1.

Conseil d’État (državni svet, Francija) s predlogom za sprejetje predhodne odločbe Sodišče prosi na eni strani za razlago Odločbe 2005/239/ES Komisije z dne 14. julija 2004 o nekaterih ukrepih pomoči, ki jih je Francija izvedla v korist ribogojcev in ribičev ( 2 ) (v nadaljevanju: sporna odločba) in na drugi strani za določitev obsega obveznosti zagotovitve vračila, ki jo ima Francoska republika na podlagi navedene odločbe.

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru pritožbe, ki jo je ministre de l’Agriculture et de l’Alimentation (minister za kmetijstvo in hrano, v nadaljevanju: minister) vložil zoper sodbo Cour administrative de Nantes (višje upravno sodišče v Nantesu, Francija), s katero je to potrdilo razglasitev ničnosti naloga za izterjavo, ki ga je directeur général des finances publiques de Bretagne (regionalni direktor za javne finance regije Bretanja) izdal zoper družbo Compagnie des pêches de Saint-Malo (v nadaljevanju: Compagnie) zaradi izterjave zneska iz naslova vračila pomoči, ki naj bi jo ta družba prejela na podlagi nacionalnih ukrepov, ki so predmet sporne odločbe.

3.

Francoska republika je v pismu z dne 21. junija 2000 obvestila Evropsko komisijo o ukrepih za nadomestilo škode, ki jih je sprejela v korist ribičev in ribogojcev, ki so bili po eni strani oškodovani zaradi onesnaženja z ogljikovodiki po brodolomu ladje Erika v Biskajskem zalivu 12. decembra 1999 in po drugi strani zaradi hudega neurja, ki je divjalo 27. in 28. decembra 1999. ( 3 ) Ti ukrepi so zajemali na eni strani mehanizem izrednih pomoči, sprejet z okrožnico z dne 2. februarja 2000, da bi se pomagalo ribičem in ribogojcem iz šestih departmajev na zahodu Francije (Finistère, Morbihan, Loire-Atlantique, Vendée, Charente‑Maritime in Gironde), ki so utrpeli škodo zaradi navedenih dogodkov, in na drugi strani 50‑odstotno zmanjšanje socialnih prispevkov za tri mesece za ribogojce in za šest mesecev za ribiče, ki je bilo sprejeto z novima okrožnicama z dne 15. aprila in 13. julija 2000. Drugonavedeni ukrep se je izvajal za celotno celinsko Francijo in čezmorske departmaje.

4.

Komisija je večino ukrepov, sprejetih z okrožnico z dne 2. februarja 2000, štela za združljivo s skupnim trgom. ( 4 ) Nasprotno pa je Komisija z odločbo, ki je bila Francoski republiki poslana 11. decembra 2001, začela postopek iz člena 88(2) ES v zvezi z ostalimi ukrepi, med katerimi je bil med drugim „dodatni ukrep zmanjšanja socialnih prispevkov“ za ribiče, ki se je izvajal v obdobju od 15. aprila do 15. oktobra 2000. ( 5 )

5.

To zmanjšanje se je nanašalo na „prispevke delodajalcev in delojemalcev“, ( 6 ) nakazanih nacionalnemu zavodu za invalidne pomorščake (ENIM) ( 7 ). Komisija glede načina zmanjšanja v točki 20 obrazložitve sporne odločbe pojasnjuje, da je „[p]ri prispevkih, nakazanih ENIM, […] stopnja zmanjšanja znašala 50 % za prispevke delojemalcev in tudi delodajalcev. Vendar so bile pri ladjah, pri katerih se ne uporablja plačevanje po deležu, oprostitve delodajalčevih prispevkov izjemoma zvišane na 75 %. Francija to drugačno stopnjo razlaga s tem, da obstaja pri plačilu po deležu tesna finančna solidarnost med ladjarjem in posadko glede na težave, s katerimi se srečujejo pri ribolovu, zlasti kar zadeva izpad prometa, medtem ko pri industrijski opremi, za katero ta vrsta plačila ne obstaja, največji del gospodarskih težav nosijo ladjarji.“

6.

Ukrep zmanjšanja socialnih prispevkov v korist ribičev je bil skupaj z drugimi dodatnimi ukrepi namenjen temu, da se upošteva zlasti škoda, ki so jo podjetja v ribiškem sektorju utrpela zaradi propadanja trga. ( 8 ) Po mnenju francoskih organov je bilo namreč ugotovljeno splošno upadanje trga morskih proizvodov s trajnim zmanjševanjem povpraševanja zaradi zaskrbljenosti potrošnikov o vplivu izlitja nafte na zdravje. ( 9 ) Vendar je Komisija menila, da podatkom, ki jih je zagotovila Francoska republika, nasprotujejo drugi uradni podatki, s katerimi se je seznanila. ( 10 ) Glede na te podatke je Komisija menila, da obstajajo resni dvomi o združljivosti tega ukrepa, ki ima značilnost pomoči za tekoče poslovanje, s skupnim trgom.

7.

Teh dvomov med formalnim postopkom preiskave ni bilo mogoče odpraviti. Komisija je po temeljiti preučitvi položaja na trgu ribiških proizvodov v prvem četrtletju leta 2000 ( 11 ) namreč v točki 98 obrazložitve sporne odločbe ugotovila, da ob upoštevanju različnih elementov, ki jih je imela na voljo, „splošnega zmanjšanja socialnih prispevkov v korist ribičev za obdobje od 15. aprila do 15. oktobra ne more razglasiti za združljivega s skupnim trgom na podlagi člena 87(2)(b) [ES]“. V točki 99 obrazložitve te odločbe je presodila, da je „[t]a ukrep pomoči kot pomoč za tekoče poslovanje, ki je bila dodeljena vsem ribiškim podjetjem, ne da bi se od njih zahtevalo kakršno koli obveznost, […] združljiv s skupnim trgom v skladu s tretjo alineo četrtega odstavka, točke 1.2. smernic iz leta 1997“. ( 12 )

8.

Zato je v členu 3 sporne odločbe odločila, da „[u]krep pomoči, ki ga je Francija v korist ribičev izvedla v obliki zmanjšanja socialnih prispevkov za obdobje od 15. aprila do 15. oktobra 2000, ni združljiv s skupnim trgom“. V skladu s členom 4(1) navedene odločbe „Francija sprejme vse potrebne ukrepe, da od svojih upravičencev izterja pomoči iz [člena 3], ki so jim že bile nezakonito dodeljene“. V odstavku 2 tega člena pa je bilo natančneje določeno, da se „[i]zterjava […] izvede nemudoma in v skladu s postopki nacionalnega prava, če dovoljujejo takojšno in dejansko izvršitev te odločbe. Pomoči, ki jih je treba izterjati, vključujejo obresti od datuma, ko so bile dodeljene upravičencem, do datuma izterjave.“

9.

Sporna odločba ni bila izpodbijana pred Splošnim sodiščem.

10.

Potem ko je Komisija Francosko republiko večkrat pozvala, naj izvrši sporno odločbo, je 23. decembra 2009 vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 108(2) PDEU. Sodišče je v sodbi z dne 20. oktobra 2011, Komisija/Francija ( 13 ) (v nadaljevanju: sodba Komisija/Francija), odločilo, da „Francoska republika s tem, da ni izvršila [sporne odločbe], tako da bi od upravičencev izterjala pomoči, ki so bile v [členu] 3 te odločbe razglašene za nezakonite in nezdružljive s skupnim trgom, ni izpolnila obveznosti iz člena 288, četrti odstavek, PDEU in člena 4 te odločbe“. ( 14 ) Sodišče je v točkah 42 in 43 te sodbe zavrnilo trditev Francoske republike, da zneski v višini zmanjšanja prispevkov delojemalcev, ki so jih podjetja nakazala pristojnim organom za račun zaposlenih, ne smejo biti predmet vračila. Najprej je v točki 42 navedene sodbe ugotovilo, da „se s to trditvijo v resnici izpodbija presoja, ki jo je Komisija v [sporni odločbi] opravila v zvezi z naravo državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, ki jo ima zmanjšanje socialnih prispevkov delodajalcev in delojemalcev“. Dalje je v točki 43 na podlagi ustaljene sodne prakse odločilo, da „[v] okviru […] tožbe, katere predmet je neizvršitev odločbe o državnih pomočeh, ki je država članica, na katero je naslovljena, ni izpodbijala pred Sodiščem, ni mogoče prerekati zakonitosti take odločbe“. ( 15 )

11.

Zoper družbo Compagnie je bil 22. februarja 2013 izdan nalog za izterjavo v znesku 84.550,08 EUR, ki je ustrezal zmanjšanjem prispevkov delojemalcev med 15. aprilom in 15. julijem 2000 s prištetimi zamudnimi obrestmi. Tribunal administratif de Rennes (upravno sodišče v Rennesu, Francija) je s sodbo z dne 25. junija 2015 ta nalog za izterjavo razglasilo za ničen. Cour administrative d’appel de Nantes (višje upravno sodišče v Nantesu, Francija) je pritožbo, ki jo je zoper to sodbo vložil ministre de l’Environnement, de l’Énergie et de la Mer (minister za okolje, energijo in morje, Francija), zavrnilo s sodbo z dne 14. aprila 2017.

12.

Minister je pri predložitvenem sodišču zoper to sodbo vložil kasacijsko pritožbo, v kateri je med drugim trdil, da je višje sodišče, prvič, napačno uporabilo pravo, ker je odločilo, da ribiška podjetja in ribogojci niso imeli koristi od oprostitev prispevkov delojemalcev, čeprav je Evropska komisija te oprostitve opredelila kot državno pomoč, in drugič, izkrivilo listine iz spisa, ki mu je bil predložen, ker je ocenilo, da iz preiskave izhaja, da je zmanjšanje prispevkov delojemalcev samodejno pripeljalo do povečanja zneska neto plače, izplačane zaposlenim.

13.

Conseil d’État (državni svet) je na eni strani razveljavil sodbo Cour administrative d’appel de Nantes (višje upravno sodišče v Nantesu) v delu, v katerem to sodišče ni preučilo ničnostnega razloga, ki se nanaša na to, da Tribunal administratif de Rennes (upravno sodišče v Rennesu) ni odločilo o ugovoru nedopustnosti, ki ga je podal minister in se je nanašal na prepozno vložitev predhodne pritožbe tožene družbe, ter drugič, razveljavilo sodbo Tribunal administratif de Rennes (upravno sodišče v Rennesu) zaradi te opustitve. Conseil d’État (državni svet) je zato odločil, da bo obravnaval predlog, ki ga je družba Compagnie vložila pri tem upravnem sodišču, in takoj odločil o njem.

14.

Potem ko je Conseil d’État (državni svet) zavrnil ugovor nedopustnosti, ki ga je podal minister, je zavrnil dva od razlogov, ki ju je navedla družba Compagnie, in sicer, prvič, da nalog za izterjavo, ki je predmet postopka v glavni stvari, ne upošteva načel varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti, ter drugič, da država zamuja pri izterjavi zneskov iz navedenega naloga. Dalje, na podlagi sodne prakse Sodišča, ki se je začela s sodbo z dne 9. marca 1994, TWD Textilwerke Deggendorf ( 16 ) (v nadaljevanju: sodba TWD), je zavrnil predlog družbe Compagnie, naj se Sodišču na podlagi člena 267 PDEU predloži vprašanje za predhodno odločanje glede presoje veljavnosti sporne odločbe. Conseil d’État (državni svet) je namreč menil, da se sporna odločba neposredno in posamično – v smislu člena 263 PDEU – nanaša na družbo Compagnie kot dejansko prejemnico posamičnih pomoči, ki so bile dodeljene v okviru sheme pomoči in katerih zagotovitev vračila je odredila Komisija, ter da ne more izpodbijati njene veljavnosti v okviru sodnega postopka, sproženega zoper ukrepe za izvršitev te odločbe, ki so jih sprejeli nacionalni organi.

15.

Conseil d’État (državni svet) je nato opozoril, da na podlagi člena L 741-9 code rural et de la pêche maritime (zakonik o kmetijstvu in morskem ribištvu) in člena 4 décret du 17 juin 1938 relatif à la réorganisation et à l’unification du régime d’assurance des marins (uredba z dne 17. junija 1938 o preureditvi in poenotenju sistema zavarovanja za mornarje) (JORF z dne 29. junija 1938, str. 7500) prispevke delodajalcev, ki se vplačajo v sistem za delavce v kmetijstvu in v sistem za mornarje, plačujejo delodajalci, prispevke delojemalcev pa plačujejo zaposleni. Prispevki delojemalcev naj ne bi bremenili delodajalca, temveč naj bi jih ta zgolj odtegnil od plačila zavarovancev ob vsaki plači, pri čemer naj bi se zmanjšanja prispevkov delojemalcev prenesla na zaposlene, ki prejmejo višjo neto plačo in naj bi bili neposredni upravičenci do teh zmanjšanj. Vendar je Conseil d’État (državni svet) poudaril, da bi se za to zmanjšanje prispevkov delojemalcev lahko štelo, da je pomenilo posredno prednost za podjetje, ker se je podjetje v obravnavanem obdobju ponašalo z določeno privlačnostjo zaradi višjih plač, ki so jih šest mesecev prejemali njegovi zaposleni.

16.

V teh okoliščinah je Conseil d’État (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:

17.

V tej zadevi so pisna stališča predložile družba Compagnie, francoska vlada in Komisija. Te stranke so na obravnavi pred Sodiščem 20. novembra 2019 ustno podale navedbe.

18.

Komisija primarno predlaga, naj se ugotovi nedopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je predložil Conseil d’État (državni svet). Meni, da je namen obeh zastavljenih vprašanj za predhodno odločanje, čeprav sta oblikovani kot vprašanji glede razlage, v resnici izpodbijati veljavnost sporne odločbe v delu, v katerem je tudi zmanjšanje prispevkov delojemalcev opredeljeno kot državna pomoč in je odrejeno vračilo ustreznih zneskov. Vendar naj bi bili ti vprašanji na podlagi sodne prakse, ki izhaja iz sodbe TWD, kot vprašanji glede veljavnosti nedopustni. Družba Compagnie naj namreč ne bi bila upravičena izpodbijati veljavnosti sporne odločbe v okviru nacionalnega postopka v zvezi z izvršitvijo te odločbe, ker je ni pravočasno izpodbijala pred Splošnim sodiščem, čeprav je nedvoumno imela procesno upravičenje na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.

19.

Takoj bi rad povedal, da me razlaga vprašanj za predhodno odločanje, ki jo podaja Komisija, ne prepriča.

20.

Seveda je res, da besedilo prvega od teh vprašanj ni omejeno le na poziv Sodišču, naj pojasni, ali za zmanjšanje prispevkov delojemalcev velja ugotovitev nezdružljivosti iz sporne odločbe, temveč namiguje, da bi bila taka razlaga te odločbe lahko v nasprotju s členom 107(1) PDEU, ker naj podjetja od tega zmanjšanja ne bi imela koristi. Vendar zgolj to, da je predložitveno sodišče omenilo možnost, da je neka razlaga sporne odločbe v nasprotju z določbo primarnega prava, ne spreminja narave navedenega predloga, s katerim je Sodišče zaprošeno, naj odloči o razlagi akta sekundarne zakonodaje, in ne naj odloči o njegovi veljavnosti. Tako bi Sodišče tudi ob domnevi, da bi ugotovilo, da je možnih več razlag sporne odločbe in da je treba razlago, v skladu s katero zmanjšanje prispevkov delojemalcev pomeni državno pomoč, zavrniti, ker je v nasprotju s členom 107(1) PDEU, ostalo v mejah zgolj skladne razlage, ki ne bi vodila k razglasitvi (delne) neveljavnosti navedene odločbe.

21.

Namen predložitvenega sodišča, da se omeji na predlog za razlago, je sicer potrjen s tem – kot sem že navedel v točki 14 teh sklepnih predlogov – da je to sodišče izrecno zavrnilo predlog, ki ga je pred njim podala družba Compagnie, naj Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje glede veljavnosti sporne odločbe, in to na podlagi istih razlogov, kot jih je Komisija navedla v podporo nedopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe.

22.

Poleg tega poudarjam, da tudi ob domnevi, da je treba prvo vprašanje za predhodno odločanje zaradi njegove vsebine razlagati kot vprašanje glede presoje veljavnosti sporne odločbe, drugo vprašanje očitno vsebuje predlog za razlago. Iz tega sledi, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, in čeprav je drugo vprašanje predloženo, le če bi se na prvo vprašanje odgovorilo, da se sporna odločba nanaša tudi na zmanjšanje prispevkov delojemalcev, predloga za sprejetje predhodne odločbe nikakor ne bi bilo mogoče razglasiti za v celoti nedopustnega.

23.

Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj zavrne ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija.

24.

Ob tem ni izključeno, da Sodišče lahko po uradni dolžnosti obravnava vprašanje glede presoje veljavnosti sporne odločbe. Zato bom v nadaljevanju preučil, ali so pogoji za tako obravnavo po uradni dolžnosti v tej zadevi izpolnjeni.

25.

Sodišče je v preteklosti že moralo po uradni dolžnosti obravnavati vprašanja glede veljavnosti, in sicer je bodisi tako vprašanje dodalo vprašanjem glede razlage, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, ( 17 ) bodisi je vprašanje glede razlage preoblikovalo in ga razlagalo kot vprašanje glede veljavnosti. ( 18 )

26.

Sodišče je že leta 1965 zahtevalo pristojnost za tako obravnavo po uradni dolžnosti, ko je v sodbi Schwarze ( 19 ) presodilo, da „kadar se zdi, da je resnični predmet vprašanj, ki jih postavi nacionalno sodišče, bolj preizkus veljavnosti kot razlaga aktov Skupnosti, mora Sodišče navedenemu sodišču nemudoma dati pojasnilo, ne da bi ga zavezalo k formalizmu, ki prinaša zgolj odlašanje in ni združljivo z naravo mehanizmov, uvedenih s členom 177 [Pogodbe EGS]“. ( 20 )

27.

Da ne bi nasprotovalo načelu, v skladu s katerim izključno predložitveno sodišče opredeli predmet vprašanj za predhodno odločanje, ki jih namerava predložiti, Sodišče vseeno poskuša, da ne bi uporabilo te pristojnosti, kadar hoče nacionalno sodišče dobiti le razlago akta sekundarne zakonodaje Unije, ne da bi navedlo, da dvomi o njegovi veljavnosti ali da se je to vprašanje pojavilo v sporu o glavni stvari. ( 21 )

28.

Sodišče je poleg tega potrdilo, da je pomembno, da nacionalno sodišče navede predvsem natančne razloge, iz katerih ni bilo prepričano o veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in navede razloge za neveljavnost, za katere meni, da se lahko upoštevajo. ( 22 ) Izpodbijanje veljavnosti pravnega akta Unije pred nacionalnim sodiščem zato samo po sebi ni zadostna podlaga za to, da se Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje. ( 23 )

29.

V obravnavani zadevi je iz predložitvenega sklepa in nacionalnega spisa, vloženega v sodnem tajništvu Sodišča, razvidno, da je družba Compagnie s tožbo, vloženo pri tribunal administratif de Rennes (upravno sodišče v Rennesu), neposredno izpodbijala veljavnost sporne odločbe, ker je bilo v njej za nezdružljivo s skupnim trgom razglašeno tudi zmanjšanje prispevkov delojemalcev. Conseil d’État (državni svet), ki je izhajal iz predpostavke, da družba Compagnie ni mogla več izpodbijati veljavnosti sporne odločbe, se do tega vprašanja ni izrecno opredelil. Vendar to sodišče ob poudarjanju, da zmanjšanje takih prispevkov podjetjem ne koristi neposredno in torej ne more spadati na področje uporabe člena 107 PDEU, posredno dvomi o veljavnosti sporne odločbe.

30.

Sodišče pa je še nedavno, v drugačnem okviru, za te okoliščine menilo, da zadostujejo, da po uradni dolžnosti obravnava vprašanje veljavnosti akta, v zvezi s katerim je predložitveno sodišče zaprosilo le za razlago. ( 24 )

31.

Na podlagi navedenega torej menim, da so izpolnjeni pogoji, da Sodišče po uradni dolžnosti obravnava očitek neveljavnosti sporne odločbe, o katerem se je razpravljalo v okviru tega postopka.

32.

Vendar bi bila v okoliščinah obravnavane zadeve taka obravnava po uradni dolžnosti mogoča le, če v nasprotju s trditvijo Komisije in presojo Conseil d’État (državni svet) učinka prekluzije, predvidenega v sodni praksi, ki izhaja iz sodbe TWD, ne bi bilo mogoče uporabiti za družbo Compagnie, ( 25 ) kar bo preučeno v nadaljevanju.

33.

Sodišče je v točki 17 sodbe TWD zlasti zaradi pomislekov v zvezi s pravno varnostjo izključilo možnost, da bi prejemnik državne pomoči, na katero se nanaša sklep Komisije, naslovljen neposredno zgolj na državo članico tega prejemnika, ki bi lahko ta sklep brez dvoma izpodbijal na podlagi člena 263 PDEU in je pustil, da se obvezni rok iz šestega odstavka te določbe izteče, učinkovito izpodbijal zakonitost navedenega sklepa pred nacionalnimi sodišči v okviru tožbe, vložene zoper nacionalne ukrepe za izvršitev tega sklepa. ( 26 ) Sodišče namreč meni, da če bi bilo v teh okoliščinah mogoče, da bi prejemnik pomoči pred nacionalnim sodiščem smel izpodbijati izvršitev odločbe zaradi njene nezakonitosti, bi bilo temu prejemniku dejansko omogočeno, da zaobide dokončnost, ki jo odločba pridobi po preteku roka za vložitev tožbe. ( 27 )

34.

Sodišče je večkrat poudarilo in potrdilo načela, določena v sodbi TWD, ( 28 ) tudi v pravnih in dejanskih okvirih, ki se zelo razlikujejo od okvirov, ki sta značilna za spor o glavni stvari, v katerem je bila izdana ta sodba. ( 29 ) Vendar je Sodišče le v omejenem številu primerov ugotovilo nedopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki se je nanašal na presojo veljavnosti na podlagi teh načel. ( 30 )

35.

Učinek prekluzije, ki je v smislu sodne prakse TWD povezan z iztekom tožbenih rokov iz člena 263, šesti odstavek, PDEU, ne da bi bila ničnostna tožba v smislu tega člena vložena pred sodiščem, ki je pristojno za odločanje o taki tožbi (Splošno sodišče), se namreč uporablja le, če ima fizična ali pravna oseba, ki se sklicuje na nezakonitost akta Unije pred nacionalnim sodiščem, da bi ga spodbudila, naj Sodišču predloži predlog za presojo veljavnosti, „nedvomno“ in torej „očitno in nesporno“ ( 31 ) procesno upravičenje za izpodbijanje navedenega akta v okviru take tožbe. ( 32 )

36.

Zato je treba preveriti, ali to velja za družbo Compagnie, ki je procesno upravičenje zoper sporno odločbo, ki ni bila naslovljena nanjo, lahko imela le na podlagi sedanjega člena 263, četrti odstavek, drugi del stavka, PDEU (prej člen 230, četrti odstavek, ES), in sicer le če je lahko dokazala, da se ta odločba nanjo neposredno in posamično nanaša.

37.

V zvezi s tem naj na eni strani spomnim, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča s pogojem, kakor je določen v členu 263, četrti odstavek, PDEU da se mora sklep, ki je predmet tožbe, na fizično ali pravno osebo neposredno nanašati, zahteva, da sta kumulativno izpolnjeni dve merili, in sicer, da ima na eni strani izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj posameznika in da na drugi strani naslovnikom tega ukrepa, ki jim je naložena njegova izvedba, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije brez uporabe drugih vmesnih pravil. ( 33 ) Sodišče je tako odločilo, da se sklep Sodišča, s katerim je naloženo vračilo državne pomoči, neposredno nanaša na upravičence, čeprav je za to potreben še izvedbeni akt nacionalnih organov. ( 34 )

38.

Na drugi strani, iz ustaljene sodne prakse je razvidno tudi, da lahko subjekti, ki niso naslovniki odločbe, trdijo, da se ta nanaša posamično na njih, le če nanje vpliva zaradi nekaterih njihovih značilnosti ali dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb, in jih torej individualizira podobno kot naslovnika te odločbe. ( 35 )

39.

Sodišče je na področju državnih pomoči večkrat presodilo, da so sklepi Komisije, katerih predmet je odobritev ali prepoved nacionalne sheme pomoči, splošni, ta splošnost pa izhaja iz tega, da se taki sklepi uporabljajo za objektivno določene položaje in imajo pravne učinke za skupino oseb, ki so določene splošno in abstraktno. ( 36 ) Sodišče je tako presodilo, da podjetje načeloma ne more izpodbijati odločbe Komisije, s katero je prepovedana sektorska shema pomoči, če se ta odločba nanaša nanj le zaradi njegove pripadnosti zadevnemu sektorju in statusa potencialnega upravičenca do navedene sheme. ( 37 )

40.

Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se na dejanske prejemnike posamičnih pomoči, ki so bile dodeljene iz naslova sheme državne pomoči in za katere je Komisija odredila vračilo, ( 38 ) zato tak akt posamično nanaša v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, ( 39 ) tudi če se vračilo izvede šele v poznejši fazi, ko bo treba ugotoviti, ali prejete ugodnosti pomenijo pomoč, ki jo bo treba vrniti. ( 40 ) Sodišče namreč meni, da se že odredba o vračilu posamično nanaša na vse upravičence zadevnega programa, „ker so od sprejetja […] odločbe [Komisije] izpostavljeni tveganju, da bo treba ugodnosti, ki so jih prejeli, vrniti, in so zato prizadeti v svojem pravnem položaju“. ( 41 ) Ti prejemniki so zato del zaprtega kroga v smislu sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 17. januarja 1985, Piraiki-Patraiki in drugi/Komisija ( 42 ). Zgolj možnost, da se ugodnosti, ki so razglašene za nezakonite, naknadno ne izterjajo od njihovih prejemnikov, „ne izključuje, da se ti štejejo za posamično prizadete“. ( 43 ) Sodišče je v sodbi Comitato „Venezia vuole vivere“ izrecno zavrnilo tudi trditev Komisije, da bi imelo priznanje dopustnosti tožbe, vložene zoper njeno odločbo o odreditvi vračila državnih pomoči, „paradoksalen in sprevržen učinek“, zaradi katerega bi bili upravičenci do te pomoči prisiljeni, da to odločbo takoj izpodbijajo, in to še preden bi vedeli, ali bo vodila do odredbe o vračilu, ki se bo nanašala nanje. ( 44 ) Ta sodna praksa je bila v okviru uporabe vzroka prekluzije, ki izhaja iz sodbe TWD, nedavno potrjena s sodbo Georgsmarienhütte ( 45 ), na katero se je oprlo predložitveno sodišče, ko je zavrnilo predlog družbe Compagnie, naj pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe za presojo veljavnosti sporne odločbe.

41.

Čeprav je bila sodna praksa, navedena v prejšnji točki, pojasnjena po izteku roka za vložitev tožbe zoper sporno odločbo, ( 46 ) so bila njena načela potrjena že v sodbah Italija in Sardegna Lines/Komisija ( 47 ) ter Italija/Komisija ( 48 ), tako da je mogoče zlahka trditi, da bi Splošno sodišče zelo verjetno priznalo dopustnost morebitne tožbe družbe Compagnie, ki bi bila leta 2004 vložena zoper sporno odločbo.

42.

Res je, da se shema pomoči, ki je predmet sporne odločbe, razlikuje od shem pomoči, obravnavanih v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi Italija in Sardegna Lines/Komisija ter Italija/Komisija. Mehanizma, obravnavana v teh zadevah, sta se namreč izvajala z različnima upravnima aktoma, ki sta vključevala uresničevanje določene diskrecijske pravice in s katerima so bili upravičencem dodeljeni konkretni zneski, ( 49 ) medtem ko so pomoči, ki so bile za nezdružljive razglašene v sporni odločbi, zajemale oprostitve socialnih prispevkov, ki so se neposredno uporabljale za vse subjekte v sektorju.

43.

Vendar se na eni strani zdi, da Sodišče v sodbah Italija in Sardegna Lines/Komisija ter Italija/Komisija ni posebej upoštevalo značilnosti zadevnih shem. Na drugi strani je bila v sodbi z dne 28. novembra 2008, Hotel Cipriani in drugi/Komisija ( 50 ), v kateri so bile obravnavane tožbe, vložene leta 2000, izrecno zavrnjena upoštevnost merila presoje individualnega interesa, ki je temeljilo na podrobnih pravilih za uporabo programa pomoči, pri čemer je Komisija to upoštevnost takrat odločno zagovarjala. ( 51 )

44.

Dalje, čeprav je Sodišče v točki 39 sodbe Italija/Komisija omenilo okoliščino, da sta bila število odobrenih zahtevkov in znesek sredstev, predvidenih za pomoči, obravnavane v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, v izpodbijani odločbi natančno navedena, tako da „Komisija […] ni mogla spregledati obstoja […] dejanskih prejemnikov“ teh pomoči, je bila ideja, da za posamično nanašanje ni odločilno število ali celo istovetnost pravnih subjektov, za katere se uporablja izpodbijani akt, temveč je odločilno dejstvo, da so ti subjekti del zaprtega kroga, kot so dejanski upravičenci do sheme pomoči, potem ko se je ta nehala uporabljati, že dobro zasidrana v sodni praksi. ( 52 ) Tako to, da pomoči, obravnavane v sporni odločbi, zajemajo splošno zmanjšanje socialnih prispevkov, uvedeno v korist ribičev v celotni celinski Franciji in vseh čezmorskih departmajih, in da ta odločba zato ne vsebuje natančnih navedb niti o številu upravičencev niti o natančnem znesku pomoči, ( 53 ) verjetno samo po sebi ne bi bil zadosten razlog, da bi se Splošno sodišče oddaljilo od rešitve, ki jo je sprejelo v sodbah Italija in Sardegna Lines/Komisija ter Italija/Komisija. Ta ugotovitev je sicer potrjena v sodbi Hotel Cipriani in drugi/Komisija ( 54 ).

45.

Vendar zgornji preudarki po mojem mnenju ne zadostujejo za ugotovitev, da se učinek prekluzije, predviden v sodni praksi, ki izhaja iz sodbe TWD, uporablja za družbo Compagnie.

46.

Na eni strani, nisem namreč prepričan, da bi bilo leta 2005 za družbo Compagnie „nedvomno“ ugotovljeno, da je upravičena izpodbijati sporno odločbo pred Splošnim sodiščem. Sodna praksa, navedena v točki 40 teh sklepnih predlogov, takrat še ni bila dovolj konsolidirana, da bi bilo mogoče priti do take ugotovitve.

47.

Na drugi strani, poudariti moram, da je Sodišče na področju državnih pomoči, z izjemo sodbe Georgsmarienhütte, navedeni učinek prekluzije priznalo le v zvezi z upravičenci do posamičnih pomoči. ( 55 ) Sodišče je v sodbi z dne 23. februarja 2006, Atzeni in drugi ( 56 ), v zvezi z odločbo, ki se je nanašala na sisteme pomoči, ki so namenjeni splošno opredeljenim kategorijam oseb, nasprotno, presodilo, da ni očitno, da bi bila ničnostna tožba, ki so jo vložili ti upravičenci, dopustna. ( 57 )

48.

V zvezi s sodbo Georgsmarienhütte je treba poudariti, da je bila ta sodba izdana v zelo posebnih okoliščinah. Dejanski upravičenci do pomoči, ki so jih nemški organi dodelili v obliki zmanjšanja dajatve v energetskem sektorju, so namreč izpodbijali odločbo Komisije o začetku formalnega postopka preiskave v zvezi s to shemo. V okviru teh tožb so se seznanili z vsebino končne odločbe, s katero je bila navedena shema razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom in je bilo odrejeno vračilo dodeljenih pomoči. ( 58 ) V nasprotju z drugimi podjetji, na katera so se nanašale zadevne pomoči, so – namesto da bi vložili ločeno tožbo zoper to odločbo, medtem ko je rok za vložitev take tožbe tekel – izpodbijali naloge za vračilo pomoči, ki so jih prejeli, ki so jim jih nemški organi poslali nekaj dni po sprejetju navedene odločbe. ( 59 )

49.

Nazadnje, glede na značilnosti sheme, ki je predmet sporne odločbe, in ob upoštevanju dejstva, da je bila ta odločba sprejeta štiri leta po dodelitvi pomoči in da ob izteku roka za vložitev tožbe zoper to odločbo Francoska republika še ni začela postopka za opredelitev upravičencev do navedenih pomoči, ( 60 ) ni izključeno, da bi se pred Splošnim sodiščem lahko postavila vprašanja o vključitvi družbe Compagnie v postopek za naložitev vračila, zaradi katerih bi to sodišče dvomilo o obstoju dejanskega in trenutnega pravnega interesa tožeče stranke, kot je veljalo za tožeče stranke v zadevah, v katerih je bil sprejet sklep z dne 10. marca 2005, Gruppo ormeggiatori del porto di Venezia in drugi/Komisija ( 61 ).

50.

Iz vseh navedenih razlogov menim, da je Conseil d’État (državni svet) nepravilno menil, da se za družbo Compagnie uporablja učinek prekluzije, določen v sodni praksi, ki izhaja iz sodbe TWD. Posledično, če bi Sodišče v nasprotju z mnenjem, ki sem ga izrazil v točkah od 18 do 23 teh sklepnih predlogov, prvo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, razlagalo kot vprašanje glede veljavnosti sporne odločbe, bi bilo treba to vprašanje po mojem mnenju šteti za dopustno. Dalje, če bi se Sodišče odločilo, da po uradni dolžnosti presoja veljavnost sporne odločbe, sodba TWD temu ne bi nasprotovala.

51.

Najprej bom preučil prvo vprašanje za predhodno odločanje, ker se nanaša na razlago sporne odločbe in je torej logično prvo. Dalje bom razpravljal o veljavnosti te odločbe, ker bi jo Sodišče moralo razlagati tako, da je z njo tudi zmanjšanje prispevkov delojemalcev razglašeno za nezdružljivo s skupnim trgom. Nazadnje bom odgovoril na drugo vprašanje za predhodno odločanje.

52.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje, s katerim se, naj spomnim, po mojem mnenju postavlja le vprašanje glede razlage sporne odločbe, ( 62 ) Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba to odločbo razlagati tako, da za nezdružljivo s skupnim trgom razglasi le zmanjšanje prispevkov delodajalcev. Družba Compagnie meni, da je treba ob upoštevanju besedila sporne odločbe in prakse odločanja Komisije na to vprašanje odgovoriti pritrdilno. Taka razlaga bi bila poleg tega potrebna za zagotovitev razlage, ki bi bila skladna s členom 87(1) ES (postal člen 107(1) PDEU). Nasprotno pa francoska vlada in Komisija, ki se opirata na predvsem sistematično razlago sporne odločbe, menita, da jo je treba razlagati tako, da se nanaša na zmanjšanje tako prispevkov delodajalcev kot prispevkov delojemalcev. Ta zainteresirana subjekta menita, da je Sodišče že tako odločilo v sodbi Komisija/Francija.

53.

Uvodoma je treba takoj zavrniti to zadnjo trditev. Po mojem mnenju je namreč jasno, da se Sodišče v sodbi Komisija/Francija ne le nikakor ni opredelilo do veljavnosti sporne odločbe, ( 63 ) temveč se ni izreklo niti o razlagi te odločbe, vsaj kar zadeva problematiko, omenjeno v prvem vprašanju za predhodno odločanje. Iz točke 23 te sodbe in iz spisa zadeve, v kateri je bila izdana ta sodba, je razvidno, da je Francoska republika s svojimi trditvami hotela izpodbijati obveznost vračila zneskov, ki so ustrezali zmanjšanju prispevkov delojemalcev, in ne Sodišče zaprositi za pojasnitev, ali se nalog za vračilo, določen v tej odločbi, nanaša tudi na to zmanjšanje. ( 64 ) Sodišče je v točki 42 sodbe Komisija/Francija res ugotovilo, da se s „trditvijo“ Francoske republike o „vračilu prispevkov delojemalcev“„izpodbija presoja, ki jo je Komisija v [sporni odločbi] opravila v zvezi z naravo državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, ki jo ima zmanjšanje socialnih prispevkov delodajalcev in delojemalcev“. Vendar je to točko ob neupoštevanju njene formulacije in ob upoštevanju sobesedila, v katero se umešča, po mojem mnenju mogoče razumeti le kot stališče do tega, da je trditev Francoske republike opredeljena kot očitek, ki se nanaša na veljavnost sporne odločbe. Brati to točko kot apodiktično in neobrazloženo stališče Sodišča do razlage sporne odločbe, ki je poleg tega pravnomočna, se mi, nasprotno, ne zdi pravilno.

54.

Ob tem tako kot vsi zainteresirani subjekti, ki so pri Sodišču vložili pisna stališča, poudarjam, da s samim izrekom sporne odločbe ni mogoče z gotovostjo trditi, da „ukrep pomoči, ki ga je Francija v korist ribičev izvedla v obliki zmanjšanja socialnih prispevkov“, iz členov 3 in 4 te odločbe zajema zmanjšanje tako prispevkov delodajalcev kot prispevkov delojemalcev. Kot je pravilno poudarila francoska vlada, je izrek nekega akta neločljivo povezan z njegovo obrazložitvijo in ga je treba po potrebi razlagati ob upoštevanju razlogov, ki so vodili v njegovo sprejetje. ( 65 )

55.

Čeprav del II sporne odločbe, naslovljen „Opis“, ni stricto sensu del obrazložitve, ki podpira izrek te odločbe, pa se je na ta del vseeno treba sklicevati za ugotovitev, na katera merila se ta izrek konkretno nanaša. V točki 4 obrazložitve sporne odločbe je Komisija naštela ukrepe, „za katere se je začel uradni postopek preiskave“. Med njimi so v podtočki 2 navedene točke 4 obrazložitve vključeni „dodatni ukrepi v korist ribogojcev in ribičev v vsej Franciji“. V prvi alinei te podtočke 2 je omenjen „ukrep zmanjšanja socialnih prispevkov za vse […] ribiče v Franciji in čezmorskih departmajih (za obdobje od 15. aprila do 15. oktobra 2000)“. ( 66 ) V oddelku II.B sporne odločbe so našteti dodatni ukrepi iz podtočke 2 točke 4 obrazložitve te odločbe. V točki 17 obrazložitve navedene odločbe, vstavljene v točko 2 tega oddelka, naslovljeno „Zmanjšanje socialnih prispevkov v korist ribogojcev in ribičev“, je navedeno, da je „[m]inister […] v dveh okrožnicah […] sklenil, da bodo vsa podjetja v sektorju deležna50‑odstotnega zmanjšanja socialnih prispevkov, in sicer […] ribiči za obdobje od 15. aprila 2000 do 15. oktobra 2000“. ( 67 ) V točki 18 obrazložitve pa je pojasnjeno, da je „[t]o zmanjšanje […] zadevalo prispevke delodajalcev in delojemalcev“. ( 68 ) Nazadnje, v točki 20 obrazložitve je navedeno, da je „[p]ri prispevkih, nakazanih ENIM, […] stopnja zmanjšanja znašala 50 % za prispevke delojemalcev in tudi delodajalcev“. V nadaljevanju sporne odločbe prispevki delodajalcev ali prispevki delojemalcev niso več omenjeni ločeno, temveč le kot „socialni prispevki“.

56.

Iz zgoraj povzetih odlomkov izhaja, da je v sporni odločbi „dodatni ukrep zmanjšanja socialnih prispevkov“ za ribiče opisan tako, da se nanaša na prispevke delodajalcev in prispevke delojemalcev. Ta opis, ki pomaga pri opredelitvi predmeta formalnega postopka preiskave, ni v sporni odločbi nikoli postavljen pod vprašaj. V sistematiki tega akta opredelitev pojma „socialni prispevki“ torej zajema tudi prispevke, ki jih plačujejo delojemalci. Nasprotna trditev Komisije ni prepričljiva. Tudi ob domnevi, da obstaja, kot trdi ta zainteresirani subjekt, praksa odločanja Komisije (in Sodišča), v skladu s katero pojem „socialni prispevki“ vključuje le prispevke delodajalcev, to namreč ne bi moglo postaviti pod vprašaj drugačne navedbe, ki izhaja iz branja same sporne odločbe.

57.

Pri preučitvi dela IV te odločbe, ki vsebuje presojo ukrepov, v zvezi s katerimi je bil izveden formalni postopek preiskave, je treba ugotoviti, da iz nobenega elementa te presoje ni mogoče ugotoviti, da je Komisija hotela iz svoje analize izključiti del ukrepa zmanjšanja socialnih prispevkov, ki se je nanašal na prispevke delojemalcev.

58.

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je treba za izrek sporne odločbe z vidika te obrazložitve šteti, da se nanaša tako na zmanjšanje prispevkov delodajalcev kot na zmanjšanje prispevkov delojemalcev. Razlaga te odločbe, v skladu s katero bi bilo zmanjšanje zadnjenavedenih prispevkov izključeno iz ugotovitve nezdružljivosti in naloga za vračilo, določenih v navedenem izreku, bi bila v nasprotju z besedilom in sistematiko navedene odločbe. Že iz tega razloga je treba zavrniti trditev Komisije, ki temelji na zahtevi, da se doseže razlaga sporne odločbe, ki bi bila skladna s členom 87(1) ES (postal člen 107(1) PDEU).

59.

Z vidika vsega zgoraj navedenega menim, da je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavil Conseil d’État (državni svet), odgovoriti, da je treba člen 3 sporne odločbe razlagati tako, da je kot državna pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom in je predmet naloga za vračilo iz člena 4 te odločbe, opredeljeno tudi zmanjšanje prispevkov delojemalcev, ki ga je Francoska republika izvajala v korist ribičev v obdobju od 15. aprila do 15. oktobra 2000.

60.

Da bi se za državno intervencijo lahko uporabljal člen 107(1) PDEU, bi se morala šteti za prednost, ki je bila podeljena podjetju prejemniku. ( 69 )

61.

Za državne pomoči se štejejo ukrepi v kateri koli obliki, ki lahko neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem ( 70 ) ali ki jih je treba obravnavati kot gospodarsko prednost, ki je upravičeno podjetje v normalnih tržnih razmerah ne bi dobilo. ( 71 ) Iz ustaljene sodne prakse tako izhaja, da pojem „pomoč“ zajema prednosti, ki jih odobrijo javni organi in ki v različnih oblikah znižujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, ter so zato, ne da bi bile subvencije v pravem pomenu besede, enake narave in imajo enake učinke. ( 72 )

62.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da delno zmanjšanje socialnih prispevkov za podjetja iz posebnega industrijskega sektorja pomeni pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, če je ta ukrep namenjen delni oprostitvi denarnih prispevkov za ta podjetja, ki izhaja iz običajnega izvajanja splošnega sistema socialne varnosti, ne da bi bila ta oprostitev utemeljena z značilnostmi in strukturo tega sistema. ( 73 )

63.

Sodišče je v zvezi s pojmom „stroški, ki običajno bremenijo proračun podjetja“ menilo, da obstoj prednosti ne more biti izključen, če država financira dodatek k plači, ki ga podjetje ni zakonsko zavezano plačati svojih zaposlenim. ( 74 ) V zvezi s tem je Sodišče v sodbi z dne 12. decembra 2002, Belgija/Komisija ( 75 ), potrdilo, da „stroški, povezani s plačami njihovih zaposlenih, že po naravi bremenijo proračun podjetij, ne glede na to, ali ti stroški izhajajo ali ne iz zakonskih obveznosti ali kolektivnih pogodb“, in da okoliščina, da je bilo z javno intervencijo takoj izključeno vsakršno povečanje stroškov dela, ki jih ima podjetje, „[zadevnemu] dodatku ne odvzema njegove narave stroška plač, ki običajno bremeni [to podjetje]“.

64.

Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da se gospodarska prednost, ki lahko privede do državne pomoči, lahko dodeli posredno z ukrepom, ki neposredno koristi drugim podjetjem ali drugim subjektom, vključno s fizičnimi ali pravnimi osebami, ki ne opravljajo nobene gospodarske dejavnosti. ( 76 ) To, da so neposredni upravičenci do pomoči za osebe zaposleni, ne more zadoščati za izkaz neobstoja pomoči v korist njihovega delodajalca. ( 77 )

65.

Z vidika teh načel je treba presoditi, ali je Komisija s tem, da je menila, da zmanjšanje prispevkov delojemalcev, ki ga je Francoska republika odobrila ribičem za obdobje od 15. aprila do 15. oktobra 2000, povzroči zmanjšanje stroškov, ki običajno bremenijo njihov proračun, v sporni odločbi, kot je bila razložena v točkah od 18 do 23 teh sklepnih predlogov, napačno uporabila pravo, kot trdi družba Compagnie, posredno pa tudi predložitveno sodišče.

66.

Socialni prispevki delojemalcev tako kot prispevki delodajalcev prispevajo k določitvi stroškov dela podjetja, ki zajemajo vse izdatke tega podjetja v zameno za delo, ki ga opravi zaposleni. Medtem ko prvonavedene prispevke plača zaposleni in jih delodajalec prišteje bruto plačam, drugonavedene nosi delodajalec. Delodajalec je odgovoren, da se pristojnim organom socialne varnosti nakažejo zneski, ki ustrezajo tako prispevkom delodajalcev kot prispevkom delojemalcev. Če lahko zmanjšanje socialnih prispevkov delodajalcev zagotovi neposredno gospodarsko prednost podjetjem, ki so upravičena do tega, ker se v obsegu tega zmanjšanja zmanjšajo stroški, ki jih imajo ta podjetja na podlagi predpisov o socialni varnosti, ( 78 ) ali lahko enako velja za zmanjšanje prispevkov delojemalcev?

67.

Menim, da pritrdilen odgovor na to vprašanje ne more izhajati le iz trditve, da se s takim zmanjšanjem zmanjšujejo stroški dela in torej breme za blagajno podjetja. Niti francoska vlada niti Komisija se v podporo svojemu stališču ne omejujeta na tako trditev. Ta zainteresirana subjekta namreč trdita, da z okoliščino, da prispevke delojemalcev plačuje delodajalec „za račun“ zaposlenega, ni mogoče izključiti, da zmanjšanje teh prispevkov zagotavlja neposredno prednost podjetju, ki je upravičeno do tega, prvič, ker mora to podjetje pristojnim organom socialne varnosti nakazati zneske, ki ustrezajo tem prispevkom, drugič, ker to zmanjšanje ne vpliva samodejno na plačo delavca, saj mu kot tako ne omogoča, da prejme ekvivalent svoje bruto plače pred odtegljajem prispevkov delojemalcev ali plačo, zmanjšano za manjši znesek prispevkov delojemalcev, ter tretjič, ker celotni ali delni prenos zmanjšanja prispevkov delojemalcev nujno izhaja iz poslovodne odločitve podjetja in ne more povzročiti nadomestitve podjetja z njegovimi zaposlenimi kot dejanskimi upravičenci do ukrepa pomoči.

68.

V zvezi s tem poudarjam, na prvem mestu, da čeprav so morala podjetja, na katera se nanašajo zmanjšanja iz spora o glavni stvari, pristojnim organom nakazati zneske, odtegnjene od plač njihovih zaposlenih iz naslova socialnih prispevkov delojemalcev, niso bila zavezana plačati teh dajatev, saj so te v breme zaposlenih, kot trdi predložitveno sodišče in kot ni sporno med strankama v postopku v glavni stvari. S tega vidika se položaj teh podjetij razlikuje od položaja upravičenca do znižanja davkov v zvezi s trošarinami, ki je bil predmet zadev, v katerih je bila izdana sodba z dne 21. decembra 2016, Komisija/Aer Lingus in Ryanair Designated Activity (v nadaljevanju: sodba Ryanair) ( 79 ), na katero napotuje francoska vlada. Čeprav je namen take dajatve, da se prenese na potrošnike, ki nosijo njeno ekonomsko breme, ta dajatev namreč bremeni proračun podjetja, ki jo mora neposredno plačati. ( 80 )

69.

Na drugem mestu, iz samega obstoja obveznosti nakazila zneskov, ki ustrezajo dajatvam od plač, pristojni organ ne morejo sklepati, da zmanjšanje teh prispevkov daje zadevnemu podjetju neposredno prednost v obsegu, enakemu znesku tega zmanjšanja, kot je, čeprav v drugačnih okoliščinah, razvidno iz sodbe z dne 11. septembra 2014, Grčija/Komisija ( 81 ).

70.

Na tretjem mestu, niti okoliščina, da zmanjšanje socialnih prispevkov delojemalcev ne vpliva neposredno na prejemke zaposlenih podjetja, da pa je lahko to zmanjšanje preneseno na raven plač le z mehanizmom odtegljaja teh prispevkov, ki ga izvede delodajalec, po mojem mnenju nima odločilnega pomena, razen če in kolikor se tak prenos šteje za obvezen.

71.

Vendar je morebitna zakonska obveznost ribiškega podjetja, da odtegne prispevke delojemalcev ob upoštevanju zmanjšanja, odobrenega z ukrepi, ki so predmet sporne odločbe, v tej zadevi zelo sporna. Medtem ko družba Compagnie trdi, da bi delodajalec, če navedenega zmanjšanja ne bi prenesel na zaposlene, tvegal kazenske sankcije, ( 82 ) francoska vlada, ki se opira na sodbo Ryanair, trdi, da je tak prenos posledica odločitve podjetja. Tudi predložitveno sodišče trdi, da je ta prenos predmet zakonske obveznosti v skladu z določbami sistema socialne varnosti za morske ribiče.

72.

To je ključna točka. Čeprav podjetja, na katera se je nanašalo zmanjšanje iz spora o glavni stvari, niso imela druge možnosti, kot da to zmanjšanje prenesejo na plače svojih zaposlenih, jih po mojem mnenju namreč ni mogoče šteti za neposredne upravičence do tega zmanjšanja.

73.

Sodba Ryanair, na katero se opira francoska vlada, ne omogoča izpodbijanja te ugotovitve, temveč jo, prav nasprotno, potrjuje. Najprej je treba uvodoma poudariti, da je ta sodba za tu obravnavano vprašanje upoštevna le v omejenem obsegu, ker se je zadeva, v kateri je bila izdana, nanašala na obseg obveznosti vračila, in ne na obstoj pomoči. ( 83 ) Dalje, spomniti moram, da je bilo v tej zadevi obravnavano vprašanje, ali je treba pri določitvi zneska pomoči in njenem vračilu, pri katerih se za nekatere letalske prevoznike zmanjša trošarina, ki jo Irska prejme za vsakega potnika, ki se vkrca na let z irskega letališča, upoštevati dejstvo, da je dajatev in torej prednost, ki izhaja iz tega zmanjšanja, običajno prenesena na letalske potnike. Sodišče je na to vprašanje odgovorilo nikalno, ne da bi se opredelilo glede obstoja zakonske obveznosti prenosa zadevne dajatve. ( 84 ) Zato se je med drugim oprlo na možnost, da so letalski prevozniki, ki so prenašali to dajatev, ohranili prednost, ki jo pomeni zmanjšanje dajatve, z zvišanjem cene brez davkov za vozovnice na letih, za katere se je uporabljala nižja stopnja. ( 85 ) Zato se ekonomski prenos pomoči z ohranitvijo nespremenjene cene vozovnic ali ohranitev te pomoči v celoti ali delno z zvišanjem te cene sprejme z odločitvijo letalskega prevoznika o tem, kako bo izkoristil prednost, ki mu je bila dana. ( 86 )

74.

Vendar se ob domnevi – kot trdi družba Compagnie in zatrjuje predložitveno sodišče – da so podjetja, na katera se nanašajo zmanjšanja prispevkov delojemalcev iz spora o glavni stvari, imela zakonsko obveznost prenesti – celo retroaktivno ( 87 ) – to zmanjšanje na plače svojih zaposlenih, položaj teh podjetij zelo razlikuje od položaja letalskih prevoznikov v zadevi Ryanair.

75.

Navedena zmanjšanja so tem podjetjem res lahko dala priložnost za nova pogajanja o neto plačah njihovih zaposlenih, kot trdi francoska vlada. Vendar po mojem mnenju ni mogoče resno trditi, da je manevrski prostor, ki ga ima podjetje za zvišanje svojih cen, tudi če zanj veljajo omejitve zelo konkurenčnega trga, primerljiv z manevrskim prostorom, ki ga ima delodajalec, da zniža raven bruto plač svojih zaposlenih, da bi izkoristil zmanjšanje prispevkov delojemalcev, in to toliko bolj v okoliščinah, kot se te iz postopka v glavni stvari, v katerih je bilo zmanjšanje odobreno le za šestmesečno obdobje.

76.

Vsekakor Komisija v sporni odločbi ni upoštevala niti obstoja takega manevrskega prostora niti pred tem obstoja zakonske obveznosti prenosa – čeprav retroaktivnega – zmanjšanja dajatev delojemalcev na plače zaposlenih ribiških podjetij, da bi ugotovila obstoj pomoči, katere predmet je bilo to zmanjšanje in je neposredno koristila tem podjetjem. Vendar brez upoštevanja vsaj teh dveh dejavnikov Komisija po mojem mnenju ni mogla priti do take ugotovitve.

77.

Čeprav je res, da niti Francoska republika niti nobena zadevna stranka v smislu člena 108(2) PDEU tega, da imajo zmanjšanja iz spora o glavni stvari naravo pomoči, ni izpodbijala v formalnem postopku preiskave, ki se je končal s sprejetjem sporne odločbe, to ne spremeni dejstva, da mora Komisija predložiti dokaz o obstoju državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Natančneje, iz sodne prakse Sodišča v zvezi z načeli na področju dokazovanja za sektor državnih pomoči izhaja, da je Komisija dolžna skrbno in nepristransko voditi postopek preučitve zadevnih ukrepov, tako da ima pri sprejetju končne odločbe o ugotovitvi obstoja pomoči in po potrebi njene nezdružljivosti ali nezakonitosti na voljo najzanesljivejše in najpopolnejše podatke. ( 88 )

78.

Poudariti je treba, da zgornji preudarki ne izključujejo, da je bilo z zmanjšanjem prispevkov delojemalcev iz spora o glavni stvari podeljena posredna prednost podjetjem, na katere se nanašajo ti ukrepi, na primer – kot poudarja Conseil d’État (državni svet) – večja privlačnost zaradi višjih plač, ki so jih šest mesecev prejemali njihovi zaposleni, ali celo morebitna priložnost, da se v tem obdobju izvedejo zaposlitve za nižje bruto plače, ter na splošno znižanje proizvodnih stroškov in/ali povečanje produktivnosti.

79.

Vendar po mojem mnenju iz sporne odločbe, zlasti iz točke 55 njene obrazložitve, jasno izhaja, kar Komisija potrjuje v pisnem stališču in ustnih navedbah pred Sodiščem, da opredeljena prednost ni zajemala posredne koristi, temveč je bila v tem, da so bila ta podjetja oproščena dajatev, ki bi jih običajno morala plačati, saj so morala nakazati nižje prispevke delojemalcev. ( 89 ) V nasprotnem primeru je morala Komisija vsaj pojasniti naravo take posredne prednosti. ( 90 )

80.

Z vidika vseh zgornjih preudarkov Sodišču predlagam, naj sporno odločbo razglasi za neveljavno v delu, v katerem zmanjšanje prispevkov delojemalcev, ki ga je Francija odobrila v korist ribičev za obdobje od 15. aprila do 15. oktobra 2000, ni opredeljeno kot državna pomoč.

81.

Če bi se Sodišče, kot predlagam, odločilo, da sporno odločbo razglasi za delno neveljavno, ne bi bilo treba odgovoriti na drugo vprašanje za predhodno odločanje. Torej bom podredno, če moj predlog ne bi bil sprejet, na kratko obravnaval to vprašanje.

82.

Kot sem navedel že v točki 79 teh sklepnih predlogov, je prednost, ki jo je Komisija ugotovila v sporni odločbi, v tem, da morajo zadevna podjetja pristojnim organom nakazati nižje zneske iz naslova prispevkov delojemalcev. Vračilo se mora torej logično nanašati na znesek, ki ustreza razliki med prispevki po običajni stopnji in prispevki po nižji stopnji.

83.

Če bi se Sodišče torej odločilo, da ne bo obravnavalo vprašanja veljavnosti sporne odločbe, ki je bilo predmet točk od 60 do 80 teh sklepnih predlogov, ali če bi po tem, ko bi ga obravnavalo po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je ta odločba veljavna, po mojem mnenju ne bi moglo ugotoviti, da morajo podjetja, na katera se nanašajo zmanjšanja iz spora o glavni stvari, vrniti celoten znesek, ki ustreza tem zmanjšanjem.

84.

Vprašanje, ali in v kolikšnem obsegu so upravičena podjetja to zmanjšanje prenesla na svoje zaposlene, bi bilo v tem okviru, ko bi se upoštevalo le vprašanje vračila, neupoštevno v skladu s spoznanji iz sodbe Ryanair ( 91 ).

85.

Upoštevna ne bi bila niti sodba z dne 13. februarja 2014, Mediaset ( 92 ), na katero se opira družba Compagnie. Sodišče je v tej sodbi potrdilo, prvič, da ko je Komisija soočena s sistemom pomoči, ne more natančno ugotoviti zneska pomoči, ki so ga prejeli posamezni upravičenci, zato je posebne okoliščine, lastne vsakemu od teh upravičencev sistema pomoči, mogoče presoditi šele v fazi izterjave pomoči, ter drugič, da mora nacionalno sodišče, če odloča o tem, upoštevati vse upoštevne elemente, s katerimi je seznanjeno, in da ni mogoče izključiti, da ob upoštevanju vseh teh elementov izračuni tega sodišča privedejo do zneska, ki je enak nič.

86.

Vendar je šlo v sporu o glavni stvari, v zvezi s katerim je bila izdana ta sodba, za vračilo pomoči v obliki subvencioniranega nakupa nekaterih proizvodov, ki so posredno koristili gospodarskim subjektom, ki so opravljali storitve, povezane z uporabo subvencioniranih proizvodov. Določitev zneskov je torej zajemala zapletene izračune, katerih namen je bil opredeliti posredno prednost, ki so jo ti subjekti imeli zaradi povečanja prodaje subvencioniranih proizvodov.

87.

Nasprotno pa je v sporni odločbi, kot sem že poudaril, opredeljena posredna prednost v korist podjetij, na katera so se nanašala zmanjšanja iz spora o glavni stvari, ki so zajemala oprostitev plačila stroškov, ki bi jih običajno morala nositi. Kot pa je Sodišče odločilo v sodbi z dne 13. februarja 2014, Mediaset ( 93 ), je predložitveno sodišče pri tem, da zagotavlja izvršitev odločbe Komisije, s katero je sistem pomoči razglašen za nezakonit in nezdružljiv z notranjim trgom ter je odrejena zagotovitev vračila teh pomoči, vezano na to odločbo.

88.

Nazadnje, ne glede na rešitev, ki jo bo sprejelo Sodišče, vračila pomoči iz spora o glavni stvari nikakor ne bo mogoče zahtevati od zaposlenih v podjetjih, na katera se nanaša sporna odločba.

89.

Na podlagi vsega navedenega v primeru, da Sodišče ne bi sprejelo mojega predloga, naj sporno odločbo razglasi za neveljavno, predlagam, naj se na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba za podjetja, upravičena do zmanjšanja prispevkov delojemalcev, ki je bilo s sporno odločbo razglašeno za nezdružljivo s skupnim trgom, šteti, da so imela koristi od vseh teh zmanjšanj.

90.

Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložil Conseil d’État (državni svet, Francija), odgovori:

Člen 3 Odločbe Komisije 2005/239/ES z dne 14. julija 2004 o nekaterih ukrepih pomoči, ki jih je Francija izvedla v korist ribogojcev in ribičev, je treba razlagati tako, da je kot državna pomoč, nezdružljiva s skupnim trgom, ki je predmet naloga za vračilo iz člena 4 te odločbe, opredeljeno tudi zmanjšanje prispevkov delojemalcev, ki ga je Francoska republika odobrila v korist ribičev za obdobje od 15. aprila do 15. oktobra 2000.

Ta odločba je neveljavna v delu, v katerem je navedeno zmanjšanje opredeljeno kot državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.