–

za TV Play Baltic AS L. Darulienė, advokatė, ter R. Gediminskaitė in I. Barauskienė,

–

za litovsko vlado R. Dzikovič, K. Dieninis in K. Juodelytė, agenti,

–

za francosko vlado A.‑L. Desjonquères in R. Coesme, agenta,

–

za Evropsko komisijo S. L. Kalėda in L. Nicolae, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(m) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 349; v nadaljevanju: Okvirna direktiva) in člena 31(1) Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 367), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o spremembah Direktive 2002/22/ES o univerzalnih storitvah in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami, Direktive 2002/58/ES o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij in Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (UL 2009, L 337, str. 11) (v nadaljevanju: Direktiva o univerzalnih storitvah).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo TV Play Baltic AS (nekdanja Viasat AS) in Lietuvos radijo ir televizijos komisija (litovska komisija za radio in televizijo, v nadaljevanju: LRTK), ker je ta zavrnila zahtevo družbe Viasat AS, da bi bila izvzeta iz obveznosti retransmisije televizijskega kanala LRT Kultūra.

3

Člen 2 Okvirne direktive, naslovljen „Opredelitve“, v točki (m) določa:

„‚zagotovitev elektronskega komunikacijskega omrežja‘ pomeni vzpostavitev, obratovanje, upravljanje ali zagotavljanje dostopnosti takega omrežja“.

4

V uvodnih izjavah od 43 do 45 Direktive o univerzalnih storitvah je navedeno:

5

Člen 31 Direktive o univerzalnih storitvah, naslovljen „Obveznosti prenosa“, določa:

„1.   Države članice lahko naložijo podjetjem, ki so v njihovi pristojnosti in zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja, ki se uporabljajo za distribucijo radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih kanalov v javnosti, razumne obveznosti prenosa posebnih [določenih] radijskih in televizijskih radiodifuzijskih kanalov in dopolnilnih storitev, zlasti za zagotovitev ustreznega dostopa končnim uporabnikom invalidom, kadar pomembno število končnih uporabnikov takih omrežij le te uporablja kot svoje glavno sredstvo za sprejem radijskih in televizijskih radiodifuzijskih kanalov. Takšne obveznosti se naložijo samo, če so potrebne za izpolnitev ciljev v splošnem interesu, kot jih jasno opredeli vsaka država članica, morajo pa biti sorazmerne in pregledne.

[…]“

6

Člen 33, od (5) do (7), Lietuvos Respublikos visuomenės informavimo įstatymas (litovski zakon o zagotavljanju informacij javnosti, v nadaljevanju: zakon o zagotavljanju informacij), kakor je bil spremenjen z zakonom št. XII‑1731 z dne 21. maja 2015, določa:

„5.   Operaterji, ki v Litvi opravljajo storitve retransmisije televizijskih programov, in druge osebe, ki litovskim potrošnikom zagotavljajo storitve distribucije kanalov in/ali televizijskih oddaj prek spleta, morajo zagotoviti retransmisijo in prenos vseh nekodiranih nacionalnih televizijskih kanalov Lietuvos nacionalinis radijas ir televizija prek spleta.

6.   Lietuvos radijo ir televizijos komisija [litovska komisija za radio in televizijo] se lahko odloči, da operaterja oprosti obveznosti retransmisije in prenosa nekodiranih nacionalnih televizijskih kanalov Lietuvos nacionalinis radijas ir televizija prek spleta, če ta odločitev ne omejuje možnosti potrošnika, da te kanale gleda zgolj s tehničnimi sredstvi, ki jih ima na voljo.

7.   Obvezna retransmisija in/ali prenos televizijskih programov prek spleta ne povzroča nobenega plačila med radiodifuznimi organizacijami, operaterji, ki izvajajo retransmisijo, in drugimi operaterji, ki litovskim potrošnikom zagotavljajo storitve distribucije kanalov in/ali televizijskih oddaj prek spleta.“

7

Družba TV Play Baltic je družba s sedežem v Estoniji, ki prenaša pakete plačljivih televizijskih kanalov v Litvi prek satelitskega omrežja v lasti tretje osebe in ji za to plačuje.

8

Od spremembe zakona o zagotavljanju informacij leta 2015 so dejavnosti tožeče stranke v postopku v glavni stvari izenačene z dejavnostmi retransmisije televizijskih programov in v skladu s členom 33(5) tega zakona zanjo velja obveznost retransmisije kanalov javnega zavoda Lietuvos nacionalinis radijas ir televizija VšĮ (v nadaljevanju: LRT), med katerimi je tudi kanal LRT Kultūra.

9

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je pri LRTK vložila zahtevo za oprostitev obveznosti prenosa tega kanala.

10

Ta oprostitev ji je bila zavrnjena, zato je tožeča stranka v postopku v glavni stvari pri Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni, Litva) vložila tožbo za odpravo odločbe o zavrnitvi njene zahteve.

11

To sodišče je z odločbo z dne 4. januarja 2017 potrdilo obveznost retransmisije navedenega kanala, naloženo tožeči stranki v postopku v glavni stvari.

12

Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve), pri katerem je bila vložena pritožba, dvomi, kako je treba razlagati pravo Unije, zlasti člen 56 PDEU ter Okvirno direktivo in Direktivo o univerzalnih storitvah.

13

Predložitveno sodišče uvodoma pojasnjuje, da za obveznost retransmisije, določeno v členu 33(5) zakona o zagotavljanju informacij, kakor je bil spremenjen z zakonom št. XII‑1731 z dne 21. maja 2015, ne velja noben pogoj in da ta določba pomeni prenos člena 31 Direktive o univerzalnih storitvah v litovsko pravo.

14

Prvič, to sodišče se sprašuje, ali je treba dejavnosti tožeče stranke v postopku v glavni stvari šteti za „zagotovitev elektronskega komunikacijskega omrežja“ v smislu člena 2(m) Okvirne direktive in člena 31 Direktive o univerzalnih storitvah. V zvezi s tem poudarja, da ta opravlja retransmisijo televizijskih kanalov tako, da proti plačilu uporablja komunikacijsko infrastrukturo v lasti drugih gospodarskih subjektov.

15

Navedeno sodišče kljub temu poudarja, da se tako nekatera sredstva te infrastrukture uporabljajo izključno za prenos signalov, ki jih prenaša tožeča stranka v postopku v glavni stvari, in da bi jo bilo mogoče šteti za neke vrste operaterko omrežja v smislu Direktive 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 323), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 (UL 2009, L 337, str. 37).

16

Drugič, predložitveno sodišče meni, da če dejavnosti tožeče stranke v postopku v glavni stvari ne spadajo k pojmu zagotavljanja elektronskega komunikacijskega omrežja, je treba ugotoviti, ali lahko država članica naloži obveznosti razširjanja gospodarskim subjektom, ki niso navedeni v členu 31 Direktive o univerzalnih storitvah. Meni, da je dejavnosti tožeče stranke v postopku v glavni stvari mogoče šteti za elektronske komunikacijske storitve, ki spadajo na področje uporabe Okvirne direktive in Direktive o univerzalnih storitvah. Vendar ne izključuje, da je te dejavnosti mogoče šteti za storitev dobave vsebine, za katero obveznosti univerzalne storitve, določene v zadnjenavedeni direktivi, ne veljajo.

17

Tretjič, predložitveno sodišče se sprašuje o razlagi zahteve iz člena 31(1) Direktive o univerzalnih storitvah, v skladu s katero se obveznost prenosa naloži le takrat, kadar pomembno število končnih uporabnikov zadevno omrežje uporablja kot glavno sredstvo za sprejem radijskih in televizijskih kanalov. Opozarja, da se ta zahteva sicer ne uporablja za podjetja, ki ne spadajo na področje uporabe te določbe, vendar litovski zakonodajalec v zvezi s to obveznostjo zagotavlja enotno obravnavo vseh operaterjev, ki izvajajo retransmisijo.

18

Četrtič, predložitveno sodišče poudarja, da obveznost prenosa omejuje svobodo opravljanja storitev iz člena 56 PDEU. Meni, da je taka omejitev sicer lahko utemeljena z nujnimi razlogi v splošnem interesu v zvezi s kulturno politiko, vendar mora biti ta obveznost sorazmerna in nujna za uresničitev zastavljenih ciljev. Sprašuje pa se, ali je v zvezi s tem upoštevna možnost, da LRT sama prenaša LRT Kultūra na istem satelitskem omrežju, kot je tisto, ki ga uporabljajo tožeče stranke v postopku v glavni stvari, saj LRT na istem satelitu, kot je tisti, ki ga uporablja zadnjenavedena, prenaša drug brezplačni kanal. Podobno se sprašuje glede dejstva, da se ta kanal prenaša prek prizemnega televizijskega omrežja in da je del njegove vsebine brezplačno dostopen na spletu.

19

V teh okoliščinah je Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

20

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali dejavnost retransmisije televizijskih programov prek satelitskih omrežij v lasti tretjih oseb, spada k pojmu „zagotovitev elektronskega komunikacijskega omrežja“ v smislu člena 2(m) Okvirne direktive.

21

Navesti je treba, da je Sodišče razsodilo, da podjetje, ki se omejuje na ponujanje ogleda televizijskih programov pretočno in v živo na spletu, ne zagotavlja elektronskega komunikacijskega omrežja, temveč ponuja dostop do vsebin avdiovizualnih storitev, ki se zagotavljajo po elektronskih komunikacijskih omrežjih (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2018, France Télévisions, C‑298/17, EU:C:2018:1017, točki 18 in 19).

22

Položaj podjetja, ki – tako kot tožeča stranka v postopku v glavni stvari – opravlja retransmisijo televizijskih kanalov prek satelita, pa se ne razlikuje od položaja podjetja, ki take kanale prenaša prek spleta tako, da tako kot zadnjenavedeno podjetje ponuja dostop do vsebin avdiovizualnih storitev, ki se zagotavljajo po elektronskem komunikacijskem omrežju, v tem primeru po satelitskem omrežju.

23

Čeprav se predložitveno sodišče kljub temu sprašuje, ali je mogoče dejavnost iz postopka v glavni stvari šteti za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij, ker se nekatera sredstva satelitske infrastrukture uporabljajo izključno za prenos signalov, ki jih posreduje tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ni sporno, da zadnjenavedena ne izpolnjuje nobene od nalog, ki jih zagotavlja ponudnik elektronskega komunikacijskega omrežja v smislu člena 2(m), in sicer biti odgovoren za vzpostavitev, obratovanje, upravljanje ali zagotavljanje dostopnosti takega omrežja.

24

Glede na vse navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(m) Okvirne direktive razlagati tako, da dejavnost retransmisije televizijskih programov prek satelitskih omrežij v lasti tretjih oseb ne spada k pojmu „zagotovitev elektronskega komunikacijskega omrežja“ v smislu te določbe.

25

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člen 31(1) Direktive o univerzalnih storitvah nasprotuje temu, da države članice naložijo obveznost prenosa televizijskega programa podjetjem, ki prek satelitskih omrežij v lasti tretjih oseb, opravljajo retransmisijo televizijskih programov, zaščitenih s sistemom pogojnega dostopa, in svojim strankam ponujajo pakete televizijskih programov.

26

Opozoriti je treba, da je Sodišče razsodilo, da direktive, ki spadajo v skupni regulativni okvir, v katerega spadata Okvirna direktiva in Direktiva o univerzalnih storitvah, ne posegajo v ukrepe, sprejete na nacionalni ravni v skladu z zakonodajo Unije za izpolnitev ciljev v splošnem interesu, zlasti v zvezi z ureditvijo vsebin in avdiovizualno politiko, saj se ta skupni okvir ne uporablja za vsebine storitev, ki se zagotavljajo po elektronskih komunikacijskih omrežjih (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2018, France Télévisions, C‑298/17, EU:C:2018:1017, točki 25 in 26).

27

Zato je Sodišče ugotovilo, da je z Direktivo o univerzalnih storitvah državam članicam omogočeno, da naložijo obveznosti prenosa, poleg tistih iz člena 31(1) te direktive, med drugim podjetjem, ki brez zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij ponujajo ogled televizijskih programov pretočno in v živo na spletu (sodba z dne 13. decembra 2018, France Télévisions, C‑298/17, EU:C:2018:1017, točka 27).

28

Tako kot dejavnost, ki se obravnava v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, dejavnost retransmisije televizijskih programov prek satelitskega omrežja, zaščitenih s sistemom pogojnega dostopa, pomeni dajanje televizijskih vsebin na voljo.

29

Iz nobenega elementa v spisu, s katerim razpolaga Sodišče, ni razvidno, da bi bilo treba dejavnost prenosa televizijskih vsebin glede na člen 31(1) Direktive o univerzalnih storitvah presojati drugače glede na to, ali se izvaja prek satelita ali prek spleta.

30

Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 31(1) Direktive o univerzalnih storitvah razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da države članice naložijo obveznost prenosa televizijskega programa podjetjem, ki prek satelitskih omrežij v lasti tretjih oseb opravljajo retransmisijo televizijskih programov, zaščitenih s sistemom pogojnega dostopa, in svojim strankam ponujajo pakete televizijskih programov.

31

Glede na odgovora na prvo in drugo vprašanje na tretje in četrto vprašanje ni treba odgovoriti.

32

Predložitveno sodišče s petim in šestim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 56 PDEU razlagati tako, da nasprotuje temu, da države članice naložijo obveznost brezplačnega prenosa televizijskega kanala podjetjem, ki prek satelitskih omrežij v lasti tretjih oseb opravljajo retransmisijo televizijskih programov, zaščitenih s sistemom pogojnega dostopa in svojim strankam ponujajo pakete televizijskih programov, čeprav, prvič, ima radiodifuzna organizacija, v korist katere je bila ta obveznost določena, možnost sama, na lastne stroške, prenašati zadevni kanal prek istega omrežja, in drugič, navedena obveznost omogoča, da se doseže samo približno 6 % vseh gospodinjstev, in imajo ta gospodinjstva možnost gledati ta kanal prek prizemnega radiodifuznega omrežja ali prek spleta.

33

Najprej je treba ugotoviti, da v pravu Unije sektor elektronskih komunikacijskih storitev ni popolnoma harmoniziran in da je treba zato nacionalno ureditev iz postopka v glavni stvari glede vidikov, ki niso zajeti v Okvirni direktivi in Direktivi o univerzalnih storitvah, preučiti ob upoštevanju člena 56 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 2014, UPC DTH, C‑475/12, EU:C:2014:285, točka 70).

34

V skladu z ustaljeno sodno prakso oddajanje televizijskih sporočil, vključno s tistimi, ki se prenašajo prek kabelske televizije, pomeni opravljanje storitev v smislu člena 56 PDEU (sodba z dne 13. decembra 2007, United Pan‑Europe Communications Belgium in drugi, C‑250/06, EU:C:2007:783, točka 28 in navedena sodna praksa).

35

V zvezi z vprašanjem, ali nacionalna ureditev, kot je ta v postopku v glavni stvari, vsebuje omejitev, ki je prepovedana na podlagi člena 56 PDEU, je treba opozoriti, da svoboda opravljanja storitev v skladu s sodno prakso ne zahteva le odprave vsakršne diskriminacije ponudnika storitev s sedežem v drugi državi članici zaradi njegove nacionalne pripadnosti, temveč tudi odpravo vseh omejitev, čeprav veljajo brez razlik za nacionalne ponudnike in ponudnike iz drugih držav članic, če te omejitve prepovedujejo, ovirajo ali zmanjšujejo privlačnost dejavnosti ponudnika s sedežem v drugi državi članici, v kateri zakonito opravlja podobne storitve (sodba z dne 13. decembra 2007, United Pan‑Europe Communications Belgium in drugi, C‑250/06, EU:C:2007:783, točka 29 in navedena sodna praksa).

36

Ugotoviti je treba, da nacionalna ureditev v postopku v glavni stvari s tem, da podjetjem, ki ne glede na njihov sedež opravljajo retransmisijo televizijskih programov prek satelitov za litovske televizijske gledalce, nalaga obveznost prenosa nekaterih televizijskih programov LRT, uvaja omejitev svobode opravljanja storitev v smislu člena 56 PDEU.

37

V skladu s sodno prakso je mogoče tako omejitev temeljne svoboščine, zagotovljene s PDEU, utemeljiti, če ta omejitev ustreza nujnim razlogom v splošnem interesu, če je primerna za uresničitev cilja, ki mu sledi, in ne prekorači tega, kar je potrebno za njegovo doseganje (sodba z dne 13. decembra 2007, United Pan‑Europe Communications Belgium in drugi, C‑250/06, EU:C:2007:783, točka 39 in navedena sodna praksa).

38

V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča kulturna politika pomeni nujni razlog v splošnem interesu, ki utemeljuje omejitev svobodnega opravljanja storitev. Ohranitev pluralizma, ki naj bi jo zagotavljala ta politika, je namreč vezana na svobodo izražanja, ki jo varuje člen 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, pri čemer ta svoboda spada med temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Unije, zlasti člen 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2007, United Pan‑Europe Communications Belgium in drugi, C‑250/06, EU:C:2007:783, točka 41 in navedena sodna praksa).

39

V obravnavanem primeru je litovska vlada poudarila, da obveznost prenosa televizijskega kanala LRT Kultūra, ki je naložena podjetjem, kot je tožeča stranka v postopku v glavni stvari, uresničuje cilj splošnega interesa, ki je povezan s kulturno politiko glede na veliko družbeno in kulturno vrednost tega kanala za litovske televizijske gledalce.

40

Tak cilj kulturne politike lahko upraviči obstoj omejitve svobode opravljanja storitev.

41

Vendar mora biti nacionalna ureditev, ki uvaja tako omejitev, primerna za zagotovitev uresničitve zastavljenega cilja. V zvezi s tem, s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, je z obveznostjo prenosa nekaterih televizijskih programov mogoče doseči cilj kulturne politike, ki mu sledi, ker zagotavlja, da imajo litovski televizijski gledalci, ki imajo dostop do televizije le prek satelita, možnost gledati programe kanala LRT Kultūra, do katerih sicer ne bi imeli dostopa.

42

V zvezi s sorazmernostjo ukrepa v postopku v glavni stvari, ki je, natančneje, predmet petega in šestega vprašanja, je treba navesti, da se mora predložitveno sodišče v zvezi s tem sicer izreči glede na elemente, s katerimi je bilo seznanjeno v okviru spora o glavni stvari, vendar mu lahko Sodišče zagotovi smernice glede okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri tem preizkusu.

43

Tako mora predložitveno sodišče, kot je Evropska komisija poudarila v svojem stališču, pri presoji sorazmernosti obveznosti prenosa, ki je predmet postopka v glavni stvari, upoštevati število ali odstotek končnih uporabnikov, ki dejansko uporabljajo sredstva prenosa televizijskih kanalov.

44

Poleg tega mora predložitveno sodišče pri presoji, ali je obveznost prenosa v postopku v glavni stvari sorazmerna, prav tako upoštevati elemente – po tem, ko jih bo preverilo – kot so geografska porazdelitev končnih uporabnikov storitev, ki jih zagotavlja tožeča stranka v postopku v glavni stvari, okoliščina, da ta prenaša nekodiran kanal LRT Kultūra, s čimer doseže širšo javnost, in okoliščina, da je ta kanal ali velik del njegovih programov brezplačno dostopen prek spleta in prek prizemnega televizijskega omrežja.

45

Glede na te ugotovitve je treba na peto in šesto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 56 PDEU razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da države članice naložijo obveznost brezplačnega prenosa televizijskega kanala podjetjem, ki prek satelitskih omrežij v lasti tretjih oseb opravljajo retransmisijo televizijskih programov, zaščitenih s sistemom pogojnega dostopa in svojim strankam ponujajo pakete televizijskih programov, če ta obveznost prenosa, prvič, omogoča pomembnemu številu ali odstotku končnih uporabnikov vseh načinov prenosa televizijskih programov dostop do kanala, ki je predmet navedene obveznosti, in drugič, če se upoštevajo geografska porazdelitev končnih uporabnikov storitev, ki jih opravlja operater, ki mu je naložena ta obveznost prenosa, okoliščina, da operater opravlja retransmisijo tega kanala, ne da bi ga kodiral, in okoliščina, da je navedeni kanal brezplačno dostopen prek spleta in prek prizemnega televizijskega omrežja, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

46

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo: