ali se ne more izdati za snovi, navedene v odstavku 3, se lahko kljub temu dodeli samo, če se dokaže, da socialno-ekonomske koristi prevladajo nad tveganjem za zdravje ljudi ali okolje, ki izhaja iz uporabe snovi, ter če niso na voljo ustrezne alternativne snovi ali tehnologije. Odločitev se sprejme po preučitvi vseh naslednjih dejavnikov in ob upoštevanju mnenj Odbora za oceno tveganja in Odbora za socialno-ekonomsko analizo[…]:

5.   Komisija pri ocenjevanju, ali so na voljo ustrezne alternativne snovi ali tehnologije, upošteva vse ustrezne vidike, skupaj z naslednjim:

[…]

7.   Avtorizacija se dodeli samo, če je bila vloga predložena v skladu z zahtevami iz člena 62.

[…]

10.   Ne glede na pogoje iz avtorizacije imetnik zagotovi, da se izpostavljenost zniža do najnižje ravni, ki jo je tehnično in praktično možno doseči.“

9

Člen 62 Uredbe REACH, naslovljen „Vloge za avtorizacijo“, določa:

„[…]

3.   Vloge se lahko predložijo za eno ali več snovi, ki ustrezajo opredelitvi skupine snovi v oddelku 1.5 Priloge XI, in za eno ali več uporab. Vloge se lahko predložijo za lastno uporabo(-e) vlagatelja(-ev) in/ali uporabe, za katere ta namerava dajati snov v promet.

4.   Vloga za avtorizacijo mora vsebovati naslednje informacije:

[…]

5.   Vloga lahko vključuje:

[…]“.

10

Člen 10 Uredbe (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v institucijah in organih Skupnosti (UL 2006, L 264, str. 13), naslovljen „Zahteva za notranjo revizijo upravnih aktov“, v odstavku 1 določa:

„Vsaka nevladna organizacija, ki izpolnjuje merila iz člena 11, lahko pri instituciji ali organu Skupnosti, ki je v skladu z okoljskim pravom sprejel upravni akt ali ki bi ga bil v primeru domnevne upravne opustitve moral sprejeti, vloži zahtevo za notranjo revizijo.

[…]“.

11

Z Uredbo Komisije (EU) št. 143/2011 z dne 17. februarja 2011 o spremembi Priloge XIV k Uredbi št. 1907/2006 (UL 2011, L 44, str. 2) je bila v to prilogo vključena DEHP, organska spojina, ki se uporablja predvsem za mehčanje plastike iz polivinilklorida (PVC), in sicer zaradi strupenih lastnosti te snovi za razmnoževanje v smislu člena 57(c) Uredbe REACH.

12

Tri družbe za recikliranje odpadkov (v nadaljevanju: vlagateljice vloge za avtorizacijo) so 13. avgusta 2013 oddale skupno vlogo za avtorizacijo na podlagi člena 62 Uredbe REACH v povezavi s členom 60(2) te uredbe (v nadaljevanju: vloga za avtorizacijo) za dajanje DEHP na trg za naslednje „uporabe“:

13

Vlagateljice vloge za avtorizacijo so v analizi alternativ, ki so jih priložile vlogi za avtorizacijo, navedle:

„DEHP je plastifikator, ki se že več desetletij uporablja za mehčanje PVC pri proizvodnji plastificiranega ali mehkega PVC. […]

DEHP se torej doda PVC, preden je plastika predelana v plastične izdelke in preden ti plastični izdelki postanejo odpadki, in sicer potencialno dragoceno blago za vlagateljice [vloge za avtorizacijo]. V strogem pomenu besede DEHP torej nima nobene posebne funkcionalne vloge za vlagateljice [vloge za avtorizacijo]; prisotna je le kot nečistoča (večinoma nezaželena) v odpadkih, ki se zbirajo, sortirajo in predelujejo ter nato dajejo na trg kot ,recikliran material‘. Kljub temu bi teoretično lahko imela omejena prisotnost DEHP (ali drugih plastifikatorjev) v recikliranem materialu nekatere prednosti za nadaljnje uporabnike (predelovalce PVC):

14

Odbor za oceno tveganja in Odbor za socialno-ekonomsko analizo (v nadaljevanju: SEAC) Evropske agencije za kemikalije (ECHA) sta 10. oktobra 2014 predložila svoji mnenji glede vloge za avtorizacijo.

15

Po mnenju Odbora za oceno tveganja vlagateljice vloge za avtorizacijo niso dokazale, da je bilo tveganje za zdravje delavcev, ki izhaja iz obeh zahtevanih „uporab“, pod ustreznim nadzorom, kot se zahteva s členom 60(2) Uredbe REACH.

16

SEAC je ocenil, da se kljub obstoju nekaterih pomanjkljivosti pri analizi, ki so jo vlagateljice vloge za avtorizacijo predložile, da bi prikazale socialno-ekonomske prednosti uporab, za katere je bila predložena vloga za avtorizacijo, avtorizacija lahko odobri na podlagi „kvalitativne analize“, ki vključuje relevantne negotovosti.

17

ECHA je 12. decembra 2014 posodobila in dopolnila obstoječi vnos snovi DEHP na „seznam snovi, ki bodo morda vključene v Prilogo XIV“ Uredbe REACH, iz člena 59(1) Uredbe REACH (v nadaljevanju: seznam kandidatnih snovi), pri čemer jo je opredelila kot snov z lastnostmi endokrinih motilcev, za katere obstajajo znanstveni dokazi o verjetnih resnih učinkih na okolje, ki vzbujajo enakovredno raven zaskrbljenosti kot ostale snovi iz točk od (a) do (e) člena 57 Uredbe REACH, v smislu člena 57(f) te iste uredbe.

18

Komisija je 16. junija 2016 sprejela Izvedbeni sklep C(2016) 3549 final o dodelitvi avtorizacije za uporabe DEHP v skladu z Uredbo REACH (v nadaljevanju: sklep o avtorizaciji).

19

Komisija je v členu 1 tega sklepa dodelila avtorizacijo za naslednje „uporabe“:

20

V skladu z isto določbo je bila navedena avtorizacija dodeljena na podlagi člena 60(4) Uredbe REACH.

21

Neprofitna organizacija ClientEarth, ki se zavzema za varstvo okolja, je na podlagi člena 10 Uredbe št. 1367/2006 od Komisije zahtevala notranjo revizijo sklepa o avtorizaciji.

22

Komisija je s spornim sklepom to zahtevo zavrnila kot neutemeljeno.

23

Organizacija ClientEarth je 17. februarja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je predlagala razglasitev ničnosti spornega sklepa in sklepa o avtorizaciji.

24

S sklepom predsednika petega senata Splošnega sodišča z dne 29. junija 2017 je bilo ugodeno predlogu ECHA za intervencijo.

25

Splošno sodišče je v točki 31 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožba očitno nedopustna v delu, v katerem je tožeča stranka predlagala razglasitev ničnosti sklepa o avtorizaciji.

26

Prav tako je Splošno sodišče v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti spornega sklepa v točki 92 izpodbijane sodbe kot nedopusten in vsekakor kot neutemeljen zavrnilo prvi del prvega tožbenega razloga, ki se je nanašal na napačno uporabo prava in napako pri presojo pri razlagi pojma „uporaba“ iz člena 56(1)(a) in člena 62(4)(c) Uredbe REACH.

27

Splošno sodišče je v točki 151 izpodbijane sodbe kot neutemeljen zavrnilo drugi del prvega tožbenega razloga, ki se je nanašal na napačno uporabo prava in napake pri presoji v zvezi s pomanjkljivostmi v poročilu o kemijski varnosti.

28

V točki 167 izpodbijane sodbe je presodilo, da je treba trditve, navedene v utemeljitev tretjega dela prvega tožbenega razloga, ki se je nanašal na napačno uporabo prava in očitne napake pri presoji v zvezi z ovrednotenjem ustreznih alternativ, preučiti v okviru tretjega tožbenega razloga.

29

Splošno sodišče je v točki 178 izpodbijane sodbe kot neutemeljen zavrnilo četrti del prvega tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev člena 60(7) in člena 64(3) Uredbe REACH, ter v celoti zavrnilo prvi tožbeni razlog.

30

Splošno sodišče je v zvezi z drugim tožbenim razlogom, ki se je nanašal na očitne napake pri presoji v zvezi s socialno-ekonomsko oceno iz člena 60(4) Uredbe REACH, v točki 189 izpodbijane sodbe kot neutemeljen zavrnilo prvi del tega tožbenega razloga, ki se je nanašal na napačno uporabo prava in očitne napake pri presoji v zvezi z referenčnim okvirom te analize, v točki 204 izpodbijane sodbe pa je drugi del tega tožbenega razloga, ki se je nanašal na očitne napake pri presoji ravnovesja med tveganji in koristmi, zavrglo kot nedopusten in vsekakor zavrnilo kot neutemeljen.

31

Splošno sodišče je v točki 224 izpodbijane sodbe kot neutemeljen zavrnilo tudi tretji del tega tožbenega razloga, ki se je nanašal na očitno napako pri presoji zaradi neupoštevanja nekaterih informacij pri tej oceni.

32

Nato je drugi tožbeni razlog v celoti zavrnilo.

33

Splošno sodišče je v točki 271 izpodbijane sodbe kot neutemeljen zavrnilo tretji tožbeni razlog, ki se je nanašal na napačno uporabo prava in očitne napake pri presoji pri analizi alternativ.

34

V točki 307 izpodbijane sodbe je zavrnilo četrti tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev previdnostnega načela, kot je opredeljeno v členu 191(2) PDEU.

35

Zato je Splošno sodišče tožbo v celoti zavrnilo.

36

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

37

Komisija Sodišču predlaga, naj:

38

ECHA Sodišču predlaga, naj:

39

Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja sedem razlogov.

40

Pritožnica s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče nekatere dele njene ničnostne tožbe napačno zavrglo kot nedopustne.

41

Prvič, trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točkah 53 in 54 izpodbijane sodbe presodilo, da se tožba lahko nanaša le na zakonitost spornega sklepa, in ne na to, ali je vloga za avtorizacijo zadostna ali ne. Po njenem mnenju ta analiza ne upošteva niti člena 9(3) Aarhuške konvencije niti pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

42

Dodaja, da je Splošno sodišče v točki 54 izpodbijane sodbe dopustnost njenih trditev v zvezi s sklepom o avtorizaciji napačno pogojevalo z izrecno navedbo zatrjevanih napak v sklepu Komisije o zahtevi za notranjo revizijo.

43

Drugič, trdi, da je Splošno sodišče storilo napako, ker je v točkah 55 in 56 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so ne le tožbeni razlogi, ampak tudi trditve, ki so bile pred njim navedene v okviru tožbe za razglasitev ničnosti sklepa o zavrnitvi zahteve za revizijo iz leta 2016, dopustne le, če so že bile navedene v tej zahtevi za revizijo.

44

V repliki trdi, da je Sodišče v sodbi z dne 12. septembra 2019, TestBioTech in drugi/Komisija (C‑82/17 P, EU:C:2019:719), pojasnilo, da ničnostna tožba zoper sklep o zavrnitvi zahteve za notranjo revizijo sicer ne more temeljiti na novih razlogih ali dokazih, ki niso bili navedeni v zahtevi za notranjo revizijo, vendar vlagatelju take revizije ni treba navesti povsem enakih trditev v okviru svoje tožbe pred sodišči Unije.

45

Tretjič, pritožnica dodaja, da so bile nekatere trditve, ki jih je Splošno sodišče v točkah 61, 62, 74, 75, od 85 do 87, od 195 do 200 in od 234 do 236 izpodbijane sodbe zavrglo kot nedopustne, vsekakor navedene v njeni zahtevi za revizijo iz leta 2016 oziroma da so bile navedene trditve le dodatna pojasnila.

46

Komisija trdi, da prvega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

47

ECHA podpira trditve Komisije.

48

V zvezi s trditvijo pritožnice, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo nedopustnost tožbe, vložene zoper sklep o avtorizaciji, je treba navesti, da pritožnica, kot je navedla Komisija, ni izpodbijala točke 26 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče ugotovilo, da ni predlagala razglasitve ničnosti sklepa o avtorizaciji, ker je menila, da ne izpolnjuje pogojev iz člena 263 PDEU.

49

Glede trditve pritožnice, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da so trditve, katerih namen je bil dokazati morebitne napake vlagateljic vloge za avtorizacijo, nedopustne, je treba na eni strani poudariti, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko je v točki 53 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so bili v okviru obravnavane tožbe, ki se je nanašala na sklep Komisije o zahtevi za notranjo revizijo, dopustni samo tožbeni razlogi, katerih namen je bil dokazati napačno uporabo prava ali napačno presojo, zaradi katerih naj bi bil ta sklep nezakonit, ne pa tudi tožbeni razlogi v zvezi z vlogo za avtorizacijo.

50

Na drugi strani, v nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, iz točke 54 izpodbijane sodbe ne izhaja, da je mogoče pred Splošnim sodiščem izpodbijati le elemente, ki so „izrecno“ povzeti v sklepu Komisije o zahtevi za notranjo revizijo, ampak da so lahko predmet take tožbe samo napake, storjene v tem sklepu, kot je razvidno tudi iz točk 234 in 235 izpodbijane sodbe.

51

V zvezi s trditvijo glede napačne uporabe prava, ki naj bi jo storilo Splošno sodišče s tem, da je v točkah 55 in 56 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so tožbeni razlogi, pa tudi trditve, ki so bile pred njim navedene v okviru tožbe za razglasitev ničnosti sklepa, kakršen je sporni sklep, dopustni le, če so že bili navedeni v zahtevi za revizijo iz leta 2016, je treba ugotoviti, da je ta trditev brezpredmetna, saj je Splošno sodišče vsekakor podredno ugotovilo tudi, da trditve pritožnice v njenem prvem tožbenem razlogu niso bile utemeljene, ta vsebinska presoja pa v tej pritožbi ni bila izpodbijana.

52

Trditev pritožnice, da samo aktivna uvedba ali aktivna uporaba snovi „v industrijskem postopku“ ustrezata pojmu „uporaba“ v smislu člena 56(1)(a) Uredbe REACH, ki je bila v točki 62 izpodbijane sodbe zavržena kot nedopustna, je bila v točkah od 63 do 68 in 72 izpodbijane sodbe podredno zavrnjena kot neutemeljena.

53

Enako velja tudi za trditev pritožnice, da je Komisija dejansko odobrila „celoten postopek“, in sicer „recikliranje materialov, ki vsebujejo snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost“, in dodelila avtorizacijo za „obdelavo plastičnih odpadkov“, s čimer je kršila evropsko zakonodajo o odpadkih, in trditev v zvezi s statusom „prenehanja biti odpadek“, ki ju je Splošno sodišče v točkah 75 in 87 izpodbijane sodbe zavrglo kot nedopustni, in v točkah 76, 86, 88 in 89 izpodbijane sodbe vsekakor zavrnilo kot neutemeljeni.

54

Prav tako je bila trditev pritožnice v zvezi s presojo tehtanja med tveganji in koristmi, ki je bila v točki 200 izpodbijane sodbe zavržena kot nedopustna, v točki 204 izpodbijane sodbe v vsakem primeru zavrnjena kot neutemeljena, trditev, da analiza alternativ, predlaganih v vlogi za avtorizacijo, ni bila zadostna, ker v tej vlogi ni bila natančno določena funkcija DEHP, pa je bila v točki 234 izpodbijane sodbe zavržena kot nedopustna, in vsekakor v točki 236 navedene sodbe zavrnjena kot neutemeljena.

55

Ker so vse trditve, navedene v utemeljitev prvega pritožbenega razloga, neutemeljene ali brezpredmetne, jih je treba zavrniti.

56

Pritožnica z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče nevladnim organizacijam naložilo preveliko dokazno breme. V zvezi s tem se sklicuje na točke 57, 112, 113, od 148 do 150 in od 248 do 251 izpodbijane sodbe.

57

Pritožnica se sklicuje med drugim na sodbo z dne 14. novembra 2013, ICdA in drugi/Komisija (T‑456/11, EU:T:2013:594, točka 61), v kateri naj bi Splošno sodišče drugim gospodarskim subjektom naložilo nižji dokazni standard.

58

Komisija trdi, da pritožnica v resnici le ponavlja trditve, navedene na prvi stopnji, in da je drugi pritožbeni razlog vsekakor neutemeljen.

59

ECHA podpira trditve Komisije.

60

V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora stranka, ki zahteva notranjo revizijo upravnega akta, sprejetega v skladu z okoljskim pravom, za pojasnitev razlogov za revizijo navesti dejanske elemente ali tehtne pravne trditve, na podlagi katerih bi bil mogoč verjeten, in sicer resen dvom glede presoje institucije ali organa Unije v zadevnem aktu (glej v tem smislu sodbo z dne 12. septembra 2019, TestBioTech in drugi/Komisija, C‑82/17 P, EU:C:2019:719, točka 69).

61

Glede pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje pritožnica pri oceni tveganj, ki so jo predložile vlagateljice vloge za avtorizacijo, se Splošno sodišče v točkah 112 in 113 izpodbijane sodbe ni izreklo o dokaznem standardu, ki se zahteva od pritožnice, ampak je v točki 114 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so trditve, ki jih je v zvezi s tem navedla pritožnica, brezpredmetne.

62

Poleg tega se je Splošno sodišče v točkah 148 in 149 izpodbijane sodbe omejilo na ugotovitev nezadostnosti trditev pritožnice, pri čemer je menilo, da se ta ne more ločeno sklicevati na pomanjkljivosti poročila o varnosti, ne da bi posebej izpodbijala oceno SEAC, da se v obravnavani zadevi avtorizacija lahko odobri.

63

Splošno sodišče je torej pri tej presoji zgolj izpeljalo posledice načela, navedenega v točki 60 te sodbe.

64

V zvezi z analizo alternativ je treba navesti, da je Splošno sodišče v točkah od 248 do 250 izpodbijane sodbe, na katere se nanaša pritožba, ugotovilo, da pritožnica ni predložila nobenega dokaza, s katerim bi izpodbijala presojo dejstev, ki jo je Komisija v spornem sklepu sprejela v zvezi z s tem, da alternativne rešitve niso bile na voljo. To sklepanje je temeljilo na ugotovitvi, prvič, da pritožnica ni pojasnila, na kateri podlagi bi Komisija lahko prišla do drugačnega rezultata od tistega iz mnenja SEAC v zvezi s tem, in drugič, da v svoji zahtevi za revizijo iz leta 2016 nikakor ni posebej izpodbijala splošne ugotovitve Komisije glede nerazpoložljivosti alternativ.

65

V nasprotju s trditvami pritožnice torej iz navedenih točk ne izhaja, da je Splošno sodišče od nje zahtevalo, da predloži popolno analizo alternativ namesto vlagateljic vloge za avtorizacijo, temveč je zgolj ugotovilo, da ni navedla dejanskih elementov ali tehtnih pravnih trditev, na podlagi katerih bi bil mogoč verjeten dvom glede presoje Komisije.

66

Iz navedenega izhaja, da iz točk izpodbijane sodbe, na katere se nanaša drugi pritožbeni razlog, nikakor ne izhaja, da je Splošno sodišče pritožnici naložilo preveliko dokazno breme, zato njene trditve, da je bil drugim gospodarskim subjektom v neki drugi zadevi naložen nižji dokazni standard, nikakor ni mogoče sprejeti.

67

Iz tega sledi, da drugi pritožbeni razlog ni utemeljen in ga je treba zavrniti.

68

Pritožnica s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče kršilo Uredbo REACH, zlasti njen člen 55, s tem, da je v točkah 71, 72, 79, 91, 162, 238 in od 242 do 244 izpodbijane sodbe presodilo, da lahko zmanjšanje proizvodnje nerecikliranega DEHP, ki ga omogoča uporaba recikliranega DEHP, pomeni uporabo v skladu z Uredbo REACH in podlago za upoštevno analizo alternativ.

69

Na prvem mestu trdi, da razlogovanje Splošnega sodišča temelji na napačni predpostavki, ker se sistem avtorizacije, določen z Uredbo REACH, ne nanaša na proizvodnjo teh snovi v Uniji, ampak na njihovo uporabo ali dajanje v promet za uporabo, kot izhaja iz člena 56 te uredbe. Izdelki, ki že vsebujejo DEHP, naj bi se poleg tega lahko zakonito uvažali v Unijo.

70

Na drugem mestu trdi, da je Splošno sodišče storilo napako s tem, da je v točki 91 izpodbijane sodbe ugotovilo, da bi druge zmesi brez DEHP lahko bile upoštevne alternative, ne da bi se upoštevala dejanska funkcija DEHP, ki je ta, da omogoča prožnost materiala. Prav tako naj bi Splošno sodišče v točki 247 izpodbijane sodbe napačno štelo, da zadostuje zgolj sklicevanje na druge vire (nerecikliranega) PVC, ki vsebuje druge plastifikatorje, ne da bi bili ti navedeni ali ne bi bile navedene lastnosti prožnosti materiala.

71

Dodaja, da čeprav člen 55 Uredbe REACH določa „postopno“ zamenjavo snovi, je to zamenjavo – v nasprotju s tem, kar izhaja iz točk 243 in 244 izpodbijane sodbe – vseeno treba izvesti takoj, ko so na voljo alternative. Splošno sodišče naj bi s tem, da je menilo, da drugi plastifikatorji ali prožni materiali niso upoštevni za to presojo, preprečilo tako zamenjavo. Dodaja, da je bilo splošno znano, da so za proizvodnjo mehkih plastičnih izdelkov na voljo drugi, varnejši plastifikatorji.

72

Pritožnica v repliki trdi, da ni pomešala pojmov „uporaba“ in „funkcija“ snovi, ampak da je – v nasprotju s tem, kar trdi Komisija – funkcija snovi upoštevno merilo za analizo alternativ. Če ima snov funkcijo v zmesi, naj bi torej morala analiza alternativ nujno temeljiti na tej funkciji.

73

Poleg tega naj bi Komisija storila napako s tem, da je navedla, da je treba analizo alternativ opraviti z vidika vlagateljic vloge za avtorizacijo.

74

Komisija trdi, da tega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

75

ECHA podpira trditve Komisije.

76

Poudariti je treba, da so izmed različnih točk izpodbijane sodbe, na katere se pritožnica sklicuje v okviru tretjega pritožbenega razloga, le točke 238 in od 242 do 244 navedene sodbe del njene obrazložitve, ki se nanaša na kršitev člena 55 Uredbe REACH in člena 60(4) in (5) te uredbe, v zvezi z analizo alternativ.

77

Ugotoviti je treba tudi, da čeprav analiza, ki jo je opravilo Splošno sodišče v zvezi s skladnostjo alternativ, ki jih je upoštevala Komisija, spada v okvir presoje dejstev, pa se s tretjim pritožbenim razlogom v delu, v katerem se nanaša na pogoje, pod katerimi mora Komisija presojati alternative, zastavlja tudi pravno vprašanje.

78

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se, kot izhaja iz člena 60(2) in (4) Uredbe REACH, sistemi avtorizacije, določeni v teh določbah, nanašajo na dajanje v promet za uporabo ali uporabo snovi, ki je predmet vloge za avtorizacijo.

79

Poleg tega člen 3, točka 24, Uredbe REACH pojem „uporaba“ opredeljuje široko kot „predelavo, formulacijo, porabo, hrambo, posedovanje, obdelavo, […], mešanje, izdelavo izdelka ali katero koli drugo uporabo“, člen 56(1)(a) te uredbe pa zahteva avtorizacijo ne le za uporabo snovi kot take, ampak tudi, če je vsebovana v zmesi.

80

Zato Splošno sodišče s tem, da je v točki 238 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija pravilno ugotovila, da se avtorizacija, dodeljena v obravnavanem primeru, nanaša na uporabo DEHP, kot jo vsebuje „zmes“, ni napačno uporabilo prava.

81

Iz tega prav tako izhaja, da je Splošno sodišče v točki 239 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da bi se zato ovrednotenje alternativ lahko opravilo bolj glede na to „zmes“ kot na snov, ki je v njej vsebovana.

82

Glede vprašanja, ali je Splošno sodišče kljub temu napačno uporabilo pravo s tem, da je med drugim v točki 238 izpodbijane sodbe presodilo, da je Komisija pravilno ugotovila, da je ena od „funkcij“ DEHP, upoštevana pri preučitvi alternativ, „zmanjšati količino plastifikatorjev, ki jih je treba dodati za izdelavo izdelkov iz mehkega PVC, izdelanih iz recikliranega mehkega PVC materiala“, je treba ugotoviti, da iz točk izpodbijane sodbe, na katere se pritožnica sklicuje v tretjem pritožbenem razlogu, ne izhaja, da bi Splošno sodišče moralo razveljaviti analizo alternativ, določeno v členu 60(4) Uredbe REACH, ker Komisija ni upoštevala niti navedla prožnosti materiala, saj je nasprotno iz točk 238 in 242 izpodbijane sodbe razvidno, da je Komisija upoštevala tudi funkcijo DEHP kot plastifikatorja.

83

Poleg tega je treba dodati, da pritožnica v delu, v katerem trdi, da je bilo „splošno znano“, da so bili za proizvodnjo mehkih plastičnih proizvodov na voljo drugi, varnejši plastifikatorji, izpodbija presojo dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče. Take presoje v okviru te pritožbe ni mogoče opraviti, razen v primeru izkrivljanja dejstev, česar pa pritožnica ne zatrjuje.

84

Poleg tega iz točke 244 izpodbijane sodbe ne izhaja, da je Splošno sodišče menilo, da člen 55 Uredbe REACH ne nalaga uporabe alternativ, kadar so te na voljo. Splošno sodišče je v navedeni točki 244 namreč zgolj opozorilo, da je, kot izhaja iz samega člena 55, njegov namen „postopoma“ nadomestiti snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, z ustreznimi alternativnimi snovmi ali tehnologijami, „kjer so te ekonomsko in tehnično izvedljive“.

85

Iz tega sledi, da je treba, ker različne trditve, ki jih pritožnica navaja v utemeljitev tretjega pritožbenega razloga, niso utemeljene, ta pritožbeni razlog zavrniti.

86

Pritožnica s četrtim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah od 104 do 111 izpodbijane sodbe presodilo, da je presoja skladnosti vloge za avtorizacijo iz člena 60(7) Uredbe REACH zgolj formalna in od Komisije ne zahteva, da preveri, ali informacije, ki jih predloži vlagatelj, vsebinsko izpolnjujejo zahteve iz člena 62 te uredbe in Priloge I k tej uredbi.

87

Pritožnica trdi, da ne izpodbija razlage člena 60(7) Uredbe REACH, ki jo je Splošno sodišče podalo v točkah 104 in 106 izpodbijane sodbe, v delu, v katerem Splošno sodišče ocenjuje, da mora Komisija preveriti, ali je vloga s „formalnega“ vidika skladna z zahtevami iz člena 62 te uredbe, ne da bi ji bilo treba ugotoviti, ali so v poročilu o kemijski varnosti „podani pravilni sklepi“ med drugim glede lastnosti kemične snovi.

88

Pritožnica trdi, da je Splošno sodišče kljub temu zagotovo storilo napako s tem, kako je treba razumeti „formalno“ preverjanje, ker je v točki 109 izpodbijane sodbe pojasnilo, da čeprav so v Prilogi I k Uredbi REACH opisani elementi, ki jih morajo nujno vsebovati nekateri dokumenti, ki jih predloži vlagatelj vloge za avtorizacijo, kot je poročilo o kemijski varnosti, ta priloga Komisiji ne nalaga, da v okviru preizkusa, ki ga mora opraviti na podlagi člena 60(7) te uredbe v povezavi s členom 62 iste uredbe, preuči te vsebinske elemente.

89

Trdi, da je izpodbijana sodba protislovna, ker je Splošno sodišče v točki 109 navedene sodbe navedlo, da Komisiji v tej fazi postopka ni treba opraviti vsebinske presoje, medtem ko je v točki 112 izpodbijane sodbe navedlo, da mora Komisija oceniti, ali so predložene informacije „preverljive“, kar pomeni določeno preučitev njihove vsebine.

90

Trdi, prvič, da nadzor skladnosti, čeprav „formalen“, pomeni, da Komisija preveri skladnost poročila o kemijski varnosti z natančnimi zahtevami iz Priloge I k Uredbi REACH, ki med drugim določa „ustrezno izmerjene, reprezentativne“ podatke o izpostavljenosti. Drugič, Splošno sodišče naj bi kršilo člen 62 te uredbe in Prilogo I k njej s tem, da je v točki 112 izpodbijane sodbe presodilo, da so vlagateljice vloge za avtorizacijo izpolnile te zahteve, ne da bi se tako preverjanje opravilo.

91

Komisija trdi, da četrtega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

92

ECHA podpira trditve Komisije.

93

V skladu s členom 60(7) Uredbe REACH se avtorizacija dodeli samo, če „je bila vloga predložena v skladu z zahtevami iz člena 62“.

94

Ta določba zato od Komisije zahteva, da preveri, ali vloga za avtorizacijo vsebuje vse informacije, zahtevane v členu 62 navedene uredbe, in zlasti na podlagi odstavka 4(d) te določbe poročilo o kemijski varnosti, izdelano „v skladu s Prilogo I, v katerem so obravnavana tveganja za zdravje ljudi in/ali okolje, ki izhajajo iz uporabe oziroma uporab snovi zaradi intrinzičnih lastnosti, navedenih v Prilogi XIV“ k Uredbi REACH.

95

Kot pritožnica priznava v pritožbi, iz tega izhaja, da je Splošno sodišče v točkah 104 in 106 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da člen 60(7) Uredbe REACH od Komisije zahteva, da preveri, ali je vloga za avtorizacijo s formalnega vidika skladna z zahtevami iz člena 62 te uredbe, ne da bi morala v tej fazi preučiti utemeljenost predloženih elementov in med drugim, ali so v poročilu o kemijski varnosti za snov izpeljani „pravilni sklepi“ glede njenih lastnosti.

96

Poleg tega je preizkus preverljivosti tako zahtevanih dokazov preverjanje, ki je ločeno od preverjanja njihove utemeljenosti, tako da se pritožnica ne more veljavno sklicevati na protislovje med točko 109 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče navedlo, da Komisiji v tej fazi postopka ni treba vsebinsko preučiti elementov, ki jih mora vlagatelj predložiti na podlagi Priloge I k Uredbi REACH, in točko 112 iste sodbe, v kateri je bilo pojasnjeno, da morajo biti dokumenti, ki jih je treba predložiti v skladu s členom 62(4) te uredbe, preverljivi.

97

Dalje je treba pojasniti, da čeprav preverjanje, ki ga mora opraviti Komisija na podlagi člena 60(7) Uredbe REACH v povezavi s členom 62 te uredbe, zagotovo ne sme biti površno in se od te institucije zahteva, da preveri vsaj predložitev informacij in dokumentov, ki se zahtevajo s to uredbo, bi preizkus, kakršen je ta, ki ga predlaga pritožnica, glede spoštovanja zahtev iz Priloge I k Uredbi REACH pripeljal do tega, da bi se Komisija izrekla tudi o kakovosti predloženih podatkov in anticipirala vsebinsko analizo, ki jo mora institucija opraviti pozneje, da ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za avtorizacijo.

98

Iz tega sledi, da je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

99

Pritožnica s petim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 131 do 138 izpodbijane sodbe ugotovilo, da člen 60(4) Uredbe REACH Komisiji omogoča, da se izreče o tehtanju tveganj in koristi, ne da bi informacije o tveganjih izpolnjevale zahteve iz Priloge I k tej uredbi, napačno uporabilo pravo.

100

Trdi tudi, da v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče razsodilo v točkah 135 in 136 izpodbijane sodbe, Uredba REACH nalaga, da se ocena izpostavljenosti tveganju nanaša posebej na uporabo snovi, za katero se zahteva avtorizacija, in da je reprezentativna za to uporabo.

101

Dodaja, da člen 62(4)(d) Uredbe REACH zahteva poročilo o kemijski varnosti v skladu s Prilogo I k tej uredbi, ne glede to, na katero pravno podlago se sklicuje za dodelitev avtorizacije.

102

Sklicuje se tudi na člen 60(10) Uredbe REACH, ki zahteva, da imetnik avtorizacije zagotovi, da se izpostavljenost zniža do najnižje ravni, ki jo je tehnično in praktično možno doseči, ne glede na to, ali je avtorizacija dodeljena na podlagi odstavka 2 ali odstavka 4 člena 60 te uredbe.

103

Pritožnica v repliki dodaja, da točki 130 in 131 izpodbijane sodbe nikakor ne potrjujeta izrecno, da mora biti poročilo o kemijski varnosti za namene uporabe člena 60(4) Uredbe REACH vsaj tako popolno in natančno kot za uporabo člena 60(2) te uredbe, in Sodišču predlaga, naj ugotovi, da mora biti tako.

104

Trdi tudi, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, ni pomešala kvalitativne analize, ki jo je opravil SEAC, z oceno tveganj, navedeno v Prilogi I k Uredbi REACH, kljub temu pa meni, da obstaja povezava med socialno-ekonomsko analizo tveganja, ki vključuje kvalitativne podatke, in osnovno oceno tveganja, ki jo je opravil vlagatelj na podlagi te priloge I in ki lahko vključuje kakovostne podatke le v omejenem številu okoliščin. Trdi, da so bili dokazi, ki so jih predložile vlagateljice vloge za avtorizacijo, zelo pomanjkljivi, tako da ni bilo mogoče pravilno oceniti samega tveganja in ga pravilno tehtati z drugimi dejavniki v okviru socialno-ekonomske analize.

105

Komisija trdi, da petega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

106

ECHA podpira trditve Komisije.

107

Najprej je treba opozoriti, da se v skladu s členom 60(7) Uredbe REACH avtorizacija dodeli samo, če je bila vloga predložena v skladu z zahtevami iz člena 62 te uredbe, to je člena, ki v odstavku 4(d) navaja poročilo o kemijski varnosti v skladu s Prilogo I k navedeni uredbi, v katerem so obravnavana tveganja za zdravje ljudi in okolje, ki izhajajo iz uporabe snovi zaradi intrinzičnih lastnosti, navedenih v Priloge XIV k Uredbi REACH.

108

Poleg tega se člen 60(4) Uredbe REACH uporablja podredno glede na člen 60(2) te uredbe, če avtorizacije ni mogoče izdati na podlagi zadnjenavedene določbe.

109

Iz besedila in sistematike teh različnih določb izhaja, da se avtorizacija na podlagi člena 60(4) Uredbe REACH lahko dodeli le, če je vlagatelj predložil poročilo o kemijski varnosti, izdelano v skladu s Prilogo I k tej uredbi.

110

Iz točk izpodbijane sodbe, na katere se pritožnica sklicuje v petem pritožbenem razlogu, pa ne izhaja, da bi Splošno sodišče odločilo drugače.

111

Poleg tega iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da je Splošno sodišče razsodilo, da poročilo o kemijski varnosti, ki so ga predložile vlagateljice vloge za avtorizacijo, ni bilo v skladu z zahtevami iz Priloge I k Uredbi REACH.

112

V zvezi s tem je Splošno sodišče poleg tega v točki 112 izpodbijane sodbe navedlo, prvič, da med strankama ni sporno, da so v zvezi s tem poročilom vlagateljice vloge za avtorizacijo izpolnile zahteve iz Priloge I k Uredbi REACH, in drugič, da pritožnica v svoji zahtevi za revizijo iz leta 2016 prav tako ni predložila dokazov, ki bi utemeljevali drugačno analizo.

113

Pojasniti je treba tudi, da čeprav je Splošno sodišče v točki 131 izpodbijane sodbe navedlo, da obstoj nejasnosti ali pomanjkljivosti v tem poročilu lahko sproži vprašanje, ali se lahko na podlagi dejstev in dokazov, ki jih ima na voljo Komisija, dodeli avtorizacija na podlagi člena 60(4) Uredbe REACH, gre za vprašanje, ki je ločeno od vprašanja, ki je predmet tega pritožbenega razloga.

114

Iz tega sledi, da peti pritožbeni razlog ni utemeljen in da ga je treba zavrniti.

115

Pritožnica s šestim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah od 216 do 224 izpodbijane sodbe razsodilo, da so za oceno tveganj iz člena 60(4) Uredbe REACH upoštevni samo podatki, ki se nanašajo na intrinzične lastnosti snovi, ki so bile vključene v Prilogo XIV k Uredbi REACH, ne pa informacije o intrinzičnih lastnostih, ki so bile vključene na seznam kandidatnih snovi, določen v členu 59(1) Uredbe REACH, vendar niso navedene v tej prilogi.

116

Tako meni, da bi Komisija morala upoštevati informacije, ki se nanašajo na lastnosti DEHP kot endokrinega motilca, zaradi katerih je ECHA decembra 2014 DEHP opredelila kot snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost v smislu člena 57(f) Uredbe REACH.

117

Trdi, da se je Splošno sodišče napačno oprlo zgolj na jezikovno razlago člena 60(2) in člena 62(4) Uredbe REACH, ne da bi upoštevalo sobesedilo ali cilj, ki mu sledi zakonodajalec Unije.

118

Poleg tega poudarja, da je Splošno sodišče na eni strani v točki 216 izpodbijane sodbe navedlo, da je Komisija dolžna po uradni dolžnosti preveriti vse upoštevne informacije, ki jih ima na voljo na dan sprejetja sklepa, ne da bi bila ocena tveganja omejena na preizkus informacij, predloženih v vlogi za avtorizacijo, na drugi strani pa je v točki 217 te sodbe navedlo, da iz člena 60(4), prvi stavek, Uredbe REACH neposredno ne izhaja, da mora ocena temeljiti izključno na podatkih, ki se nanašajo na intrinzične lastnosti snovi, ki se preiskuje, kot so navedene v Prilogi XIV k tej uredbi.

119

Trdi tudi, da Priloga XVI k tej uredbi ne omejuje obsega „koristi za zdravje ljudi in okolje“, ki so upoštevne za izvedbo socialno-ekonomske analize.

120

Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi pojasnilo, zakaj se člen 60(4) Uredbe REACH, drugače kot člen 60(2) in člen 62(4)(d) te uredbe, ne nanaša samo na lastnosti, navedene v Prilogi XIV k tej uredbi.

121

Pritožnica v repliki trdi, da Sodišče v sodbi z dne 23. januarja 2019, Deza/ECHA (C‑419/17 P, EU:C:2019:52), ki jo je Komisija navedla v odgovoru na pritožbo, ni odločilo o obveznostih Komisije pri preučitvi vloge za avtorizacijo.

122

Komisija trdi, da šestega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

123

ECHA podpira trditve Komisije.

124

Ugotoviti je treba, da čeprav je Splošno sodišče v točki 216 izpodbijane sodbe „podredno“ preučilo točke od 216 do 223 izpodbijane sodbe, na katere se pritožnica sklicuje v šestem pritožbenem razlogu, pa šesti pritožbeni razlog ni brezpredmeten, ker te točke dejansko vsebujejo dodatno in ne podredno analizo k analizi, navedeni v točkah od 211 do 215 navedene sodbe.

125

Poleg tega v nasprotju s trditvami Komisije ni razvidno, da bi se Sodišče o vprašanju, ki je bilo postavljeno v okviru šestega pritožbenega razloga, izreklo v sodbi z dne 23. januarja 2019, Deza/ECHA (C‑419/17 P, EU:C:2019:52).

126

Zato Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točkah od 217 do 220 izpodbijane sodbe ugotovilo, da čeprav iz člena 60(4), prvi stavek, Uredbe REACH neposredno ne izhaja, da mora ocena tveganja, ki jo mora Komisija opraviti na tej podlagi, temeljiti izključno na podatkih, ki se nanašajo na intrinzične lastnosti snovi, ki se preiskuje, kot so navedene v Prilogi XIV k tej uredbi, je iz člena 60(2) in člena 62(4)(d) navedene uredbe, ki se izrecno sklicujeta na intrinzične lastnosti iz Priloge XIV k isti uredbi, mogoče sklepati, da je tako.

127

Splošno sodišče je zato v točkah od 221 do 223 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da se morebitni podatki o intrinzičnih lastnostih snovi, ki so bile vključene na seznam kandidatnih snovi, določenih v členu 59(1) Uredbe REACH, vendar niso bile vključene v Prilogo XIV k tej uredbi, pri tej oceni ne smejo upoštevati, glede na to, da, prvič, ne gre le za dve različni fazi postopka avtorizacije, določenega s to uredbo, in, drugič, zgolj vključitev nekaterih intrinzičnih lastnosti snovi na seznam kandidatnih snovi ne pomeni nujno ali samodejno vključitve teh lastnosti v Prilogo XIV k navedeni uredbi.

128

Poleg tega niti iz besedila niti iz sistematike Priloge XVI k Uredbi REACH, ki se nanaša na elemente, ki jih lahko vsebuje socialno-ekonomska analiza, ne izhaja, da bi bilo treba sprejeti drugačno razlago.

129

Iz tega sledi, da šesti pritožbeni razlog ni utemeljen in ga je treba zavrniti.

130

Pritožnica s sedmim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 284 do 295 izpodbijane sodbe kršilo previdnostno načelo.

131

Trdi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo njen tožbeni razlog in da ni trdila, da mora Komisija na podlagi tega načela zavrniti avtorizacijo, če so izpolnjeni pogoji iz člena 60(4) Uredbe REACH, ampak da bi moralo to načelo usmerjati presojo institucije pri uporabi te določbe.

132

Meni, da bi morala Komisija v primeru, kakršen je obravnavani, v katerem so negotovosti preprečevale zadostno oceno tveganja, šteti, da vlagatelj vloge za avtorizacijo na podlagi člena 60(4) Uredbe REACH ni uspel dokazati, da so bili pogoji, potrebni za pridobitev te avtorizacije, izpolnjeni.

133

Pritožnica trdi tudi, da v nasprotju s tem, kar je razsodilo Splošno sodišče, previdnostno načelo ni omejeno na podelitev pooblastila javnim organom za sprejetje določenega ukrepa, temveč ga morajo ti organi uporabljati pri svojem delovanju, kot izhaja zlasti iz sodb z dne 9. septembra 2011, Dow AgroSciences in drugi/Komisija (T‑475/07, EU:T:2011:445, točka 144), in z dne 25. julija 2018, Confédération paysanne in drugi (C‑528/16, EU:C:2018:583, točka 50).

134

Splošno sodišče naj bi zato napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da je socialno-ekonomska ocena iz člena 60(4) Uredbe REACH Komisijo „razbremenila“ obveznosti, da pri izvajanju te določbe uporabi previdnostno načelo.

135

Komisija trdi, da sedmi pritožbeni razlog ni utemeljen.

136

ECHA podpira trditve Komisije.

137

V nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, iz točk izpodbijane sodbe, na katere se nanaša sedmi pritožbeni razlog, ne izhaja, da Komisiji pri preučitvi vloge za avtorizacijo na podlagi člena 60(4) Uredbe REACH ni treba uporabiti previdnostnega načela.

138

Splošno sodišče je namreč v točki 292 navedene sodbe v bistvu opozorilo, da je člen 60(4) Uredbe REACH izraz nujnega upoštevanja tega načela in načela sorazmernosti, če eden od pogojev iz člena 60(2) te uredbe ni izpolnjen, v obravnavani zadevi tisti, ki se nanaša na dokaz o obvladovanju tveganja, ki ga povzroča uporaba zadevne snovi za zdravje ljudi ali za okolje.

139

Poleg tega ni mogoče utemeljeno trditi, da previdnostno načelo nasprotuje temu, da se avtorizacija izda na podlagi člena 60(4) Uredbe REACH zgolj zaradi neobstoja dokaza o obvladovanju tveganja, ne da bi se izpodbijala veljavnost te določbe, ki omogoča dodelitev avtorizacije v takem primeru.

140

Pritožnica pa ne izpodbija veljavnosti te določbe, ampak način, kako jo je treba uporabiti.

141

Glede na navedeno sedmega pritožbenega razloga torej ni mogoče sprejeti.

142

Ker so bili vsi pritožbeni razlogi zavrnjeni, je treba pritožbo v celoti zavrniti.

143

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da v primeru, da pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.

144

Člen 138(1) tega poslovnika, ki se za pritožbeni postopek uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

145

Komisija je predlagala, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

146

Člen 184(4) Poslovnika določa, da se intervenientu na prvi stopnji, ki ni vložil pritožbe, naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka le, če je sodeloval pri pisnem ali ustnem delu postopka pred Sodiščem. Če taka stranka sodeluje v postopku, lahko Sodišče odloči, da nosi svoje stroške.

147

V skladu s temi določbami se ECHA, intervenientki na prvi stopnji, naloži, da nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: