–

za Benedetti Pietro e Angelo Ss, Capparotto Giampaolo e Lorenzino Ss, Gonzo Dino Ss, Mantovani Giuseppe e Giorgio Ss, Azienda agricola Padovani Luigi, Azienda agricola La Pila di Mastrotto Piergiorgio e C. Ss in Azienda agricola Mastrotto Giuseppe M. Aldegheri, avvocata,

–

za Soc. agr. semplice F.lli Isolan M. Aldegheri in E. Ermondi, avvocate,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,

–

za Evropsko komisijo D. Bianchi, A. Dawes in F. Moro, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 16 Uredbe Komisije (ES) št. 595/2004 z dne 30. marca 2004 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1788/2003 o uvedbi dajatve v sektorju mleka in mlečnih proizvodov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 43, str. 333).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med podjetji Benedetti Pietro e Angelo Ss, Capparotto Giampaolo e Lorenzino Ss, Gonzo Dino Ss, Mantovani Giuseppe e Giorgio Ss, Azienda agricola Padovani Luigi, Azienda agricola La Pila di Mastrotto Piergiorgio e C. Ss, Azienda agricola Mastrotto Giuseppe in Soc. agr. semplice F.lli Isolan, ki so italijanski proizvajalci mleka, in Agenzia per le Erogazioni in Agricoltura (AGEA) (agencija za dodeljevanje pomoči v kmetijskem sektorju, Italija) glede izračuna dodatne dajatve, ki jo morajo ti proizvajalci plačati v obdobju prodaje mleka in mlečnih proizvodov od 1. aprila 2005 do 31. marca 2006 (v nadaljevanju: referenčno obdobje).

3

V letu 1984 je bil zaradi dolgotrajnega neravnotežja med ponudbo in povpraševanjem v sektorju mleka z Uredbo Sveta (EGS) št. 856/84 z dne 31. marca 1984 o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 804/68 o skupni ureditvi trga mleka in mlečnih proizvodov (UL 1984, L 90, str. 10) v tem sektorju uveden sistem dodatne dajatve, ki je temeljil na načelu, da se za količine mleka in/ali mlečnega nadomestka, ki presegajo določeno referenčno količino, plača dajatev. Istega dne je bila sprejeta Uredba Sveta (EGS) št. 857/84 o splošnih pravilih za uporabo dajatve iz člena 5c Uredbe (EGS) št. 804/68 v sektorju mleka in mlečnih proizvodov (UL 1984, L 90, str. 13).

4

Sistem dodatne dajatve je bil večkrat podaljšan, med drugim z Uredbo Sveta (EGS) št. 3950/92 z dne 28. decembra 1992 o uvedbi dodatne dajatve v sektorju mleka in mlečnih proizvodov (UL 1992, L 405, str. 1), podrobna pravila za njegovo uporabo pa so bila najprej določena z Uredbo Komisije (EGS) št. 536/93 z dne 9. marca 1993 o določitvi podrobnih pravil za uporabo dodatne dajatve v sektorju mleka in mlečnih proizvodov (UL 1993, L 57, str. 12), nato pa z Uredbo Komisije (ES) št. 1392/2001 z dne 9. julija 2001 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe št. 3950/92 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 33, str. 104).

5

Uredba št. 3950/92 je bila zlasti za poenostavitev in pojasnitev razveljavljena in nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 1788/2003 z dne 29. septembra 2003 o uvedbi dajatve v sektorju mleka in mlečnih proizvodov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 40, str. 391), ki je bila nato s 1. aprilom 2008 razveljavljena in nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (Uredba o enotni SUT) (UL 2007, L 299, str. 1).

6

Za spor o glavni stvari se ratione temporis uporabljata Uredba št. 1788/2003 in Uredba št. 595/2004, s katero je bila razveljavljena Uredba št. 1392/2001.

7

Člen 9 Uredbe št. 1392/2001 je določal:

„1.   Kadar je to primerno, države članice določijo prednostne kategorije proizvajalcev iz člena 2(4) Uredbe [št. 3950/92] na podlagi enega ali več naslednjih objektivnih meril, po prednostnem vrstnem redu:

2.   Kadar se finančna sredstva, ki so na voljo za dano obdobje, ne porabijo po tem, ko so se uporabila merila, določena v odstavku 1, država članica po posvetovanju [z Evropsko k]omisijo sprejme druga objektivna merila.“

8

V uvodnih izjavah 5, 12 in 22 Uredbe št. 1788/2003 je navedeno:

[…]

[…]

9

Člen 1(1) in (2) te uredbe, naslovljen „Obseg“, določa:

„1.   [Od 1. aprila 20104 se za] [enajst] zaporednih obdobij dvanajstih mesecev z začetkom 1. aprila […] uvaja dajatev […] na količine kravjega mleka in drugih mlečnih izdelkov, ki se tržijo v zadevnem dvanajstmesečnem obdobju in presegajo nacionalne referenčne količine, določene v Prilogi I.

2.   Te količine se razdelijo med proizvajalce skladno s členom 6, z razlikovanjem med oddajo in neposredno prodajo, kakor je opredeljeno v členu 5. Kakršna koli prekoračitev nacionalne referenčne količine in iz nje nastala dajatev se določita na nacionalni ravni v vsaki državi članici skladno s poglavjem 3 in z razlikovanjem med oddajo in neposredno prodajo.“

10

Člen 4 te uredbe, naslovljen „Prispevek proizvajalcev za dolgovano dajatev“, določa:

„Dajatev se v skladu z določbami členov 10 in 12 v celoti razdeli med proizvajalce, ki so prispevali k vsaki prekoračitvi nacionalnih referenčnih količin iz člena 1(2).

Brez poseganja v člen 10(3) in člen 12(1) so proizvajalci državi članici zavezani za plačilo svojega prispevka k dolgovani dajatvi, izračunani skladno z določbami poglavja 3 zaradi samega dejstva, da so prekoračili svoje razpoložljive referenčne količine.“

11

Člen 5 te uredbe, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej uredbi:

[…]

12

V poglavju 3 te uredbe, ki se nanaša na izračun dajatve, so členi od 8 do 12 navedene uredbe. Člen 10 iste uredbe, naslovljen „Dajatev na oddajo“, v odstavku 3 določa:

„Vsak prispevek proizvajalca za plačilo dajatve se določi z odločbo države članice, potem ko je bil katerikoli neuporabljeni del nacionalne referenčne količine, dodeljene za oddaje, porazdeljen ali ne, v sorazmerju z individualnimi referenčnimi količinami vsakega proizvajalca ali skladno z objektivnimi merili, ki jih določijo države članice:

13

Člen 11 Uredbe št. 1788/2003, naslovljen „Vloga odkupovalcev“, določa:

„1.   Odkupovalci so odgovorni za zbiranje prispevkov od proizvajalcev, ki jih ti dolgujejo zaradi dajatve in pristojnemu organu države članice, pred datumom in po postopku, ki ga je treba določiti v skladu s členom 23(2), plačajo znesek teh prispevkov, odštetih od cene mleka, plačane proizvajalcem, odgovornim za prekoračitev, ali sicer, zbran z drugimi ustreznimi sredstvi.

[…]

3.   Kadar oddane količine proizvajalca v referenčnem obdobju presegajo njegovo razpoložljivo referenčno količino, ustrezna država članica lahko odloči, da odkupovalec odšteje del cene mleka pri katerikoli oddaji s strani zadevnega proizvajalca, ki presega referenčno količino, s predujmom na proizvajalčev prispevek skladno s podrobnimi pravili, ki jih določi država članica. […]“

14

Člen 13 te uredbe, naslovljen „Preveč plačani ali neplačani zneski“, ki je v poglavju 4 o upravljanju dajatev, določa:

„1.   Kadar se v primeru oddaje ali neposredne prodaje ugotovi, da dajatev zapade v plačilo in da je prispevek, pobran od proizvajalcev, večji od te dajatve, lahko država članica:

2.   Kadar se ugotovi, da ni plačljiva [dolgovana] nobena dajatev, se vsi predujmi, ki jih zberejo odkupovalci ali država članica, povrnejo najkasneje do konca naslednjega dvanajstmesečnega obdobja.

3.   Kadar odkupovalec ne izpolni obveznosti, da bi zbral prispevek proizvajalcev za dajatev skladno s členom 11, lahko država članica zbere neplačane zneske neposredno od proizvajalca ne da bi to vplivalo na kakršne koli kazni, ki jih lahko naloži odkupovalcu, ki ne izpolnjuje obveznosti.

4.   Kadar proizvajalec ali odkupovalec ne upošteva roka za plačilo, se zamudne obresti, ki se določijo skladno s postopkom, določenim v členu 23(2), plačajo državi članici.“

15

V uvodni izjavi 1 Uredbe št. 595/2004 je navedeno:

„Shema dajatve v sektorju mleka in mlečnih proizvodov se je skladno z Uredbo [št. 1788/2003] podaljšala za nadaljnjih enajst zaporednih 12-mesečnih obdobij z začetkom 1. aprila 2004. Da bi se upoštevale nove določbe navedene uredbe, bi bilo treba določiti podrobna pravila. Takšna podrobna pravila bi morala v veliki meri vključevati tudi določbe Uredbe [št. 1392/2001]. Uredbo [št. 1392/2001] bi bilo treba zato razveljaviti.“

16

Člen 13 te uredbe, naslovljen „Obvestilo o dajatvi“, v odstavku 1 določa:

„V primeru oddaje pristojni organ odkupovalcem sporoči ali potrdi višino prispevkov za dajatev, ki jo morajo plačati, potem ko je ali ni na podlagi ustrezne odločitve države članice neizkoriščene referenčne količine v celoti ali deloma ponovno dodelil bodisi neposredno zadevnim proizvajalcem ali, odvisno od primera, odkupovalcem z namenom njihove nadaljnje razdelitve zadevnim proizvajalcem.“

17

Člen 15 navedene uredbe, naslovljen „Rok plačila“, v odstavku 1 določa:

„Vsako leto pred 1. septembrom odkupovalci in, v primeru neposredne prodaje, proizvajalci, ki so zavezani za plačilo dajatve, pristojnemu organu plačajo dolgovani znesek v skladu s pravili, ki jih določi država članica.“

18

Člen 16 Uredbe št. 595/2004, naslovljen „Merila za prerazporeditev preveč zaračunane dajatve“, določa:

„1.   Kadar je to primerno, države članice določijo prednostne kategorije proizvajalcev iz člena 13(1)(b) Uredbe [št. 1788/2003] na podlagi enega ali več naslednjih objektivnih meril, navedenih po prednostnem vrstnem redu:

2.   Kadar se preveč zaračunana dajatev iz člena 13(1) Uredbe [št. 1788/2003], ki je na razpolago za določeno obdobje, ne porabi po prerazporeditvi v skladu z merili iz odstavka 1 tega člena, država članica po posvetovanju s Komisijo sprejme druga objektivna merila.

Prerazporeditev preveč zaračunane dajatve se zaključi najpozneje 15 mesecev po koncu zadevnega 12-mesečnega obdobja.“

19

Člen 17 te uredbe določa:

„Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se dajatev obračuna pravilno in se zaračuna proizvajalcem, ki so prispevali k prekoračitvi.“

20

V uvodni izjavi 5 Uredbe Komisije (ES) št. 1468/2006 z dne 4. oktobra 2006 o spremembi Uredbe št. 595/2004 (UL 2006, L 274, str. 6), ki je začela veljati 12. oktobra 2006, je navedeno:

„V skladu s členom 16(1) Uredbe [št. 595/2004] države članice določijo prednostne kategorije proizvajalcev za prerazporeditev preveč zaračunane dajatve na podlagi enega ali več naslednjih objektivnih meril. Izkušnje so pokazale, da rabijo države članice več jasnosti in prožnosti za opredelitev prednostnih kategorij.“

21

Člen 16 Uredbe št. 595/2004, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1468/2006 (v nadaljevanju: Uredba št. 595/2004, kakor je bila spremenjena), določa:

„1.   Če je to primerno, države članice določijo prednostne kategorije proizvajalcev iz člena 13(1)(b) Uredbe [št. 1788/2003] na podlagi enega ali več naslednjih objektivnih meril:

2.   Prerazporeditev preveč zaračunane dajatve se zaključi najpozneje petnajst mesecev po koncu zadevnega dvanajstmesečnega obdobja.“

22

Člen 5(1) in (2) decreto-legge n. 49 – Riforma della normativa in tema di applicazione del prelievo supplementare nel settore del latte e dei prodotti lattiero-caseari (uredba-zakon št. 49 o reformi ureditve uporabe dodatne dajatve v sektorju mleka in mlečnih izdelkov) z dne 28. marca 2003 (GURI št. 75 z dne 31. marca 2003), ki je bila spremembami potrjena v zakon z zakonom št. 119 z dne 30. maja 2003 (GURI št. 124 z dne 30. maja 2003) (v nadaljevanju: uredba-zakon št. 49/2003), določa:

„1.   Odkupovalci v mesecu, ki sledi referenčnemu mesecu, deželam in avtonomnim pokrajinam, ki so jih odobrile, posredujejo podatke iz posodobljene mesečne evidence, ki se vodi v skladu s členom 14(2) Uredbe št. 1392/2001, tudi če niso prejeli mleka. Odkupovalci morajo odtegniti dodatno dajatev, izračunano na podlagi določb člena 1 [Uredbe št. 3950/92] s poznejšimi spremembami, za oddano mleko, ki presega individualno referenčno količino, dodeljeno posameznim dobaviteljem, ob upoštevanju nastalih sprememb v obdobju. […]

2.   Odkupovalci v 30 dneh po izteku roka iz odstavka 1 […] plačajo odtegnjene zneske na ustrezen tekoči račun, odprt pri blagajni AGEE, ter deželam in avtonomnim pokrajinam pošljejo izvod potrdil o plačilu ali jamstvu iz odstavka 6.“

23

Člen 9 uredbe-zakona št. 49/2003, naslovljen „Vračilo preveč zaračunane dajatve“, določa:

„1.   AGEA ob izteku vsakega obdobja:

[…]

3.   Znesek iz odstavka 1(c), od katerega se odšteje pristojbina iz odstavka 2, se razdeli med proizvajalce imetnike kvot, ki so plačali dajatev, po naslednjih merilih in vrstnem redu:

(c-a) med tiste, ki so morali na podlagi ukrepa, ki ga je izdal pristojni zdravstveni organ, preprečiti premike živali na območjih, ki so jih prizadele razširjene nalezljive bolezni, vsaj 90 dni v tržnem obdobju in ki so bili zato prisiljeni proizvajati večjo količino […].

4.   Če se z navedenimi vračili ne izčrpajo razpoložljiva sredstva iz odstavka 3, se preostanek razdeli med proizvajalce imetnike kvot, ki so plačali dajatev, razen tistih, ki so svojo individualno referenčno količino presegli za več kot 100 odstotkov, v skladu z naslednjimi merili in vrstnim redom: […].“

24

Decreto-legge n. 157 – Disposizioni urgenti per l’etichettatura di alcuni prodotti agroalimentari, nonché in materia di agricoltura e pesca (uredba-zakon št. 157 – nujne določbe o označevanju nekaterih agroživilskih proizvodov ter na področju kmetijstva in ribištva) z dne 24. junija 2004 (GURI št. 147 z dne 25. junija 2004), ki je bila s spremembami potrjena v zakon z zakonom št. 204 z dne 3. avgusta 2004 (GURI št. 186 z dne 10. avgusta 2004) (v nadaljevanju: uredba-zakon št. 157/2004), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, v členu 2(3) določa:

„V skladu s členom 9 [uredbe-zakona št. 49/2003] se proizvajalcem, ki imajo urejena plačila, mesečna dajatev, ki jim je bila preveč zaračunana, vrne. Če je ob koncu tega postopka skupni ostanek zaračunanih dajatev, ki jih je treba dodeliti, višji od dajatve, ki jo je treba plačati [Uniji], povečane za 5 odstotkov, AGEA prekliče dajatve, preveč zaračunane proizvajalcem, ki še niso izvedli mesečnih plačil, pri čemer uporabi prednostna merila iz člena 9(3) in (4), brez poseganja v sankcije iz člena 5(5) iste uredbe-zakona.“

25

AGEA je 2. oktobra 2006 odkupovalcu Latte Più Srl, družbi italijanskega prava, poslala obvestilo o dodatnih dajatvah, ki so jih tožeče stranke iz postopka v glavni stvari dolžne plačati za referenčno obdobje.

26

Iz tega obvestila je razvidno, da so bili na podlagi člena 9 ter člena 10(27) in (28) uredbe-zakona št. 49/2003 opravljeni izračuni, da bi se proizvajalcem povrnila preveč zaračunana dajatev za oddajo kravjega mleka v mlečnem letu 2005/2006 na podlagi individualnih referenčnih količin ter mesečnih poročil o oddaji in izplačilu, ki so jih predložila podjetja odkupovalci. V skladu z navedenim obvestilom naj bi bili proizvajalci, ki so v celoti izpolnili obveznost plačila dodatne dajatve, upravičeni do tega vračila na podlagi prijav plačila, ki so jih predložili odkupovalci, in po njihovi preveritvi.

27

AGEA je v prilogi k obvestilu, navedenem v točki 25 te sodbe, priložila dokument z naslovom „Seznam dajatev na odkupovalca – obdobje 2005/2006“, v katerem so bili za vsakega proizvajalca navedeni zneski že plačanih in potrjenih dajatev ter zneski, ki jih je treba povrniti in ki so izračunani v skladu s členom 9(3) in (4) uredbe-zakona št. 49/2003. AGEA je v zvezi s tem pojasnila, da je bilo podjetje odkupovalec dolžno plačati zneske, povrnjene proizvajalcem, ki so opravili oddaje, kot izpolnitelj obveznosti teh proizvajalcev pa je bilo dolžno nakazati AGEI zneske, zahtevane v tem dokumentu, da bi AGEA lahko izpolnila obveznost Italijanske republike, da te zneske vrne v Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad (EKUJS).

28

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so s tožbo, vloženo pri Tribunale amministrativo regionale del Lazio – sede di Roma (deželno upravno sodišče v Laciju – sedež v Rimu, Italija), predlagale razglasitev ničnosti tega obvestila, pri čemer so zlasti trdile, da je italijanski zakonodajalec z uvedbo sistema vračil iz člena 2(3) uredbe-zakona št. 157/2004 kršil člen 13 Uredbe št. 1788/2003 in člen 16 Uredbe št. 595/2004.

29

Ker je bila ta tožba zavrnjena, so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari vložile tožbo pri Consiglio di Stato (državni svet, Italija), ki je predložitveno sodišče.

30

To sodišče v zvezi s prerazporeditvijo preveč zaračunane dajatve med drugim navaja, da čeprav je italijanski zakonodajalec določil prednostno kategorijo proizvajalcev na podlagi objektivnega merila iz člena 9(3)(a) uredbe-zakona št. 49/2003, in sicer „tiste, ki jim je bila naložena dajatev v celoti ali deloma neupravičeno pobrana ali je kako drugače zapadla“, je v členu 2(3) uredbe-zakona št. 157/2004 očitno določil tudi prednostno kategorijo proizvajalcev, ki ne le, da izpolnjujejo navedeno objektivno merilo, ampak za katere so je bila mesečna dajatev tudi redno plačana.

31

Predložitveno sodišče pojasnjuje tudi, da je v skladu z uredbo-zakonom št. 157/2004 faza, ko se dajatev plača AGEI, za katero je odgovoren in jo mora opraviti odkupovalec, povezana s fazo vračila neupravičeno pobrane dajatve proizvajalcu, ker ta uredba-zakon v okviru vračil daje prednostno „pravico“ proizvajalcem, za katere odkupovalec ni le prejel dajatve, ampak jo je tudi mesečno in redno plačeval AGEI.

32

Predložitveno sodišče meni tudi, da je – drugače kot v regulativnem okviru, ki je bil predmet zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 11. septembra 2019, Caseificio Sociale San Rocco in drugi (C‑46/18, EU:C:2019:706) – z začetkom veljavnosti Uredbe št. 1788/2003 in Uredbe št. 595/2004 nastala obveznost, in ne zgolj možnost, da odkupovalec iz naslova dodatne dajatve pri viru odtegne zneske, ki jih dolgujejo proizvajalci, ki so izvedli presežne oddaje mleka, zaradi česar naj bi bilo v obravnavani zadevi utemeljeno postaviti Sodišču vprašanje, ki je drugačno in neodvisno od vprašanj, postavljenih v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba.

33

V teh okoliščinah je Consiglio di Stato (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil to vprašanje:

„Ali v primeru, kot je [ta iz postopka v glavni stvari], člen 16 Uredbe [št. 595/2004] nasprotuje nacionalni določbi, kakršna je ta iz člena 9 uredbe‑zakona št. 49/2003 v povezavi s členom 2(3) uredbe-zakona št. 157/2004, ki kot merilo za opredelitev prednostne kategorije [proizvajalcev], ki ji [je treba vrniti] nepravilno obračunano dajatev, določa redno mesečno plačevanje [dajatve] s strani odkupovalca?“

34

Postopek v tej zadevi je bil s sklepom predsednika Sodišča z dne 4. julija 2019 prekinjen do izdaje končne odločbe v zadevi C‑46/18, Caseificio Sociale San Rocco in drugi.

35

Sodišče je po razglasitvi sodbe z dne 11. septembra 2019, Caseificio Sociale San Rocco in drugi (C‑46/18, EU:C:2019:706), na predložitveno sodišče naslovilo vprašanje, ali želi vztrajati pri predlogu za sprejetje predhodne odločbe ali pa ga želi umakniti, na katero predložitveno sodišče ni odgovorilo.

36

Postopek v tej zadevi se je nadaljeval 1. julija 2020.

37

Najprej je treba spomniti, da je v okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, le nacionalno sodišče pristojno za ugotovitev in presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari in za opredelitev natančnega obsega določb nacionalnih zakonov in drugih predpisov (sodba z dne 3. oktobra 2019, Fonds du Logement de la Région de Bruxelles-Capitale, C‑632/18, EU:C:2019:833, točka 48 in navedena sodna praksa). Sodišče je pristojno le za odločitev o razlagi ali veljavnosti prava Unije glede na dejansko in pravno stanje, kot ga je opisalo predložitveno sodišče, da bi temu sodišču dalo koristne napotke za razrešitev spora, ki mu je predložen (sodba z dne 17. decembra 2020, Onofrei, C‑218/19, EU:C:2020:1034, točka 18 in navedena sodna praksa).

38

Zato čeprav italijanska vlada izpodbija razlago nacionalnega prava, ki jo je podalo predložitveno sodišče in v skladu s katero naj bi bila s členom 2(3) uredbe-zakona št. 157/2004 uvedena prednostna kategorija proizvajalcev, za katere ne le, da bi morala biti dajatev pobrana neupravičeno, kot določa člen 9(3) (a) uredbe-zakona št. 49/2003, ampak za katere bi moral tudi odkupovalec mesečno in redno obračunavati in plačevati dajatev pristojnemu organu države članice, je treba pri odgovoru na postavljeno vprašanje izhajati iz predpostavke, ki je navedena v predložitveni odločbi in v skladu s katero naj bi italijansko pravo uvajalo tako kategorijo.

39

Zato je treba postavljeno vprašanje razumeti tako, da se z njim v bistvu sprašuje, ali je treba člen 16(1) Uredbe št. 595/2004 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere je treba vračilo preveč plačane dodatne dajatve prednostno odobriti proizvajalcem, v zvezi s katerimi so odkupovalci izpolnili svojo obveznost mesečnega plačevanja te dajatve.

40

Člen 13(1)(b) Uredbe št. 1788/2003, kot izhaja iz njegovega besedila, določa, da če se za oddaje in neposredne prodaje ugotovi, da dajatev zapade v plačilo in da je prispevek, pobran od proizvajalec, večji od te dajatve, lahko država članica v celoti ali delno vrne preveč plačano dajatev proizvajalcem, ki spadajo v prednostne kategorije, ki jih določi država članica na podlagi objektivnih meril in v obdobju ki se določi, ali na katere vpliva izjemni položaj, ki izvira iz nacionalnega predpisa, ki ni povezan s sistemom dodatne dajatve.

41

Člen 13(2) Uredbe št. 1788/2003 določa, da če se ugotovi, da ni dolgovana nobena dajatev, se vsi predujmi, ki jih zberejo odkupovalci ali država članica, povrnejo najkasneje do konca naslednjega dvanajstmesečnega obdobja.

42

Podrobna pravila za uporabo člena 13(1)(b) Uredbe št. 1788/2003 so določena v členu 16(1) Uredbe št. 595/2004, ki določa merila za prerazporeditev preveč plačane dajatve. V skladu z zadnjenavedeno določbo lahko države članice na podlagi enega ali več objektivnih meril, navedenih v točkah od (a) do (e) člena 16(1) Uredbe št. 595/2004, po prednostnem vrstnem redu določijo prednostne kategorije proizvajalcev iz člena 13(1)(b) Uredbe št. 1788/2003. V členu 16(1)(a) Uredbe št. 595/2004 je navedeno merilo v zvezi z uradno potrditvijo pristojnega organa države članice, da je bila dajatev v celoti ali deloma nepravilno obračunana.

43

Člen 16(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 595/2004 določa, da če se preveč zaračunana dajatev iz člena 13(1) Uredbe št. 1788/2003, ki je na razpolago za določeno obdobje, ne porabi po prerazporeditvi v skladu z merili iz odstavka 1 člena 16 Uredbe št. 595/2004, država članica po posvetovanju s Komisijo sprejme druga objektivna merila.

44

Tako iz besedila člena 16 Uredbe št. 595/2004 izhaja, da lahko države članice določijo dodatna merila poleg tistih iz člena 16(1) te uredbe le, če se preveč zaračunana dajatev iz člena 13(1) Uredbe št. 1788/2003 s prerazporeditvijo, izvedeno v skladu s temi merili, ne porabi.

45

Ta razlaga je potrjena z okvirom predpisov, v katerega je umeščen člen 16 Uredbe št. 595/2004.

46

Tako, prvič, ta člen 16 določa podrobna pravila za uporabo člena 13(1)(b) Uredbe št. 1788/2003. Iz zadnjenavedene določbe pa izhaja, da čeprav imajo države članice možnost, da vrnejo preveč plačani znesek, vračilo, če se zanj odločijo, izplačajo proizvajalcem, ki spadajo v prednostne kategorije, ki jih določi država članica na podlagi objektivnih meril, ki se določijo v skladu s postopkom, določenem v tej uredbi, ali na katere vpliva izjemni položaj, ki izvira iz nacionalnega predpisa, ki ni nikakor povezan s sistemom dodatne dajatve. Iz tega sledi, da je diskrecijska pravica, ki jo ima država članica pri določitvi prednostnih kategorij, omejena z merili, določenimi v Uredbi št. 595/2004.

47

Drugič, iz uvodne izjave 1 Uredbe št. 595/2004 je razvidno, da določbe te uredbe v veliki meri vključujejo določbe Uredbe št. 1392/2001. Besedilo člena 16(1) in (2), prvi pododstavek, Uredbe št. 595/2004 je podobno besedilu člena 9(1) in (2) Uredbe št. 1392/2001.

48

Sodišče pa je razsodilo, da so merila iz člena 9(1) Uredbe št. 1392/2001 izčrpna in da lahko države članice dodajo dodatna merila le, če se finančna sredstva, ki so na voljo za dano obdobje, z uporabo teh meril po prednostnem vrstnem redu ne porabijo (sodba z dne 11. septembra 2019, Caseificio Sociale San Rocco in drugi, C‑46/18, EU:C:2019:706, točka 38).

49

Tretjič, kot je razvidno iz uvodne izjave 5 Uredbe št. 1468/2006, je bil s to uredbo spremenjen člen 16(1) Uredbe št. 595/2004, da bi se odgovorilo na potrebo držav članic po več jasnosti in prožnosti pri določitvi prednostnih kategorij. Odstavek 1 člena 16 Uredbe št. 595/2004, kakor je bil spremenjen, ne določa več, da se objektivna merila iz te določbe uporabljajo po prednostnem vrstnem redu, v točki (f) pa določa možnost, da države članice po posvetovanju s Komisijo sprejmejo druga objektivna merila. Le s to določbo, ki je začela veljati po sprejetju obvestila iz postopka v glavni stvari, kot je navedeno v točki 25 te sodbe, je bil odpravljen pogoj, da lahko države članice k merilom iz člena 16(1) Uredbe št. 595/2004 dodajo dodatna merila le, če se finančna sredstva, ki so na voljo za dano obdobje, z uporabo zadnjenavedenih meril po prednostnem vrstnem redu ne porabijo.

50

Zato je treba ugotoviti, da so merila iz člena 16(1) Uredbe št. 595/2004 v različici, ki je veljala v referenčnem obdobju, izčrpna in da so lahko države članice dodatna merila dodale le, če se finančna sredstva, ki so bila na voljo za dano obdobje, z uporabo zadnjenavedenih meril po prednostnem vrstnem redu niso porabila.

51

Vendar v členu 16(1) Uredbe št. 595/2004 kot merilo za prerazporeditev preveč zaračunane dajatve ni naveden pogoj, da je treba spadati v kategorijo proizvajalcev mleka, v zvezi s katerimi so odkupovalci mleka izpolnili svojo obveznost rednega mesečnega plačevanja dodatne dajatve pristojnemu organu države članice.

52

Zato je treba na podlagi vsega navedenega na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 16(1) Uredbe št. 595/2004 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere je treba plačilo preveč plačane dodatne dajatve prednostno odobriti proizvajalcem, v zvezi s katerimi so odkupovalci izpolnili svojo obveznost mesečnega plačevanja te dajatve.

53

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 16(1) Uredbe Komisije (ES) št. 595/2004 z dne 30. marca 2004 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1788/2003 o uvedbi dajatve v sektorju mleka in mlečnih proizvodov je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere je treba vračilo preveč plačane dodatne dajatve prednostno odobriti proizvajalcem, v zvezi s katerimi so odkupovalci izpolnili svojo obveznost mesečnega plačevanja te dajatve.