1.

Sodišče je v obravnavanih zadevah pozvano, naj znova pojasni obseg sodbe Bronner ( 2 ) (v nadaljevanju: sodba Bronner) v okviru normativne krajine člena 102 PDEU. V navedeni zadevi je podjetje s prevladujočim položajem zavrnilo dajanje infrastrukture v svoji lasti na voljo konkurenčnim podjetjem.

2.

Pritožnici, družba Deutsche Telekom AG (v nadaljevanju: DT) v zadevi C‑152/19 P in družba Slovak Telekom, a.s. (v nadaljevanju: ST) v zadevi C‑165/19 P, v bistvu predlagata uporabo pogojev iz točke 41 navedene sodbe, zlasti pogoja v zvezi z nepogrešljivostjo, za implicitno zavrnitev dostopa, ki naj ne bi bila posledica izrecne zavrnitve prevladujočega podjetja, ampak nepravičnih pogodbenih pogojev.

3.

Iz razlogov, ki jih bom predstavil v nadaljevanju, bom Sodišču predlagal, naj zavrne navedeni pojem „implicitna zavrnitev dostopa“ in poudari omejen obseg sodbe Bronner. Po mojem mnenju je sodba Bronner v normativni krajini člena 102 PDEU poseben primer in mora taka tudi ostati.

4.

Sodišču bom predlagal tudi, naj zavrne drugi in tretji pritožbeni razlog družbe DT v zadevi C‑152/19 P. Na podlagi preučitve teh pritožbenih razlogov bo Sodišče lahko opozorilo na načela v zvezi s pripisovanjem ravnanja hčerinske družbe (ST) matični družbi (DT), pri čemer je udeležba te matične družbe v kapitalu hčerinske družbe premajhna, da bi bila zajeta z domnevo „Akzo Nobel“ ( 3 ).

5.

Dejansko stanje sporov je bilo predstavljeno v točkah od 1 do 11 sodbe Splošnega sodišča Evropske unije, Deutsche Telekom/Komisija (v nadaljevanju: sodba DT) ( 4 ), in v točkah od 1 do 11 sodbe Splošnega sodišča, Slovak Telekom/Komisija (v nadaljevanju: sodba ST) ( 5 ). Mogoče ga je povzeti tako.

6.

Družbi DT in ST sta prvotna telekomunikacijska operaterja v Nemčiji oziroma na Slovaškem. Družba DT je imela od 4. avgusta 2000 in v celotnem obdobju, navedenem v spornem sklepu, in sicer od 12. avgusta 2005 do 31. decembra 2010, v lasti 51 % kapitala družbe ST.

7.

V okviru zagotavljanja dostopa do interneta je krajevna zanka fizični vod posukanih kovinskih parov (imenovan tudi linija), ki povezuje, na eni strani, omrežno priključno točko v naročnikovih objektih in na drugi strani glavni razdelilnik ali enakovredno napravo v fiksnem javnem telefonskem omrežju.

8.

Razvezani dostop do krajevne zanke novim ponudnikom – običajno poimenovanim „alternativni operaterji“ – omogoča uporabo že obstoječe telekomunikacijske infrastrukture, ki pripada prvotnim operaterjem, da bi lahko ponujali različne storitve končnim uporabnikom, in to v konkurenci s prvotnimi operaterji.

9.

Razvezani dostop do krajevne zanke je bil na ravni Evropske unije urejen zlasti z Uredbo (ES) št. 2887/2000 ( 6 ) in Direktivo 2002/21/ES ( 7 ).

10.

Ta regulativni okvir je v bistvu obvezoval operaterja, ki ga je nacionalni regulativni organ opredelil kot operaterja „s pomembno tržno močjo“, da alternativnim operaterjem zagotovi razvezani dostop do svoje krajevne zanke in pripadajočih storitev pod preglednimi, pravičnimi in nediskriminatornimi pogoji ter posodablja referenčno ponudbo za tak razvezani dostop.

11.

Po analizi trga je slovaški nacionalni regulativni organ za telekomunikacijski sektor 8. marca 2005 sprejel odločbo, v kateri je družbo ST imenoval za operaterja s pomembno tržno močjo na veleprodajnem trgu razvezanega dostopa do krajevne zanke v smislu Uredbe št. 2887/2000. To odločbo, ki jo je družba ST izpodbijala, je predsednik navedenega organa potrdil 14. junija 2005.

12.

Družba ST je zaradi izvršitve te odločbe 12. avgusta 2005 objavila svojo referenčno ponudbo za razvezani dostop. V tem dokumentu, ki je bil med navedenim datumom in koncem leta 2010 devetkrat spremenjen, so bili opredeljeni pogodbeni in tehnični pogoji za razvezani dostop do krajevne zanke družbe ST.

13.

Ponudba družbe ST je zajemala 75,7 % slovaških gospodinjstev in vse krajevne zanke, ki jih je bilo mogoče uporabiti za prenos širokopasovnega signala. Vendar je bil v istem obdobju med letoma 2005 in 2010 razvezani dostop omogočen samo do nekaterih redkih krajevnih zank družbe ST in samo en alternativni operater jih je uporabljal za opravljanje maloprodajnih širokopasovnih storitev za podjetja.

14.

Evropska komisija je 15. oktobra 2014 sprejela sklep o sankcioniranju družb DT in ST zaradi kršitve člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP (v nadaljevanju: sporni sklep) na slovaškem trgu širokopasovnih internetnih storitev ( 8 ).

15.

Komisija je v spornem sklepu ugotovila, da je podjetje, ki ga tvorita družbi DT in ST, v obdobju od 12. avgusta 2005 do 31. decembra 2010 storilo enotno in trajajočo kršitev člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP v zvezi s širokopasovnimi storitvami na Slovaškem, ki se je nanašala na pogoje, pod katerimi je družba ST ponujala razvezani dostop do svoje krajevne zanke.

16.

Natančneje je kršitev, ki jo je ugotovila Komisija, zajemala te prakse:

17.

Komisija je družbama DT in ST naložila solidarno globo v višini 38.838.000 EUR, družbi DT pa še globo v višini 31.070.000 EUR.

18.

Družba DT je v utemeljitev tožbe pred Splošnim sodiščem navedla pet tožbenih razlogov, in sicer:

19.

Splošno sodišče je s sodbo DT sporni sklep razglasilo za delno ničen. Nato je znesek globe, za plačilo katere je družba DT solidarno odgovorna, določilo v višini 38.061.963 EUR, znesek globe, za plačilo katere je odgovorna samo družba DT, pa v višini 19.030.981 EUR. V preostalem je tožbo družbe DT zavrnilo.

20.

Družba ST je v utemeljitev tožbe pred Splošnim sodiščem navedla pet tožbenih razlogov, in sicer:

21.

Splošno sodišče je s sodbo ST sporni sklep razglasilo za delno ničen. Nato je znesek globe, za plačilo katere je družba ST solidarno odgovorna, določilo v višini 38.061.963 EUR. V preostalem je tožbo družbe ST zavrnilo.

22.

Družba DT v utemeljitev pritožbe zoper sodbo DT v zadevi C‑152/19 P navaja štiri pritožbene razloge:

23.

Družba DT poleg tega predlaga, naj tudi zanjo velja morebitna ugoditev pritožbenemu razlogu družbe ST v zadevi C‑165/19 P s strani Sodišča, katerega predmet naj bi bil enak predmetu tretjega dela prvega tožbenega razloga družbe DT pred Splošnim sodiščem, gre pa za okvir izračuna dolgoročnih povprečnih mejnih stroškov kot podlage za ugotovitev obstoja cenovnih škarij, ki pomenijo zlorabo.

24.

Sklepno družba DT s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

25.

Komisija predlaga, naj se pritožba zavrne in družbi DT naloži plačilo stroškov.

26.

Družba ST v utemeljitev pritožbe zoper sodbo ST v zadevi C‑165/19 P navaja tri pritožbene razloge:

27.

Družba ST predlaga tudi, naj tudi zanjo velja morebitna ugoditev pritožbenemu razlogu družbe DT v zadevi C‑152/19 P s strani Sodišča, katerega predmet naj bi bil enak predmetu četrtega tožbenega razloga družbe ST pred Splošnim sodiščem, gre pa za ugotovitev Komisije, da sta družbi DT in ST tvorili eno samo podjetje in da sta bili obe odgovorni za zatrjevano kršitev družbe ST.

28.

Sklepno družba ST s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

29.

Komisija predlaga, naj se pritožba zavrne in družbi ST naloži plačilo stroškov.

30.

Družba DT je 21. februarja 2019 v zadevi C‑152/19 P vložila pritožbo zoper sodbo DT. Komisija je predložila pisno stališče.

31.

Družba ST je 22. februarja 2019 v zadevi C‑165/19 P vložila pritožbo zoper sodbo ST. Komisija je predložila pisno stališče.

32.

Komisija ter družbi DT in ST so se 17. junija 2020 zaradi predstavitve svojih stališč udeležile skupne obravnave za obe zadevi.

33.

V skladu z zahtevo Sodišča se bom v teh sklepnih predlogih osredotočil na prve tri pritožbene razloge družbe DT v zadevi C‑152/19 P in prvi pritožbeni razlog družbe ST v zadevi C‑165/19 P.

34.

Prvi pritožbeni razlog družbe DT in prvi pritožbeni razlog družbe ST se nanašata na domnevno napačno uporabo prava s strani Splošnega sodišča glede pogoja nepogrešljivosti, določenega v sodbi Bronner za presojo obstoja zlorabe v smislu člena 102 PDEU.

35.

Ta pritožbena razloga se v veliki meri prekrivata, tako kot upoštevni odlomki sodbe DT (točke od 86 do 116) in sodbe ST (točke od 92 do 154), tako da ju je smiselno obravnavati skupaj.

36.

Menim, da je treba pred preučitvijo trditev družb DT in ST opozoriti na vsebino zadevnih ravnanj.

37.

Iz točk od 92 do 94 sodbe DT ter točk 113 in 114 sodbe ST je razvidno, da družbi ST in DT nista izpodbijali obstoja ravnanj, ki jih je Komisija ugotovila v sedmem delu spornega sklepa (v nadaljevanju: zadevna ravnanja), in sicer, da je družba ST:

38.

Ta dejstva pred Splošnim sodiščem niso bila izpodbijana, zato jih je treba v tem postopku obravnavati kot dokončno dokazana.

39.

Družbi DT in ST v bistvu trdita, da je Splošno sodišče napačno presodilo, da Komisiji za opredelitev zadevnih ravnanj kot „enotna in trajajoča kršitev“ člena 102 PDEU ni bilo treba dokazati, da je bil dostop do krajevne zanke v smislu sodbe Bronner nepogrešljiv za opravljanje dejavnosti konkurenčnih ponudnikov na množičnem maloprodajnem trgu, ker je na podlagi predpisov obstajala obveznost odobritve.

40.

Zaradi jasnosti bom sledil strukturi prvega pritožbenega razloga družbe ST, ki je razdeljen na pet delov.

41.

Družba ST v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga trdi, prvič, da je Splošno sodišče v točkah 151 in 152 sodbe ST napačno ugotovilo, da se pogoji iz sodbe Bronner za uporabo člena 102 PDEU ne uporabljajo, kadar obstaja ex ante regulativna obveznost dostopa. Pri tej ugotovitvi naj ne bi bilo upoštevano, da je ex post nadzor na podlagi člena 102 PDEU bistveno drugačen od ex ante regulativnega nadzora, ki ga je na področju telekomunikacij opravil slovaški regulativni organ ( 9 ).

42.

Družba ST na drugi strani trdi, da je Splošno sodišče v točki 121 sodbe ST napačno menilo, da Komisiji ni treba preveriti, ali je bil pogoj iz sodbe Bronner v zvezi z „nepogrešljivostjo“ izpolnjen, ker je bila s predpisi ex ante že priznana „potreba“ po dostopu do krajevne zanke pritožnice. Presoja „potrebe“ na podlagi regulativnega okvira naj bi bila namreč bistveno drugačna od presoje „nepogrešljivosti“ na podlagi člena 102 PDEU.

43.

Podobno družba DT trdi, da je Splošno sodišče v točki 101 sodbe DT napačno presodilo, da regulativna obveznost dostopa nadomešča nepogrešljivost dostopa v smislu sodbe Bronner. Regulativna obveznost dostopa, predpisana ex ante, in zahteva po nepogrešljivosti v smislu sodbe Bronner, obravnavana ex post, pa naj bi izhajali iz bistveno drugačnih preudarkov.

44.

Družba DT graja tudi sklicevanje na sodbo Deutsche Telekom/Komisija ( 10 ) v točki 97 sodbe DT, ker naj se zadnjenavedena sodba ne bi nanašala na razmerje med regulativno obveznostjo dostopa in nepogrešljivostjo v smislu sodbe Bronner.

45.

Družba ST v okviru drugega dela prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče na podlagi sodbe TeliaSonera Sverige ( 11 ) v točkah 126 in 127 sodbe ST napačno sklepalo, da se pogoji Bronner ne uporabljajo. Družba ST poudarja, da se točke od 55 do 58 sodbe TeliaSonera Sverige nanašajo na prakso cenovnih škarij, sama pa je obtožena zavrnitve sklenitve pogodbe z alternativnimi operaterji. Družba ST meni, da je treba tako zavrnitev presojati na podlagi sodne prakse v zvezi z zavrnitvijo sklenitve pogodbe, katere del je sodba Bronner.

46.

Družba DT se pri trditvi, da je bilo v točki 109 sodbe DT pravo napačno uporabljeno, opira na podobno utemeljitev.

47.

Družba ST v okviru tretjega dela prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah 138 in 139 sodbe ST napačno uporabilo pravo s presojo, da sodba Splošnega sodišča Clearstream/Komisija ( 12 ) ni upoštevna za presojo ravnanja družbe ST, ker v zadnjenavedeni zadevi podjetje s prevladujočim položajem ni imelo regulativne obveznosti, da opravi zadevno storitev, in svoje poslovne politike ni razvijalo v okviru zakonskega monopola.

48.

Družba ST v okviru četrtega dela prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah 133 in 134 sodbe ST napačno potrdilo, da mora izrecna ali kategorična zavrnitev sklenitve pogodbe, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot „zloraba“ v smislu člena 102 PDEU, izpolnjevati stroge pogoje iz sodbe Bronner, medtem ko se ti pogoji v primeru implicitne zavrnitve sklenitve pogodbe ne uporabljajo. Zaradi tega stališča Splošnega sodišča naj bi se resnejše ravnanje (izrecna zavrnitev sklenitve pogodbe) obravnavalo ugodneje kot manj resno ravnanje (implicitna zavrnitev sklenitve pogodbe). Po mnenju družbe ST sodba Splošnega sodišča v zvezi s tem tudi ni obrazložena.

49.

Družba DT na podlagi podobne utemeljitve v zvezi s točko 111 sodbe DT graja različno obravnavanje izrecne zavrnitve dostopa, kakršna je tista v sodbi Bronner, in implicitne zavrnitve dostopa, kakršna je ta v obravnavani zadevi.

50.

V okviru petega in zadnjega dela prvega pritožbenega razloga družba ST trdi, da je Splošno sodišče v točkah 153 in 154 sodbe ST napačno menilo, da je nekdanji državni monopol družbe ST pravna podlaga za neuporabo pogojev Bronner. Družba ST trdi, da edina sodba, ki jo je v zvezi s tem navedlo Splošno sodišče, in sicer sodba Post Danmark ( 13 ), tega stališča v ničemer ne podpira. Družba ST dodaja, da se v sodbi Bronner zahteva presoja nepogrešljivosti v času zatrjevane zlorabe, tako da obstoj preteklega zakonskega monopola ni upošteven.

51.

Vse trditve podjetij DT in ST temeljijo na premisi, da brez preverjanja nepogrešljivost v smislu sodbe Bronner ni mogoče ugotoviti, da zadevna ravnanja pomenijo zlorabo.

52.

Z drugimi besedami, čeprav sodba Bronner ni upoštevna podlaga za presojo teh praks kot zlorab, je treba vse trditve družb DT in ST zavrniti kot neutemeljene ali brezpredmetne.

53.

Dejansko pa sem prepričan, da sodba Bronner iz razlogov, opisanih v nadaljevanju, v obravnavani zadevi ni upoštevna.

54.

Splošneje, v obravnavani zadevi ima Sodišče priložnost pojasniti obseg sodbe Bronner, na katero so se nanašala številna vprašanja na obravnavi.

55.

V nadaljevanju bom v bistvu dokazal, da je sodba Bronner poseben primer v normativni krajini člena 102 PDEU. Področje uporabe tega primera je treba razlagati ozko, da se ohrani polni učinek člena 102 PDEU ( 14 ). Z drugimi besedami, pogoji iz sodbe Bronner se načeloma ne uporabljajo za presojo obstoja kršitve člena 102 PDEU.

56.

Primer, ki ga je Sodišče obravnavalo v sodbi Bronner, je jasno opredeljen v točki 37 navedene sodbe: Sodišče je v bistvu preučilo, ali je mogoče za „zlorabo“ v smislu člena 102 PDEU šteti „dejstvo, da lastnik edinega sistema dostave na dom, ki obstaja na nacionalni ravni na ozemlju države članice, ki ta sistem uporablja za distribucijo svojih dnevnih časopisov, izdajatelju konkurenčnega dnevnega časopisa zavrne dostop do njega.“

57.

Z drugimi besedami, v sodbi Bronner je bil obravnavan primer prevladujočega podjetja, ki infrastrukture v svoji lasti – v obravnavanem primeru sistema dostave na dom – ni hotelo dati na voljo enemu ali več konkurenčnim podjetjem. Zaradi poenostavitve bom v nadaljevanju teh sklepnih predlogov pri sklicevanju na ta primer uporabil izraz „zavrnitev dajanja na voljo“.

58.

To načelno vprašanje se ne razlikuje bistveno od vprašanja v zvezi z uveljavljanjem omejitev izključne pravice imetnika pravice intelektualne lastnine na podlagi člena 102 PDEU. To pojasnjuje, zakaj je v sodbi Bronner toliko sklicevanja na sodbo RTE in ITP/Komisija, poimenovano tudi „sodba Magill“ ( 15 ).

59.

Sodišče je v točki 41 sodbe Bronner določilo več pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko zavrnitev dajanja na voljo pomeni zlorabo v smislu člena 102 PDEU. Če povzamem besede Sodišča, je za to potrebno „ne samo to, da se z zavrnitvijo storitve dostave na domu izloči vsa konkurenca na trgu dnevnih časopisov, ki jo ustvarja povpraševalec po storitvi, te zavrnitve pa ni mogoče objektivno utemeljiti, ampak tudi, da je sama storitev nepogrešljiva za opravljanje dejavnosti povpraševalca, tako da ni nobenega dejanskega ali potencialnega substituta za navedeni sistem dostave na domu.“

60.

Iz besedila točke 41 sodbe Bronner sklepam, da morajo biti za to, da se zavrnitev dajanja na voljo lahko opredeli kot „zloraba“, izpolnjeni trije pogoji (v nadaljevanju: pogoji Bronner):

61.

Po mnenju družb DT in ST je mogoče zadevna ravnanja opredeliti kot „zloraba“ v smislu člena 102 PDEU samo, če so kumulativno izpolnjeni pogoji Bronner. Komisija pa trdi, da se sodna praksa Bronner za taka ravnanja ne uporablja.

62.

V tej fazi želim poudariti pomen te zadeve, ki močno presega zgolj spor med tema strankama.

63.

S pogoji Bronner je za ugotovitev zlorabe določen posebej visok pravni standard. Na nek način pomenijo „vrh“ v normativni krajini člena 102 PDEU.

64.

Zato vsaka razširitev področja uporabe sodne prakse Bronner logično pomeni zmanjšanje polnega učinka člena 102 PDEU in hkrati oslabitev pristojnosti Komisije za boj proti praksam, ki pomenijo zlorabo. V praksi bo morala Komisija za to, da bi ugotovila obstoj zlorabe, predložiti precej bolj tehtne dokaze. V zvezi s tem bodo imela podjetja s prevladujočim položajem večji manevrski prostor, saj bo njihovo ravnanje sankcionirano samo ob izpolnitvi vseh pogojev Bronner.

65.

Bolj slikovito, vsakršna razširitev sodne prakse Bronner pomeni, da bi bila prepovedana samo „super zloraba“ prevladujočega položaja, torej zlorabe, ki izpolnjujejo pogoje Bronner. Nasprotno pa ne bo več sankcionirano vsako ravnanje podjetja s prevladujočim položajem, ki spada v enega od teh treh primerov:

66.

Po predstavitvi pomena te zadeve se je treba zdaj vprašati o bistvu obstoja pogojev Bronner, ki kot taki niso določeni v besedilu člena 102 PDEU.

67.

Zakaj je Sodišče določilo višji pravni standard za presojo nepoštenosti zavrnitve dajanja na voljo, medtem ko se druga ravnanja prevladujočih podjetij – na primer določitev nepravične cene ( 16 ), cenovnih škarij ( 17 ) ali drugih nepravičnih pogodbenih pogojev ( 18 ) – obravnavajo brez uporabe pogojev Bronner?

68.

Po mojem mnenju je odgovor na to vprašanje jasno predstavljen v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca F. G. Jacobsa v zadevi Bronner ( 19 ). V bistvu je razlika med, na eni strani, sankcioniranjem pogojev sporazuma, na primer dogovorjene cene, ker dajejo prednost podjetju, za katero zaradi njegovega prevladujočega položaja ne veljajo tržna pravila, in na drugi strani sankcioniranjem zavrnitve dajanja na voljo, velika. Sankcioniranje dajanja na voljo, kar pomeni, da mora podjetje skleniti sporazum, bistveno bolj posega v svobodo podjetij.

69.

Prav ta razlika v naravi upravičuje višji pravni standard, določen v sodbi Bronner. To je tudi razlog za obstoj doktrine bistvene infrastrukture (essential facilities) v konkurenčnem pravu Združenih držav, ki ga je v točki 45 in naslednjih sklepnih predlogov v zadevi Bronner podrobno predstavil generalni pravobranilec F. G. Jacobs. To razliko v naravi je tudi pojasnil in poudaril obstoj dvojnega tehtanja.

70.

Pri prvem tehtanju si nasproti stojijo temeljne pravice in svobodna konkurenca.

71.

V točki 56 sklepnih predlogov je generalni pravobranilec F. G. Jacobs tako pojasnil, da sta „pravica do izbire pogodbenih partnerjev in do prostega razpolaganja s svojo lastnino splošni načeli, priznani v pravnih sistemih držav članic, ki imata ponekod ustavni značaj. Poseg v ti pravici zahteva skrbno utemeljitev“.

72.

Zdaj člena 16 in 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določata svobodo gospodarske pobude, ki zajema pogodbeno svobodo ( 20 ), in lastninsko pravico.

73.

Obveznost, ki jo je mogoče podjetju s prevladujočim položajem naložiti na podlagi člena 102 PDEU in zajema dajanje infrastrukture v njegovi lasti na voljo konkurenčnim podjetjem, je resen in poseben poseg v pogodbeno svobodo in lastninsko pravico tega podjetja.

74.

Zaradi tega resnega in posebnega posega v zgoraj navedeni temeljni pravici je Sodišče upravičeno določilo dodatne pogoje za uporabo člena 102 PDEU v takem primeru. Sodišče je pri tem tehtalo med, na eni strani, hujšim posegom v temeljne pravice podjetja s prevladujočim položajem, ki ga pomeni obveznost dati na voljo svojo lastnino, in na drugi strani, strožjimi pogoji za uporabo člena 102 PDEU v takem primeru, torej pogoji Bronner.

75.

Pri drugem tehtanju si stojijo nasproti kratkoročne in dolgoročne koristi za konkurenco ter nazadnje tudi za potrošnike.

76.

Generalni pravobranilec F. G. Jacobs v točki 57 sklepnih predlogov v zvezi s tem navaja, da „utemeljitev poseganja v svobodo sklepanja pogodb podjetja s prevladujočim položajem na področju politike konkurence pogosto zahteva skrbno tehtanje različnih preudarkov. Na dolgi rok je to, da se družbi dovoli, da infrastrukturo, ki jo je razvila za potrebe svoje dejavnosti, zadrži za lastno uporabo, na splošno dobro za konkurenco in v interesu potrošnikov […] Poleg tega bi bilo prevladujoče podjetje, če bi lahko od tega imeli na zahtevo korist tudi konkurenti, manj pripravljeno vlagati v učinkovito infrastrukturo“.

77.

Generalni pravobranilec F. G. Jacobs je v točki 62 svojih sklepnih predlogov navedel podobne preudarke v zvezi z zavrnitvijo podelitve licence za pravice intelektualne lastnine: „podelitev takih izključnih pravic za omejeno obdobje sama po sebi zajema tehtanje med interesom svobodne konkurence in interesom spodbujanja raziskav in razvoja ter ustvarjalnosti. Sodišče je torej pravilno presodilo, da ob neobstoju drugih dejavnikov zavrnitev podelitve licence sama po sebi ne pomeni zlorabe.“

78.

Tako je določitev višjega pravnega standarda za presojo, ali zavrnitev dajanja na voljo pomeni zlorabo, utemeljena tudi z gospodarskimi preudarki, katerih namen je ohraniti dolgoročne koristi konkurence v smislu naložb in ustvarjalnosti.

79.

Če povzamem, navedeno dvojno tehtanje, prvo med temeljnimi pravicami in svobodno konkurenco ter drugo med kratkoročnimi in dolgoročnimi koristmi konkurence, pojasnjuje razliko v naravi sankcioniranja pogojev sporazuma in sankcioniranja zavrnitve dajanja na voljo. Ta razlika v naravi je razlog, zakaj je v sodbi Bronner za presojo, ali zavrnitev dajanja na voljo pomeni zlorabo, določen višji pravni standard.

80.

Ena od trditev družb DT in ST v utemeljitev uporabe pogojev Bronner za zadevna ravnanja se osredotoča na pojem „implicitna zavrnitev dostopa“. Po mnenju družb DT in ST se sodna praksa Bronner ne uporablja samo v primeru izrecne zavrnitve dostopa, kot je Sodišče določilo v točki 37 sodbe Bronner, ampak tudi, če obstajajo nepravični pogodbeni pogoji, ki jih določi podjetje s prevladujočim položajem in bi dejansko pripeljali do enakega rezultata, torej implicitne zavrnitve dostopa.

81.

Razumem privlačnost pojma „implicitna zavrnitev dostopa“, ker lahko nekateri nepravični pogodbeni pogoji v nekaterih primerih izključijo sklenitev sporazuma. Vendar takoj poudarjam, da bi se z umetnim osredotočanjem na ta učinek nekaterih pogodbenih pogojev zanemaril širši okvir analize, na katerem temelji sodba Bronner, zlasti dvojnega tehtanja, na katerega sem pravkar opozoril.

82.

Strateški interes podjetja s prevladujočim položajem, v kakršnem sta družbi DT in ST, da na tak način utemelji pojem „implicitna zavrnitev“, je očiten. Kot sem pojasnil v točkah od 62 do 65 teh sklepnih predlogov, bi razširitev pogojev Bronner na druga ravnanja sočasno zmanjšala polni učinek člena 102 PDEU, zmanjšala pristojnosti Komisije in povečala manevrski prostor podjetij s prevladujočim položajem.

83.

Nasprotno pa težje razumem vztrajanje Komisije pri uporabi tega razlikovanja v navedeni obliki ali z drugačno terminologijo kot razlikovanje med kategorično in implicitno zavrnitvijo dostopa. Ko je bila Komisija na obravnavi večkrat vprašana o tem, je imela težave pri pojasnjevanju, zakaj zadevnih ravnanj ne bi bilo mogoče opredeliti kot „implicitna zavrnitev dostopa“.

84.

V resnici pa te težave izvirajo iz zavajajočega značaja pojma „implicitna zavrnitev dostopa“. Obseg tega pojma, ki nima nobene podpore niti v sodbi Bronner niti v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca F. G. Jacobsa v navedeni zadevi, je namreč elastičen in potencialno neomejen. Za ponazoritev, ali ni določitev nepravične cene implicitna zavrnitev dostopa?

85.

V skrajnem primeru bi se bilo mogoče vprašati, ali ni vsako ravnanje, ki pomeni zlorabo, na neki način implicitna zavrnitev dostopa, ker lahko vsako poslabšanje položaja, ki ga povzroči podjetje s prevladujočim položajem, morebitne stranke odvrne od uporabe blaga in storitev, ki jih ponuja.

86.

Vendar je treba ugotoviti, da Sodišče pogojev Bronner ali enakovrednega pravnega merila ni nikoli uporabilo za nepravične pogodbene pogoje. Ta neupoštevnost pogojev Bronner je še posebej očitna v zvezi s praksami oblikovanja cen, ki – če bi tak pojem obstajal – vsekakor pomenijo implicitno zavrnitev dostopa, ker so cene bistvene za konkurenčnost. Sodišče pa v sodni praksi o nepravičnih cenah, ki sega daleč v preteklost, ni uporabilo pravnega merila, enakovrednega pogojem Bronner ( 21 ).

87.

Sodišče tudi v novejšem času pogojev Bronner ni moglo uporabiti v dveh sodbah v zvezi z oblikovanjem cen s strani subjektov za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, kljub temu da je mogoče razumno domnevati, da so storitve teh subjektov nepogrešljive za nekatere dejavnosti na koncu prodajne verige ( 22 ). Sodišče je upoštevnost sodbe Bronner zavrnilo tudi v zvezi s cenovnimi škarjami, ki so posebna cenovna praksa, ki pomeni zlorabo, in sicer v sodbah TeliaSonera Sverige ( 23 ) ter Telefónica in Telefónica de España/Komisija ( 24 ).

88.

Skratka, Sodišče ni pogojev Bronner nikoli uporabilo za prakse oblikovanja cen, ki pomenijo zlorabo, kljub temu da bi te prakse vsekakor pomenile implicitno zavrnitev dostopa.

89.

Če bi se torej take prakse zdaj enačile z implicitno zavrnitvijo dostopa, bi se s tem spremenil velik del sodne prakse v zvezi z praksami, ki pomenijo zlorabo, pogoji Bronner pa bi postali del samega jedra člena 102 PDEU. Sodba Bronner bi postala načelo in ne več poseben primer, kar bi bilo v nasprotju s samim besedilom člena 102 PDEU, katerega področje uporabe ni omejeno na prakse, ki pomenijo zlorabo v zvezi z „nepogrešljivim“ blagom ali storitvami v smislu navedene sodbe.

90.

Zaradi omejitve obsega tega pojma „implicitne“ zavrnitve bi se nekaterim lahko zdelo primerno, da se ga omeji na najhujše zlorabe. Za ponazoritev, samo zelo nepravična cena bi bila opredeljena kot „implicitna zavrnitev dostopa“, ki bi povzročila uporabo pogojev Bronner, rahlo nepravične cene pa bi pomenile „zgolj“ zlorabo.

91.

Taka smer razmišljanja bi bila po mojem mnenju resna napaka. Omogočila bi precejšen vir za arbitrarnost v samem jedru konkurenčnega prava, pri katerem je pravna varnost za podjetja ključnega pomena. Razmejitev med implicitno zavrnitvijo dostopa in zgolj zlorabo je namreč lahko le arbitrarna ( 25 ).

92.

Poleg tega bi ta sprememba pri opredeljevanju najhujših zlorab kot „implicitne zavrnitve dostopa“ vodila v položaj, ki je vsaj paradoksalen. Zaradi nje bi se namreč pogoji Bronner uporabljali za najhujše zlorabe – opredeljene kot „implicitna zavrnitev dostopa“ – s tem pa bi bilo oteženo njihovo sankcioniranje. Z drugimi besedami, za najresnejše zlorabe (na primer za zelo nepravično ceno) bi veljala manj stroga pravna ureditev kot za manj resne zlorabe (na primer za rahlo nepravično ceno).

93.

Zato bi v nasprotju s trditvami pritožnic, povzetimi v točkah 48 in 49 teh sklepnih predlogov, ravno pojem „implicitna zavrnitev dostopa“ vodil do ugodnejšega obravnavanja najresnejših ravnanj.

94.

V zvezi s tem opozarjam, da teža ravnanja podjetja s prevladujočim položajem ni upoštevno merilo za presojo obstoja kršitve člena 102 PDEU, kot je pravilno ugotovila Komisija. Teža kršitve se ugotavlja šele v fazi določanja zneska globe v skladu s členom 23(3) Uredbe (ES) št. 1/2003 ( 26 ).

95.

Nenazadnje je razlog za obstoj pogojev Bronner, na katerega je bilo opozorjeno v točkah od 66 do 79 teh sklepnih predlogov, v razliki med naravo sankcioniranja pogojev sporazuma in sankcioniranja zavrnitve dajanja na voljo. Ob upoštevanju tega bistva po mojem mnenju ni nobenega dvoma, da se pogoji Bronner ne uporabljajo za nepravične pogodbene pogoje.

96.

Glede na navedeno je treba po mojem mnenju nujno zavrniti pojem „implicitna zavrnitev dostopa“ v okviru člena 102 PDEU, pa naj bo to v sodbi, ki bo izdana, ali v kakršnih koli drugih okoliščinah.

97.

Potem ko sem poudaril pomen te zadeve, namen pogojev Bronner in zavajajočo naravo pojma „implicitna zavrnitev dostopa“, moram preučiti še, ali zadevna ravnanja spadajo v primer, ki ga predvideva sodba Bronner in je povzet v točkah 56 in 57 teh sklepnih predlogov.

98.

Gre za primer, ko prevladujoče podjetje zavrača dajanje na voljo infrastrukture v svoji lasti enemu ali več konkurenčnim podjetjem.

99.

Zadevne prakse, opisane v točki 37 teh sklepnih predlogov, pa ne spadajo v ta primer, kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točkah 98 in 99 sodbe DT ter v točkah 118 in 119 sodbe ST.

100.

Družba ST namreč razvezanega dostopa do krajevne zanke v njeni lasti ni zavrnila, ampak je podjetjem, ki so želela imeti dostop do nje, naložila nepravične pogoje, kot je pravilno poudarila Komisija.

101.

V zvezi s tem ni pomembno, da je bila družba ST zaradi regulativnih obveznosti prisiljena omogočiti dostop do krajevne zanke. Ugotovitev bi bila enaka, če bi se družba ST svobodno odločila za to, da omogoči dostop do krajevne zanke. Za izključitev upoštevnosti sodbe Bronner je pomembno samo to, da družba ST ni zavrnila dostopa do infrastrukture v svoji lasti.

102.

To razlago v nasprotju s trditvami družb DT in ST potrjuje sodba TeliaSonera Sverige ( 27 ), kot je Splošno sodišče pravilno ugotovilo v točkah od 106 do 110 sodbe DT in točkah od 123 do 127 sodbe ST.

103.

Sodišče je v točki 55 sodbe TeliaSonera Sverige ( 28 ) v bistvu opozorilo, da se pogoji Bronner, zlasti zahteva po nujnosti, ne uporabljajo za presojo, ali ravnanje, ki zajema opravljanje storitev ali prodajo proizvodov, za katero veljajo neugodni pogoji ali pogoji, ki kupcu morda ne bi bili zanimivi, pomeni zlorabo.

104.

Poleg tega je Sodišče v točki 58 te sodbe navedlo, da bi razširitev obsega sodbe Bronner na vsako ravnanje prevladujočega podjetja v zvezi z njegovimi poslovnimi pogoji pomenila, da bi se „zahtevalo, da so vedno izpolnjeni pogoji [Bronner], kar bi neupravičeno zmanjšalo polni učinek člena 102 PDEU“.

105.

Zato Sodišče v navedeni zadevi ni upoštevalo mnenja generalnega pravobranilca J. Mazáka. Ta je namreč zagovarjal teorijo zavrnitve implicitne dobave in s tem povezano obveznost preverjanja nepogrešljivosti vložkov v skladu s trditvami družbe TeliaSonera Sverige, ki jo je Sodišče nazadnje upravičeno zavrnilo ( 29 ).

106.

Podobno je Sodišče v točki 96 sodbe Telefónica in Telefónica de España/Komisija ( 30 ) opozorilo, da so cenovne škarje samostojna oblika zlorabe, ki se razlikuje od zavrnitve dobave in za katero se pogoji Bronner ne uporabljajo.

107.

Z navedenima sodbama je bil torej potrjen omejen obseg sodbe Bronner, ki v normativni krajini člena 102 PDEU pomeni poseben primer.

108.

Po tem pojasnilu je treba kot neutemeljene zavrniti očitke družb DT in ST v zvezi s tem, da se sodbi DT in ST sklicujeta na sodbi Deutsche Telekom/Komisija ( 31 ) in Post Danmark ( 32 ) ter na sodbo Splošnega sodišča Clearstream/Komisija ( 33 ). S temi trditvami se namreč graja sklepanje, na podlagi katerega je Splošno sodišče izključilo upoštevnost sodbe Bronner v okoliščinah obravnavanih zadev. Kot sem pravkar pojasnil, pa Splošno sodišče v zvezi s tem ni napačno uporabilo prava.

109.

Nazadnje bom obravnaval še zadnjo trditev družb DT in ST, ki je povzeta v točkah od 41 do 44 teh sklepnih predlogov. Ta trditev se nanaša zlasti na točko 101 sodbe DT in točko 121 sodbe ST, v katerih je naslednja enaka navedba:

„Ker je bila v upoštevnem regulativnem okviru jasno priznana potreba po dostopu do krajevne zanke družbe [ST], da se omogoči nastanek in razvoj učinkovite konkurence na slovaškem trgu širokopasovnih internetnih storitev, se torej od Komisije ni zahteval dokaz, da je tak dostop res nepogrešljiv v smislu zadnjega pogoja, določenega v točki 41 sodbe [Bronner].“

110.

Družbi DT in ST menita, da je Splošno sodišče napačno kot enakovredni obravnavalo na eni strani ex ante analizo nepogrešljivosti, ki jo je nacionalni regulativni organ opravil v okviru regulativnega okvira, in na drugi strani ex post analizo nepogrešljivosti, ki jo mora Komisija opraviti na podlagi člena 102 PDEU, kot se razlaga v sodbi Bronner.

111.

Brez težav priznam, da je ti vrsti analize, kot trdita družbi DT in ST, težko enačiti. Vendar je njuna utemeljitev brezpredmetna, ker izhaja iz napačnega razumevanja izpodbijanih sodb.

112.

Splošno sodišče namreč v nasprotju s trditvami družb DT in ST teh dveh vrst analize ni enačilo, ampak je pravilno presodilo, da se pogoji Bronner v okoliščinah obravnavanih zadev ne uporabljajo.

113.

To na eni strani izhaja iz zgoraj povzetega besedila točke 101 sodbe DT in točke 121 sodbe ST, v katerem ti vrsti analize nista enakovredni. Na drugi strani sta navedeni točki del širšega sklepanja iz točk od 97 do 105 sodbe DT in točk od 117 do 122 sodbe ST, na podlagi katerega je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da se pogoji Bronner v teh okoliščinah preprosto ne uporabljajo.

114.

Splošno sodišče s tem ni napačno uporabilo prava. Kot sem opozoril v točki 101 teh sklepnih predlogov, je odločilni element za neupoštevnost sodbe Bronner ta, da družba ST ni zavrnila dostopa do infrastrukture v svoji lasti.

115.

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 97 sodbe DT in točki 117 sodbe ST pravilno opozorilo, da so predpisi s področja telekomunikacij, ker opredeljujejo pravni okvir, ki se uporablja zanj, in ker s tem prispevajo k določitvi pogojev konkurence, v katerih podjetje opravlja svoje dejavnosti na zadevnih trgih, upošteven dejavnik za uporabo člena 102 PDEU za ravnanje tega podjetja, bodisi za opredelitev zadevnih trgov, za presojo, ali tako ravnanje pomeni zlorabo, ali za določanje zneska glob ( 34 ).

116.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je pravni okvir družbi ST nalagal obveznost dostopa, kot je Splošno sodišče navedlo v točkah 99 in 100 sodbe DT ter točkah 119 in 120 sodbe ST.

117.

Iz navedenega izhaja, da je treba prvi pritožbeni razlog družbe DT in prvi pritožbeni razlog družbe ST zavrniti kot neutemeljena.

118.

Družba DT v okviru drugega pritožbenega razloga trdi, da je bilo v sodbi DT napačno uporabljeno pravo pri uporabi načela, v skladu s katerim bi morala matična družba dejansko odločilno vplivati na hčerinsko družbo. Družba DT namreč navaja, da je Splošno sodišče v točki 230 sodbe DT pravilno opozorilo na to načelo, vendar naj bi pri uporabi navedenega načela storilo dve vrsti napak.

119.

Družba DT v okviru prvega dela drugega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno presodilo, da je mogoče dejstva, iz katerih izhaja možnost odločilnega vplivanja, uporabiti tudi kot indice za dejansko odločilno vplivanje.

120.

Družba DT meni, da dejstev, iz katerih izhaja le možnost odločilnega vplivanja, ni mogoče uporabiti za dokazovanje dejanskega odločilnega vplivanja. Z vsakršno drugačno razlago bi se zabrisala razlika med možnostjo izvajanja in dejanskim izvajanjem, kar bi vodilo v nezakonito razširitev domneve, ki velja za hčerinske družbe v 100‑odstotni lasti ( 35 ).

121.

Po mnenju družbe DT je Splošno sodišče to napako storilo na več mestih sodbe DT, ker je menilo, da indici, ki dokazujejo zgolj možnost odločilnega vplivanja, dokazujejo dejansko izvajanje takega vpliva:

122.

Družba DT v okviru drugega dela drugega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče pri pravni opredelitvi dejstev, na katera se je oprla Komisija, napačno uporabilo načelo, v skladu s katerim je treba odločilen vpliv dejansko izvajati.

123.

Splošno sodišče naj bi tako v točkah 262, 273, 274 in 278 izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj dejanskega izvajanja odločilnega vpliva zgolj na podlagi možnosti takega izvajanja, pri čemer ni ločeno obravnavalo obstoja navedenega dejanskega izvajanja.

124.

Uvodoma naj spomnim, da je samo Splošno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja ter načeloma za presojo dokazov, ki jih je sprejelo za utemeljitev dejanskega stanja. Ta presoja torej razen v primeru izkrivljanja teh elementov ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča ( 36 ).

125.

V obravnavanem primeru družba DT ni zatrjevala izkrivljanja dokazov, ki jih je obravnavalo Splošno sodišče. Zato Sodišče, ki odloča v fazi pritožbe, ni pristojno za ponoven preizkus dokazne vrednosti dejanskih indicev, ki jih je družba DT navedla v okviru drugega pritožbenega razloga.

126.

Zaradi natančne opredelitve obsega trditev družbe DT menim, da jih je koristno umestiti v okvir sodne prakse Sodišča v zvezi s pripisovanjem odgovornosti matični družbi za ravnanje hčerinske družbe, saj je udeležba te matične družbe v kapitalu hčerinske družbe premajhna, da bi bila zajeta z domnevo „Akzo Nobel“ ( 37 ). V obdobju, ki je upoštevno za obravnavani zadevi, je imela družba DT namreč v lasti 51 % kapitala družbe ST ( 38 ).

127.

V skladu z ustaljeno sodno prakso pojem „podjetje“ označuje vsak subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, neodvisno od pravnega statusa tega subjekta in njegovega načina financiranja. V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, prvič, da je treba pojem „podjetje“ v tem kontekstu razumeti, kot da označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb, in drugič, da mora tak gospodarski subjekt, če krši pravila o konkurenci, po načelu osebne odgovornosti za to kršitev odgovarjati sam ( 39 ).

128.

Tako je ravnanje hčerinske družbe mogoče pripisati matični družbi predvsem zato, ker čeprav je drug pravni subjekt, ta hčerinska družba na trgu ne ravna samostojno, temveč sledi smernicam matične družbe, zlasti glede poslovnih, organizacijskih in pravnih povezav ( 40 ).

129.

V takem primeru sta namreč matična družba in njena hčerinska družba del iste gospodarske enote in zato sestavljata eno samo podjetje v smislu zgoraj navedene sodne prakse. Dejstvo, da matična družba in njena hčerinska družba tvorita samo eno podjetje, tako Komisiji omogoča, da sklep, s katerim naloži plačilo glob, naslovi na matično družbo, ne da bi bilo treba dokazati osebno vpletenost te družbe v kršitev ( 41 ).

130.

Sodišče je v okviru tega pojmovanja konkurenčnega prava v povezavi z gospodarskim pojmom „podjetje“ pojasnilo, da je treba za ugotovitev, ali lahko matična družba odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe na trgu, upoštevati vse upoštevne elemente v zvezi z gospodarskimi, organizacijskimi in pravnimi povezavami med hčerinsko družbo in matično družbo, in s tem upoštevati gospodarsko stvarnost ( 42 ).

131.

Sodišče je v zvezi s tem dodalo, da se Komisija ne more opreti zgolj na to, da ima obvladujoča družba možnost odločilno vplivati na ravnanje odvisne družbe, ampak mora hkrati preveriti, ali se je ta vpliv dejansko izvajal ( 43 ).

132.

Z drugimi besedami, Komisija mora na podlagi vseh dejstev, med katerimi je zlasti morebitno vodstveno pooblastilo enega od teh subjektov v razmerju do drugega subjekta, dokazati, da matična družba dejansko odločilno vpliva na svojo hčerinsko družbo ( 44 ).

133.

Sodišče je v zvezi z načinom dokazovanja pojasnilo, da je mogoče o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva sklepati na podlagi skupka ujemajočih se elementov, čeprav nobeden od teh elementov, obravnavan ločeno, ne zadostuje za ugotovitev takega vpliva ( 45 ).

134.

Prav v to fazo pa spadajo trditve, ki jih je družba DT navedla v okviru drugega pritožbenega razloga.

135.

Družba DT trdi, da je Splošno sodišče napačno presodilo, da je mogoče dejstva, iz katerih izhaja zgolj možnost izvajanja odločilnega vpliva, uporabiti tudi kot indice za dejansko izvajanje tega odločilnega vpliva.

136.

Z drugimi besedami, družba DT želi izključiti celotno kategorijo dejanskih indicev, in sicer tistih, iz katerih izhaja možnost izvajanja odločilnega vpliva, ker lahko Komisija dokaze uporabi za dokazovanje dejanskega izvajanja takega vpliva.

137.

Menim, da ta trditev ni utemeljena iz vsaj treh razlogov.

138.

Prvič, taka omejitev nikakor ne izhaja iz sodne prakse Sodišča v zvezi s pripisljivostjo ravnanja hčerinske družbe matični družbi, ki sem jo povzel zgoraj.

139.

Natančneje, iz navedene sodne prakse izrecno izhaja, da je mogoče o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva sklepati iz skupka ujemajočih se elementov, čeprav nobeden od teh elementov, če se jih obravnava ločeno, ne zadostuje za ugotovitev obstoja takega vpliva ( 46 ). Sodišče v zvezi s tem ni določilo nobene omejitve niti merila glede tega, katere ujemajoče se elemente lahko Komisija uporabi.

140.

Drugič, ne vidim nobenega logičnega razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče izključiti, da bi lahko isti dejanski indic hkrati prispeval k dokazovanju možnosti odločilnega vpliva na eni strani in dejanskega izvajanja tega vpliva na drugi strani.

141.

Seveda mora biti sklop indicev, ki dokazujejo dejansko izvajanje, podrobnejši in trdnejši kot sklop indicev, ki dokazujejo zgolj možnost. Isti dejanski indic pa je povsem mogoče uporabiti v obeh primerih.

142.

Tretjič, po mojem mnenju bi argumentacija družbe DT v praksi privedla do tega, da bi Komisija kot dejanske elemente lahko uporabila zgolj „flagrantne“ dokaze ( 47 ), kot je na primer pisno sporočilo z navodilom matične družbe, naj hčerinska družba spremeni svojo cenovno politiko.

143.

Komisija pa ima le redko na voljo take očitne dokaze. Za zagotovitev učinkovitosti ukrepanja Komisije na področju konkurence je torej nujno, da se lahko ta opre na vse dejanske indice, ne glede na to, kakšni so, pri čemer mora sklop teh dejanskih indicev, če se upoštevajo skupaj, dokazovati dejansko izvajanje odločilnega vpliva.

144.

Kot je poudarila Komisija bi bila uporabnost nekaterih dejstev in indicev, če bi sledili sklepanju družbe DT, odvisna od formalnih meril, ki niso prilagojena gospodarski stvarnosti podjetij.

145.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je premisa, na kateri temelji drugi pritožbeni razlog družbe DT, napačna, zato je treba ta pritožbeni razlog zavrniti v celoti.

146.

Družba DT v okviru tretjega pritožbenega razloga trdi, da je bilo v sodbi DT napačno uporabljeno pravo glede uporabe načela, v skladu s katerim mora hčerinska družba v glavnem upoštevati navodila matične družbe.

147.

Po mnenju družbe DT iz ustaljene sodne prakse od sodbe Imperial Chemical Industries/Komisija ( 48 ) naprej izhaja, da je odgovornost matične družbe za ravnanje hčerinske družbe odvisna od izpolnitve štirih kumulativnih pogojev:

148.

Četrti pogoj, torej da hčerinska družba v glavnem sledi navodilom matične družbe, naj bi bil namenjen preverjanju upoštevnosti odločilnega vpliva matične družbe.

149.

Po mnenju družbe DT je Splošno sodišče v zvezi s tem zgolj ugotovilo, prvič, da določena samostojnost hčerinske družbe ni nezdružljiva s pripadnostjo te hčerinske družbe isti gospodarski enoti kot njena matična družba (točka 470 sodbe DT), in drugič, da je splošno strategijo družbe ST na trgu opredeljevala družba DT (točka 471 sodbe DT).

150.

V zvezi s to drugo ugotovitvijo družba DT pojasnjuje, da ni podprta s točkami od 237 do 464 sodbe DT, na katere se je sklicevalo Splošno sodišče v točki 471 navedene sodbe. Po mnenju družbe DT je Splošno sodišče v navedenih točkah naštelo več indicev, da je družba DT odločilno vplivala na družbo ST, ni pa ugotovilo obstoja konkretnih navodil, ki bi jih družba DT dala družbi ST.

151.

Zato Splošno sodišče a fortiori ni moglo ugotoviti, da je družba ST „v glavnem“ sledila navodilom družbe DT. Družba DT dodaja, da je sodba DT v zvezi s tem pomanjkljivo obrazložena.

152.

Za tretji pritožbeni razlog družbe DT je značilna enaka nepopravljiva napaka kot za prvi in drugi pritožbeni razlog, in sicer napačna premisa.

153.

Sodišče namreč v nasprotju z zatrjevanjem družbe DT nikoli ni presodilo, da je odgovornost matične družbe za ravnanje hčerinske družbe odvisna od izpolnitve štirih pogojev, navedenih v točki 147 teh sklepnih predlogov.

154.

V zvezi s tem dejansko obstaja eno samo upoštevno merilo, in sicer obstoj gospodarske enote, z drugimi besedami podjetja, ki ga tvorita matična in hčerinska družba, kot pravilno navaja Komisija. Samo v tem primeru sme Komisija ravnanje hčerinske družbe pripisati matični družbi ali, z drugimi besedami, „spregledati pravno osebnost“ pri različnih pravnih strukturah zaradi povečanja učinkovitosti konkurenčnega prava ( 49 ).

155.

Status štirih pogojev, ki jih navaja družba DT, je treba presojati v skladu z navedenimi načeli.

156.

Po mojem mnenju je Sodišče v tej fazi razvoja svoje sodne prakse opredelilo dve možnosti dokazovanja, ki Komisiji omogočata, da konkretno dokaže obstoj gospodarske enote med matično in hčerinsko družbo:

157.

Argumentacija družbe DT v bistvu pomeni združitev teh dveh dokaznih sredstev, s tem da od Komisije zahteva predložitev dvojnega dokaza: hkrati bi morala dokazati dejansko izvajanje odločilnega vpliva matične družbe in obstoj navodil, ki jim hčerinska družba v glavnem sledi.

158.

Po mojem mnenju je ta argumentacija nedvomno povsem neutemeljena tako z vidika sodne prakse kot logike.

159.

Glede sodne prakse iz nobene sodbe Sodišča ne izhaja, da bi morala Komisija predložiti tak dvojni dokaz.

160.

Z vidika logike pa imata ti dokazni sredstvi enak namen, in sicer dokazati obstoj gospodarske enote (ali podjetja), ki jo tvorita matična in hčerinska družba. Zato bi bilo od Komisije odveč zahtevati, naj ti sredstvi upošteva hkrati. Kot je pojasnila Komisija, je treba ti dokazni sredstvi obravnavati kot enakovredni.

161.

Splošno sodišče je v točki 471 sodbe DT poudarilo, da je Komisija ob upoštevanju elementov iz točk od 237 do 464 navedene sodbe, ki dokazujejo odločilen vpliv, ki ga družba DT dejansko izvaja nad družbo ST, pravilno ugotovila, da ta pravna subjekta tvorita eno samo gospodarsko enoto.

162.

Zato Splošno sodišče v nasprotju s trditvami družbe DT ni napačno uporabilo prava z razsodbo, da Komisiji ni bilo treba dokazati tudi, da je družba ST v glavnem sledila navodilom družbe DT.

163.

Naj še pojasnim, da mora obrazložitev sodbe v skladu z zahtevami iz ustaljene sodne prakse ( 52 ) jasno in nedvoumno izražati sklepanje Splošnega sodišča, tako da se lahko zainteresirane stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe, Sodišče pa opravi sodni nadzor.

164.

Iz točk od 237 do 473 sodbe DT pa dejansko jasno, nedvoumno in podrobno izhajajo razlogi, zaradi katerih je Splošno sodišče menilo, da družbi DT in ST tvorita eno samo gospodarsko enoto.

165.

Na podlagi zgoraj navedenega je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti v celoti.

166.

Na podlagi navedenega in brez poseganja v utemeljenost drugih pritožbenih razlogov Sodišču predlagam, naj zavrne prve tri pritožbene razloge, ki jih je družba Deutsche Telekom AG navedla v zadevi C‑152/19 P, in prvi pritožbeni razlog, ki ga je družba Slovak Telekom, a.s. navedla v zadevi C‑165/19 P.