1.

Sodišče v zadnjem času prejema vprašanja za predhodno odločanje v zvezi z vero ali prepričanjem, pa naj je to v zvezi s spoštovanjem verskih obredov ( 2 ), zdravjem ( 3 ) ali na področju mednarodne zaščite ( 4 ).

2.

Navedena vprašanja se nanašajo tudi na uporabo načela prepovedi diskriminacije pri zaposlovanju in delu, kar je namen Direktive 2000/78/ES ( 5 ). Natančneje, Sodišče se je v sodbah G4S Secure Solutions ( 6 ) ter Bougnaoui in ADDH ( 7 ) izreklo o obstoju diskriminacije zaradi vere ( 8 ) v smislu navedene direktive, kadar zasebno podjetje zaposlenim prepove nošenje muslimanske naglavne rute na delovnem mestu.

3.

Obravnavani združeni zadevi pomenita neposredno nadaljevanje navedenih dveh sodb, njun namen pa je zlasti pojasniti pojem „posredna diskriminacija“ v smislu navedene direktive ter razmerje med pravom Evropske unije in pravom držav članic v zvezi z varstvom verske svobode.

4.

V zvezi s tem menim, da mora Sodišče poiskati ravnovesje med enotno razlago načela prepovedi diskriminacije v okviru uporabe Direktive 2000/78 in potrebo, da se državam članicam pusti polje proste presoje ob upoštevanju raznolikosti njihovih pristopov glede vloge veroizpovedi v demokratični družbi.

5.

Člen 1 Direktive 2000/78, naslovljen „Namen“ določa:

„Namen te direktive je opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja.“

6.

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Koncept diskriminacije“, določa:

„1.   V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.

2.   V smislu odstavka 1:

[…]“.

7.

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„V mejah pristojnosti, ki so prenesene na Skupnost, se ta direktiva uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva:

[…]

[…]“.

8.

Člen 4 navedene direktive, naslovljen „Poklicne zahteve“, v odstavku 1 določa:

„Ne glede na člen 2(1) in (2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje, ki temelji na neki značilnosti v zvezi s katerim od motivov iz člena 1, ne predstavlja diskriminacije, če zaradi narave določene poklicne dejavnosti ali zaradi konteksta, v katerem se izvaja, takšna značilnost predstavlja bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic, pod pogojem, da je cilj legitimen in zahteva sorazmerna.“

9.

Člen 8 Direktive 2000/78, naslovljen „Minimalne zahteve“, v odstavku 1 določa:

„Države članice lahko uvedejo ali ohranijo določbe, za varovanje načela enakega obravnavanja ugodnejše od teh, ki so določene s to direktivo.“

10.

Člen 4 Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland (ustava Zvezne republike Nemčije) z dne 23. maja 1949 (BGBl. 1949, str. 1) je v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari (v nadaljevanju: GG), določal:

„1.   Svoboda vere, vesti ter svoboda verskih in svetovnonazorskih prepričanj so neodtujljive.

2.   Zagotovljeno je svobodno izražanje vere.

[…]“.

11.

Člen 6(2) GG določa:

„Skrb za otroke in vzgoja otrok sta naravna pravica staršev in predvsem njihova dolžnost. Njeno izvrševanje nadzoruje država.“

12.

Člen 7 GG določa:

„1.   Država nadzoruje celotno šolstvo.

2.   Starši ali skrbniki imajo pravico odločati o tem, ali bo otrok obiskoval verouk.

3.   Verouk je redni predmet v javnih šolah, razen v versko nevtralnih šolah. Brez poseganja v pravico države do nadzora se verouk poučuje v skladu z načeli verskih skupnosti. Učiteljem se proti njihovi volji ne sme naložiti poučevanje verouka.

[…]“.

13.

Člen 12(1) GG določa:

„Vsi Nemci imajo pravico do svobodne izbire poklica, zaposlitve in izobraževalne ustanove. Opravljanje poklica je lahko urejeno z zakonom ali na podlagi zakona.“

14.

Člen 1 Allgemeines Gleichbehandlungsgesetz (splošni zakon o enakem obravnavanju) z dne 14. avgusta 2006 (BGBl. I, str. 1897, v nadaljevanju: AGG), s katerim je Direktiva 2000/78 prenesena v nemško pravo, določa:

„Namen tega zakona je preprečiti ali odpraviti vsako diskriminacijo na podlagi rase ali etničnega izvora, spola, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.“

15.

Člen 3 AGG določa:

„1.   Za neposredno diskriminacijo gre, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1. Prav tako gre za neposredno diskriminacijo na podlagi spola v smislu člena 2(1), točke od 1 do 4, kadar se ženska obravnava manj ugodno zaradi nosečnosti ali materinstva.

2.   Za posredno diskriminacijo gre, če bi na videz nevtralna določba, merilo ali praksa postavila osebe iz razlogov iz člena 1 v posebno neugoden položaj v primerjavi z drugimi osebami, razen če to določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje legitimni cilj in če je način uresničevanja tega cilja primeren in nujen.

[…]“.

16.

Člen 7 AGG določa:

„1.   Zaposleni ne smejo biti diskriminirani iz razlogov, naštetih v členu 1; ta prepoved velja tudi, kadar oseba, ki diskriminira, zgolj domneva obstoj enega od razlogov iz člena 1.

2.   Določbe v pogodbah, ki kršijo prepoved diskriminacije iz odstavka 1, so brez učinka.

3.   Če delodajalci ali zaposleni diskriminirajo na podlagi odstavka 1, s tem kršijo pogodbene obveznosti.“

17.

Člen 106 Gewerbeordnung (zakonik o gospodarskih dejavnostih) v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari, določa:

„Delodajalec lahko po razumnem preudarku podrobno določi vsebino, kraj in čas opravljanja dela, če ti pogoji dela niso določeni s pogodbo o zaposlitvi, določbami sporazuma na ravni podjetja, veljavne kolektivne pogodbe ali zakonom. To velja tudi za urejenost in vedenje delavcev v podjetju. Delodajalec mora pri izvrševanju diskrecijske pravice upoštevati tudi hendikepiranost delavcev.“

18.

WABE je društvo v javnem interesu, ki upravlja vrtce z več kot 600 zaposlenimi in približno 3500 varovanimi otroki. Je politično in versko nevtralno. Društvo WABE je na svojem spletnem mestu pod temo „raznolikost in zaupanje“ navedlo:

„Prepričani smo, da raznolikost bogati, pa naj gre za spol, izvor, kulturo, vero ali posebne potrebe. Z odprtostjo in radovednostjo se učimo medsebojnega razumevanja in spoštovanja razlik. Ker so pri nas dobrodošli vsi otroci in starši, ustvarjamo ozračje, v katerem se razvijajo občutek varnosti in pripadnosti ter zaupanje, ki so podlaga za zdrav razvoj posameznika in mirno sobivanje v družbi.“

19.

Društvo WABE navaja, da pri vsakdanjem delu upošteva Hamburger Bildungsempfehlung für die Bildung und Erziehung von Kindern in Tageseinrichtungen (hamburška priporočila za izobraževanje in vzgojo otrok v vrtcih), ki so bila objavljena marca 2012. V teh priporočilih je navedeno:

„Naloga vseh vrtcev je obravnavati in pojasnjevati temeljna etična vprašanja ter verska in druga prepričanja, ki so del vsakdana. Zato vrtci otrokom omogočajo, da se soočijo z vprašanji o smislu veselja in trpljenja, zdravja in bolezni, pravičnosti in nepravičnosti, krivde in neuspeha, miru in konfliktov ter z vprašanji o Bogu. Otroke spodbujajo, da izrazijo svoje občutke in prepričanja o teh vprašanjih. Možnost soočanja s temi vprašanji z radovednostjo in raziskovanjem vodi do obravnavanja vsebin in tradicij verskih in kulturnih usmeritev, ki so zastopane v skupini otrok. Tako se razvije cenjenje in spoštovanje drugih ver, kultur in prepričanj. To soočanje krepi otrokovo razumevanje sebe in njegovo doživljanje delujoče družbe. Sem spada tudi, da se otrokom med letom omogoči doživeti in sooblikovati praznike, ki so povezani z verami. S tem ko se srečujejo z drugimi verami, otroci spoznajo različne oblike poglobljenega razmišljanja, verovanja in duhovnosti.“

20.

Oseba IX je vzgojiteljica za otroke s posebnimi potrebami in je pri društvu WABE zaposlena od 1. julija 2014. Od 15. oktobra 2016 do 30. maja 2018 je bila na dopustu za nego in varstvo otroka. Oseba IX, ki je muslimanske vere, se je v začetku leta 2016 odločila, da bo začela nositi naglavno ruto.

21.

Društvo WABE je 12. marca 2018, medtem ko je bila oseba IX na dopustu za nego in varstvo otroka, sprejelo „Interna navodila za spoštovanje načela nevtralnosti“ (v nadaljevanju: Interna navodila), s katerimi se je oseba IX seznanila 31. maja 2018. Ta navodila med drugim določajo:

„Društvo WABE je versko nevtralno ter izrecno pozdravlja versko in kulturno raznolikost. Zaposleni društva WABE so dolžni v razmerju do staršev, otrok in preostalih tretjih oseb dosledno upoštevati veljavno načelo nevtralnosti, da se glede verskega, nazorskega in političnega prepričanja zagotovi individualen in svoboden razvoj otrok. Društvo WABE v razmerju do navedenih izvaja politiko politične, nazorske in verske nevtralnosti. V tem okviru so naslednja pravila podlaga za konkretno spoštovanje zahteve po nevtralnosti na delovnem mestu.

[…]“.

22.

V gradivu društva WABE „Informacije o zahtevi po nevtralnosti“ je na vprašanje, ali je dovoljeno nositi krščanski križ, muslimansko naglavno ruto ali judovsko kipo, naveden ta odgovor:

„Ne, to ni dovoljeno, ker naj pedagogi glede vere ne bi vplivali na otroke. Zavestna izbira oblačil, ki izražajo vero ali prepričanje, je v nasprotju z zahtevo po nevtralnosti.“

23.

Dolžnost spoštovanja zahteve po nevtralnosti, razen za pedagoške strokovne svetovalce, ne velja za tiste zaposlene društva WABE, ki delajo na sedežu društva, ker nimajo stika s strankami.

24.

Ko se je oseba IX po izteku dopusta za nego in varstvo otroka 1. junija 2018 vrnila na delovno mesto, je bila pozvana, naj sname naglavno ruto, ki je v celoti pokrivala njene lase. To je zavrnila, nato pa ji je direktorica vrtca začasno suspendirala pogodbo o zaposlitvi. Oseba IX je 4. junija 2018 spet prišla na delo z naglavno ruto. Tega dne ji je bil zaradi nošenja naglavne rute dne 1. junija 2018 vročen opomin, v katerem je bila pozvana, naj v skladu z zahtevo po nevtralnosti delo v prihodnje opravlja brez naglavne rute. Ker oseba IX tudi 4. junija 2018 ni hotela sneti naglavne rute, so jo ponovno poslali domov in začasno suspendirali njeno pogodbo o zaposlitvi. Tega dne je prejela še eno opozorilo. Društvo WABE je v nadaljevanju doseglo, da je zaposlena, ki je kot ogrlico nosila križ, to prenehala nositi.

25.

Oseba IX je pri Arbeitsgericht Hamburg (delovno sodišče v Hamburgu, Nemčija) izpodbijala odločitev društva WABE o tem, da ji izreče opomina z dne 4. junija 2018.

26.

Predložitveno sodišče navaja, da je Sodišče v sodbi G4S Secure Solutions ugotovilo, da interno pravilo, kakršna so interna navodila, ne pomeni neposredne diskriminacije zaradi vere ali prepričanja v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78/ES, ker se pravilo uporablja enako za vse zaposlene. Vendar predložitveno sodišče meni, da gre za neposredno diskriminacijo vedno, kadar se pravilo navezuje neposredno na določeno značilnost, na katero se nanaša člen 1 Direktive 2000/78. Za ugotovitev obstoja take neposredne diskriminacije naj bi bilo zato odločilno vprašanje, ali je bila zadevna oseba v slabšem položaju, ki je neposredno povezan z značilnostjo, ki je predmet varstva, torej vero.

27.

Tožbi osebe IX bi bilo torej treba ugoditi, ker njena dejavnost vzgojiteljice ne zajema nobene bistvene in odločilne poklicne zahteve v smislu člena 4(1) Direktive 2000/78, da na delovnem mestu ne sme nositi naglavne rute. Vendar predložitveno sodišče meni, da zaradi obrazložitve sodbe G4S Secure Solutions, ki bi jo sicer bilo treba pojasniti, ne more izdati sodbe, s katero bi navedeni tožbi ugodilo.

28.

Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče, Nemčija) naj bi za poseg v temeljno pravico iz člena 4(1) GG – poleg tega, da mora biti podan legitimni cilj – zahtevalo tudi, da mora izražanje vere navzven pomeniti dovolj konkretno nevarnost za ustavno varovane pravne dobrine. Predložitveno sodišče navaja, da po njegovem mnenju glede na pomen temeljne pravice do verske svobode in ob upoštevanju načela sorazmernosti iz člena 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) temeljni pravici delodajalca iz člena 16 Listine, ki se nanaša na svobodo gospodarske pobude, ni mogoče priznati prednosti pred versko svobodo, če je njegova volja, da v razmerju do strank kaže nevtralnost, ne da bi brez izražanja te nevtralnosti utrpel gospodarsko škodo. Navedeno sodišče navaja, da vidi potrditev za to razlago v sodbi Bougnaoui in ADDH, v kateri je Sodišče razsodilo, da volje delodajalca upoštevati željo stranke, naj storitev navedenega delodajalca ne opravlja več delavka, ki nosi muslimansko naglavno ruto, ni mogoče šteti za bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic v smislu člena 4(1) Direktive 2000/78.

29.

Vendar naj predložitveno sodišče glede na razlago člena 16 Listine, ki jo je Sodišče podalo v sodbah G4S Secure Solutions ter Bougnaoui in ADDH in v skladu s katero volja delodajalca, da so njegovi zaposleni versko nevtralni, zadostno objektivno upravičuje različno obravnavanje, ki posredno temelji na veri, če je tako različno obravnavanje primerno in nujno, ne bi moglo izdati sodbe, s katero bi tožbi osebe IX ugodilo. Po mnenju navedenega sodišča društvo WABE pravno ni zadostno dokazalo gospodarske izgube ali konkretne nevarnosti za pravne dobrine tretjih, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti zavrnitev tožbe osebe IX tudi na podlagi pogojev člena 4 GG.

30.

V teh okoliščinah je Arbeitsgericht Hamburg (delovno sodišče v Hamburgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

31.

Pisna stališča so predložili oseba IX in društvo WABE, poljska in švedska vlada ter Evropska komisija.

32.

Družba MH Müller Handels ima v Nemčiji verigo drogerij. Oseba MJ je muslimanske vere in je od leta 2002 pri navedenem podjetju zaposlena kot prodajalka svetovalka ter delavka na blagajni. Ob vrnitvi z dopusta za nego in varstvo otroka leta 2014 je, drugače kot prej, začela nositi muslimansko naglavno ruto. Poziva delodajalca, naj na delovnem mestu sname naglavno ruto, ni upoštevala. Zato ni bila več zaposlena. Nato je oseba MJ v podjetju opravljala drugo dejavnost, pri kateri ji naglavne rute ni bilo treba sneti. 21. junija 2016 je bila pozvana, naj naglavno ruto sname. Ker je to odklonila, je bila poslana domov. Julija 2016 je prejela navodilo, naj se na delovnem mestu pojavi brez vpadljivih in velikih znakov političnega, verskega ali drugega prepričanja (v nadaljevanju: sporno navodilo).

33.

Oseba MJ je poskušala doseči ugotovitev, da je sporno navodilo brez učinka, zahtevala je tudi odškodnino. Oseba MJ je navedla, da naglavno ruto nosi izključno zaradi izpolnjevanja verske zapovedi, in da islamsko obveznost zakrivanja šteje za obvezno. Izpodbijala je uporabo spornega navodila v podjetju, ker se po njenem mnenju lahko sklicuje na versko svobodo, ki jo varuje nemško ustavno pravo. Po njenem mnenju politika nevtralnosti, ki temelji na svobodi gospodarske pobude, nima brezpogojne prednosti pred svobodo vere, zato bi bilo treba izvesti presojo sorazmernosti. V zvezi s tem naj bi pravo Unije vsebovalo le minimalne zahteve.

34.

Družba MH Müller Handels je trdila, da je sporno navodilo zakonito, pri čemer je navedla, da pri njej že od nekdaj velja kodeks oblačenja, v skladu s katerim je na delovnem mestu med drugim prepovedano nošenje vseh vrst naglavnih pokrival. Od julija 2016 naj bi v vseh njenih poslovalnicah veljalo pravilo, v skladu s katerim je na delovnem mestu prepovedano nošenje vpadljivih in velikih znakov verskega, političnega in drugega prepričanja. Cilj družbe MH Müller Handels naj bi bil ohraniti nevtralnost znotraj podjetja, med drugim zaradi preprečevanja sporov med zaposlenimi. Do takšnih sporov, ki so posledica različnih ver in kultur, naj bi v preteklosti že prišlo v treh primerih. Družba MH Müller Handels trdi, da za to, da lahko podjetje svojim zaposlenim prepove versko izražanje na delovnem mestu, ni potrebno dokazati nastopa negativnih gospodarskih posledic in izgube strank.

35.

Nacionalna sodišča, ki so odločala o zadevi, so tožbi osebe MJ zoper sporno navodilo ugodila. Družba MH Müller Handels je z revizijo pri Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija), ki je bila dovoljena, predlagala zavrnitev te tožbe.

36.

Predložitveno sodišče navaja, da ob upoštevanju sodb G4S Secure Solutions ter Bougnaoui in ADDH različno obravnavanje, na katero se sklicuje oseba MJ, ne more pomeniti neposredne diskriminacije v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78 in da gre v obravnavanem primeru za posredno različno obravnavanje na podlagi vere v smislu člena 2(2)(b) navedene direktive. Navaja, da izhaja iz načela, da se volja delodajalca, da v razmerju do strank kaže nevtralnost, nanaša na svobodo gospodarske pobude, ki je priznana v členu 16 Listine in tako pomeni legitimen cilj. Navedeno sodišče ima pomisleke glede tega, ali je zgolj prepoved, ki zajema vsako vidno obliko verskega izražanja, primerna za dosego cilja politične nevtralnosti podjetja, ali pa v ta namen zadošča tudi prepoved, ki je omejena na vpadljive in velike znake političnega, verskega ali drugega prepričanja, če se izvaja dosledno in sistematično.

37.

Poleg tega se predložitveno sodišče sprašuje, ali lahko pri preizkusu primernosti sredstev za uresničevanje cilja nevtralnosti v smislu člena 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78 tehta med nasprotujočimi interesi, in sicer na eni strani členom 16 Listine ter na drugi strani členom 10 Listine in členom 9 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), ki se nanašata na svobodo izražanja, prepričanja in vere, ali je to mogoče šele v okviru uporabe internega pravila v konkretnem primeru, na primer pri izdaji navodila delavcu oziroma izrečeni odpovedi.

38.

Predložitveno sodišče se sprašuje tudi, ali se lahko nacionalno ustavno pravo, zlasti svoboda vere in svoboda izražanja iz člena 4(1) in (2) GG, šteje za ugodnejšo določbo v smislu člena 8(1) Direktive 2000/78.

39.

Nazadnje želi navedeno sodišče še izvedeti, ali pravo Unije, v obravnavanem primeru člen 16 Listine, izključuje možnost vključitve nacionalnih temeljnih pravic v preizkus veljavnosti ali neveljavnosti navodila, ki ga delodajalec sprejme za določitev politike nevtralnosti.

40.

V teh okoliščinah je Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

41.

Pisna stališča so predložili družba MH Müller Handels, oseba MJ, grška, poljska in švedska vlada ter Komisija.

42.

Na skupni obravnavi v zadevah C‑804/18 in C‑341/19, ki je potekala 24. novembra 2020, so ustna stališča predstavili oseba IX, društvo WABE, družba MH Müller Handels, oseba MJ in Komisija.

43.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v zadevi C‑804/18 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(2)(a) Direktive 2000/78 razlagati tako, da prepoved nošenja vsakršnega vidnega znaka političnega, verskega ali drugega prepričanja na delovnem mestu, ki izhaja iz internega pravila zasebnega podjetja, pomeni neposredno diskriminacijo delavcev, ki spoštujejo določena pravila oblačenja na podlagi verskih zapovedi o pokrivanju, zaradi vere ali prepričanja v smislu navedene določbe.

44.

V skladu s členom 2(1) Direktive 2000/78 „načelo enakega obravnavanja“ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1 navedene direktive. Člen 2(2)(a) navedene direktive določa, da se v smislu odstavka 1 šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je oseba obravnavana manj ugodno kot neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1 navedene direktive.

45.

Predložitveno sodišče kljub sklicevanju na sodbo G4S Secure Solutions meni, da se zadeva v glavni stvari nanaša na neposredno diskriminacijo v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78, ker se manj ugodno obravnavanje, ki ga je utrpela oseba IX z izrekom opozorila zaradi nošenja muslimanske naglavne rute, navezuje na posebno značilnost iz člena 1 te direktive, v obravnavanem primeru na vero.

46.

Po mojem mnenju so povsem možni različni pristopi glede obstoja in opredelitve diskriminacije zaradi vere ali prepričanja v zvezi z nošenjem verskih znakov v podjetju. Tako sta generalna pravobranilka J. Kokott v sklepnih predlogih v zadevi G4S Secure Solutions ( 9 ) in generalna pravobranilka E. Sharpston v sklepnih predlogih v zadevi Bougnaoui in ADDH ( 10 ) izrazili različna stališča glede prepovedi nošenja muslimanske naglavne rute delavki.

47.

Poudarjam pa, da je bilo Sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba G4S Secure Solutions, izrecno vprašano o obstoju neposredne diskriminacije v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78 v primeru prepovedi nošenja vsakršnega vidnega znaka političnega, filozofskega ali verskega prepričanja na delovnem mestu.

48.

V zvezi s tem je Sodišče v točkah od 30 do 32 navedene sodbe razsodilo, da se interno pravilo, obravnavano v navedeni zadevi ( 11 ), nanaša na nošenje vidnih znakov političnega, filozofskega in verskega prepričanja in se torej brez razlikovanja nanaša na vsakršno izražanje teh prepričanj, da je treba zato šteti, da se z navedenim pravilom vsi delavci v podjetju obravnavajo enako s tem, da jim je na splošno in brez razlikovanja med drugim naloženo nevtralno oblačenje, ki nasprotuje nošenju takih znakov, in da v zvezi s tem iz elementov v spisu, ki je bil na voljo Sodišču, ni bilo razvidno, da bi se zadevno interno pravilo za zadevno delavko uporabljalo drugače kakor za ostale delavce. Sodišče je na tej podlagi ugotovilo, da interno pravilo, kakršno je bilo tisto iz postopka v glavni stvari, ne uvaja različnega obravnavanja, ki bi neposredno temeljilo na veri ali prepričanju v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78.

49.

Sodišče je v sodbi Cresco Investigation ( 12 ) ta pristop ohranilo in pojasnilo, da v navedeni zadevi obravnavana zakonodaja v zvezi z odobritvijo enega dne dopusta nekaterim delavcem na veliki petek uvaja različno obravnavanje, ki neposredno temelji na veri delavcev, ker merilo razlikovanja, ki je uporabljeno v tej zakonodaji, izhaja neposredno iz pripadnosti teh delavcev določeni veri.

50.

Iz navedene sodne prakse izhaja, da do neposredne diskriminacije v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78 pride, kadar nacionalna ureditev določa manj ugodno obravnavo delavca, ker pripada eni veri in ne drugi. Interno pravilo, ki se na splošno in brez razlikovanja nanaša na vsakršno izražanje političnih, filozofskih ali verskih prepričanj delavcev, ne uvaja neposredne diskriminacije v smislu navedene določbe.

51.

V obravnavani zadevi interna navodila, navedena v točki 21 teh sklepnih predlogov, med drugim določajo, da zaposleni v društvu WABE na delovnem mestu pred starši, otroki in tretjimi osebami ne nosijo vidnih znakov svojega političnega, nazorskega ali verskega prepričanja.

52.

Ta navodila se torej brez razlikovanja uporabljajo za vsakršno izražanje političnega, filozofskega ali verskega prepričanja delavcev v odnosih s strankami podjetja. Ne gre za ukrep, usmerjen posebej zoper delavke muslimanske vere, ki bi želele nositi muslimansko naglavno ruto, čeprav se seveda prepoved nošenja vsakršnega vidnega znaka njihovih političnih, filozofskih ali verskih prepričanj nanje nanaša, tako kot tudi na delavce drugih ver, na tiste, ki niso verni, ali na ateiste ( 13 ). Zato se zdi, da navedena navodila ne določajo manj ugodnega obravnavanja delavca, ki je neposredno in posebej povezano z njegovo vero ali prepričanjem.

53.

Predložitveno sodišče mora preveriti, ali se interna navodila izvajajo tako, kot so zapisana, torej da se za zadevno delavko niso uporabljala nič drugače kot za druge delavce ( 14 ). Če je tako, potem menim, da je na podlagi sodne prakse Sodišča, ki izhaja iz sodb G4S Secure Solutions in Cresco Investigation ( 15 ), mogoče sklepati, da interno pravilo, kakršna so interna navodila, ne uvaja neposredne diskriminacije zaradi vere ali prepričanja v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78. Ne vidim razloga, na podlagi katerega bi Sodišče spremenilo svojo razlago, ki je bila nedavno sprejeta v sestavi velikega senata, pa čeprav so se v zvezi s to razlago pojavili pomisleki ( 16 ), kakršne je izrazilo tudi predložitveno sodišče, in v skladu s katerimi interna navodila uvajajo neposredno diskriminacijo v smislu navedene določbe.

54.

Poleg tega po mojem mnenju okoliščina, navedena v prvem vprašanju za predhodno odločanje, da zadevni delavci zaradi verskih zapovedi pokrivanja upoštevajo določena pravila oblačenja, ne more privesti do drugačnega sklepa glede neobstoja neposredne diskriminacije. Obstoj take diskriminacije je namreč treba preizkusiti na podlagi objektivne presoje, pri kateri se preveri, ali so delavci podjetja obravnavani enako, in ne na podlagi subjektivnih preudarkov glede vsakega od njih.

55.

Naj dodam, da se popolnoma strinjam z razlago Sodišča v sodbi G4S Secure Solutions. Po mojem mnenju namreč neposredne diskriminacije v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78 ne more biti, če se interno pravilo zasebnega podjetja, ki prepoveduje nošenje vidnih znakov političnega, filozofskega ali verskega prepričanja na delovnem mestu, za vse vere ali prepričanja uporablja na enak način.

56.

Navedena sodna praksa ne pomeni, da v položaju, kakršen je tisti iz postopka v glavni stvari in v katerem se delavki prepoveduje nošenje muslimanske naglavne rute, diskriminacije zaradi vere ali prepričanja ni mogoče ugotoviti. Nato pa je treba preizkusiti, ali obstaja posredna diskriminacija v smislu člena 2(2)(b) Direktive 2000/78, kar bo opravljeno v nadaljevanju v odgovor na druga vprašanja za predhodno odločanje.

57.

V teh okoliščinah predlagam, naj se na prvo vprašanje iz zadeve C‑804/18 odgovori, da je treba člen 2(2)(a) Direktive 2000/78 razlagati tako, da prepoved nošenja vsakršnega vidnega znaka političnega, filozofskega ali verskega prepričanja na delovnem mestu, ki izhaja iz internega pravila zasebnega podjetja, ne pomeni neposredne diskriminacije delavcev, ki zaradi verskih zapovedi pokrivanja upoštevajo določena pravila oblačenja, zaradi vere ali prepričanja v smislu navedene določbe.

58.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, točka (a), v zadevi C‑804/18 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(2)(b) Direktive 2000/78 razlagati tako, da je različno obravnavanje, ki posredno temelji na veri ali prepričanju v smislu navedene določbe, mogoče utemeljiti z željo delodajalca, da zaradi upoštevanja želja svojih strank izvaja politiko politične, filozofske in verske nevtralnosti na delovnem mestu.

59.

Uvodoma ugotavljam, da je predložitveno sodišče v drugem vprašanju omenilo posredno diskriminacijo zaradi spola. Vendar na eni strani taka diskriminacija ni predmet Direktive 2000/78 ( 17 ), ki je edini pravni akt, na katerega se nanaša to vprašanje. Na drugi strani pa menim, da predložitvena odločba ne vsebuje dovolj dejstev, da bi bilo mogoče preizkusiti obstoj diskriminacije zaradi spola v zadevi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari. Zato bom v nadaljevanju navedeno vprašanje obravnaval samo v delu, v katerem se nanaša na posredno diskriminacijo zaradi vere ali prepričanja v smislu člena 2(2)(b) Direktive 2000/78.

60.

V zvezi z uporabo te določbe se mi zdi koristno spomniti, da je Sodišče v sodbi G4S Secure Solutions razsodilo, da interno pravilo zasebnega podjetja, s katerim je prepovedano vidno nošenje vsakršnega političnega, filozofskega in verskega znaka na delovnem mestu, pomeni posredno diskriminacijo v smislu navedene določbe, če se dokaže, da so zaradi navidezno nevtralne obveznosti, ki jo določa, osebe določene vere ali prepričanja dejansko v slabšem položaju, razen če ga objektivno upravičuje legitimen cilj, kot je politika politične, filozofske in verske nevtralnosti, ki jo delodajalec vodi v razmerju do svojih strank, in če so ukrepi za uresničitev tega cilja primerni in potrebni.

61.

Ob upoštevanju navedenih preudarkov mora predložitveno sodišče preveriti, ali so zaradi na videz nevtralne obveznosti, ki jo določajo interna navodila, osebe določene vere ali prepričanja – v obravnavanem primeru muslimanske vere – dejansko v posebej neugodnem položaju. Če je tako, je iz predložitvene odločbe razvidno, da društvo WABE v razmerju do strank izvaja politiko politične, filozofske in verske nevtralnosti, kar je legitimen cilj v smislu člena 2(2)(b) Direktive 2000/78 in kot je navedeno v prejšnji točki teh sklepih predlogov.

62.

V zvezi s sredstvi za uresničitev navedenega legitimnega cilja iz predložitvene odločbe izhaja, da se prepoved vidnega nošenja vsakršnega znaka ali oblačila, ki bi se lahko povezalo z neko vero ali s političnim ali filozofskim prepričanjem, nanaša samo na delavce društva WABE, ki so v stiku s strankami ( 18 ). Zato se zdi, da je treba v zvezi z navedeno prepovedjo – ob upoštevanju preverjanja, ki ga opravi predložitveno sodišče – šteti, da ni samo primerna, ampak tudi nujno potrebna za doseganje zastavljenega cilja ( 19 ).

63.

Poleg tega mora predložitveno sodišče v zvezi z zavrnitvijo delavke, da se pri opravljanju poklicne dejavnosti s strankami odpove nošenju muslimanske naglavne rute, preveriti, ali bi ji delodajalec ob upoštevanju omejitev, ki so neločljivo povezane s podjetjem, in brez dodatnih stroškov, ob navedeni zavrnitvi lahko ponudil delovno mesto, ki ne bi vključevalo vidnega stika s strankami. Predložitveno sodišče mora – glede na vse elemente iz spisa – upoštevati podane interese in zadevne omejitve svoboščin omejiti na to, kar je nujno potrebno ( 20 ).

64.

Glede vprašanja predložitvenega sodišča v okviru drugega vprašanja, točka (a), je treba poudariti, da če podjetje ne izvaja politike politične, filozofske ali verske nevtralnosti, potem volje delodajalca upoštevati željo stranke, naj storitev navedenega delodajalca ne opravlja več delavka, ki nosi muslimansko naglavno ruto, ni mogoče šteti za bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic v smislu člena 4(1) Direktive 2000/78 ( 21 ). V takem položaju zato z navedenimi željami strank ni mogoče utemeljiti obstoja različnega obravnavanja v smislu člena 2(2)(b) navedene direktive.

65.

Če pa delodajalec izvaja politiko politične, filozofske ali verske nevtralnosti, ima za to lahko različne razloge. Taka politika lahko tako izhaja iz želje strank, da podjetje posluje na tak način. V obravnavani zadevi je v skladu z internimi navodili cilj društva WABE, „da se glede verskega prepričanja zagotovi individualen in svoboden razvoj otrok“ ( 22 ). Lahko da si starši teh otrok želijo, da njihovi vzgojitelji na delovnem mestu ne bi izražali svoje vere ali prepričanja. V zvezi s tem je treba spomniti, da se v skladu s členom 14(3) Listine pravica staršev, da svojim otrokom zagotovijo vzgojo in izobraževanje v skladu s svojimi verskimi, svetovnonazorskimi in pedagoškimi prepričanji, spoštuje v skladu z nacionalnimi predpisi, ki urejajo njeno uresničevanje.

66.

Poleg tega se volja delodajalca, da v razmerju do strank kaže nevtralnost, nanaša na svobodo gospodarske pobude, ki je priznana v členu 16 Listine ( 23 ), v skladu s katerim je svoboda gospodarske pobude priznana v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji.

67.

Varstvo, ki se priznava z navedenim členom, zajema pravico do izvajanja gospodarske ali trgovske dejavnosti, pogodbeno svobodo in svobodno konkurenco ( 24 ). Po mojem mnenju to varstvo zajema voljo po spoštovanju želja strank, med drugim iz poslovnih razlogov. V nasprotju z zadevo, v kateri je bila izdana sodba Bougnaoui in ADDH ( 25 ), prepoved – med drugim – muslimanske naglavne rute ni odziv na zahtevo stranke v tem smislu, ampak je posledica splošne in nerazlikovalne politike nevtralnosti podjetja.

68.

Zato predlagam, da se na drugo vprašanje, točka (a), v zadevi C‑804/18 odgovori, da je treba člen 2(2)(b) Direktive 2000/78 razlagati tako, da je različno obravnavanje, ki posredno temelji na veri ali prepričanju v smislu navedene določbe, mogoče utemeljiti z voljo delodajalca, da zaradi upoštevanja želja svojih strank vodi politiko politične, filozofske in verske nevtralnosti na delovnem mestu.

69.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v zadevi C‑341/19 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(2)(b) Direktive 2000/78 razlagati tako, da je interno pravilo zasebnega podjetja, ki v okviru politike nevtralnosti prepoveduje nošenje zgolj vpadljivih in velikih znakov verskega, političnega in drugega prepričanja na delovnem mestu, lahko upravičeno v smislu navedene določbe.

70.

Uvodoma je treba poudariti, da se je Sodišče v sodbi G4S Secure Solutions sklicevalo na vidno nošenje vsakršnega znaka političnega, filozofskega ali verskega prepričanja na delovnem mestu. Menim, da analize Sodišča ni mogoče razumeti tako, da bi bila lahko z uporabo politike nevtralnosti upravičena zgolj prepoved vsakršnega zunanjega znaka političnega, filozofskega ali verskega prepričanja. Odgovor Sodišča je namreč izhajal iz okvira zadeve, v kateri je bila izdana navedena sodba, v kateri je zadevni pravilnik prepovedoval vidne znake političnega, filozofskega ali verskega prepričanja ali opravljanje slehernega obreda, ki bi iz tega izhajal ( 26 ).

71.

Sodišče torej še ni odločilo o vprašanju, ali je mogoče v okviru uporabe člena 2(2)(b) Direktive 2000/78 z internim pravilom zasebnega podjetja upravičiti prepoved nošenja vpadljivih in velikih znakov političnega, filozofskega ali verskega prepričanja. Pri tem vprašanju je treba preveriti, ali je primerno nošenje vidnih majhnih znakov ( 27 ) političnega, filozofskega ali verskega prepričanja na delovnem mestu ( 28 ).

72.

Čeprav predložitveno sodišče v zvezi s tem prosi za razlago Direktive 2000/78 in ne člena 10 Listine ( 29 ), se mi zdi pomembno omeniti sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). V obravnavanem primeru se zadeva C‑341/19 nanaša na zasebno podjetje, ki upravlja verigo drogerij. Obstaja pa sodba ESČP, ki je neposredno upoštevna za vprašanje nošenja verskih oblačil v zasebnem podjetju, in sicer sodba Eweida in drugi proti Združenemu kraljestvu ( 30 ).

73.

V zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, je Nadia Eweida, koptska kristjanka, delala kot uslužbenka družbe British Airways Plc pri prijavah na lete. Čeprav je želela na delovnem mestu nositi križ kot izraz svoje vere, ji je delodajalec prepovedal delo, če bi križ nosila na vidnem mestu. Po mnenju ESČP je bil križ N. Eweida nevpadljiv in ni mogel negativno vplivati na njen poklicni videz ( 31 ). Ugotovilo je, da je bil v zvezi z N. Eweido kršen člen 9 EKČP o svobodi mišljenja, vesti in vere.

74.

Glede na navedeno sodbo menim, da politika politične, filozofske ali verske nevtralnosti delodajalca v razmerju do strank ni nezdružljiva s tem, da njegovi zaposleni na delovnem mestu nosijo vidne ali nevidne, vsekakor pa majhne – z drugimi besedami nevpadljive – znake političnega, filozofskega ali verskega prepričanja, ki na prvi pogled niso opazni. Res je, da lahko celo majhni znaki, na primer broške ali uhani, pozornemu opazovalcu razkrijejo politična, filozofska ali verska prepričanja delavca. Vendar po mojem mnenju taki diskretni znaki, ki niso vpadljivi, ne morejo motiti strank podjetja, ki niso iste vere ali prepričanja kot zadevni(-a) zaposleni(-a).

75.

Pri tem gre za uporabo načela sorazmernosti v smislu člena 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78, v skladu s katerim morajo biti načini uresničevanja legitimnega cilja vodenja politične, filozofske ali verske nevtralnosti primerni in nujni. Čeprav je prepoved uporabe vsakršnih vidnih znakov političnega, filozofskega ali verskega prepričanja na delovnem mestu dopustna, kot to izhaja iz sodbe G4S Secure Solutions, lahko delodajalec po mojem mnenju v okviru svobode gospodarske pobude prepove zgolj nošenje vpadljivih in velikih znakov takih prepričanj ( 32 ).

76.

Resda se razprava zdaj osredotoča na pojem „znaka vidnega političnega, filozofskega ali verskega prepričanja, ki je ‚majhen‘“. Po mojem mnenju ni naloga Sodišča, da ta pojem natančno opredeli, ker so lahko pomembne tudi okoliščine, v katerih se znak nosi. Zato mora nacionalno sodišče, ki odloča o zadevi, položaj presojati od primera do primera. Sicer pa menim, da muslimanska naglavna ruta nikakor ni majhen verski znak ( 33 ). V istem smislu je generalna pravobranilka J. Kokott v sklepnih predlogih v zadevi G4S Secure Solutions ( 34 ) menila, da bo „majhen in nevsiljiv verski simbol – na primer uhan, ogrlica ali broška – v primeru dvoma prej dopusten kot vpadljivo pokrivalo, na primer klobuk, turban ali naglavna ruta“ ( 35 ).

77.

Kot je Sodišče poudarilo v sodbi G4S Sevure Solutions, lahko prepoved vidnega nošenja znakov političnega, filozofskega in verskega prepričanja delavcem zagotovi uspešno izvajanje politike nevtralnosti, če se ta politika dejansko izvaja dosledno in sistematično ( 36 ). Po mojem mnenju pa politika nevtralnosti, po kateri je prepovedano zgolj nošenje vpadljivih in velikih znakov političnega, filozofskega ali verskega prepričanja, ne izključuje možnosti doslednega in sistematičnega izvajanja navedene prepovedi, torej na podlagi splošne in nerazlikovalne politike, kar mora preveriti nacionalno sodišče.

78.

Oseba MJ ter grška in švedska vlada v pisnih stališčih poudarjajo, da bi interno pravilo podjetja, ki prepoveduje zgolj vpadljive in velike znake, negativno vplivalo na nekatere skupine, ki nosijo posebej vidne verske simbole. Zaposleni iz teh skupin bi bili lahko na delovnem mestu še bolj diskriminirani zaradi vere ali prepričanja.

79.

V zvezi s tem priznam, da so lahko verski znaki glede na vero bolj ali manj vidni. Vendar bi sprejetje te trditve nujno pomenilo, da se zaradi izvajanja politike nevtralnosti prepove nošenje vsakršnega znaka političnega, filozofskega ali verskega prepričanja, kar bi bilo paradoksalno glede na to, da je cilj Direktive 2000/78 boj proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja. Kot je poudarilo Sodišče, se mora prepoved takih znakov nanašati samo na to, kar je nujno potrebno ( 37 ). V nasprotnem primeru bi popolna prepoved – brez izjem – vidnega nošenja vsakega znaka političnega, filozofskega ali verskega prepričanja presegla tisto, kar je nujno potrebno, in bi pomenila kaznovanje tistih, ki bi se odločili nositi majhen znak, samo zato, ker so se druge osebe odločile nositi vpadljive znake.

80.

Povedano drugače, po mojem mnenju je nekaj prostora med – na eni strani – popolno svobodo delavcev, da na delovnem mestu nosijo znake političnega, filozofskega ali verskega prepričanja, za katero se lahko delodajalec odloči v okviru svoje svobode gospodarske pobude na podlagi člena 16 Listine ( 38 ), in na drugi strani tem, da delodajalec pri izvajanju politike nevtralnosti, za katero se lahko prav tako odloči, prepove vsakršen vidni politični, filozofski ali verski znak ( 39 ). Politika nevtralnosti se torej lahko izrazi v več oblikah, pod pogojem, da se izvaja dosledno in sistematično.

81.

Na podlagi navedenega predlagam, naj se na prvo vprašanje v zadevi C‑341/19 odgovori, da je treba člen 2(2)(b) Direktive 2000/78 razlagati tako, da je interno pravilo zasebnega podjetja, ki v okviru politike nevtralnosti prepoveduje zgolj nošenje vpadljivih in velikih znakov političnega, filozofskega ali verskega prepričanja na delovnem mestu, lahko upravičeno v smislu te določbe. Tako prepoved je treba izvajati dosledno in sistematično, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

82.

Predložitveni sodišči z drugim vprašanjem, točka (b), v zadevi C‑804/18 in drugim vprašanjem, točko (b), v zadevi C‑341/19, ki ju je treba obravnavati skupaj ( 40 ), v bistvu sprašujeta, ali je treba člen 2(2)(b) Direktive 2000/78 razlagati tako, da se lahko nacionalne ustavne določbe, ki varujejo svobodo vere, pri presoji upravičenosti različnega obravnavanja, ki posredno temelji na veri ali prepričanju, upoštevajo kot ugodnejše določbe v smislu člena 8(1) navedene direktive.

83.

Države članice lahko v skladu s členom 8(1) Direktive 2000/78 uvedejo ali ohranijo določbe, za varovanje načela enakega obravnavanja ugodnejše od teh, ki so določene s to direktivo. Poleg tega je v uvodni izjavi 28 navedene direktive navedeno, da ta navaja posamezne minimalne zahteve, kar daje državam članicam možnost, da uvedejo ali obdržijo ugodnejše določbe, in da izvajanje navedene direktive ne sme služiti za utemeljevanje morebitnega nazadovanja glede na sedanji položaj v posameznih državah članicah.

84.

Glede na postavljena vprašanja je treba preizkusiti, v kakšnem obsegu se lahko nacionalne določbe o verski svobodi štejejo za ugodnejše pri varstvu načela enakega obravnavanja kot določbe Direktive 2000/78.

85.

V zvezi s tem poudarjam, da je Sodišče člen 8(1) navedene direktive do zdaj razlagalo zgolj v okviru spoštovanja procesnih pravic. Ob sklicevanju na to določbo je tako razsodilo, da člen 9(2) Direktive 2000/78 ( 41 ) nikakor ne nasprotuje temu, da država članica v nacionalni zakonodaji določi pravico za združenja, ki imajo legitimen interes pri zagotavljanju izpolnjevanja določb te direktive, da sprožijo sodni ali upravni postopek, ki je določen za izpolnitev obveznosti iz navedene direktive, ne da bi ukrepala v imenu določenega tožnika ali brez določljivega tožnika ( 42 ).

86.

Taka razlaga se mi zdi povsem pravilna. Člen 9(2) Direktive 2000/78 namreč na eni strani natančno določa okvir za intervencijo navedenih združenj v sodnih ali upravnih postopkih pod določenimi pogoji, in sicer da morajo ta združenja delovati v imenu ali v podporo tožnika na podlagi njegovega soglasja. Na drugi strani člen 8(1) navedene direktive za zagotovitev varstva pravic dovoljuje širšo intervencijo navedenih združenj pred nacionalnimi sodišči, ne da bi bil tožnik potreben, kar je ugodnejše za varstvo načela enakega obravnavanja.

87.

V zvezi z nacionalnimi predpisi o svobodi vere pa sam menim, da se zanje člen 8(1) Direktive Sveta 2000/78 ne uporablja. Čeprav je namen teh nacionalnih predpisov varstvo delavcev v zvezi z izražanjem vere, pa njihov cilj ni okrepiti uporabe načela enakega obravnavanja, kot je določeno v navedenem členu 8(1), ker niso namenjeni boju proti diskriminaciji.

88.

Kot bo razloženo v nadaljevanju, države članice lahko uporabljajo navedene nacionalne določbe, vendar v drugem okviru kot je tisti Direktive 2000/78, katere edini cilj je opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji, ki med drugim temelji na veri ali prepričanju.

89.

Zato predlagam, da se na drugo vprašanje, točka (b), v zadevi C‑804/18 in na točko (b) drugega vprašanja v zadevi C‑341/19 odgovori, da je treba člen 2(2)(b) Direktive 2000/78 razlagati tako, da v okviru preizkusa upravičenosti različnega obravnavanja, ki posredno temelji na veri ali prepričanju, nacionalnih ustavnih določb o varstvu svobode vere ni mogoče upoštevati kot ugodnejših določb v smislu člena 8(1) navedene direktive.

90.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, točka (a), v zadevi C‑341/19 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(2) (b) Direktive 2000/78 razlagati tako, da je pravice iz člena 10 Listine in člena 9 EKČP mogoče upoštevati pri preizkusu primernosti in nujnosti različnega obravnavanja, ki posredno temelji na veri ali prepričanju in izhaja iz internega pravila zasebnega podjetja.

91.

V zvezi s tem se predložitveno sodišče sprašuje, ali je mogoče pri preizkusu primernosti takega različnega obravnavanja tehtati nasprotujoče si interese, torej svobodo gospodarske pobude iz člena 16 Listine na eni strani ter svobodo misli, vesti in vere iz člena 10 Listine in člena 9 EKČP na drugi.

92.

Za odgovor na to vprašanje se mi zdi pomembno, da se vrnem k besedilu člena 2(2)(b) Direktive 2000/78, ki v okviru utemeljitve različnega obravnavanja, ki posredno temelji na veri ali prepričanju, razlikuje med obstojem ali neobstojem legitimnega cilja na eni strani ter primernostjo in nujnostjo sredstev za uresničevanje tega cilja na drugi.

93.

Sodišče je v točkah 38 in 39 sodbe G4S Secure Solutions razsodilo, da se volja delodajalca, da v razmerju do strank kaže nevtralnost, nanaša na svobodo gospodarske pobude, ki je priznana v členu 16 Listine, in je načeloma legitimna, ter da razlago, po kateri uresničevanje tega cilja v določeni meri omogoča omejevanje svobode vere, potrjuje sodna praksa ESČP v zvezi s členom 9 EKČP.

94.

Sodišče se je na člen 16 Listine in člen 9 EKČP sklicevalo samo v okviru preizkusa obstoja legitimnega cilja v smislu člena 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78 pri izvajanju politike nevtralnosti podjetja v razmerju do njegovih strank.

95.

Na podlagi navedenega razlogovanja menim, da pri preizkusu primernosti in nujnosti načinov za uresničitev tega cilja – ker svoboda gospodarske pobude ni več del analize v tej fazi – ni treba tehtati svobode gospodarske pobude na eni strani ter svobode misli, vesti in vere na drugi strani. Ali bi bilo treba pravico do zadnjenavedene svobode pri preizkusu načinov za uresničevanje cilja politike nevtralnosti vseeno upoštevati? Po mojem mnenju ne.

96.

Prvič, kot je Komisija pravilno navedla v pisnih stališčih, je prepoved diskriminacije zaradi vere ali prepričanja nedvomno povezana z varstvom pravice do svobode vere, ker taka diskriminacija vpliva na svobodo posameznika, da svobodno in javno prakticira svojo vero. Vendar sta prepoved diskriminacije zaradi vere ali prepričanja iz člena 21(1) Listine ter svoboda misli, vesti in vere iz člena 10 Listine temeljni pravici, ki ju je treba jasno razlikovati ( 43 ).

97.

Opozoriti pa je treba, da Direktiva 2000/78 konkretizira člen 21 Listine, ki se glede na njegovo zavezujočo naravo načeloma ne razlikuje od različnih določb ustanovnih pogodb, ki prepovedujejo diskriminacijo na podlagi različnih razlogov, tudi če taka diskriminacija izhaja iz pogodb, sklenjenih med posamezniki ( 44 ). Cilj navedene direktive je torej izključno boj proti diskriminaciji, med drugim zaradi vere ali prepričanja. Njen namen ni zagotavljanje varstva verske svobode v pravem pomenu besede, določenega v členu 10 Listine.

98.

Na drugem mestu, po mojem mnenju v okviru utemeljitve različnega obravnavanja, ki posredno temelji na veri ali prepričanju, v smislu člena 2(2)(b)(i) Direktive 2000/78, temeljna pravica do varstva verske svobode ni upoštevna, ker se ta določba sklicuje na ustrezen in potreben način. Gre za nadzor sorazmernosti, ki zahteva konkreten preizkus položaja zaradi preveritve, ali se priznani legitimni cilj, torej politika nevtralnosti, ustrezno izvaja.

99.

Na tretjem mestu menim, da bi vzporedna uporaba vseh pravic iz Listine pri razlagi Direktive 2000/78 lahko povzročila, da določb navedene direktive ne bi bilo mogoče v celoti in enotno izvajati ter obenem spoštovati njenih ciljev, ki se nanašajo izključno na načelo prepovedi diskriminacije pri zaposlovanju in delu.

100.

Zato predlagam, naj se na drugo vprašanje, točka (a), v zadevi C‑341/19 odgovori, da je treba člen 2(2)(b) Direktive 2000/78 razlagati tako, da pravic iz člena 10 Listine in člena 9 EKČP ni mogoče upoštevati pri preizkusu primernosti in nujnosti različnega obravnavanja, ki posredno temelji na veri ali prepričanju in izhaja iz internega pravila zasebnega podjetja.

101.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v zadevi C‑341/19 v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2000/78 razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno sodišče pri preizkusu navodila, ki temelji na internem pravilu zasebnega podjetja v zvezi s prepovedjo nošenja znakov političnega, filozofskega ali verskega prepričanja na delovnem mestu, uporabi nacionalne ustavne določbe o varstvu verske svobode.

102.

Naj uvodoma poudarim, da je predložitveno sodišče z vprašanji za predhodno odločanje Sodišče zaprosilo za razlago Direktive 2000/78, in ne člena 10 Listine. Zato bom tretje vprašanje v zadevi C‑341/19, ki je z vidika navedene direktive nadaljevanje prvega in drugega vprašanja, obravnaval v okviru preizkusa diskriminacije, ki posredno temelji na veri ali prepričanju.

103.

Kot je bilo navedeno v točki 97 teh sklepnih predlogov, namen Direktive 2000/78 ni zagotavljanje varstva svobode misli, vesti in vere iz člena 10 Listine. Zato te svobode pri preizkusu primernosti in nujnosti uporabljenih načinov uresničevanja cilja nevtralnosti podjetja ni mogoče upoštevati. Enaka razlaga velja za svobodo gospodarske pobude iz člena 16 Listine, ki ni temeljna pravica, ki se uresničuje z navedeno direktivo.

104.

V teh okoliščinah, ker načelo prepovedi diskriminacije iz Direktive 2000/78, ki konkretizira člen 21 Listine, ni kršeno, lahko po mojem mnenju države članice v zvezi z zadevnim pravnim položajem še naprej uporabljajo nacionalno zakonodajo.

105.

To je lahko na primer, kot poudarja Komisija, nacionalni predpis o obliki, v kateri je treba navodila o uvedbi politike nevtralnosti sporočiti delavcem podjetja. Na podlagi takega predpisa je lahko navedeno navodilo nično tudi, če predvidena politika nevtralnosti izpolnjuje pogoje iz Direktive 2000/78. Čeprav gre za postopkovni primer, navedeno razlogovanje velja tudi za samo vsebino pravice do enakega obravnavanja. Določbe Unije v zvezi z načelom prepovedi diskriminacije na eni strani in nacionalne določbe, ki določajo nekatere zahteve v zvezi s politiko nevtralnosti delodajalca, na drugi strani torej sobivajo.

106.

Enako razlogovanje velja za nacionalne določbe v zvezi z varstvom verske svobode, ki jih lahko sodišča zadevne države članice upoštevajo pri presoji veljavnosti navodila delodajalca v zvezi z izvajanjem politike nevtralnosti.

107.

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da se v skladu s sodno prakso Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče) varstvo temeljne pravice, kot je določena v členu 4(1) in (2) GG, uporablja za pravna razmerja med posamezniki. Svoboda vere iz navedenih določb naj bi se kot osebna svoboščina umaknila svobodi gospodarske pobude iz člena 12(1) GG samo, če bi zadevnemu delodajalcu ali tretji osebi grozila dovolj konkretna nevarnost gospodarske izgube. Povedano drugače, kot je predložitveno sodišče v zadevi C‑804/18 navedlo tudi v svoji odločbi in drugem vprašanju, točka (b), je iz nemških ustavnih določb razvidno, da je želja delodajalca po izvajanju politike verske nevtralnosti v razmerju do svojih strank načeloma legitimna le, če mu neobstoj te nevtralnosti povzroči gospodarsko škodo.

108.

Kot sem že navedel, je cilj določb, kakršen je člen 4(1) in (2) GG, s katerimi se varuje svoboda vere, drugačen od cilja Direktive 2000/78. Zato pod pogojem, da se spoštuje načelo prepovedi diskriminacije iz navedene direktive, ne vidim ovire za to, da se nacionalne ustavne določbe, ki varujejo svobodo vere, ne bi uporabljale pri preizkusu politike nevtralnosti podjetja ( 45 ).

109.

Taka možnost, ki jo imajo države članice v zvezi z varstvom verske svobode, se ujema s sodno prakso ESČP, v skladu s katero po Evropi ni mogoče enotno pojmovati pomena vere v družbi, ter da pomen ali posledice dejanj, ki ustrezajo javnemu izražanju verskega prepričanja, nista enaka v vseh obdobjih in kontekstih. Ureditev na tem področju se zato lahko med državami razlikuje, izbira obsega in podrobnosti take ureditve pa mora biti neizogibno v določeni meri prepuščena zadevni državi, saj je odvisna od zadevnega nacionalnega okvira ( 46 ).

110.

Zato je treba po mojem mnenju upoštevati raznolikost pristopov držav članic v zvezi z varstvom svobode vere ( 47 ), česar uporaba načela prepovedi diskriminacije iz Direktive 2000/78 ne omaja.

111.

V obravnavani zadevi se mi na prvi pogled zdi, da zadevne nacionalne določbe niso v nasprotju z navedeno direktivo. Ne prepovedujejo namreč politike delodajalca glede politične, filozofske ali verske nevtralnosti, ampak določajo le dodatno zahtevo v zvezi z njenim izvajanjem, ki se nanaša na obstoj dovolj konkretne grožnje za nastanek gospodarske škode zadevnemu delodajalcu ali tretji osebi. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali se z navedeno nacionalno ureditvijo ne krši načelo prepovedi diskriminacije, kot je določeno v navedeni direktivi.

112.

Zato predlagam, naj se na tretje vprašanje v zadevi C‑341/19 odgovori, da je treba Direktivo 2000/78 razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da nacionalno sodišče pri preizkusu navodila, ki temelji na internem pravilu zasebnega podjetja v zvezi s prepovedjo nošenja znakov političnega, filozofskega ali verskega prepričanja na delovnem mestu, uporabi nacionalne ustavne določbe, ki urejajo svobodo vere, če te določbe ne posegajo v načelo prepovedi diskriminacije, ki ga določa ta direktiva, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče.

113.

Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki sta jih postavili Arbeitsgericht Hamburg (delovno sodišče v Hamburgu, Nemčija) in Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija), odgovori: