Zadeva C‑336/19

Centraal Israëlitisch Consistorie van België in drugi

proti

Vlaamse Regering

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Grondwettelijk Hof)

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 17. decembra 2020

„Predhodno odločanje – Zaščita živali pri usmrtitvi – Uredba (ES) št. 1099/2009 – Člen 4(1) – Obveznosti omamljanja živali pred usmrtitvijo – Člen 4(4) – Odstopanje v okviru obrednega zakola – Člen 26(2) – Možnost držav članic, da sprejmejo nacionalne predpise, ki živalim v primeru obrednega zakola zagotavljajo obširnejšo zaščito – Razlaga – Nacionalna ureditev, ki v primeru obrednega zakola nalaga reverzibilno omamljanje, ki ne sme povzročiti smrti – Člen 13 PDEU – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 10 – Svoboda vere – Svoboda izražanja svoje vere – Omejitev – Sorazmernost – Neobstoj soglasja med državami članicami Evropske unije – Polje proste presoje, priznano državam članicam – Načelo subsidiarnosti – Veljavnost – Različne obravnave obrednega zakola in usmrtitve živali med lovom in ribolovom ter v okviru kulturnih ali športnih dogodkov – Neobstoj diskriminacije – Členi 20, 21 in 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah“

Kmetijstvo – Približevanje zakonodaj – Zaščita živali pri usmrtitvi – Obveznost omamljanja živali pred usmrtitvijo – Odstopanje v okviru obrednega zakola – Strožja nacionalna pravila – Možnost držav članic, da sprejmejo nacionalne predpise, ki živalim v primeru obrednega zakola zagotavljajo obširnejšo zaščito – Obseg

(člen 13 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 10; Uredba Sveta št. 1099/2009, uvodne izjave 15, 18 in 20 ter členi 2(f), 4(4) in 26(2), prvi pododstavek, točka (c))

(Glej točke 43, 44, 47 in 48.)
Kmetijstvo – Približevanje zakonodaj – Zaščita živali pri usmrtitvi – Obveznost omamljanja živali pred usmrtitvijo – Odstopanje v okviru obrednega zakola – Strožja nacionalna pravila – Nacionalna ureditev, ki v okviru obrednega zakola nalaga metodo reverzibilnega omamljanja, ki ne sme povzročiti smrti živali – Dopustnost – Kršitev svobode vere – Neobstoj

(člen 13 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 10; Uredba Sveta št. 1099/2009, uvodna izjava 2 ter člena 4 in 26(2), prvi pododstavek, točka (c), in (4))

(Glej točke 51, 55, od 60 do 63, od 65 do 68, 71, od 74 do 79 in 81 ter točko 1 izreka.)
Kmetijstvo – Približevanje zakonodaj – Zaščita živali pri usmrtitvi – Obveznost omamljanja živali pred usmrtitvijo – Izključitev usmrtitve živali med lovom in ribolovom ter v okviru kulturnih ali športnih dogodkov – Različna obravnava obrednega zakola – Neprimerljivi položaji – Kršitev načel enakosti, prepovedi diskriminacije ter kulturne, verske in jezikovne raznolikosti – Neobstoj

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, členi 20, 21 in 22; Uredba Sveta št. 1099/2009, člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c))

(Glej točke 85 in od 88 do 95 ter točko 2 izreka.)

Povzetek

Za spodbujanje dobrega počutja živali v okviru obrednega zakola lahko države članice, ne da bi kršile temeljne pravice, določene v Listini, naložijo metodo reverzibilnega omamljanja, ki ne sme povzročiti smrti živali

Z dekretom flamske regije (Belgija) z dne 7. julija 2017 o spremembi zakona o zaščiti in dobrem počutju živali v zvezi z metodami, dovoljenimi za zakol živali, se prepoveduje zakol živali brez predhodnega omamljanja, in sicer tudi pri zakolih, ki jih zahteva določen verski obred. V okviru obrednega zakola je s tem dekretom določena uporaba reverzibilnega omamljanja, ki ne sme povzročiti smrti živali.

To besedilo je med drugim izpodbijalo več judovskih in muslimanskih združenj, ki so zahtevala, da se to besedilo v celoti ali delno razglasi za nično. Ta združenja menijo, da dekret, ker judovskim in muslimanskim vernikom ne omogoča pridobivanja mesa živali, zaklanih v skladu z njihovimi verskimi zapovedmi, ki naj bi nasprotovale tehniki reverzibilnega omamljanja, krši Uredbo št. 1099/2009 ( 1 ) in zato vernikom preprečuje izvajanje njihovih verskih običajev.

Grondwettelijk Hof (ustavno sodišče, Belgija) se je v teh okoliščinah odločilo, da Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje predvsem zato, da bi izvedelo, ali pravo Unije nasprotuje ureditvi države članice, ki v okviru obrednega zakola nalaga metodo reverzibilnega omamljanja, ki ne sme povzročiti smrti živali.

Sodišče je moralo na podlagi tega vprašanja tretjič ( 2 ) tehtati med svobodo vere, zagotovljeno s členom 10 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), in dobrobitjo živali, kot je določena v členu 13 PDEU in konkretizirana v Uredbi št. 1099/2009.

Presoja Sodišča

Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, je najprej navedlo, da načelo omamljanja živali pred usmrtitvijo, določeno z Uredbo št. 1099/2009, ustreza glavnemu cilju zaščite dobrega počutja živali, ki ga uresničuje ta uredba. Ta uredba ( 3 ) v zvezi s tem sicer dopušča uporabo obrednega zakola, v okviru katerega se žival lahko usmrti brez predhodnega omamljanja, vendar je ta oblika zakola v Uniji dovoljena le kot odstopanje in le zato, da bi se zagotovilo spoštovanje svobode vere. Poleg tega lahko države članice sprejmejo nacionalne predpise, ki zagotavljajo obširnejšo zaščito živali pri usmrtitvi kot predpisi iz te uredbe na področju obrednega zakola. ( 4 ) Uredba tako izraža dejstvo, da Unija in države članice v celoti upoštevajo zahteve po dobrem počutju živali, pri čemer spoštujejo določbe in običaje držav članic zlasti glede verskih obredov. Vendar ta uredba sama ne zagotavlja potrebne uskladitve med dobrim počutjem živali in svobodo izražanja svoje vere, temveč je omejena na določitev okvira za uskladitev, ki jo morajo države članice opraviti med tema vrednotama.

Iz tega sledi, da Uredba št. 1099/2009 ne nasprotuje temu, da države članice naložijo obveznost predhodnega omamljanja pri usmrtitvi, ki velja tudi v okviru zakola v skladu z zahtevo določenih verskih obredov, vendar pod pogojem, da države članice s tem spoštujejo temeljne pravice iz Listine.

Sodišče je prav v zvezi z vprašanjem, ali dekret spoštuje te temeljne pravice, opozorilo, da obredni zakol spada na področje svobode izražanja svoje vere, zagotovljene s členom 10(1) Listine. Ta dekret, ker v okviru obrednega zakola nalaga reverzibilno omamljanje, ki je v nasprotju z verskimi zapovedmi judovskih in muslimanskih vernikov, tako omejuje uresničevanje pravice do svobode teh vernikov, da izražajo svojo vero.

Sodišče je pri presoji, ali je taka omejitev dovoljena, najprej ugotovilo, da je poseg v svobodo izražanja svoje vere, ki izhaja iz dekreta, določen z zakonom, poleg tega pa spoštuje bistveno vsebino člena 10 Listine, saj je ta poseg omejen na vidik posebnega obrednega dejanja, ki ga predstavlja navedeni zakol, pri čemer pa to dejanje kot tako ni prepovedano.

Sodišče je nato poudarilo, da ta poseg ustreza cilju splošnega interesa, ki ga priznava Unija, in sicer spodbujanju dobrega počutja živali.

Sodišče je v okviru preizkusa sorazmernosti omejitve ugotovilo, da ukrepi, ki jih vsebuje dekret, omogočajo zagotovitev pravičnega ravnotežja med pomenom dobrega počutja živali ter svobodo judovskih in muslimanskih vernikov do izražanja vere. V zvezi s tem je Sodišče ugotovilo, prvič, da je obveznost reverzibilnega omamljanja primerna za uresničitev cilja spodbujanja dobrega počutja živali. Drugič, glede nujnosti posega je Sodišče poudarilo, da je zakonodajalec Unije želel vsaki državi članici priznati široko polje proste presoje v okviru usklajevanja zaščite dobrega počutja živali pri usmrtitvi in spoštovanja svobode izražanja svoje vere. Oblikovalo pa se je znanstveno soglasje glede dejstva, da je predhodno omamljanje optimalno sredstvo za zmanjšanje trpljenja živali pri usmrtitvi. Tretjič, glede sorazmernosti tega poseganja je Sodišče najprej ugotovilo, da se je flamski zakonodajalec oprl na znanstvene raziskave in da je želel dati prednost najnovejšemu dovoljenemu načinu usmrtitve. Sodišče je nato navedlo, da je ta zakonodajalec izhajal iz okvira družbenega in normativnega razvoja, za katerega je značilna večja ozaveščenost o problematiki dobrega počutja živali. Nazadnje, Sodišče je ugotovilo, da dekret niti ne prepoveduje niti ne ovira dajanja v promet proizvodov živalskega izvora, proizvedenih iz živali, ki so bile obredno zaklane, če gre za proizvode s poreklom iz druge države članice ali tretje države.

Zato je Sodišče razsodilo, da Uredba št. 1099/2009 v povezavi s členom 13 PDEU in členom 10(1) Listine ne nasprotuje ureditvi države članice, ki v okviru obrednega zakola nalaga metodo reverzibilnega omamljanja, ki ne sme povzročiti smrti živali.

Poleg tega je Sodišče potrdilo veljavnost Uredbe št. 1099/2009 ( 5 ) glede na načela enakosti, prepovedi diskriminacije ter kulturne, verske in jezikovne raznolikosti, kot so zagotovljena z Listino. ( 6 ) Okoliščina, da ta uredba državam članicam dovoljuje, da sprejmejo ukrepe, kot je obvezno omamljanje v okviru obrednega zakola, ne vsebuje pa nobene podobne določbe za usmrtitev živali med lovom in ribolovom ali v okviru kulturnih ali športnih dogodkov, namreč ni v nasprotju s temi načeli.

V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da se na kulturnih in športnih dogodkih kvečjemu obrobno proizvaja meso, taka proizvodnja pa ni ekonomsko pomembna. Zato takega dogodka razumno ni mogoče šteti za dejavnost proizvodnje živil, kar upravičuje, da se ta dogodek obravnava drugače kot zakol. Sodišče je glede lova in športnega ribolova sklepalo enako. Pri teh dejavnostih se namreč pogoji za usmrtitev močno razlikujejo od pogojev, ki se uporabljajo za gojene živali.

( 1 ) Uredba Sveta (ES) št. 1099/2009 z dne 24. septembra 2009 o zaščiti živali pri usmrtitvi (UL 2009, L 303, str. 1).

( 2 ) Po sodbah z dne 29. maja 2018, Liga van Moskeeën en Islamitische Organisaties Provincie Antwerpen in drugi (C‑426/16, EU:C:2018:335), in z dne 26. februarja 2019, Œuvre d’assistance aux bêtes d’abattoirs (C‑497/17, EU:C:2019:137).

( 3 ) Člen 4(4) Uredbe št. 1099/2009.

( 4 ) Člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), Uredbe št. 1099/2009.

( 5 ) Zlasti člen 26(2), prvi pododstavek, točka (c), te uredbe, ki se nanaša na možnost držav članic, da sprejmejo nacionalne predpise, ki živalim v primeru obrednega zakola zagotavljajo obširnejšo zaščito.

( 6 ) Členi 20, 21 oziroma 22 Listine.