–

za Pensionsversicherungsanstalt J. Milchram, A. Ehm in T. Mödlagl, Rechtsanwälte,

–

za avstrijsko vlado J. Schmoll in G. Hesse, agenta,

–

za švedsko vlado A. Falk, C. Meyer‑Seitz, H. Shev, H. Eklinger in J. Lundberg, agentke,

–

za Evropsko komisijo B.‑R. Killmann, J. Tomkin in E. Montaguti, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 17(1)(a) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46; in popravka v UL 2004, L 229, str. 35, in UL 2005, L 197, str. 34).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med AT in Pensionsversicherungsanstalt (pokojninski urad, Avstrija), ker je ta urad zavrnil prošnjo AT za dodelitev varstvenega dodatka za dopolnitev njegove starostne pokojnine, ki ga določa avstrijska zakonodaja.

3

Člen 2(1) Uredbe Komisije (EGS) št. 1251/70 z dne 29. junija 1970 o pravici delavcev, da ostanejo na ozemlju države članice, po tem, ko so bili tam zaposleni (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 32), je določal:

„Naslednje osebe imajo pravico, da za stalno ostanejo na ozemlju države članice:

[…]“

4

Člen 2(1) Direktive Sveta z dne 17. decembra 1974 o pravici državljanov države članice, da ostanejo na ozemlju druge države članice po tem, ko so tam opravljali dejavnost kot samozaposlene osebe (75/34/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 170) je določal:

„Vsaka država članica prizna pravico, da za stalno ostane na njenem ozemlju:

5

V uvodnih izjavah 10 in od 17 do 19 Direktive 2004/38 je navedeno:

[…]

6

Poglavje III Direktive 2004/38, naslovljeno „Pravica do prebivanja“, vsebuje člene od 6 do 15.

7

Člen 6 te direktive, naslovljen „Pravica do prebivanja do treh mesecev“, v odstavku 1 določa:

„Državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju do treh mesecev brez kakršnih koli pogojev ali kakršnih koli formalnosti, razen zahteve, da imajo veljavno osebno izkaznico ali potni list.“

8

Člen 7 navedene direktive, naslovljen „Pravica do prebivanja za več kot tri mesece“, v odstavku 1 določa:

„Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev[,] če:

9

Člen 14 iste direktive, naslovljen „Ohranitev pravice do prebivanja“, določa:

„1.   Državljani Unije in njihovi družinski člani imajo pravico do prebivanja, predvideno v členu 6, dokler ne postanejo nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici.

2.   Državljani Unije in njihovi družinski člani imajo pravico do prebivanja, predvideno v členih 7, 12 in 13, dokler izpolnjujejo pogoje[,] določene v teh členih.

V posebnih primerih, v katerih obstaja utemeljen dvom, ali državljan Unije ali njegovi/njeni družinski člani izpolnjujejo pogoje, navedene v členih 7, 12 in 13, lahko države članice preverijo, če so ti pogoji izpolnjeni. To preverjanje se ne izvaja sistematično.“

10

Poglavje IV Direktive 2004/38, naslovljeno „Pravica do stalnega prebivališča“, med drugim vsebuje oddelek I, naslovljen „Upravičenost“, v katerem sta člena 16 in 17 te direktive.

11

Člen 16 navedene direktive, naslovljen „Splošno pravilo za državljane Unije in njihove družinske člane“, v odstavku 1 določa:

„Državljani Unije, ki zakonito prebivajo nepretrgano pet let v državi članici gostiteljici, imajo pravico do stalnega prebivališča v tej državi. Pravica ni zavezana pogojem, predvidenim v poglavju III.“

12

Člen 17 iste direktive, naslovljen „Izjeme od pravil za osebe, ki prenehajo z delom v državi članici gostiteljici, in za njihove družinske člane“, v odstavku 1 določa:

„Z odstopanjem od člena 16 imajo pravico do stalnega prebivališča v državi članici gostiteljici pred iztekom nepretrgane dobe petih let prebivanja:

[…]“

13

Člen 53a Niederlassungs‑ und Aufenthaltsgesetz (zakon o nastanitvi in prebivanju, BGBl. I, 100/2005) v različici, ki se uporablja za zadevo v glavni stvari, v odstavkih 1 in 3 določa:

„(1)   Državljani [Evropskega gospodarskega prostora (EGP)], ki imajo v skladu s pravom Unije pravico do prebivanja (člena 51 in 52), pridobijo, ne glede na izpolnjevanje drugih pogojev iz členov 51 ali 52, pravico do stalnega prebivanja po petih letih zakonitega in nepretrganega prebivanja na zveznem ozemlju. Tem osebam je treba na podlagi njihove vloge in po preveritvi trajanja prebivanja nemudoma izdati listino, ki potrjuje njihovo stalno prebivališče.

[…]

(3)   Državljani EGP, ne glede na odstavek 1, pridobijo pravico do stalnega prebivanja v skladu s členom 51(1), točka 1, pred iztekom roka petih let, če:

Za pridobitev pravice iz točk (1) in (2) se obdobja dela v drugi državi članici Evropske unije upoštevajo kot obdobja dela na zveznem ozemlju. […]“

14

Člen 292 Allgemeines Sozialversicherungsgesetz (zakon o splošnem socialnem zavarovanju) v odstavku 1 določa:

„Če pokojnina skupaj z neto dohodkom upokojenca iz drugih virov in zneski, ki jih je treba upoštevati v skladu s členom 294, ne dosega zanj določenega praga (člen 293), je upokojenec, dokler zakonito in običajno prebiva v državi, v skladu z določbami tega oddelka upravičen do varstvenega dodatka k pokojnini.“

15

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ki je rojena 28. januarja 1950 in ima romunsko državljanstvo, v Avstriji neprekinjeno prebiva od 21. avgusta 2013 ter je 28. januarja 2015 dopolnila zakonsko upokojitveno starost.

16

Od 1. oktobra 2013 do dejanske upokojitve 31. avgusta 2015 je tožeča stranka v postopku v glavni stvari dvanajst ur na teden delala v trafiki. Od 1. aprila 2016 do 1. februarja 2017 – ko je dokončno prenehala biti delovno aktivna – je ponovno delala v tej trafiki v obsegu, manjšem od 20 ur tedensko, ki so bile določene v njeni pogodbi o zaposlitvi, da bi lahko v skladu s členom 51(1), točka 1, zakona o nastanitvi in prebivanju pridobila potrdilo o prijavi kot delavec, ki ji ga je avstrijska uprava izdala 10. avgusta 2016.

17

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari prejema avstrijsko starostno pokojnino v višini 26,73 EUR mesečno poleg romunske starostne pokojnine v višini 204 EUR mesečno.

18

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 14. februarja 2017 za obdobje od 1. marca 2017 na podlagi člena 292 zakona o splošnem socialnem zavarovanju zaprosila za varstveni dodatek za dopolnitev svoje starostne pokojnine. V utemeljitev svoje prošnje je navedla, da ima v skladu s členom 17(1)(a) Direktive 2004/38 v Avstriji pravico do stalnega prebivanja.

19

Pokojninski urad je to prošnjo zavrnil z utemeljitvijo, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari v Avstriji prebiva nezakonito.

20

Tožbo, ki jo je tožeča stranka v postopku v glavni stvari vložila zoper odločbo pokojninskega urada, je Landesgericht Graz (deželno sodišče v Gradcu, Avstrija) zavrnilo. To sodišče je ugotovilo, da se pogoja iz člena 17(1)(a) Direktive 2004/38, in sicer delo v državi članici gostiteljici najmanj zadnjih 12 mesecev in nepretrgano prebivanje v tej državi članici več kot tri leta, uporabljata tudi v primeru, ko delavec preneha z delom, ker je dopolnil zakonsko upokojitveno starost. Tožeča stranka pa naj teh pogojev ne bi izpolnjevala.

21

Oberlandesgericht Graz (višje deželno sodišče v Gradcu, Avstrija) je zavrnilo pritožbo, ki jo je tožeča stranka v postopku v glavni stvari vložila zoper odločbo Landesgericht Graz (deželno sodišče v Gradcu), in potrdilo razlago člena 17(1)(a) navedene direktive, ki jo je podalo to sodišče.

22

Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), pri katerem je tožeča stranka v postopku v glavni stvari vložila revizijo, navaja, da ni sporno, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari kot državljan Unije, ki ekonomsko ni dejaven, vsekakor od konca drugega delovnega razmerja, nima zadostnih sredstev v smislu člena 7(1)(a) in (b) te direktive. To sodišče dodaja, da tožeča stranka v postopku o glavni stvari na referenčni datum iz avstrijskega prava, to je 1. marca 2017, v Avstriji še ni nepretrgano prebivala pet let.

23

Zato se predložitveno sodišče, da bi lahko rešilo spor, o katerem odloča, sprašuje, ali se pogoja glede trajanja, določena v členu 17(1)(a), zadnji stavek, Direktive 2004/38, uporabljata tudi za zaposlene ali samozaposlene osebe, ki so takrat, ko prenehajo z delom, že dopolnile zakonsko upokojitveno starost v državi gostiteljici.

24

Predložitveno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da vprašanje, kdaj je treba šteti, da je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari prenehala z delom, ne vpliva na rešitev spora o glavni stvari, saj ne glede na izbrani trenutek kumulativna pogoja iz člena 17(1)(a) te direktive ne bi bila izpolnjena. Namreč, na eni strani, ko je ta tožeča stranka 31. avgusta 2015 prvič prenehala z delom v Avstriji, ko je dopolnila zakonsko določeno upokojitveno starost, je res delala zadnjih dvanajst mesecev, vendar pa v tej državi članici še ni neprekinjeno prebivala več kot tri leta. Na drugi strani, ko je 1. februarja 2017 prenehala s svojim drugim delom, je v navedeni državi članici prebivala več kot tri leta, vendar pa je to drugo delo trajalo le deset mesecev do takrat, ko je dokončno prenehala biti delovno aktivna.

25

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

26

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(1)(a) Direktive 2004/38 razlagati tako, da se za pridobitev pravice do stalnega prebivanja v državi članici gostiteljici pred iztekom nepretrganega petletnega obdobja prebivanja pogoja, da je delal v tej državi članici najmanj zadnjih dvanajst mesecev in da je v njej nepretrgano prebival več kot tri leta, uporabljata za delavca, ki v času, ko preneha z delom, doseže starost, ki je v tej državi članici zakonsko določena za upravičenost do starostne pokojnine.

27

Prvič, glede besedila te določbe je treba ugotoviti, da se ta določba nanaša, kar zadeva priznanje pravice do stalnega prebivanja v državi članici gostiteljici, na dve okoliščini v zvezi s časom, ko zaposlena ali samozaposlena oseba preneha opravljati svojo dejavnost, in sicer, na eni strani, ko doseže starost, ki je v upoštevni nacionalni zakonodaji določena za upravičenost do starostne pokojnine, in na drugi strani, ko je to prenehanje dejavnosti posledica predčasne upokojitve.

28

Čeprav se predložitveno sodišče v zvezi z uporabo člena 17(1)(a) Direktive 2004/38 sprašuje o morebitnem razlikovanju med tema okoliščinama, pa nič v besedilu te določbe ne kaže na to, da bi bilo treba omejiti uporabo pogojev, ki se nanašata na obdobje dela in trajanje prebivanja, zgolj na položaje, v katerih do prenehanja dejavnosti pride zaradi predčasne upokojitve.

29

Iz zgradbe te določbe namreč izhaja, da pogoja, ki sta določena v njenem zadnjem stavku, ki je uveden z veznikom „pod pogojem“, veljata tako za prvo kot za drugo okoliščino, ki ju ureja navedena določba. Ta pogoja mora torej izpolnjevati delavec, ki v času, ko preneha z delom, doseže starost, ki je v državi članici gostiteljici zakonsko določena za upravičenost do starostne pokojnine.

30

Drugič, ta razlaga je podprta s splošno sistematiko Direktive 2004/38. V zvezi s tem je treba na prvem mestu ugotoviti, da je v uvodni izjavi 19 te direktive navedeno, da bi bilo nekatere ugodnosti državljanov Unije, ki so delavci ali samozaposlene osebe, in njihovih družinskih članov, ki lahko omogočijo tem osebam, da pridobijo pravico do stalnega prebivanja, preden so v državi članici gostiteljici prebivale vsaj pet let, treba ohraniti, ker te ugodnosti predstavljajo pridobljene pravice na podlagi Uredbe št. 1251/70 in Direktive 75/34.

31

Člen 2(1)(a) Uredbe št. 1251/70 pa je določal, da ima pravico, da za stalno ostane na ozemlju države članice, delavec, ki je ob zaključku svoje delovne dobe dopolnil starost, ki je na podlagi zakona te države članice določena za priznanje pravice do starostne pokojnine, in ki je bil v tej državi zaposlen najmanj zadnjih dvanajst mesecev ter je tam neprekinjeno prebival več kot tri leta. Člen 2(1)(a) Direktive 75/34 je določal podobno pravilo v zvezi s samozaposlenimi delavci.

32

Zato, čeprav je zakonodajalec Unije v členu 17(1)(a) Direktive 2004/38 razširil obseg odstopanja, ki ga predvideva ta določba, na delavce, ki prenehajo s plačanim delom zaradi predčasne upokojitve, iz tega ni mogoče sklepati, da je za druge delavce nameraval ukiniti pogoja, ki sta določena v navedeni določbi in sta veljala že na podlagi Uredbe št. 1251/70 ali Direktive 75/34.

33

Na drugem mestu je treba opozoriti, da je bil z Direktivo 2004/38 v zvezi s pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici določen postopni sistem, ki v bistvu s prevzemanjem stopenj in pogojev iz različnih instrumentov prava Unije in sodne prakse, ki so veljali pred to direktivo, privede do pravice do stalnega prebivališča (sodba z dne 17. aprila 2018, B in Vomero, C‑316/16 in C‑424/16, EU:C:2018:256, točka 51 in navedena sodna praksa).

34

Najprej namreč člen 6 navedene direktive, kar zadeva prebivanje do treh mesecev, omejuje pogoje ali formalnosti, ki veljajo za pravico do prebivanja, na zahtevo, da imajo osebe veljavno osebno izkaznico ali potni list, člen 14(1) te direktive pa to pravico ohranja, dokler državljan Unije in njegovi družinski člani ne postanejo nesorazmerno breme za sistem socialne pomoči v državi članici gostiteljici (sodba z dne 17. aprila 2018, B in Vomero, C‑316/16 in C‑424/16, EU:C:2018:256, točka 52 in navedena sodna praksa).

35

Nato za obdobje prebivanja, ki je daljše od treh mesecev, za uresničevanje pravice do prebivanja veljajo pogoji iz člena 7(1) Direktive 2004/38, v skladu s členom 14(2) te direktive pa se ta pravica ohrani, samo če državljan Unije in njegovi družinski člani te pogoje izpolnjujejo. Zlasti iz uvodne izjave 10 te direktive je razvidno, da je namen teh pogojev med drugim preprečiti, da bi te osebe postale nesorazmerno breme za sistem socialne pomoči v državi članici gostiteljici (sodba z dne 17. aprila 2018, B in Vomero, C‑316/16 in C‑424/16, EU:C:2018:256, točka 53 in navedena sodna praksa).

36

Nazadnje, iz člena 16(1) navedene direktive izhaja, da državljani Unije pridobijo pravico do stalnega prebivanja po tem, ko pet let nepretrgano zakonito prebivajo na ozemlju države članice gostiteljice, in da ta pravica ni odvisna od pogojev, navedenih v prejšnji točki. Kot je navedeno v uvodni izjavi 18 te direktive, za pravico do stalnega prebivališča, potem ko je bila pridobljena, ne sme veljati noben drug pogoj, da bi bila resnično sredstvo vključevanja v družbo te države (sodba z dne 17. aprila 2018, B in Vomero, C‑316/16 in C‑424/16, EU:C:2018:256, točka 54 in navedena sodna praksa).

37

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da, čeprav je bila, kot je bilo opozorjeno v točki 31 te sodbe, pravica do stalnega prebivališča delavcev, ki so prenehali opravljati dejavnost v državi članici gostiteljici, pred Direktivo 2004/38 urejena s posebnimi določbami prava Unije, je taka pravica zdaj urejena s členom 17(1) te direktive, ta določba pa je v skladu s svojim besedilom izjema od člena 16 navedene direktive.

38

Zato določbe, ki se nanašajo na pravico do stalnega prebivanja v državi članici gostiteljici, ki jo pridobijo delavci, ki v času, ko prenehajo z delom, dosežejo starost, ki je v tej državi članici zakonsko določena za upravičenost do starostne pokojnine, kot so navedene v členu 17(1)(a) Direktive 2004/38, spadajo v postopni sistem, ki je bil uveden s to direktivo, in v njem pomenijo, ker omogočajo pridobitev pravice do stalnega prebivanja v navedeni državi članici pred iztekom nepretrganega petletnega obdobja prebivanja, ureditev, ki je za to kategorijo državljanov Unije ugodnejša. Ker pa gre za določbe, ki pomenijo izjemo, jih je treba razlagati ozko (glej po analogiji sodbo z dne 11. junija 2015, Zh. in O., C‑554/13, EU:C:2015:377, točka 42).

39

Iz tega izhaja, da morajo ti delavci za pridobitev pravice do stalnega prebivanja v državi članici gostiteljici izpolnjevati pogoja iz člena 17(1)(a) Direktive 2004/38 v zvezi z delom v državi članici gostiteljici najmanj zadnjih dvanajst mesecev in nepretrganim prebivanjem v tej državi članici več kot tri leta. Razlaga te določbe v tem smislu, da bi zgolj dejstvo, da je delavec v času, ko je prenehal z delom, dosegel starost, ki je v državi članici gostiteljici zakonsko določena za upravičenost do starostne pokojnine, zadostovalo za to, da se mu prizna pravica do stalnega prebivanja v tej državi članici, brez drugih zahtev glede obdobja prebivanja v navedeni državi članici pred prenehanjem z delom, bi namreč bila v nasprotju s postopnim sistemom, določenim s to direktivo.

40

Tretjič, razlaga, ki delavcem, ki v času, ko prenehajo z delom, dosežejo starost, ki je v državi članici zakonsko določena za upravičenost do starostne pokojnine, za pridobitev pravice do stalnega prebivanja v državi članici gostiteljici pred iztekom nepretrganega obdobja petih let ne bi nalagala spoštovanja pogojev, določenih v členu 17(1)(a) Direktive 2004/38, bi bila v nasprotju s cilji te direktive.

41

V zvezi s tem, kot je poudarjeno v uvodni izjavi 17 Direktive 2004/38, je pravica do stalnega prebivanja ključni element za spodbujanje socialne kohezije in je bila s to direktivo določena, da bi se krepil občutek državljanstva Unije, zaradi česar je zakonodajalec Unije pridobitev pravice do stalnega prebivanja na podlagi člena 16(1) te direktive pogojil z vključenostjo državljana Unije v državo članico gostiteljico (sodba z dne 17. aprila 2018, B in Vomero, C‑316/16 in C‑424/16, EU:C:2018:256, točka 57 in navedena sodna praksa).

42

Kot je Sodišče že razsodilo, za vključenost, na kateri temelji pridobitev pravice do stalnega prebivanja iz člena 16(1) Direktive 2004/38, niso odločilne samo krajevne in časovne okoliščine, temveč tudi kvalitativni dejavniki, ki se nanašajo na stopnjo vključenosti v državo članico gostiteljico (sodba z dne 17. aprila 2018, B in Vomero, C‑316/16 in C‑424/16, EU:C:2018:256, točka 58 in navedena sodna praksa).

43

Zato se glede na cilj, ki se ga poskuša doseči z Direktivo 2004/38, lahko pravica do stalnega prebivanja na podlagi člena 17(1)(a) navedene direktive delavcu, ki je v času, ko je prenehal z delom, dosegel starost, ki je v državi članici zakonsko določena za upravičenost do starostne pokojnine, omogoči, le če je njegovo vključenost v državo članico gostiteljico mogoče dokazati s pogojema, določenima v tej določbi (glej po analogiji sodbo z dne 9. januarja 2003, Givane in drugi, C‑257/00, EU:C:2003:8, točka 29).

44

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 17(1)(a) Direktive 2004/38 razlagati tako, da se za pridobitev pravice do stalnega prebivanja v državi članici gostiteljici pred iztekom nepretrganega petletnega obdobja prebivanja pogoja, da je delal v tej državi članici najmanj zadnjih dvanajst mesecev in da je v njej nepretrgano prebival več kot tri leta, uporabljata za delavca, ki v času, ko preneha z delom, doseže starost, ki je v tej državi članici zakonsko določena za upravičenost do starostne pokojnine.

45

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

46

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjene stranke, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

Člen 17(1)(a) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC, je treba razlagati tako, da se za pridobitev pravice do stalnega prebivanja v državi članici gostiteljici pred iztekom nepretrganega petletnega obdobja prebivanja pogoja, da je delal v tej državi članici najmanj zadnjih dvanajst mesecev in da je v njej nepretrgano prebival več kot tri leta, uporabljata za delavca, ki v času, ko preneha z delom, doseže starost, ki je v tej državi članici zakonsko določena za upravičenost do starostne pokojnine.