1

Republika Litva s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 22. novembra 2018, Litva/Komisija (T‑508/15, neobjavljena, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2018:828), s katero je navedeno sodišče zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2015/1119 z dne 22. junija 2015 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije (UL 2015, L 182, str. 39) v delu, v katerem je bil z njim Republiki Litvi naložen pavšalni finančni popravek v višini 5 %, tako da je bil znesek 1.938.300,08 EUR izključen iz financiranja, izplačanega na podlagi ukrepa „Predčasno upokojevanje“ v obdobju od 16. oktobra 2010 do 15. oktobra 2013 (v nadaljevanju: sporni sklep).

2

Člen 10 Uredbe Sveta (ES) št. 1257/1999 z dne 17. maja 1999 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS) ter o spremembi in razveljavitvi določenih uredb (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 25, str. 391), kakor je bila spremenjena z Aktom o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 2003, L 236, str. 33) (v nadaljevanju: Uredba št. 1257/1999), je bil vključen v poglavje IV te uredbe, naslovljeno „Predčasna upokojitev“, ki je pod naslovom II, „Ukrepi za razvoj pode[ž]elja“. Odstavek 1 tega člena je določal:

„Podpora za predčasno upokojitev v kmetijstvu prispeva k naslednjim ciljem:

3

Člen 11(1) navedene uredbe je določal:

„Prenosnik kmetije:

4

V členu 33b(1), drugi pododstavek, iste uredbe so bile „delno samooskrbne kmetije“ opredeljene kot „kmetije, ki prvenstveno proizvajajo za lastno porabo, vendar del svoje proizvodnje tudi tržijo“.

5

Iz člena 33k Uredbe št. 1257/1999 izhaja, da so bili v določbah, ki so bile vključene v podpoglavje III te uredbe, naslovljeno „Odstopanja“, iz poglavja IXa, naslovljenega „Posebni ukrepi za nove države članice“, ki je pod naslovom II, „Ukrepi za razvoj pode[ž]elja“, določeni primeri, v katerih je lahko med drugim Republika Litva odstopila od meril upravičenosti za ukrepe iz poglavij I, IV, V in VII navedene uredbe.

6

Člen 33m(1) te uredbe je določal:

„Z odstopanjem od druge alinee člena 11(1) so kmetje v Litvi, ki jim je bila dodeljena kvota za mleko, upravičeni do sheme predčasnega upokojevanja, pod pogojem, da so v času prenosa mlajši od 70 let.

Za znesek podpore veljajo maksimalni zneski iz Priloge I k tej uredbi in se izračuna v odvisnosti od velikosti kvote za mleko in skupnega obsega kmetijske dejavnosti gospodarstva.

Kvote za mleko, dodeljene prenosniku, se vrnejo v nacionalno rezervo kvot za mleko brez dodatnega kompenzacijskega plačila.“

7

Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL 2005, L 277, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1463/2006 z dne 19. junija 2006 (UL 2006, L 277, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba št. 1698/2005), je v členu 20 določala:

„Pomoč, namenjena konkurenčnosti v kmetijskem in gozdarskem sektorju, velja za:

[…]

[…]“

8

Člen 23(1) in (2) Uredbe št. 1698/2005 je določal:

„1.   Podpora iz člena 20(a)(iii) se dodeli:

2.   Prenosnik:

9

Člen 34(1) te uredbe je določal:

„Podpora iz člena 20(d)(i) za kmetijska gospodarstva, ki proizvajajo predvsem za lastne potrebe in obenem tržijo del svojih proizvodov (‚delno samooskrbna kmetijska gospodarstva‘), se dodeli kmetom, ki predložijo poslovni načrt.“

10

Člen 94, drugi odstavek, navedene uredbe je določal, da se je ta uredba uporabljala za podporo Skupnosti v zvezi s programskim obdobjem, ki se je začelo 1. januarja 2007.

11

Člen 52(2) Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 (UL 2013, L 347, str. 549, v nadaljevanju: Uredba št. 1306/2013) določa:

„Komisija oceni zneske, ki se izključijo iz financiranja, na podlagi teže ugotovljene neskladnosti. Upošteva naravo kršitve ter finančno škodo, povzročeno Uniji. Pri izključitvi upošteva ugotovljene neupravičeno porabljene zneske, kadar teh ni mogoče ugotoviti s sorazmernim prizadevanjem, pa lahko uporabi ekstrapolacijske ali pavšalne popravke. Pavšalni popravki se uporabijo le takrat, kadar zaradi narave primera ali zato, ker država članica Komisiji ni predložila potrebnih informacij, s sorazmernim prizadevanjem ni mogoče natančneje opredeliti finančne škode, povzročene Uniji.“

12

Evropska komisija je z odločbama C(2004) 2949 final z dne 3. avgusta 2004 in C(2007) 5076 final z dne 19. oktobra 2007 odobrila načrte za razvoj podeželja (v nadaljevanju: NRP) za obdobji 2004–2006 oziroma 2007–2013, v katerih je bilo določeno izvajanje ukrepa „Predčasno upokojevanje“ v okviru komercialne kmetijske dejavnosti.

13

Splošno sodišče je dejansko stanje spora predstavilo v točkah od 23 do 44 izpodbijane sodbe, za potrebe tega postopka pa ga je mogoče povzeti, kot sledi.

14

Komisija je od 20. do 24. aprila 2009 v Litvi opravljala revizijo v zvezi s potrditvijo skladnosti ukrepa „Predčasno upokojevanje v okviru komercialne kmetijske dejavnosti“ z Uredbo št. 1257/1999, kar zadeva NRP 2004–2006, in z Uredbo št. 1698/2005, kar zadeva NRP 2007–2013.

15

Komisija je v skladu s členom 11 Uredbe Komisije (ES) št. 885/2006 z dne 21. junija 2006 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1290/2005 glede akreditacije plačilnih agencij in drugih organov ter potrditve obračunov Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL 2006, L 171, str. 90, v nadaljevanju: Uredba št. 885/2006) po koncu postopka litovskim organom poslala dokončno stališče z dopisom z dne 9. oktobra 2012. Komisija je v tem dopisu, potem ko je navedla mnenje spravnega organa in njegove ugotovitve iz njegovega končnega poročila z dne 27. januarja 2012, vztrajala pri stališču glede razlage pojma „opravljanje komercialne kmetijske dejavnosti“ s strani kmeta, preden je ta upravičen do ukrepa predčasnega upokojevanja. Natančneje, Komisija je po tem, ko se je seznanila z opredelitvijo delno samooskrbnih kmetijskih gospodarstev v Litvi v okviru ukrepa „Delno samooskrbno kmetovanje“, ugotovila, da bi lahko komercialna kmetijska dejavnost, ki jo je Republika Litva opredelila naknadno, privedla do položaja, v katerem bi lahko takšne dejavnosti vključevale kmetijska gospodarstva, ki ne izpolnjujejo minimalnih pogojev za to, da bi se štela za delno samooskrbna kmetijska gospodarstva. V zvezi s tem je Komisija navedla primer kmetijskega gospodarstva z dvema kravama, za katerega so litovski organi menili, da opravlja komercialno kmetijsko dejavnost, čeprav taka kmetija ni izpolnjevala minimalnih pogojev za to, da bi se štela za delno samooskrbno kmetijsko gospodarstvo. Komisija je iz tega sklepala, da naknadna preverjanja, ki so jih opravili litovski organi, niso bila primerna za dokazovanje tega, da je finančno tveganje manjše od predlaganega finančnega popravka. Zato je Komisija ugotovila, da je treba uporabiti pavšalni finančni popravek, ker so litovski organi nepopolno prenesli zahteve zakonodaje Unije.

16

Z Izvedbenim sklepom Komisije 2013/123/EU z dne 26. februarja 2013 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Jamstvenega oddelka EKUJS, EKJS in EKSRP iz financiranja Evropske unije (UL 2013, L 67, str. 20; v nadaljevanju: Izvedbeni sklep 2013/123) je ta institucija Republiki Litvi naložila finančni popravek v višini 5 % v skupnem znesku 3.033.008,85 EUR za sredstva, izplačana na podlagi ukrepa „Predčasno upokojevanje“ v času trajanja kršitve, v obravnavani zadevi od 8. julija 2007 do 15. oktobra 2010.

17

Komisija je v zbirnem poročilu povzela razloge za finančni popravek, ki je bil rezultat preverjanj, ki jih je opravila v okviru postopka potrditve skladnosti. Komisija je med drugim navedla, da litovski organi niso dokazali, da je opredelitev pojma „komercialna kmetijska dejavnost“, določena pri naknadni kontroli, v skladu z opredelitvijo delno samooskrbnih kmetijskih gospodarstev, in da zato naknadna kontrola, ki so jo opravili ti organi, ni bila primerna za dokazovanje tega, da je finančno tveganje manjše od naloženega pavšalnega popravka.

18

Republika Litva ni izpodbijala Izvedbenega sklepa 2013/123 o določitvi tega pavšalnega finančnega popravka.

19

Službe Komisije so 27. junija 2014 Republiki Litvi na podlagi člena 11(2), tretji pododstavek, in člena 16(1) Uredbe št. 885/2006 poslale uradno sporočilo o sredstvih, izplačanih na podlagi ukrepa „Predčasno upokojevanje v okviru komercialne kmetijske dejavnosti“ v obdobju od 16. oktobra 2010 do 15. oktobra 2013.

20

Komisija je navedla, da je šlo za dodatno uradno sporočilo v zvezi z revizijo – na podlagi katere je bil sprejet Izvedbeni sklep 2013/123 – v katerem je bilo navedeno, da je treba Republiki Litvi naložiti nov finančni popravek za to obdobje iz enakih razlogov, kot so navedeni v zbirnem poročilu o tej reviziji.

21

V zvezi s tem se je Komisija sklicevala na več listin, sestavljenih pri sprejemanju Izvedbenega sklepa 2013/123, vključno na svoje končno stališče z dne 9. oktobra 2012. Komisija je v prilogi dodala tudi zbirno poročilo v zvezi s tem sklepom, v skladu s katerim litovski organi niso dokazali, da je opredelitev pojma „komercialna kmetijska dejavnost“, določena pri naknadnem pregledu, v skladu z opredelitvijo delno samooskrbnih kmetijskih gospodarstev, in da zato naknadna kontrola, ki so jo opravili ti organi, ni bila primerna za dokazovanje tega, da je finančno tveganje manjše od predlaganega pavšalnega popravka. Službe Komisije so tako ugotovile, da je treba zaradi teh pomanjkljivosti uporabiti nov pavšalni popravek v višini 5 %.

22

Litovsko ministrstvo za kmetijstvo je 17. julija 2014 pisno navedlo, da se ne strinja s popravkom, ki so ga predlagale službe Komisije, in zahtevalo, naj se spor predloži spravnemu organu. Litovsko ministrstvo za kmetijstvo je v tem dopisu poudarilo nesorazmernost novega predlaganega popravka, saj naj bi škoda, ki bi lahko nastala Uniji v obdobju od 16. oktobra 2010 do 15. oktobra 2013, znašala le 16.788,34 EUR. To ministrstvo je tudi opozorilo na vsebino naknadne kontrole zahtevkov, ki so jo opravili litovski organi, in na merila, na podlagi katerih se ta kontrola izvaja. Poleg tega je to ministrstvo trdilo, da je obveznost uporabe kvantitativnih meril, kot sta velikost zadevnega kmetijskega gospodarstva ali znesek prejetih dohodkov, nezakonita. V zvezi s tem je to ministrstvo opisalo konkretne razmere v Litvi in morebitne negativne posledice, ki bi jih lahko povzročila združitev pojma opravljanje „komercialne kmetijske dejavnosti“ s pojmom „delna samooskrba kmetijskih gospodarstev“.

23

Spravni organ je 17. decembra 2014 navedel, da sprava ni mogoča, ker gre za nadaljujoč se finančni popravek, saj je bil prvotni finančni popravek določen z Izvedbenim sklepom 2013/123, ki ni bil izpodbijan.

24

Komisija je 10. marca 2015 litovske organe obvestila, da je – ker se razlogi, na podlagi katerih je bilo mogoče naložiti prvotni finančni popravek, niso bistveno spremenili in ker litovski organi niso sprejeli nobenega popravljalnega ukrepa – upravičeno uporabiti ta isti pavšalni finančni popravek v višini 5 % za odhodke na podlagi ukrepa „Predčasno upokojevanje“.

25

Komisija je 22. junija 2015 sprejela sporni sklep. Komisija je v tem sklepu Republiki Litvi na podlagi člena 52 Uredbe št. 1306/2013 naložila finančni popravek v višini 5 % v skupnem znesku 1.938.300,08 EUR za sredstva, izplačana na podlagi ukrepa „Predčasno upokojevanje“ v obdobju od 16. oktobra 2010 do 15. oktobra 2013, ker Republika Litva ni izvedla ustrezne kontrole obveznosti, naložene kmetom, da opravljajo komercialno kmetijsko dejavnost, preden so upravičeni do pomoči za predčasno upokojitev.

26

Republika Litva je 2. septembra 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa, pri čemer je navedla samo en tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev člena 52(2) Uredbe št. 1306/2013 v povezavi z načelom sorazmernosti. Ta tožbeni razlog je bil sestavljen iz dveh delov, in sicer, prvič, da v pavšalnem popravku, naloženem s spornim sklepom, nista bili upoštevani narava kršitve in finančna škoda za Unijo in, drugič, da je bil ta pavšalni finančni popravek nesorazmeren.

27

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo ta tožbeni razlog zavrnilo in zato zavrnilo tožbo.

28

Republika Litva Sodišču predlaga, naj:

29

Komisija predlaga zavrnitev pritožbe in Sodišču predlaga, naj Republiki Litvi naloži plačilo stroškov.

30

Republika Litva v podporo pritožbe navaja dva pritožbena razloga. Ta država članica v okviru prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo in uporabilo člen 33m(1) Uredbe št. 1257/1999, ker je presodilo, da imetništvo mlečne kvote ne pomeni jasnega in dejanskega dokaza o sodelovanju litovskega kmeta v komercialni kmetijski dejavnosti. V okviru drugega pritožbenega razloga Republika Litva trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, ker je v točkah od 74 do 79 izpodbijane sodbe odločilo, da litovska vlada ni dokazala, da imetništvo mlečne kvote pomeni, da zadevni kmet opravlja komercialno kmetijsko dejavnost.

31

Prvi pritožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov.

32

Republika Litva s prvim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je v točkah 72, 82 in 83 izpodbijane sodbe napačno razlagalo in uporabilo člen 33m(1) Uredbe št. 1257/1999. Natančneje, Republika Litva Splošnemu sodišču očita, da te določbe ni razlagalo tako, da je dodelitev kvote za mleko litovskemu kmetu pomembno merilo za namene ugotavljanja upravičenosti tega kmeta do sheme predčasnega upokojevanja.

33

Republika Litva meni, da ta razlaga izhaja iz samega besedila člena 33m(1) Uredbe št. 1257/1999, saj je v tej določbi določeno, da so do sheme predčasnega upokojevanja upravičeni litovski kmetje, ki jim je bila dodeljena kvota za mleko, da se kvote za mleko prenosnika vrnejo v nacionalno rezervo in da se znesek podpore izračuna v odvisnosti od velikosti kvote za mleko.

34

Poleg tega Republika Litva trdi, da je odstopanje iz člena 33m(1) Uredbe št. 1257/1999 posledica namernega upoštevanja razmer v sektorju mleka v Litvi. Zato naj uporaba pojma „kvota za mleko“ v tej določbi nikakor ne bi bila nepomembna.

35

Republika Litva z drugim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je napačno uporabilo svojo sodno prakso, ker je v točkah 72, 78 in 84 izpodbijane sodbe presodilo, da zgolj imetništvo kvote za mleko ali zgolj registracija živali za zakol v zadevni zbirki podatkov ne zadostuje za ugotovitev, da je kmet opravljal komercialno kmetijsko dejavnost. Natančneje, Republika Litva se sklicuje na sodbo z dne 25. februarja 2015, Poljska/Komisija (T‑257/13, neobjavljena, EU:T:2015:111), v skladu s katero naj bi se merila, povezana s proizvodnjo, zahtevala le za ugotovitev, ali je kmet prejemal dejanski dohodek, in naj ne bi bila namenjena določitvi minimalnega praga gospodarske dinamičnosti kmetijskega gospodarstva, pod katerim se to gospodarstvo ne bi štelo za komercialno kmetijsko dejavnost.

36

Zato Republika Litva trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je presodilo, da sta imetništvo samo ene krave, ki omogoča prodajo 2 ali 3 litrov mleka na dan, ali reja ene krave, ki je bila nato dana v zakol, zanemarljiva in zato z njima ni mogoče ustvarjati dejanskega dohodka. S tem naj bi Splošno sodišče določilo minimalni prag, pod katerim kmetijskega gospodarstva ni mogoče šteti za komercialno kmetijsko dejavnost.

37

Komisija trdi, da je treba prvi pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

38

Glede prvega dela prvega pritožbenega razloga je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi neke določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njeno sobesedilo in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je.

39

Kot je pojasnjeno v členu 10 Uredbe št. 1257/1999, je namen te uredbe med drugim podpirati predčasno upokojitev v kmetijstvu, da bi se med drugim zagotovil dohodek starejšim kmetom, ki se odločijo za prenehanje kmetovanja, in izboljšala ekonomska sposobnost kmetijskih gospodarstev s spodbujanjem zamenjave teh starejših kmetov.

40

Da bi bil kmet upravičen do te sheme pomoči za predčasno upokojitev, mora izpolnjevati tri pogoje, naštete v členu 11(1) te uredbe, in sicer mora ta kmet dokončno prenehati opravljati vse komercialne kmetijske dejavnosti, ni mlajši od 55 let, vendar v času prenosa kmetijske dejavnosti še ni dovolj star za normalno upokojitev, in je pred navedenim prenosom deset let opravljal to kmetijsko dejavnost.

41

Člen 33m(1) Uredbe št. 1257/1999 določa odstopanje, ki se uporablja za Republiko Litvo v zvezi z navedeno shemo pomoči za predčasno upokojitev. Tako so v skladu s to določbo „[z] odstopanjem od druge alinee člena 11(1) [te uredbe] […] kmetje v Litvi, ki jim je bila dodeljena kvota za mleko, upravičeni do sheme predčasnega upokojevanja, pod pogojem, da so v času prenosa mlajši od 70 let“.

42

Besedilo člena 33m(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 1257/1999 torej ne dopušča nobenega dvoma o tem, da se odstopanje, ki ga določa, nanaša le na starost zadevnih litovskih kmetov. Po eni strani je v tem členu jasno navedeno, da gre v skladu s to določbo za odstopanje „od druge alinee“ člena 11(1) te uredbe, to je od tiste, ki se nanaša na starostni pogoj. Po drugi strani izrazu „pod pogojem“ iz med drugim francoske, španske, italijanske, portugalske in angleške različice člena 33m(1), prvi pododstavek, navedene uredbe takoj sledi sklicevanje na starost teh kmetov.

43

Zato se v nasprotju s tem, kar v bistvu trdi Republika Litva, s členom 33m(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 1257/1999 ne odstopa od pogoja iz člena 11(1) te uredbe, ki se nanaša na opravljanje komercialne kmetijske dejavnosti, ker naj bi v skladu s tem odstopanjem imetništvo kvote za mleko postalo odločilno merilo za to opravljanje. Sklicevanje na imetništvo take kvote je v resnici namenjeno le identifikaciji litovskih kmetov, ki bi lahko bili upravičeni do odstopanja na podlagi starosti, ki ga določa navedena določba.

44

Tako to odstopanje litovske kmete, ki želijo koristiti pomoč za predčasno upokojitev, ne more razbremeniti obveznosti, da dokažejo izpolnjevanje drugih pogojev, naštetih v členu 11(1) Uredbe št. 1257/1999, in zlasti, da so opravljali komercialno kmetijsko dejavnost.

45

Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti z dejstvom, da je odstopanje iz člena 33m(1) te uredbe, kot navaja Republika Litva, posledica namernega upoštevanja razmer v sektorju mleka v Litvi. Kot je bilo namreč ugotovljeno v točki 43 te sodbe, je namen sklicevanja na imetništvo kvote za mleko le identificirati litovske kmete, ki bi lahko bili upravičeni do odstopanja od pogoja starosti, da bi lahko koristili shemo pomoči za predčasno upokojitev. Samo litovski kmetje, ki jim je bila dodeljena kvota za mleko, so namreč lahko upravičeni do tega odstopanja, povezanega s starostjo.

46

Zato s tem, da je Splošno sodišče po eni strani v točki 72 izpodbijane sodbe ugotovilo, da zgolj na podlagi tega, da je bila dodeljena kvota za mleko, ni mogoče sklepati, da kmet opravlja komercialno kmetijsko dejavnost, in po drugi strani v točki 83 navedene sodbe ugotovilo, da člen 33m(1) Uredbe št. 1257/1999 določa odstopanje le v zvezi s starostjo, ki jo morajo doseči litovski kmetje, da bi bili upravičeni do sheme pomoči za predčasno upokojitev, in da to odstopanje ne razbremeni teh kmetov obveznosti, da morajo izpolnjevati druge pogoje, da bi bili upravičeni do te sheme, Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava.

47

Zato je treba prvi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

48

Glede drugega dela prvega pritožbenega razloga, s katerim Republika Litva trdi, da je Splošno sodišče v nasprotju s svojo sodno prakso in sodno prakso Sodišča določilo minimalni prag, pod katerim se za kmeta domneva, da ne opravlja komercialne kmetijske dejavnosti, je treba navesti, da ta del temelji na napačni in nepopolni razlagi izpodbijane sodbe.

49

Splošno sodišče je namreč v nasprotju s trditvami pritožnice pravilno analiziralo stanje glede na določbe Uredbe št. 1257/1999 in upoštevno sodno prakso.

50

Tako je iz točk od 52 do 56 izpodbijane sodbe razvidno, prvič, da je Splošno sodišče zgolj opozorilo, da ima Komisija v okviru postopka potrditve skladnosti, ki lahko privede do pavšalnega popravka, široko polje proste presoje in da mora Komisija, da bi utemeljila, zakaj se nekateri odhodki ne bodo financirali iz proračuna Unije, predložiti dokaz o resnem in razumnem dvomu, ki ga ima glede odhodkov zadevne države članice. Zadevna država članica mora nato dokazati, da so izpolnjeni pogoji za upravičenost do financiranja, ki ga je Komisija zavrnila.

51

Drugič, Splošno sodišče je v točkah od 65 do 67 te sodbe opozorilo, da mora zadevni kmet, da bi bil upravičen do sheme predčasnega upokojevanja, opravljati komercialno kmetijsko dejavnost. V zvezi s tem je v točki 68 navedene sodbe Splošno sodišče pojasnilo, da opravljanje dejavnosti, ki je omejena na zadovoljevanje lastnih potreb in potreb lastne družine, ni mogoče enačiti z opravljanjem dejavnosti, ki ustvarja dohodke in jo je mogoče opredeliti kot „komercialno kmetijsko gospodarstvo“. V točki 69 iste sodbe je Splošno sodišče tudi pojasnilo, da se merila, povezana s proizvodnjo, zahtevajo le za ugotovitev, ali je zadevni kmet prejemal dejanski dohodek, in da njihov namen ni določiti minimalni prag gospodarske dinamičnosti kmetijskega gospodarstva, pod katerim zadevni kmet ne bi bil upravičen do pomoči za predčasno upokojitev, čeprav je svojo dejavnost opravljal v komercialne namene.

52

V obravnavani zadevi pa se je, kot je Splošno sodišče opozorilo v točkah 70 in 72 izpodbijane sodbe, dvom Komisije nanašal na to, da je bila samo ena okoliščina – in sicer da je litovski kmet vpisan v podatkovno bazo, v kateri so bili zbrani tisti, ki so jim bile dodeljene kvote za mleko – upoštevno merilo za ugotovitev, da je tak kmet opravljal komercialno kmetijsko dejavnost, čeprav je zadostovalo, da ima eno kravo in da proda 2 ali 3 litre mleka dnevno, da je bil vpisan v to bazo in da je bil na podlagi tega edinega dejstva upravičen do pomoči za predčasno upokojitev.

53

Zato bi morala Republika Litva dokazati, da ugotovitve Komisije niso bile pravilne in da so celo te majhne kmetije, ki so bile vpisane v podatkovno bazo o kvotah za mleko, ustvarjale dejanske in nezanemarljive dohodke ter tako izpolnjevale merilo opravljanja komercialne kmetijske dejavnosti v smislu člena 11(1), tretja alinea, Uredbe št. 1257/1999, ne da bi bilo treba v zvezi s tem upoštevati obseg gospodarske dinamičnosti zadevnega kmetijskega gospodarstva.

54

Splošno sodišče pa je po tem, ko je v točkah od 73 do 77 navedene sodbe presodilo vse dokaze, ki jih je predložila Republika Litva, v točki 78 iste sodbe ugotovilo, da tej državi ni uspelo odpraviti resnega in razumnega dvoma Komisije, da je bila morebiti pomoč za predčasno upokojitev dodeljena litovskim kmetom, ki so imeli, čeprav so bili vpisani v podatkovno bazo o kvotah za mleko, le eno kravo in torej zanje ni bilo mogoče šteti, da prejemajo dohodek iz komercialne kmetijske dejavnosti.

55

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da v nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, Splošno sodišče nikakor ni določilo minimalnega praga, pod katerim bi se domnevalo, da kmet ne opravlja komercialne kmetijske dejavnosti, in sicer v obravnavani zadevi proizvodnje mleka z eno samo kravo.

56

Zato je Splošno sodišče v točki 89 izpodbijane sodbe iz tega pravilno sklepalo, da je Komisija lahko dvomila o upoštevnosti vpisa litovskih kmetov v podatkovne baze v zvezi s kmetijskim sektorjem – kot je podatkovna baza, v kateri so kmetje, ki so jim bile dodeljene kvote za mleko – kot merila za ugotovitev, ali je zadevni kmet opravljal komercialno kmetijsko dejavnost, preden je bil upravičen do pomoči za predčasno upokojitev.

57

V teh okoliščinah je treba drugi del prvega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

58

Glede na zgoraj navedeno je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

59

Republika Litva z drugim pritožbenim razlogom v bistvu trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 74 do 79 izpodbijane sodbe izkrivilo dokaze, ker je ugotovilo, da ta država članica ni dokazala, da je z imetništvom kvote za mleko dokazan obstoj komercialne kmetijske dejavnosti.

60

Drugi pritožbeni razlog je razdeljen na dva dela.

61

Republika Litva s prvim delom drugega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da bi moralo Splošno sodišče v točki 74 izpodbijane sodbe iz dokazov, ki jih je predložila, sklepati, da je bil ukrep predčasnega upokojevanja povezan s shemo kvot za mleko, zaradi česar je bil vpis litovskega kmeta v podatkovno bazo o teh kvotah pomembno merilo za dodelitev pomoči za predčasno upokojitev. V zvezi s tem Republika Litva trdi, da se je pred Splošnim sodiščem sklicevala na revizijo, ki jo je Komisija opravila aprila 2005 v zvezi z nacionalnim izvajanjem ukrepov pomoči v sektorju mlečnih izdelkov, in na Posebno poročilo Računskega sodišča Evropske unije št. 4/2008 o izvajanju mlečnih kvot v državah članicah, ki so se Uniji pridružile 1. maja 2004.

62

Republika Litva meni, da so bile te listine pokazatelj prisotnosti na trgu in so zato lahko dokazovale, da litovski kmet, ki mu je bila dodeljena kvota za mleko, opravlja komercialno kmetijsko dejavnost. V zvezi s tem naj ne bi bilo pomembno, da med revizijo, opravljeno od 20. do 24. aprila 2009 v okviru ukrepa predčasnega upokojevanja, ni bilo nobene kontrole podatkovne baze o kvotah za mleko, saj je bila Komisija od leta 2004 seznanjena s shemo kvot za mleko.

63

Republika Litva prav tako meni, da je Splošno sodišče v točki 74 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da shema kvot za mleko ni povezana z ukrepi za razvoj podeželja, kot je ukrep predčasnega upokojevanja. Iz člena 33m(1) Uredbe št. 1257/1999 naj bi namreč jasno izhajalo, da se zneski pomoči za predčasno upokojitev izračunajo v odvisnosti od velikosti kvote za mleko, ki pripada kmetijskemu gospodarstvu, s čimer naj bi se potrdila odločilnost merila o kvoti za mleko za pridobitev take pomoči.

64

Republika Litva z drugim delom drugega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da v točkah od 75 do 79 izpodbijane sodbe ni upoštevalo dokazov, ki so mu bili predloženi in ki utemeljujejo, da dodelitev kvot za mleko litovskim kmetom dokazuje, da so ti tržili mleko in redili ustrezno število živali.

65

V zvezi s tem Republika Litva najprej trdi, da so bili ti dokazi navedeni v točki 38(1) tožbe na prvi stopnji ter v točkah 21 in 33 replike na prvi stopnji.

66

Dalje, Republika Litva trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo odgovorov, ki jih je podala na vprašanja, ki jih je Splošno sodišče postavilo v okviru ukrepov procesnega vodstva, čeprav je bilo v teh odgovorih navedenih devet meril, ki dokazujejo, da so zadevni kmetje prejemali dohodke iz naslova svoje proizvodnje in da so zato opravljali komercialno kmetijsko dejavnost.

67

Republika Litva trdi tudi, da je v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče navedlo v točkah od 76 do 78 izpodbijane sodbe, jasno odgovorila na vprašanje, ali je zgolj prisotnost kmeta v podatkovni bazi o kvotah za mleko pomenila, da se je štelo, da ta kmet opravlja komercialno kmetijsko dejavnost. V zvezi s tem Republika Litva trdi, da je v odgovoru, ki ga je podala pred Splošnim sodiščem, izrecno navedla, da „je [Republika Litva] v celotnem postopku sodelovanja s Komisijo dosledno zagovarjala stališče, da je obstoj vpisa v podatkovne baze zadostna podlaga za potrditev dejanskega opravljanja komercialne kmetijske dejavnosti […]“.

68

Nazadnje, Republika Litva meni, da so v nasprotju z navedbami Splošnega sodišča v točki 79 izpodbijane sodbe druge trditve podpirale njeno stališče glede upoštevnosti vpisa kmeta v podatkovno bazo o kvotah za mleko za ugotovitev obstoja njegove komercialne kmetijske dejavnosti. Tako bi moralo Splošno sodišče upoštevati tudi dodatne trditve, ki jih je predložila Republika Litva zlasti v odgovorih na vprašanja tega sodišča, s katerimi naj bi bilo dokazano, da 43 % litovskih proizvajalcev ni pridobilo kvote za mleko, kar naj bi potrjevalo, da so litovski organi preverili resničnost prisotnosti zadevnega kmeta na trgu in njegovega prejemanja dohodkov.

69

Komisija utemeljenost te argumentacije prereka.

70

Opozoriti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da to ni pristojno za ugotavljanje dejstev in načeloma niti za presojo dokazov, ki jih je Splošno sodišče sprejelo v podporo tem dejstvom. Če so bili namreč ti dokazi pravilno pridobljeni in če so bila spoštovana splošna pravna načela ter pravila postopka glede dokaznega bremena in izvedbe dokazov, je samo Splošno sodišče pristojno za presojo vrednosti, ki jo je treba pripisati predloženim dokazom. Ta presoja torej razen v primeru izkrivljanja teh dejstev in dokazov ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča.

71

Za tako izkrivljenje gre, če se brez upoštevanja novih dokazov ugotovi, da je presoja obstoječih dokazov očitno napačna. Tako izkrivljanje pa mora biti očitno razvidno iz listin iz spisa, ne da bi bilo treba dejstva in dokaze ponovno presojati. Poleg tega mora pritožnik, kadar zatrjuje, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, natančno opredeliti dokaze, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri presoji, ki naj bi po njegovem mnenju Splošno sodišče pripeljale do tega izkrivljanja (sodba z dne 19. septembra 2019, Poljska/Komisija, C‑358/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:763, točka 45 in navedena sodna praksa).

72

Pritožnica s pritožbenim razlogom, naslovljenim „Izkrivljanje dejanskih okoliščin“ in povzetim, kot sledi: „Splošno sodišče […] je izkrivilo dejstva s tem, da je v točkah od 74 do 79 izpodbijane sodbe ugotovilo, da litovska vlada ni dokazala, da imetništvo kvote za mleko pomeni, da vlagatelj opravlja komercialno kmetijsko dejavnost, kar v bistvu ne ustreza listinam v zadevi, ki so bile predložene Splošnemu sodišču“, trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze z dveh vidikov.

73

Prvič, trditev o izkrivljanju dokazov v točki 74 izpodbijane sodbe v zvezi z ugotovitvijo Splošnega sodišča, da je Komisija lahko štela, da shema kvot za mleko ni povezana z ukrepi za razvoj podeželja, kot je ukrep predčasnega upokojevanja, je treba le zavrniti.

74

Iz te točke izpodbijane sodbe, ki jo je treba brati v povezavi s točko 73 navedene sodbe, namreč izhaja, da se je Splošno sodišče omejilo na ugotovitev, da se sicer listini, na kateri se sklicuje Republika Litva, res nanašata na shemo kvot za mleko, vendar ne dokazujeta, da je bilo delovanje podatkovne baze o kvotah za mleko predmet revizije, opravljene od 20. do 24. aprila 2009 v okviru ukrepa predčasnega upokojevanja, ter da je Komisija zato vedela za povezavo med shemo kvot za mleko in ukrepom pomoči za predčasno upokojitev. Splošno sodišče je torej v okviru izvajanja svoje suverene pristojnosti za presojo dokazov v točki 74 navedene sodbe iz tega sklepalo, da je Komisija lahko štela, da shema kvot za mleko ni povezana z ukrepi za razvoj podeželja, kot je ukrep predčasnega upokojevanja.

75

Splošno sodišče s tem nikakor ni izkrivilo dejstev in dokazov.

76

Drugič, očitek Republike Litve, da je Splošno sodišče v točkah od 75 do 79 izpodbijane sodbe izkrivilo dokaze, ker ni upoštevalo dokazov, ki naj bi dokazovali, da morajo litovski kmetje za pridobitev kvote za mleko dokazati, da tržijo mleko, je treba tudi zavrniti.

77

Navesti je namreč treba, da se drugi del drugega pritožbenega razloga dejansko nanaša na to, da naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo dokazov, ki mu jih je predložila pritožnica. Vendar zadostuje ugotovitev, da je Splošno sodišče, kot je razvidno iz točke 54 te sodbe, v točkah od 75 do 81 navedene sodbe upoštevalo vse dokaze, ki jih je predložila pritožnica. Zato je treba navedeni očitek zavrniti.

78

Glede na vse zgornje preudarke je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

79

Ker sta pritožbena razloga, ki ju je Republika Litva navedla v utemeljitev pritožbe, neutemeljena, je treba pritožbo v celoti zavrniti.

80

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika uporablja v pritožbenem postopku, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Komisija predlagala, naj se Republiki Litvi naloži plačilo stroškov, in ta s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo: