Zadeva C‑401/19

Republika Poljska

proti

Evropskemu parlamentu
in
Svetu Evropske unije

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 26. aprila 2022

„Ničnostna tožba – Direktiva (EU) 2019/790 – Člen 17(4)(b) in (c), in fine – Člen 11 in člen 17(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Svoboda izražanja in obveščanja – Varstvo intelektualne lastnine – Obveznosti ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu – Predhodni samodejni nadzor (filtriranje) vsebin, ki jih na splet dajo uporabniki“

1. Ničnostna tožba – Predmet – Razglasitev delne ničnosti – Zahteva – Ločljivost izpodbijanih določb – Objektivno merilo – Neizpolnjen pogoj – Nedopustnost

   (člen 263 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2019/790, člen 17)

   (Glej točke od 17 do 21.)

2. Približevanje zakonodaj – Avtorska pravica in sorodne pravice – Harmonizacija pravic na enotnem digitalnem trgu – Uporaba varovanih vsebin s strani ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu – Ureditev posebne odgovornosti teh ponudnikov – Obseg

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2019/790, uvodni izjavi 61 in 66 ter člena 2, točka 6, in 17)

   (Glej točke od 29 do 31 in 35.)

3. Približevanje zakonodaj – Avtorska pravica in sorodne pravice – Direktiva 2019/790 – Harmonizacija pravic na enotnem digitalnem trgu – Uporaba varovanih vsebin s strani ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu – Ureditev posebne odgovornosti teh ponudnikov – Obveznost, naložena navedenim ponudnikom, da predhodno preverijo vsebine, ki jih na splet naložijo uporabniki – Upravičena omejitev uresničevanja pravice do svobode izražanja in obveščanja

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, členi 11, 17(2) in 52(1); Direktiva 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 17, od 4 do 10)

   (Glej točke 45, od 48 do 58, 72, 76, in od 80 do 99.)

Povzetek

Z Direktivo 2019/790 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu ( 1 ) je bil vzpostavljen nov poseben mehanizem odgovornosti za ponudnike storitev deljenja vsebin na spletu (v nadaljevanju: ponudniki). Člen 17 te direktive določa načelo, da so ponudniki neposredno odgovorni, če uporabniki njihovih storitev nezakonito naložijo dela in druge varovane predmete varstva. Vendar so lahko zadevni dobavitelji kljub temu te odgovornosti oproščeni. Za to morajo v skladu z določbami tega člena ( 2 ) zlasti dejavno spremljati vsebine, ki jih naložijo uporabniki, da bi preprečili spletno objavo varovanih predmetov varstva, za katere imetniki pravic ne želijo, da so dostopni prek teh istih storitev.

Republika Poljska je vložila tožbo za, primarno, razglasitev ničnosti točk (b) in (c), in fine, člena 17(4) Direktive 2019/790 ter, podredno, za razglasitev ničnosti tega člena v celoti. V bistvu trdi, da te določbe ponudnikom nalagajo, naj preventivno opravijo nadzor nad vsemi vsebinami, ki jih želijo njihovi uporabniki naložiti na splet, z informacijskimi orodji za samodejno filtriranje, ne da bi bila določena jamstva za zagotavljanje spoštovanja pravice do svobode izražanja in obveščanja. ( 3 )

Sodišče (veliki senat) se je prvič izreklo o razlagi Direktive 2019/790. Tožbo Poljske je zavrnilo, ker je razsodilo, da za obveznost ponudnikov, ki jo določa ta direktiva, in sicer predhodni samodejni nadzor nad vsebinami, ki jih naložijo uporabniki na splet, veljajo primerni zaščitni ukrepi za zagotovitev spoštovanja pravice teh uporabnikov do svobode izražanja in obveščanja ter pravičnega ravnovesja med to pravico in pravico intelektualne lastnine.

Presoja Sodišča

Sodišče je najprej preučilo dopustnost tožbe, nato pa je ugotovilo, da točke (b) in točke (c), in fine, člena 17(4) Direktive 2019/790 ni mogoče ločiti od preostalega dela tega člena in da zato predlog za razglasitev ničnosti zgolj teh določb, ki je naveden primarno, ni dopusten. Člen 17 namreč za ponudnike uvaja novo ureditev odgovornosti, katere različne določbe sestavljajo celoto, namen teh različnih določb pa je vzpostaviti ravnovesje med pravicami in interesi teh ponudnikov, uporabnikov njihovih storitev in imetnikov pravic. Zato bi taka razglasitev delne ničnosti spremenila bistvo navedenega člena.

Sodišče je nato vsebinsko preučilo edini tožbeni razlog Poljske, ki se nanaša na omejitev uresničevanja pravice do svobode izražanja in obveščanja, ki izhaja iz ureditve odgovornosti, uvedene s členom 17 Direktive 2019/790. Sodišče je najprej opozorilo, da deljenje informacij po spletu prek platform za deljenja vsebin na spletu spada na področje uporabe člena 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ter člena 11 Listine. Ugotovilo je, da morajo ponudniki, da bi se izognili odgovornosti, kadar uporabniki na njihovih platformah, za katere ti ponudniki nimajo dovoljenja imetnikov pravic, naložijo nezakonite vsebine, dokazati, da izpolnjujejo vse pogoje za oprostitev, določene v členu 17(4)(a), (b) in (c) Direktive 2019/790, in sicer, da so:

Zadnjenavedene obveznosti zato tem ponudnikom dejansko nalagajo, da opravijo predhodni nadzor nad vsebinami, ki jih uporabniki želijo naložiti na njihove platforme, če so od imetnikov pravic prejeli informacije ali obvestila iz člena 17(4)(b) in (c) te direktive. Za to morajo ponudniki uporabiti orodja za samodejno prepoznavanje in filtriranje. Tak predhodni nadzor in predhodno filtriranje pa verjetno lahko omejita pomemben način razširjanja vsebin na spletu in tako pomenita omejitev pravice do svobode izražanja in obveščanja, ki je zagotovljena s členom 11 Listine. Poleg tega je to omejitev mogoče pripisati zakonodajalcu Unije, ker je neposredna posledica navedene ureditve posebne odgovornosti. Zato je Sodišče ugotovilo, da ta ureditev omejuje uresničevanje pravice do svobode izražanja in obveščanja zadevnih uporabnikov.

Nazadnje, glede vprašanja, ali je zadevna omejitev upravičena glede na člen 52(1) Listine, je Sodišče na eni strani navedlo, da je ta omejitev določena z zakonom, ker izhaja iz obveznosti, ki so ponudnikom teh storitev naložene z določbo akta Unije, in sicer s členom 17(4)(b) in (c), in fine, Direktive 2019/790, ter da spoštuje bistveno vsebino pravice uporabnikov spleta do svobode izražanja in obveščanja. Na drugi strani je Sodišče v okviru nadzora nad sorazmernostjo ugotovilo, da navedena omejitev ustreza potrebi po varstvu intelektualne lastnine, zagotovljenem s členom 17(2) Listine, da je očitno nujna za izpolnitev te potrebe in da obveznosti, naložene ponudnikom, ne omejujejo nesorazmerno pravice uporabnikov do svobode izražanja in obveščanja.

Prvič, zakonodajalec Unije je namreč določil jasno in natančno mejo ukrepov, ki jih je mogoče sprejeti pri izvajanju teh obveznosti, pri čemer je zlasti izključil ukrepe filtriranja in onemogočanja dostopa do zakonitih vsebin ob nalaganju. Drugič, Direktiva 2019/790 državam članicam nalaga, da zagotovijo, da imajo uporabniki možnost, da naložijo in dajo na voljo vsebine, ki jih ustvarijo za posebne namene citatov, kritike, ocene, karikature, parodije ali pastiša. Poleg tega morajo ponudniki uporabnike obvestiti, da lahko uporabljajo dela in druge predmete varstva v skladu z izjemami ali omejitvami avtorske in sorodnih pravic iz prava Unije. ( 4 ) Tretjič, odgovornost ponudnikov je lahko podana le, če jim zadevni imetniki pravic posredujejo upoštevne in potrebne informacije v zvezi z zadevnimi vsebinami. Četrtič, člen 17 te direktive, katerega uporaba ne povzroči nobene splošne obveznosti nadzora, pomeni, da ponudnikom ni mogoče naložiti, da preprečijo naložitev in dajanje na voljo javnosti vsebin, v zvezi s katerimi bi morali ti ponudniki za ugotovitev njihove nezakonitosti opraviti neodvisno presojo vsebine. ( 5 ) V zvezi s tem ni izključeno, da je razpoložljivost nedovoljenih vsebin mogoče preprečiti le z obvestilom imetnikov pravic. Petič, z Direktivo 2019/790 je uvedenih več procesnih jamstev, zlasti možnost uporabnikov, da vložijo pritožbo, če menijo, da je bil dostop do vsebine, ki so jo naložili, neupravičeno onemogočen, ter možnost dostopa do mehanizmov zunajsodnega varstva in do učinkovitih pravnih sredstev. ( 6 ) Šestič, ta direktiva Evropski komisija nalaga, da organizira dialoge med deležniki za preučitev najboljših praks za sodelovanje med ponudniki in imetniki pravic ter izda smernice za uporabo te ureditve. ( 7 )

Zato je Sodišče ugotovilo, da je zakonodajalec Unije obveznost ponudnikov, da nadzorujejo vsebine, ki jih uporabniki želijo naložiti na njihove platforme, pred razširjanjem v javnost, ki izhaja iz ureditve posebne odgovornosti, uvedene s členom 17(4) Direktive 2019/790, opremil z ustreznimi jamstvi za zagotovitev spoštovanja pravice uporabnikov do svobode izražanja in obveščanja ter pravičnega ravnovesja med to pravico na eni strani in pravico intelektualne lastnine na drugi strani. Države članice morajo ob prenosu člena 17 te direktive paziti, da se oprejo na razlago te določbe, ki omogoča zagotovitev pravičnega ravnovesja med različnimi temeljnimi pravicami, varovanimi z Listino. Poleg tega morajo organi in sodišča držav članic ob uvedbi ukrepov za prenos tega člena ne le razlagati nacionalno pravo v skladu z navedenim členom, temveč tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago istega člena, ki bi bila v nasprotju z navedenimi temeljnimi pravicami ali drugimi splošnimi načeli prava Unije, kot je načelo sorazmernosti.

( 1 ) Direktiva (EU) 2019/790 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu in spremembi direktiv 96/9/ES in 2001/29/ES (UL 2019, L 130, str. 92).

( 2 ) Glej člen 17(4)(b) in (c), in fine, Direktive 2019/790.

( 3 ) Kot je zagotovljena v členu 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

( 4 ) Člen 17(7) in (9) Direktive 2019/790.

( 5 ) Člen 17(8) Direktive 2019/790.

( 6 ) Člen 17(9), prvi in drugi pododstavek, Direktive 2019/790.

( 7 ) Člen 17(10) Direktive 2019/790.