Zadeva C‑181/19

Jobcenter Krefeld - Widerspruchsstelle proti JD

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Landessozialgericht Nordrhein-Westfalen)

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 6. oktobra 2020

„Predhodno odločanje – Prosto gibanje oseb – Delavci – Uredba (EU) št. 492/2011 – Člen 7(2) – Enako obravnavanje – Socialne ugodnosti – Člen 10 – Šoloobvezni otroci – Direktiva 2004/38/ES – Člen 24 – Dajatve socialne pomoči – Uredba (ES) št. 883/2004 – Člen 4 – Člen 70 – Posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki – Delavec migrant, ki vzdržuje otroka, ki se šolata v državi članici gostiteljici“

Prosto gibanje oseb – Delavci – Pravica do prebivanja družinskih članov – Otrok delavca migranta ali nekdanjega delavca migranta, ki nadaljuje šolanje v državi članici gostiteljici – Tisti od staršev, ki ima dejansko pravico do vzgoje in varstva – Pravica do prebivanja zgolj na podlagi člena 10 Uredbe št. 492/2011 – Obveznost izpolnitve pogojev, opredeljenih v Direktivi 2004/38 – Neobstoj – Izguba statusa delavca navedenega od staršev – Nevplivanje

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 492/2011, člen 10; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38)

(Glej točke 35, od 37 do 39 in 49.)
Prosto gibanje oseb – Delavci – Enako obravnavanje – Socialne ugodnosti – Pojem – Socialna dajatev, katere namen je zagotoviti upravičencem sredstva za preživljanje – Vključitev

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 492/2011, člen 7(2))

(Glej točki 41 in 42.)
Prosto gibanje oseb – Delavci – Enako obravnavanje – Socialne ugodnosti – Upravičenci – Otrok delavca migranta ali nekdanjega delavca migranta, ki nadaljuje šolanje v državi članici gostiteljici – Tisti od staršev, ki ima dejansko pravico do vzgoje in varstva tega otroka – Izguba statusa delavca navedenega od staršev – Nevplivanje

(člen 45 PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 492/2011, člena 7(2) in 10)

(Glej točke od 43 do 48 in od 50 do 55.)
Prosto gibanje oseb – Delavci – Enako obravnavanje – Socialne ugodnosti – Nacionalna ureditev, s katero so iz upravičenosti do dajatev, katerih namen je zagotovitev preživljanja, izključeni nekdanji delavec migrant in njegovi otroci, ki se lahko sklicujejo na samostojno pravico do prebivanja zaradi šolanja otrok v državi članici gostiteljici – Nedopustnost – Upravičenost – Odstopanje od načela enakega obravnavanja državljanov Unije na področju socialne pomoči – Neuporaba – Zadevni državljan Unije, ki ima tudi pravico do prebivanja kot iskalec zaposlitve – Nevplivanje

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 492/2011, člena 7(2) in 10; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člen 24(2))

(Glej točke 55, od 58 do 65, od 69 do 73, 77 in 79 ter točko 1 izreka.)
Socialna varnost – Delavci migranti – Enako obravnavanje v smislu člena 4 Uredbe št. 883/2004 – Področje uporabe – Posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki – Vključitev

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 883/2004, členi 3(3), 4 in 70(2))

(Glej točko 83.)
Socialna varnost – Delavci migranti – Enako obravnavanje – Nacionalna ureditev, s katero so iz upravičenosti do posebnih denarnih dajatev, za katere se ne plačujejo prispevki, izključeni nekdanji delavec migrant in njegovi otroci, ki se lahko sklicujejo na samostojno pravico do prebivanja zaradi šolanja otrok v državi članici gostiteljici – Nedopustnost – Upravičenost – Odstopanje od načela enakega obravnavanja državljanov Unije na področju socialne pomoči – Neuporaba

(uredbi Evropskega parlamenta in Sveta št. 883/2004, členi 3(1) in (3), 4 ter 70(2), in št. 492/2011, člen 10; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člen 24(2))

(Glej točke od 84 do 89 in točko 2 izreka.)

Povzetek

Nekdanji delavec migrant in njegovi otroci, ki imajo pravico do prebivanja zaradi šolanja otrok, ne morejo biti samodejno izključeni iz osnovnih socialnih dajatev, ki jih določa nacionalno pravo, ker je ta delavec postal brezposeln

JD je poljski državljan, ki od leta 2013 z obema mladoletnima hčerama prebiva v Nemčiji, kjer se ti šolata. JD je v letih 2015 in 2016 opravljal več zaposlitev v tej državi članici, preden je postal brezposeln. Družina je od septembra 2016 do junija 2017 med drugim prejemala dajatve iz osnovnega socialnega varstva, določene v nemški zakonodaji, in sicer JD „denarno nadomestilo za brezposelnost“ (Arbeitslosengeld II) in njegova otroka „socialne dodatke“ (Sozialgeld). JD od 2. januarja 2018 ponovno opravlja delo s polnim delovnim časom v Nemčiji.

JD je pri pristojnem nemškem organu, Jobcenter Krefeld, zahteval ohranitev izplačevanja navedenih dajatev za obdobje od junija do decembra 2017. Vendar je ta njegovo prošnjo zavrnil z obrazložitvijo, da JD v spornem obdobju ni ohranil statusa zaposlene osebe in je prebival v Nemčiji kot iskalec zaposlitve. JD je zoper to odločbo vložil tožbo, ki ji je bilo ugodeno. Jobcenter Krefeld je nato vložil pritožbo pri Landessozialgericht Nordrhein‑Westfalen (višje sodišče za spore s področja socialnega varstva v zvezni deželi Severno Porenje - Vestfalija, Nemčija).

Sodišče, ki mu je zadnjenavedeno sodišče predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, je v sodbi, ki jo je 6. oktobra 2020 izdal veliki senat, opredelilo pravice, ki jih ima nekdanji delavec migrant, ki vzdržuje otroke, ki se šolajo v državi članici gostiteljici, glede na uredbi št. 492/2011 ( 1 ) in št. 883/2004 ( 2 ) ter Direktivo 2004/38 ( 3 ).

Glede tega je Sodišče, potem ko je poudarilo, da je zadevne dajatve socialne varnosti mogoče opredeliti kot „socialno ugodnost“ v smislu Uredbe št. 492/2011, razsodilo, na prvem mestu, da ta uredba nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v vseh okoliščinah in samodejno izključuje nekdanjega delavca migranta in njegove otroke iz prejema takih dajatev, čeprav imajo ti na podlagi navedene uredbe ( 4 ) samostojno pravico do prebivanja zaradi šolanja otrok.

Sodišče je, da je prišlo do te ugotovitve, najprej opozorilo, da pravica do prebivanja, ki je otrokom (nekdanjega) delavca migranta priznana za zagotovitev njihove pravice do dostopa do izobraževanja in iz katere je izvedena pravica tistega od staršev, ki ima pravico do varstva in vzgoje teh otrok, prvotno izhaja iz statusa delavca tega od staršev. Ko pa je ta pravica enkrat pridobljena, postane samostojna in se lahko podaljša prek izgube navedenega statusa. Sodišče je nato menilo, da imajo osebe, ki imajo tako pravico do prebivanja, tudi pravico do enakega obravnavanja na področju dodelitve socialnih ugodnosti, ki jo določa Uredba št. 492/2011, ( 5 ) tako kot domači državljani, in to tudi če se ne morejo več sklicevati na status delavca, ki so ga pridobile na podlagi prvotne pravice do prebivanja. S tako razlago se tako osebi, ki namerava s svojo družino zapustiti izvorno državo članico, da bi delala v drugi državi članici, prepreči, da bi bila, če bi izgubila status delavca, izpostavljena tveganju, da bi morala prekiniti šolanje svojih otrok in se vrniti v svojo izvorno državo, ker ne bi mogla prejemati socialnih dajatev, ki jih določa nacionalno pravo in ki bi jim omogočale, da bi imeli zadostna sredstva za preživljanje.

Nazadnje, Sodišče je razsodilo, da se država članica gostiteljica v primeru, kakršen je obravnavani, ne more sklicevati na odstopanje od načela enakega obravnavanja na področju socialne pomoči, določeno v členu 24(2) Direktive 2004/38 ( 6 ). To odstopanje omogoča, da se zavrne podelitev dajatev socialne pomoči nekaterim kategorijam oseb, kot so tiste, ki imajo na podlagi te direktive pravico do prebivanja zaradi iskanja zaposlitve v državi članici gostiteljici, da se prepreči, da bi te osebe postale nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v tej državi članici. To odstopanje pa je treba razlagati ozko in se lahko uporablja le za osebe, katerih pravica do prebivanja temelji zgolj na navedeni direktivi. V tej zadevi imajo zadevne osebe sicer pravico do prebivanja, ki temelji na tej direktivi, ( 7 ) ker zadevni od staršev išče zaposlitev. Ker pa se lahko sklicujejo tudi na samostojno pravico do prebivanja na podlagi Uredbe št. 492/2011, zoper njih ni mogoče uporabiti navedenega odstopanja. Tako nacionalna ureditev, ki jih izključuje iz vsakršne pravice do dajatev iz socialnega varstva, uvaja različno obravnavanje na področju socialnih ugodnosti v primerjavi z domačimi državljani, kar je v nasprotju s to uredbo. ( 8 )

Na drugem mestu je Sodišče razsodilo, da imajo (nekdanji) delavec migrant in njegovi otroci, ki imajo pravico do prebivanja na podlagi Uredbe št. 492/2011 in ki so vključeni v sistem socialne varnosti v državi članici gostiteljici, tudi pravico do enakega obravnavanja, ki izhaja iz Uredbe št. 883/2004. ( 9 ) To, da se jim zavrne vsakršna pravica do zadevnih dajatev iz socialnega varstva, torej pomeni različno obravnavanje v primerjavi z domačimi državljani. To različno obravnavanje je v nasprotju z zadnjenavedeno uredbo, ( 10 ) saj odstopanja, določenega v Direktivi 2004/38, ( 11 ) iz istih razlogov, kot jih je Sodišče navedlo v okviru Uredbe št. 492/2011, ni mogoče uporabiti za položaj takega delavca in njegovih šoloobveznih otrok.

( 1 ) Uredba (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji (UL 2011, L 141, str. 1).

( 2 ) Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72).

( 3 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46).

( 4 ) Člen 10 Uredbe št. 492/2011.

( 5 ) Člen 7(2) Uredbe št. 492/2011.

( 6 ) Člen 24(2) Direktive 2004/38.

( 7 ) Člen 14(4)(b) Direktive 2004/38.

( 8 ) Člen 7(2) Uredbe št. 492/2011 v povezavi s členom 10 te uredbe.

( 9 ) Člen 4 Uredbe št. 883/2004.

( 10 ) Člen 4 Uredbe št. 883/2004.

( 11 ) Člen 24(2) Direktive 2004/38.