1.

V obravnavani zadevi je tožena stranka preživninski upravičenec s prebivališčem na Poljskem. Poljska sodišča so ji izdala sodno odločbo, s katero so določene preživninske obveznosti njenega očeta (tožeča stranka), ki prebiva v Nemčiji. Po razglasitvi izvršljivosti poljske odločbe o preživnini v Nemčiji si tožena stranka zdaj prizadeva za izvršitev te odločbe v navedeni državi članici. Tožeča stranka nasprotuje izvršitvi odločbe z utemeljitvijo, da so bile njene plačilne obveznosti pretežno izpolnjene. Zatrjuje, da je preživnino plačevala sama, poleg tega pa da je tožena stranka od poljskega preživninskega sklada v njenem imenu prejemala plačila.

2.

Obravnavana zadeva se nanaša na zahtevo za ustavitev izvršilnega postopka zaradi poplačila dolga, to zahtevo pa je pred nemškimi sodišči vložila tožeča stranka. Ključno vprašanje, postavljeno v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe, je, ali so nemška sodišča pristojna za odločanje o navedeni zahtevi na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah ( 2 ).

3.

V skladu s členom 1(1) Uredbe št. 4/2009 se „[t]a uredba [...] uporablja za preživninske obveznosti, ki izhajajo iz družinskih razmerij, starševstva, zakonske zveze ali svaštva“.

4.

V skladu s členom 2(1) Uredbe št. 4/2009 v tej uredbi „pojem ‚sodna odločba‘ pomeni sodno odločbo v preživninskih zadevah, ki jo izda sodišče države članice, ne glede na to, kako je sodna odločba poimenovana, na primer sklep, sodba, odredba ali sklep o izvršitvi ali tudi sklep sodnega uradnika o odmeri stroškov sodnega postopka [...]“.

5.

Člen 3 Uredbe št. 4/2009 določa, da ima „[v] državah članicah [...] sodno pristojnost v preživninskih zadevah:

[…]“.

6.

Člen 8 Uredbe št. 4/2009, naslovljen „Omejitev pristojnosti“, v odstavku 1 določa: „Če je sodna odločba izdana v državi članici ali državi pogodbenici Haaške konvencije iz leta 2007, v kateri ima upravičenec običajno prebivališče, zavezanec ne more sprožiti postopka za spremembo odločbe ali izdajo nove odločbe v nobeni drugi državi članici, dokler ima upravičenec običajno prebivališče v državi, v kateri je bila sodna odločba izdana.“

7.

Poglavje IV Uredbe št. 4/2009 se nanaša na „priznavanje, izvršljivost in izvrševanje sodnih odločb“. To poglavje ima tri oddelke: oddelek 1 se uporablja za sodne odločbe, izdane v državi članici, ki jo zavezuje Haaški protokol iz leta 2007 (členi od 17 do 22), ( 3 ) oddelek 2 se uporablja za sodne odločbe, izdane v državi članici, ki je Haaški protokol iz leta 2007 ne zavezuje (členi od 23 do 38), oddelek 3 pa vsebuje skupne določbe (členi od 39 do 43).

8.

Člen 21 Uredbe št. 4/2009, naslovljen „Zavrnitev ali prekinitev izvršitve“, ki je v zgoraj omenjenem oddelku 1, določa:

„1.   Razlogi za zavrnitev ali prekinitev izvršitve v skladu s pravom države članice izvršitve se upoštevajo, če niso nezdružljivi z uporabo odstavkov 2 in 3.

2.   Na zahtevo zavezanca pristojni organ v državi članici izvršitve zavrne – v celoti ali delno – izvršitev odločbe sodišča izvora, če je pravica izvršitve odločbe sodišča izvora zastarala, bodisi po pravu države članice izvora ali po pravu države članice izvršitve, glede na to, katero od njiju določa daljši rok za zastaranje.

Nadalje lahko pristojni organ v državi članici izvršitve na zahtevo zavezanca v celoti ali delno zavrne izvršitev odločbe sodišča izvora, če je ta nezdružljiva z odločbo, izdano v državi članici izvršitve, ali z odločbo, izdano v drugi državi članici ali tretji državi, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za priznanje v državi članici izvršitve.

Odločba, ki spreminja predhodno preživninsko odločbo na podlagi spremenjenih okoliščin, ne velja za nezdružljivo odločbo v smislu drugega pododstavka.

[…]“

9.

Člen 41(1) Uredbe št. 4/2009 določa: „Ob upoštevanju določb te uredbe postopek izvršitve sodnih odločb, izdanih v drugi državi članici, ureja pravo države članice izvršitve. Sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v državi članici izvršitve, se izvrši pod enakimi pogoji kot sodna odločba, izdana v tej državi članici izvršitve.“

10.

Člen 42 Uredbe št. 4/2009 določa: „Sodne odločbe, izdane v državi članici, v nobenem primeru ni dovoljeno preverjati glede vsebine v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, izvršljivost ali izvršitev.“

11.

Člen 75 Uredbe št. 4/2009 vsebuje prehodne določbe. V njem je določeno:

„1.   Ta uredba se s pridržkom odstavkov 2 in 3 uporablja samo za postopke, začete po datumu začetka uporabe te uredbe, za sodne poravnave, potrjene ali sklenjene po tem datumu, in za javne listine, ki so bile po tem datumu uradno sestavljene ali evidentirane.

2.   Oddelka 2 in 3 poglavja IV se uporabljata:

[...]

[Uredba (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 4 )] še naprej velja za postopke priznanja in izvršitve, ki že potekajo na dan, ko se ta uredba začne uporabljati.

[…]“

12.

Uvodna izjava 10 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 5 ) določa:

13.

Člen 1(2) Uredbe št. 1215/2012 določa:

„Ta uredba se ne uporablja za:

[...]

[…].“

14.

Člen 24 Uredbe št. 1215/2012, ki je del oddelka 6 poglavja II in ureja „izključno pristojnost“, določa, da so „[n]e glede na stalno prebivališče strank [...] izključno pristojna naslednja sodišča države članice:

[...]

15.

V skladu s členom 66 Gesetz zur Geltendmachung von Unterhaltsansprüchen mit ausländischen Staaten ali Auslandsunterhaltsgesetz (zakon o uveljavljanju preživninskih zahtevkov v razmerju do tujih držav; v nadaljevanju: AUG) ( 6 ):

„(1)   Če je odločba tujega organa izvršljiva v skladu z [Uredbo št. 4/2009] brez postopka eksekvature ali če je razglašena za izvršljivo v skladu z navedeno uredbo [...], lahko dolžnik vloži ugovore zoper zahtevek v postopku v skladu s členom 120(1) [Gesetz über das Verfahren in Familiensachen und in den Angelegenheiten der freiwilligen Gerichtsbarkeit (zakon o postopku v družinskih in nepravdnih zadevah; v nadaljevanju: FamFG)] v povezavi s členom 767 [Zivilprozessordnung (nemški zakon o civilnem postopku; v nadaljevanju: ZPO)]. Če je odločba dejansko sodna odločba, se to uporablja le v obsegu, v katerem razlogi, na katerih temeljijo ugovori, niso nastali pred izdajo odločbe.

(2)   Če je izvršitev sodne odločbe dopuščena v skladu z eno od konvencij, navedenih v členu 1(1), prvi stavek, številka 2, lahko dolžnik vloži ugovore zoper zahtevek v postopku v skladu s členom 120(1) [FamFG] v povezavi s členom 767 [ZPO] le, če razlogi, na katerih temeljijo ugovori, niso nastali:

(3)   Zahtevek v skladu s členom 120(1) [FamFG] v povezavi s členom 767 [ZPO] se vloži pri tistem sodišču, ki je odločilo o zahtevku za izdajo naloga za izvršbo. V primerih, ki spadajo v pododstavek 1, se pristojnost določi v skladu s členom 35(1) in (2).“

16.

Člen 767 ZPO določa:

„(1)   Dolžniki morajo ugovore, ki se nanašajo na zahtevek, ugotovljen s sodbo, vložiti s tožbo pri prvostopenjskem sodišču, ki obravnava zadevo.

(2)   Take ugovore, podane s tožbo, je dopustno vložiti le, če razlogi, na katerih temeljijo, niso nastali pred zaključkom ustne obravnave, ki je bila v skladu z določbami tega zakona zadnja priložnost za uveljavljanje ugovorov, in jih torej ni mogoče več uveljavljati.

(3)   Dolžnik, ki mora vložiti tožbo, mora uveljavljati vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal v času vložitve tožbe.“

17.

Člen 120(1) FamFG določa:

„Izvršba v zadevah v zvezi z zakonskimi in družinskimi spori poteka v skladu z določbami [ZPO], ki se nanašajo na izvršitev sodne odločbe.“

18.

Tožeča stranka v obravnavani zadevi prebiva v Nemčiji. Je oče vzdrževanega otroka s prebivališčem na Poljskem.

19.

S sodbo okrajnega sodišča v Krakovu z dne 26. maja 2009 je bilo tožeči stranki naloženo, da svoji hčeri od 1. septembra 2008 plačuje mesečno preživnino v višini 500,00 poljskih zlotov (PLN), retroaktivno za obdobje od 19. junija 2008 do 31. avgusta 2008 pa mesečno preživnino v višini 430,00 PLN (v nadaljevanju: poljska preživninska odločba).

20.

Tožena stranka je 20. julija 2016 pri predložitvenem sodišču, Amtsgericht Köln (okrajno sodišče v Kölnu, Nemčija), vložila zahtevek, s katerim je v skladu z Uredbo št. 4/2009 zahtevala priznanje poljske preživninske odločbe in razglasitev njene izvršljivosti v Nemčiji.

21.

S sklepom z dne 27. julija 2016 je predložitveno sodišče v skladu s členom 23 in naslednjimi ter členom 75(2) Uredbe št. 4/2009 odločilo, da mora biti v zvezi s poljsko preživninsko odločbo izdan nalog za izvršbo. Na podlagi navedenega sklepa tožena stranka zahteva izvršbo poljske preživninske odločbe zoper tožečo stranko v Nemčiji.

22.

S tožbo, vloženo 5. aprila 2018 pri predložitvenem sodišču, tožeča stranka nasprotuje izvršbi preživninske odločbe. Po navedbah tožeče stranke je preživninska terjatev tožene stranke, na katero se nanaša poljska preživninska odločba, že poplačana. Tožeča stranka navaja, da je namreč sama v letih od 2008 do vključno 2010 plačala preživnine v skupnem znesku 6.640,05 PLN, poleg tega je tožena stranka od decembra 2010 od poljskega preživninskega sklada prejemala mesečna plačila v višini 500,00 PLN. Tožeča stranka pojasnjuje, da je bila v stiku s preživninskim skladom in da je v skladu s svojimi plačilnimi zmožnostmi povrnila zneske, ki jih je tožena stranka prejela od navedenega sklada. Po navedbah tožeče stranke je bila preživninska terjatev tožene stranke s tem pretežno izpolnjena.

23.

Predložitveno sodišče pojasnjuje svoje stališče, da je treba zahtevo za ustavitev izvršilnega postopka šteti za preživninsko zadevo v smislu Uredbe št. 4/2009. Toda navedeno sodišče meni, da v skladu z navedeno uredbo ni pristojno za odločanje. To pa zato, ker pogoji iz člena 3 navedene uredbe niso izpolnjeni. Kljub temu predložitveno sodišče meni, da se na podlagi člena 10 Uredbe št. 4/2009 po uradni dolžnosti ne more izreči za nepristojno, ker zahteve za ustavitev izvršilnega postopka v nasprotju s postopki za spremembo preživninske odločbe v skladu s členom 8 navedene uredbe izrecno ne urejata niti Uredba št. 4/2009 niti Uredba št. 1215/2012.

24.

V teh okoliščinah je Amtsgericht Köln (okrajno sodišče v Kölnu) postopek prekinilo in predložilo vprašanji za predhodno odločanje:

25.

Pisna stališča so predložile tožena stranka, nemška, poljska in portugalska vlada ter Evropska komisija. Na obravnavi 27. novembra 2019 so ustna stališča podale tožeča stranka, nemška in poljska vlada ter Evropska komisija.

26.

Struktura teh sklepnih predlogov je naslednja. Prvič, podal bom nekaj uvodnih pojasnil o področju uporabe in pomenu obeh vprašanj, predloženih sodišču (A). Drugič, opredelil bom upoštevni pravni okvir za okoliščine obravnavane zadeve. V ta namen se bom osredotočil na vprašanje, ali se Uredba št. 4/2009 uporablja na stopnji izvrševanja preživninskih odločb in kaj je mogoče iz te uredbe sklepati glede pristojnosti za odločanje v zadevah, povezanih z izvršitvijo (B). Na koncu bom načel posebno vprašanje o tem, ali je zahteva za ustavitev izvršilnega postopka zaradi poplačila dolga del izvršilnega postopka, tako da so pristojna sodišča države članice, v kateri se zahteva izvršitev (C).

27.

Cilj obeh vprašanj, ki ju je postavilo predložitveno sodišče v obravnavani zadevi in ju je po mojem mnenju najbolje obravnavati skupaj, je v bistvu ugotoviti, ali je navedeno sodišče pristojno za odločanje o zahtevi za ustavitev izvršilnega postopka na podlagi poljske preživninske odločbe v Nemčiji. Toda vprašanji nista postavljeni v tem smislu. Predložitveno sodišče sprašuje, prvič, ali je treba zahtevo za ustavitev izvršilnega postopka šteti za preživninsko zadevo za namene Uredbe št. 4/2009. Drugič, le če je odgovor na navedeno vprašanje nikalen, predložitveno sodišče sprašuje, ali je zahteva za ustavitev izvršilnega postopka zajeta v pojmu postopka, ki se nanaša na izvrševanje sodnih odločb v smislu člena 24(5) Uredbe št. 1215/2012.

28.

Način, kako je oblikovano prvo vprašanje, temelji na naslednji domnevi. Predložitveno sodišče se nagiba k stališču, da če bi Sodišče ugotovilo, da je treba zahtevo za ustavitev izvršilnega postopka šteti za preživninsko zadevo za namene Uredbe št. 4/2009, bi to pomenilo, da predložitveno sodišče ni pristojno za odločanje. To pa zato, ker predložitveno sodišče meni, da bi morala biti v takem primeru izpolnjena splošna merila za določitev pristojnosti v preživninskih zadevah, kot je določeno v členu 3 Uredbe št. 4/2009, vključno z zahtevo za ustavitev izvršilnega postopka, kar pa ne velja v postopku v glavni stvari. Poleg tega predložitveno sodišče meni, da bi sodišča na Poljskem tako veliko lažje obravnavala trditev tožeče stranke, da je izpolnila svoje obveznosti v skladu s členom 3(a) in (b) Uredbe št. 4/2009. Zato predložitveno sodišče z drugim vprašanjem – vendar le, če je odgovor Sodišča na prvo vprašanje nikalen – sprašuje, ali je mogoče njegovo pristojnost utemeljiti s členom 24(5) Uredbe št. 1215/2012.

29.

Skratka, zdi se, da predložitveno sodišče razume, da gre za dve medsebojno izključujoči se možnosti. Če bi se uporabljala Uredba št. 4/2009, bi to pomenilo, da predložitveno sodišče ni pristojno za odločanje na podlagi člena 3 navedene uredbe. Le če Uredbe št. 4/2009 ne bi bilo mogoče uporabiti, bi bilo mogoče pristojnost utemeljiti s členom 24(5) Uredbe št. 1215/2012, v skladu s katerim so sodišča držav članic, v katerih se zahteva izvršitev, pristojna za odločanje v postopkih, ki se nanašajo na tako izvršitev.

30.

Menim, da razlogovanje, opisano v predhodni točki, temelji na nepravilni domnevi. Kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju, uporaba Uredbe št. 4/2009 dejansko ne pomeni, da predložitveno sodišče ni pristojno za odločanje. Da bi lahko predložitvenemu sodišču podali koristen odgovor, menim, da je treba najprej opredeliti, ali se Uredba št. 4/2009 uporablja na stopnji izvrševanja preživninskih odločb in kaj je mogoče sklepati na podlagi navedene uredbe glede pristojnosti na navedeni stopnji. Navedeno analizo bom izvedel v naslednjem oddelku teh sklepnih predlogov (B). Po ugotovitvi, da se Uredba št. 4/2009 uporablja na stopnji izvršitve in da je v sistemu navedene uredbe vključeno, da so pristojna sodišča držav članic, v katerih se zahteva izvršitev, bom analiziral specifično vprašanje, na katerem temelji obravnavana zadeva, ki se nanaša na pristojnost za odločanje o zahtevi za ustavitev izvršilnega postopka na podlagi poplačila dolga (C).

31.

Bruseljska konvencija in Uredba št. 44/2001 sta vsebovali specifične določbe v zvezi s sodno pristojnostjo v preživninskih zadevah. ( 7 ) Z Uredbo št. 4/2009 je bila Uredba št. 44/2001 spremenjena tako, da so bile s prvonavedeno nadomeščene določbe drugonavedene, ki se uporabljajo za preživninske zadeve. ( 8 ) Uredba št. 4/2009 zato pomeni lex specialis v zvezi z vprašanji o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju sodnih odločb in sodelovanju na specifičnem področju preživninskih obveznosti. Z Uredbo št. 1215/2012 je bila razveljavljena Uredba št. 44/2001. V nasprotju z njenima predhodnicama – Uredbo št. 44/2001 in Bruseljsko konvencijo – Uredba št. 1215/2012 zdaj s področja svoje uporabe izrecno izključuje preživninske obveznosti, ki so zajete v Uredbi št. 4/2009. ( 9 )

32.

Čeprav Uredba št. 4/2009 vsebuje specifična poglavja, namenjena pristojnosti (poglavje II) ter priznavanju, izvršljivosti in izvrševanju odločb (poglavje IV), pa ne vsebuje nobenega izrecnega pravila o pristojnosti v zvezi z izvrševanjem sodnih odločb v preživninskih zadevah.

33.

Navedeni položaj se razlikuje od položaja v okviru Uredbe št. 1215/2012, ki v členu 24(5) vsebuje izrecno pravilo o podelitvi izključne pristojnosti v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb sodiščem države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena. Tako pravilo sta vsebovali tudi Uredba št. 44/2001 in Bruseljska konvencija. ( 10 )

34.

Na podlagi navedenega pravnega ozadja se zaključki zainteresiranih strani, ki so predstavile stališča v obravnavani zadevi, razlikujejo.

35.

Portugalska vlada v skladu s pristopom predložitvenega sodišča meni, da je treba zaradi cilja Uredbe št. 4/2009 glede varstva preživninskih upravičencev zahtevo za ustavitev izvršilnega postopka šteti za tožbo v zvezi s preživninskimi obveznostmi, ki jo ureja navedena uredba. Čeprav to ni bilo izraženo izrecno s temi besedami, se zdi, da portugalska vlada v skladu s pristopom predložitvenega sodišča trdi, da bi se morala uporabljati pravila glede pristojnosti iz členov 3 in 4 navedene uredbe. Tožena stranka zavzema podoben pristop.

36.

Poljska vlada se v svojih pisnih stališčih sklicuje na domnevo, da Uredba št. 4/2009 ne ureja pristojnosti na stopnji izvrševanja. Navaja, da ker zahteva za ustavitev izvršilnega postopka ne vpliva na pravice in obveznosti, priznane v preživninski odločbi, ni povezana s preživnino in jo zato ureja člen 24(5) Uredbe št. 1215/2012. V odziv na vprašanje, ki ga je postavilo Sodišče, je poljska vlada spremenila svoje stališče glede ratione temporis veljavnega pravila in na obravnavi navedla, da je upoštevna določba člen 22(5) Uredbe št. 44/2001.

37.

Nemška vlada in Komisija v bistvu trdita, da se uporablja Uredba št. 4/2009. Toda v nasprotju s stališči, ki jih je izrazilo predložitveno sodišče, menita, da če se uporablja Uredba št. 4/2009, to ne pomeni, da predložitveno sodišče ni pristojno za odločanje, temveč da je navedeno sodišče pristojno za odločanje v obravnavani zadevi. S tem stališčem se v glavnem strinja tožeča stranka. V skladu z navedbami nemške vlade in Komisije se v obravnavani zadevi ne uporabljata niti Uredba št. 1215/2012 niti Uredba št. 44/2001.

38.

Strinjam se z zadnjenavedenim stališčem: uporablja se le Uredba št. 4/2009. Toda na podlagi tega ni mogoče sklepati, da predložitveno sodišče ni pristojno za odločanje.

39.

Prvič, ni dvoma o tem, da je sporna preživninska odločba v obravnavani zadevi, izvršitev katere zahteva tožena stranka, povezana s preživninsko obveznostjo, ki izhaja iz družinskega razmerja v smislu člena 1 Uredbe št. 4/2009. Poljska preživninska odločba očitno spada na področje uporabe Uredbe št. 4/2009. Obravnavana zadeva se nanaša na izvršitev navedene odločbe.

40.

Dejstvo, da je v obravnavani zadevi postopkovna faza faza izvršbe, ne omogoča sklepanja, da predmet, na katerem zadeva temelji, ni več povezan s preživninskimi obveznostmi. Predmet zadeve ostaja isti. Dejansko Uredba št. 4/2009 v poglavju IV vsebuje specifična pravila, namenjena priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v preživninskih zadevah.

41.

Drugič, drži, da poglavje IV, ki se nanaša na priznavanje in izvrševanje preživninskih odločb, ne vsebuje nobenega izrecnega pravila v zvezi s pristojnostjo v fazi izvršitve.

42.

Toda v nasprotju s tem, kar se zdi, da navajata predložitveno sodišče in portugalska vlada, iz navedenega dejstva ne izhaja, da se uporabljajo pravila o pristojnosti, določena v poglavju II Uredbe št. 4/2009. Kot pravilno poudarja nemška vlada, poglavje II in zlasti člen 3 Uredbe št. 4/2009 določata pravila, ki urejajo pristojnost glede glavnega postopka za izdajo meritorne odločbe, ne pa glede izvršitve takih odločb.

43.

Tretjič, čeprav poglavje IV Uredbe št. 4/2009 ne vsebuje nobenega izrecnega pravila o pristojnosti v zvezi z izvrševanjem, se navedeno pravilo lahko šteje za vsebovano v sistemu navedene uredbe.

44.

Na splošno, mednarodno pristojna za izvrševanje so sodišča države članice, v kateri se zahteva izvršitev. Kakor poudarja poljska vlada, bi se lahko v zvezi z navedenim pravilom štelo, da izraža splošno načelo mednarodnega prava, ki je povezano z državno suverenostjo: le organi države, v kateri se zahteva izvršitev, so pristojni za odločanje o izvršitvi odločb, saj lahko izvršilne ukrepe izvajajo le organi držav članic, v katerih so sredstva ali osebe, zoper katere se zahteva izvršitev. Navedeno pravilo velja a fortiori, kadar je odločba že bila priznana kot izvršljiva v državi članici, v kateri se zahteva izvršitev.

45.

Zato se ni treba opirati na člen 24(5) Uredbe št. 1215/2012 kot dopolnilno določbo, da bi se lahko ugotovilo, da so sodišča države članice, v kateri se zahteva izvršitev, pristojna tudi za izvrševanje preživninskih odločb v okviru področja uporabe Uredbe št. 4/2009. Dejansko je mogoče navedeni člen šteti za izraz pravkar omenjenega splošnega načela. ( 11 )

46.

Poleg tega bi se dopolnilna uporaba Uredbe št. 1215/2012 v tem okviru izkazala za precej težavno, saj so preživninske obveznosti izrecno izključene z njenega področja uporabe. ( 12 ) Kakor koli, če upoštevamo, da člen 24(5) Uredbe št. 1215/2012 vsebuje pravilo, ki ga lahko štejemo za vključeno v sistem Uredbe št. 4/2009, bi se lahko morda spraševali, kaj bi lahko bila dodana vrednost take dopolnilne uporabe.

47.

Podobno ni mogoče izpeljati tehtnega sklepa iz dejstva, da Uredba št. 1215/2012 vsebuje izrecno pravilo v zvezi s tem, Uredba št. 4/2009 pa ne: kot je poudarila Komisija na obravnavi, je dejstvo, da je navedeno pravilo izrecno navedeno v Uredbi št. 1215/2012, povezano s strukturo navedene uredbe, ki vsebuje več podlag izključne pristojnosti. To pa ne velja za Uredbo št. 4/2009, saj ta ne vzpostavlja izključne sodne pristojnosti. Strinjam se s Komisijo, da se je zakonodajalcu Unije morda zdelo odveč ponavljati to pravilo v okviru Uredbe št. 4/2009. Kje pa bi pristojnost v zvezi z izvrševanjem še lahko bila, če ne prav v državi članici, v kateri se zahteva izvršitev?

48.

To potrjuje tudi člen 41(1) Uredbe št. 4/2009, v katerem je navedeno, da „[o]b upoštevanju določb te uredbe postopek izvršitve sodnih odločb, izdanih v drugi državi članici, ureja pravo države članice izvršitve“. V skladu z navedeno določbo se „[s]odna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v državi članici izvršitve, [...] izvrši pod enakimi pogoji kot sodna odločba, izdana v tej državi članici izvršitve“. To določbo bi bilo težko pojasniti, če za izvrševanje ne bi bila pristojna sodišča države članice, v kateri se zahteva izvršitev.

49.

Toda zdaj je treba pojasniti, ali je zahteva za ustavitev izvršilnega postopka zaradi poplačila dolga del izvršilnega postopka in so za to pristojna sodišča države članice, v kateri se zahteva izvršitev.

50.

Ključno vprašanje, ki se torej postavlja, je, ali je treba za zahtevo za ustavitev izvršilnega postopka zaradi poplačila dolga za namene pristojnosti šteti, da spada k izvršilnemu postopku. Sodna praksa Sodišča, ki se nanaša na Bruseljsko konvencijo in Uredbo št. 44/2001, kaže, da bi bilo treba na navedeno vprašanje odgovoriti pritrdilno (1). Sklepna ugotovitev iz navedene sodne prakse je upoštevna v zvezi z Uredbo št. 4/2009 ob doslednem upoštevanju specifičnih omejitev, ki jih določata sodna praksa Sodišča in navedena uredba (2). Na podlagi tega sklepam, da so sodišča države članice, v kateri se zahteva izvršitev, pristojna za odločanje o zahtevah za ustavitev izvršilnega postopka zaradi poplačila dolga, čeprav je zaradi vpletenosti poljskega preživninskega sklada v plačilo dolga zadeva delno dejansko bolj zapletena (3).

51.

Na podlagi določb o pristojnosti bodisi v Bruseljski konvenciji bodisi v Uredbi št. 44/2001 je bilo s sodno prakso Sodišča potrjeno, da so v zvezi s pravnimi sredstvi zoper izvršitev, kot so tožbe ali zahteve za ustavitev izvršilnega postopka, načeloma pristojna sodišča države članice, v kateri se zahteva izvršitev.

52.

Sodba AS-Autoteile Service se je nanašala na zahtevo za ustavitev izvršitve sodbe, ki jo je izdalo nemško sodišče in s katero so bili naloženi stroški v sodnem postopku, in to na podlagi iste nacionalne določbe, ki je sporna v obravnavani zadevi (člen 767 ZPO). Tožeča stranka je predlagala pobot med pravico, katere izvršitev se je zahtevala (pravica do stroškov), in zahtevo, ki je bila podlaga za prvotni postopek, v zvezi s katerim so nemška sodišča že razglasila, da niso pristojna za odločanje. Načeloma je Sodišče razglasilo, da postopki, „kot so predvideni v členu 767 [ZPO], kot taki zaradi svoje tesne povezave z izvršilnim postopkom spadajo pod določbo o pristojnosti[, vsebovano v Bruseljski konvenciji]“. ( 13 )

53.

Podobno je Sodišče ugotovilo v zadevi Hoffmann po tem, ko je potrdilo, da Bruseljska konvencija ne vsebuje specifičnega pravila o izvršitvi, da „se tuja sodba, za katero je bil izdan nalog za izvršitev, izvrši skladno s postopkovnimi pravili domačega prava sodišča države, v kateri se zahteva izvršitev, vključno s tistimi o pravnih sredstvih“. ( 14 )

54.

Navedeni pristop je bil pozneje potrjen v sodbi Prism Investments. Navedena zadeva se je nanašala na tožbo za razveljavitev, ki jo je dolžnik vložil zoper razglasitev izvršljivosti s strani nizozemskega sodišča glede odločbe, izdane v Belgiji, z utemeljitvijo, da je bila odločba že izpolnjena s pobotom. Sodišče je ugotovilo, da Uredba št. 44/2001 ne dopušča, da se na tej podlagi zavrne ali prekliče razglasitev izvršljivosti odločbe. ( 15 ) Vendar je potrdilo, da lahko razlog, ki temelji na izpolnitvi obveznosti, presoja „izvršilno sodišče v državi članici, v kateri se zahteva izvršitev“, saj „[v] skladu z ustaljeno sodno prakso namreč velja, da ko je odločba vključena v pravni red države članice, v kateri se zahteva izvršitev, se nacionalni predpisi glede izvršbe v tej državi članici uporabljajo zanjo enako kot za odločbe, ki jih izdajo nacionalna sodišča“. ( 16 )

55.

Iz navedene sodne prakse pa se ne bi smelo sklepati, da je treba vsako vrsto zahteve, vloženo na stopnji izvršitve, ki temelji na katerem koli razlogu, šteti za dopustno pred sodišči države članice, v kateri se zahteva izvršitev. Dejansko so bile s sodno prakso tudi izrecno določene omejitve glede pristojnosti sodišč države članice, v kateri se zahteva izvršitev, na podlagi določb o pristojnosti, vsebovanih v Bruseljski konvenciji ter v Uredbi št. 44/2001 in Uredbi št. 1215/2012.

56.

Natančneje, v sodbi AS Autoteile Service je Sodišče navedlo, da dejstvo, da postopek za ustavitev izvršilnega postopka, kot je predviden v členu 767 ZPO, spada na področje uporabe člena 16(5) Bruseljske konvencije, ne rešuje vprašanja o tem, kateri ugovori bi se lahko vložili, ne da bi se s tem prekoračile omejitve navedene določbe. ( 17 ) Za rešitev tega vprašanja je Sodišče upoštevalo splošno strukturo Bruseljske konvencije, zlasti razmerja med specifičnimi določbami o pristojnosti, ki se nanašajo na izvrševanje, in splošnim pravilom, v skladu s katerim je treba osebe, ki prebivajo v državi pogodbenici, tožiti na sodiščih navedene države. ( 18 ) Ker izključna pristojnost sodišč države članice, v kateri je treba odločbo izvršiti, temelji na posebni povezavi med postopkom in navedeno državo članico, je Sodišče ugotovilo, da stranka ne more uporabiti navedene podlage izključne pristojnosti, da bi pred navedenimi sodišči sprožila spor, ki spada v pristojnost sodišč druge države v skladu z uporabo splošnih pravil. ( 19 )

57.

Podobno je v sodbi Hoffmann v okviru Bruseljske konvencije Sodišče določilo omejitve glede pravnih sredstev zoper izvršitev, ki so na voljo pred sodišči države članice, v kateri se zahteva izvršitev, in odločilo, da so taka pravna sredstva izključena, kadar „pritožbo zoper izvršitev tuje odločbe, za katero je bil izdan nalog za izvršitev, vloži ista oseba, ki bi se lahko pritožila zoper nalog za izvršitev, pritožba pa temelji na trditvi, ki bi lahko bila podana v taki pritožbi“. ( 20 )

58.

Omejitve pristojnosti sodišč države članice, v kateri se zahteva izvršitev, glede nekaterih pravnih sredstev, s katerimi se zahteva ustavitev izvršitve, so bile nedavno potrjene v sodbi Reitbauer in drugi. V navedeni zadevi je Sodišče zavrnilo razlog za ugovor proti izvršbi, s katerim se je predlagala ugotovitev ugasnitve terjatve zaradi protiterjatve, saj je taka zahteva presegala vprašanja, ki se nanašajo na izvršbo kot tako, in zato ni predstavljala zahtevane stopnje povezanosti s to izvršbo, da bi bila upravičena uporaba pravila o izključni pristojnosti iz člena 24(5) Uredbe št. 1215/2012. ( 21 )

59.

Zato se zdi, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da so načeloma v zvezi s pravnimi sredstvi za ustavitev izvršilnega postopka pristojna sodišča države članice, v kateri se zahteva izvršitev, in sicer na podlagi dveh elementov: prvič, zaradi njihove tesne povezave z izvršilnim postopkom in, drugič, na podlagi pravila, po katerem je treba odločbe, ki izvirajo iz druge države članice, potem ko so bile vključene v pravni sistem zadevne države članice, obravnavati enako kot nacionalne odločbe. Ker v zakonodaji Unije ni specifičnih pravil, je treba sodbe ene države članice, priznane v drugi državi članici, izvrševati v skladu s postopkovnimi pravili domačega prava sodišča, pred katerim se zahteva izvršitev.

60.

Toda pri tem so omejitve glede vrste pravnih sredstev, ki se lahko na tej stopnji uveljavljajo pred navedenimi sodišči. Prvič, sodišča države članice, v kateri se zahteva izvršitev, niso pristojna za reševanje sporov, ki ne predstavljajo zadostne stopnje povezanosti z izvršbo ali za katere bi bila pristojna sodišča druge države, če bi bili sproženi samostojno. Drugič, stranka pred navedenimi sodišči ne more uveljavljati razlogov, ki bi jih lahko podala s pritožbo zoper odločbo o zahtevi za ugotovitev izvršljivosti. A fortiori je treba razloge, ki bi lahko bili podani v prvotnem postopku, izključiti tudi na stopnji izvršitve.

61.

Naslednje vprašanje, ki ga je treba obravnavati, je, ali so načela, ki izhajajo iz sodne prakse, analizirane v predhodnem oddelku, upoštevna tudi za namene razlage Uredbe št. 4/2009.

62.

Predložitveno sodišče izraža stališče, da če bi moral preživninski upravičenec zahtevo za ustavitev izvršilnega postopka izpodbijati v državi članici, v kateri se zahteva izvršitev, cilj Uredbe št. 4/2009 glede varstva ne bi bil izpolnjen. Preživninski upravičenec, ki je v skladu s pravili o pristojnosti iz Uredbe št. 4/2009 izdajo odločbe o preživnini dosegel v državi članici svojega običajnega prebivališča, bi torej moral to odločbo v drugi državi članici braniti pred ugovori preživninskega zavezanca, ki s svojim zahtevkom sprva ni uspel. Poleg tega predložitveno sodišče meni, da sodišča države, v kateri se je o zahtevku odločalo prvotno, veliko lažje presojajo vsebinske ugovore zoper tožbo kot sodišča druge države članice, v kateri se odločba zgolj izvršuje.

63.

To je v bistvu tudi stališče, ki ga podpira portugalska vlada in je vzbudilo dvom o upoštevnosti predhodne sodne prakse v okviru Uredbe št. 4/2009 zaradi njenega specifičnega cilja varstva preživninskega upravičenca.

64.

Menim, da se lahko glavni načini razlogovanja, ki izhajajo iz sodne prakse, povzete v predhodnem oddelku, enako uporabljajo za zahteve za ustavitev izvršilnega postopka v okviru Uredbe št. 4/2009. Čeprav je cilj varstva preživninskega upravičenca kot šibkejše stranke jasno potrjen z Uredbo št. 4/2009, to po mojem mnenju ne bi smelo biti razlog, da bi opustili eno od osnovnih načel, ki je skupno vsem ukrepom v zvezi s sodelovanjem v civilnih zadevah, in sicer da so ukrepi, povezani z izvršitvijo, stvar države članice, v kateri se zahteva izvršitev.

65.

Prvič, v potrditev navedene logike člen 41(1) Uredbe št. 4/2009 potrjuje glavno načelo, na katerem temelji zgoraj omenjena sodna praksa, saj določa, da „[o]b upoštevanju določb te uredbe postopek izvršitve sodnih odločb, izdanih v drugi državi članici, ureja pravo države članice izvršitve[...]“ in da se „[s]odna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v državi članici izvršitve, [...] izvrši pod enakimi pogoji kot sodna odločba, izdana v tej državi članici izvršitve“.

66.

Drugič, ugotovitev, da morajo biti sodišča države članice, v kateri se zahteva izvršitev, načeloma pristojna za odločanje o zahtevah za ustavitev izvršilnega postopka, nikakor ne zmanjšuje posebnih jamstev glede pristojnosti, določenih v Uredbi št. 4/2009, če upoštevamo omejitve, že določene s sodno prakso.

67.

Dejansko so ob upoštevanju specifičnega cilja Uredbe št. 4/2009 glede varstva preživninskega upravičenca kot šibkejše stranke pravila o pristojnosti v navedeni uredbi oblikovana tako, da navedeni stranki olajšujejo obrambo njenega zahtevka. ( 22 ) Zato lahko po tem, ko je bila odločba izdana v državi članici, v kateri preživninski upravičenec prebiva, le sodišča navedene države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi spreminjajo ali preverjajo navedeno odločbo. Ta cilj varstva v Uredbi št. 4/2009 predstavljata dve pravili. Prvič, v skladu s členom 8 Uredbe št. 4/2009 zavezanec ne more sprožiti postopka za spremembo odločbe, ki je bila izdana v državi članici, v kateri ima upravičenec običajno prebivališče, v nobeni drugi državi članici, dokler ima upravičenec običajno prebivališče v državi, v kateri je bila sodna odločba izdana. Drugič, člen 42 prepoveduje preverjanje vsebine sodne odločbe, izdane v prvi državi članici, v državi članici, v kateri se zahteva izvršitev.

68.

Toda ti določbi ne nasprotujeta temu, da se zahteva za ustavitev izvršilnega postopka, ki ne povzroči spremembe ali preverjanja preživninske odločbe, izdane v prvi državi članici, obravnava pred sodišči, pristojnimi v državi članici, v kateri se zahteva izvršitev.

69.

Tretjič, treba je opozoriti, da je bila v obravnavani zadevi preživninska odločba „vključena“ v pravni sistem Nemčije – države članice, v kateri se zahteva izvršitev – z razglasitvijo izvršljivosti odločbe, izdane v skladu s členom 23 Uredbe št. 4/2009. Kakšen bi bil smisel, če bi se bilo treba na naslednji stopnji, ki se nanaša na samo izvršitev, vrniti v državo članico, ki je navedeno preživninsko odločbo izdala? Menim, da bi taka rešitev le navidezno podpirala cilj Uredbe glede varstva. To bi bil prej recept za negotovost.

70.

Na koncu, specifični cilj Uredbe št. 4/2009 glede varstva preživninskega upravičenca ne bi smel učinkovati tako, da bi se pristojnost v zadevah, ki so tesno povezane z izvršitvijo, dodeljevala sodiščem države, v kateri prebiva preživninski upravičenec. Drži, da je cilj Uredbe št. 4/2009 kar najbolj olajšati mednarodno izterjavo preživninskih zahtevkov. Toda „olajšati“ ne pomeni spreminjati celotne logike, na kateri temelji sistem priznavanja in izvrševanja preživninskih odločb. V nasprotju s tem, kar se zdi, da menijo predložitveno sodišče, portugalska vlada in tožena stranka, cilj Uredbe št. 4/2009 glede varstva ne bi smel voditi do ugotovitve, da gre pri zahtevi, obravnavani v tej zadevi, za neodvisno pravno sredstvo, ki odpira novo dejstvo, povezano s preživnino, v zvezi s katerim je treba pristojnost dodeliti ex novo v skladu z merili člena 3 navedene uredbe. To bi lahko negativno vplivalo na učinkovito izterjavo preživninskega zahtevka z neupravičenim podaljševanjem izvršilnega postopka.

71.

Poleg tega in podredno, kot je na obravnavi trdila nemška vlada, Uredba št. 1215/2012 določa pravila o pristojnosti, oblikovana tako, da ščitijo različne „šibkejše stranke“ (kot je omenjeno v uvodni izjavi 18 v zvezi z zavarovalnimi ter potrošniškimi pogodbami in pogodbami o zaposlitvi). Toda na pravilo o pristojnosti, povezano z izvršitvijo (in pravnimi sredstvi zoper izvršitev), ne vpliva dejstvo, da je bila pristojnost v prvotnem postopku določena v skladu z eno od specifičnih ureditev, katerih cilj je zaščititi eno od navedenih šibkejših strank.

72.

Zato menim, da ugotovitev, da so za zahtevo za ustavitev izvršilnega postopka načeloma pristojna sodišča države članice, v kateri se zahteva izvršitev, velja tudi v okviru Uredbe št. 4/2009.

73.

Zahteva za ustavitev izvršilnega postopka v obravnavani zadevi temelji na trditvi tožeče stranke, da je bil dolg, ugotovljen s preživninsko odločbo, vsaj že pretežno poplačan. Del dolgovanega zneska pa je tožeča stranka plačala neposredno toženi stranki. Del preživninskega dolga je v imenu tožeče stranke plačal tudi poljski preživninski sklad. Tožeča stranka zatrjuje še, da je navedene zneske povrnila poljskemu preživninskemu skladu v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi. Kot je na obravnavi pojasnila tožeča stranka, je spor v obravnavani zadevi nastal zato, ker tožena stranka ne priznava, da znesek, ki ga je plačal poljski preživninski sklad, ustreza znesku, ki ga tožeča stranka dolguje.

74.

Po mojem mnenju se zdi, da je zahteva za ustavitev izvršilnega postopka iz zgoraj omenjenega razloga skladna z omejitvami, določenimi v Uredbi št. 4/2009 in sodni praksi Sodišča, v okviru splošnega pravila, v skladu s katerim so za pravna sredstva, ki so tesno povezana z izvršitvijo, pristojna sodišča države članice, v kateri se zahteva izvršitev.

75.

Prvič, razlog, na katerem temelji zahteva za ustavitev izvršilnega postopka v obravnavani zadevi, je tesno povezan z izvršilnim postopkom in ga ni mogoče enačiti s tožbo, s katero se zahteva sprememba preživninske odločbe v smislu člena 8 Uredbe št. 4/2009 ali s katero se zahteva preverjanje vsebine sodne odločbe v smislu člena 42 navedene uredbe.

76.

Dvomi predložitvenega sodišča se porajajo prav zato, ker to meni, da je zahteva za ustavitev izvršilnega postopka v obravnavani zadevi enakovredna pravnemu sredstvu, s katerim se zahteva sprememba preživninske odločbe v smislu člena 8 Uredbe št. 4/2009. To stališče v bistvu zavzemata tudi portugalska vlada in tožena stranka.

77.

S tem stališčem se ne strinjam. Kot predlaga nemška vlada, je pomembno razlikovati med zahtevami, povezanimi z izvršbo, in tistimi, katerih cilj je spremeniti preživninsko odločbo. Zadnjenavedena lahko pripelje do spremembe vsebine odločbe, s katero je bil ugotovljen preživninski dolg, prvonavedena pa ne vpliva na temelj sodne odločbe.

78.

Izpolnitev zahtevka je eden od razlogov za ustavitev, ki se običajno prizna na stopnji izvršitve. Kot predlagata nemška vlada in Komisija, zahteva za ustavitev izvršilnega postopka zaradi poplačila dolga niti ne spreminja niti ne zahteva preverjanja vsebine ali pravne vrednosti odločbe o ugotovljenem dolgu, na kateri temelji, temveč je usmerjena izključno zoper izvršljivost navedene odločbe. Natančneje, kot je opozorila poljska vlada, gre za znesek denarja, do katerega je preživninsko odločbo mogoče izvršiti. Posledično je taka zahteva tesno povezana z izvršitvijo in ne pomeni niti „postopka za spremembo odločbe“ iz člena 8 niti preverjanja vsebine sodne odločbe v smislu člena 42 Uredbe št. 4/2009.

79.

Toda zdi se, da je lahko vpletenost poljskega preživninskega sklada razlog za presojo predložitvenega sodišča, da bi poljska sodišča lažje presojala o poplačilu dolga. Menim, da vpletenost poljskega preživninskega sklada ne spreminja sklepa, ki izhaja iz predhodne točke.

80.

Poljska vlada je na obravnavi pojasnila, da poljski preživninski sklad posreduje po zakonu in postane nadomestni zavezanec upravičenca: dolg ugasne v zvezi z zneski, ki jih sklad plača namesto preživninskega zavezanca, ki mora nato navedene zneske povrniti neposredno skladu. Navedeni sistem je skladen z vlogo javnih organov, ki pogosto zagotavljajo nadomestila preživninskim upravičencem namesto preživninskih zavezancev. Navedena vloga je potrjena v členu 64 Uredbe št. 4/2009. ( 23 ) Z vidika dolga, ki ga dolguje preživninski zavezanec, se posredovanje sklada nanaša na način, na katerega je dolg poplačan, in ne vpliva na vsebino preživninske odločbe, ki ostaja nespremenjena. Torej je to, kar se je očitno zgodilo, delno poplačilo dolga s strani tretje osebe, ki deluje v imenu zavezanca, kar potrjuje, da je zahteva za ustavitev izvršilnega postopka v postopku v glavni stvari eden od običajnih ugovorov zoper izvršbo dolga.

81.

Drži, da lahko vpletenost javnih organov, kot je poljski preživninski sklad, v čezmejnih preživninskih postopkih dejansko zadevo nekoliko dodatno zaplete glede dokazov. V tem smislu bi bilo koristno spomniti, da člen 64(4) Uredbe št. 4/2009 izrecno določa, da morajo taki organi v zvezi z izvršilnimi postopki, v katere so neposredno vpleteni, na zahtevo priskrbeti vse dokumente, ki so potrebni kot dokaz, da je bilo upravičencu izplačano nadomestilo. Menim, da imajo javni organi za zagotavljanje učinkovitega izvajanja Uredbe št. 4/2009 tako obveznost tudi glede postopka na podlagi navedene uredbe, kadar dodeljujejo nadomestila namesto plačil preživnine preživninskega zavezanca in kadar preživninski zavezanec trdi, da je navedene zneske povrnil preživninskemu skladu.

82.

Drugič, kot opozarja nemška vlada, zdi se, da iz uvodne izjave 30 Uredbe št. 4/2009 izhaja, da je zakonodajalec Unije izrecno upošteval možnost preživninskega zavezanca, da se sklicuje na poplačilo dolga na podlagi pogojev, določenih v državi članici, v kateri se zahteva izvršitev. Dejansko je v navedeni uvodni izjavi „poravnava dolga s strani zavezanca med izvršbo“ navedena kot primer razloga za zavrnitev izvršbe, ki je dopustna na podlagi člena 21 Uredbe št. 4/2009. ( 24 ) Drži, da se člen 21 v okoliščinah obravnavane zadeve ne uporablja. ( 25 ) Toda dejstvo, da se člen 21 pojavi v oddelku 1 poglavja IV, je mogoče pojasniti v okviru odprave sistema eksekvature zaradi potrebe po vzpostavitvi nekaterih omejitev v zvezi z razlogi za zavrnitev izvršbe, ki so na voljo v skladu z nacionalnim pravom. Ob upoštevanju tega bi moralo, če se poplačilo dolga v času izvršbe šteje za enega od dopustnih razlogov za zavrnitev izvršbe, če to določa pravo države članice, v kateri se zahteva izvršitev v okviru oddelka 1 poglavja IV, a fortiori veljati isto v zvezi z oddelkom 2 poglavja IV, pri čemer se ne uporabljajo nobene omejitve v zvezi z razlogi za zavrnitev izvršitve, kot so tisti, navedeni v členu 21. ( 26 )

83.

Tretjič, omejitve, ki jih določajo nacionalne določbe, ki se uporabljajo v obravnavani zadevi, zagotavljajo, da razlogov, ki bi lahko bili podani pred poljskimi sodišči, po tej postopkovni poti ni mogoče uveljavljati pred nemškimi sodišči. Kot pojasnjuje nemška vlada, člen 66(1) AUG preživninskemu zavezancu dovoljuje le vložitev ugovora na podlagi okoliščin, ki so nastale po izdaji preživninske odločbe. Trditev, na kateri temelji sporna zahteva na podlagi poplačila zneskov preživnine, ne bi bilo mogoče navesti v preživninskem postopku v glavni stvari. Poleg tega je vredno omeniti, da navedenih trditev ne bi bilo mogoče navesti v pritožbi zoper odločbo o zahtevi za ugotovitev izvršljivosti pred nemškimi sodišči. Navedena sodišča lahko zavrnejo ali razveljavijo tako razglasitev le iz razlogov, natančno opredeljenih v členu 24 Uredbe št. 4/2009, med katere pa poplačilo dolga ne spada. ( 27 )

84.

Zato menim, da se zahteva za ustavitev izvršilnega postopka na podlagi poplačila dolga nanaša na izvršilni postopek in njegove pogoje, ki jih mora v skladu s členom 41(1) Uredbe št. 4/2009 urejati pravo države članice izvršitve pod enakimi pogoji, kot veljajo za sodne odločbe, izdane v zadevni državi članici izvršitve. Prvič, taka zahteva je neločljivo povezana z izvršitvijo. Drugič, s tako zahtevo se ne zahteva sprememba ali preverjanje temelja preživninske odločbe. Tretjič, v njenem okviru se ne navajajo trditve, ki bi lahko bile predložene pred poljskimi sodišči med postopkom, na podlagi katerega je bila izdana preživninska odločba (niti v zvezi s tem kateri koli razlog za zavrnitev ali razveljavitev razglasitve izvršljivosti pred nemškimi sodišči).

85.

Iz teh razlogov menim, da so za odločanje o tožbi za ustavitev izvršilnega postopka na podlagi poplačila dolga pristojna sodišča države članice, v kateri se zahteva izvršitev. Zaradi celovitosti želim namesto zaključka poudariti dve točki. Prvič, razprava v teh sklepnih predlogih in moj zaključek se nanašata le na razlog za ustavitev na podlagi poplačila dolga. Drugič, razen tega specifičnega razloga nisem zavzel nobenega stališča glede splošne združljivosti člena 767 ZPO s pravom Unije.

86.

Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Amtsgericht Köln (okrajno sodišče v Kölnu, Nemčija), odgovori:

Uredbo Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah in zlasti člen 41(1) navedene uredbe je treba razlagati tako, da so sodišča države članice, v kateri se zahteva izvršitev preživninske odločbe, izdane v drugi državi članici, pristojna za odločanje o zahtevi za ustavitev izvršilnega postopka, če je ta neločljivo povezana z izvršilnim postopkom, če se z njo ne zahteva sprememba ali preverjanje preživninske odločbe in če ta temelji na razlogih, ki niso mogli bili podani pred sodiščem, ki je izdalo preživninsko odločbo. Zdi se, da so v obravnavani zadevi z zahtevo za ustavitev izvršilnega postopka na podlagi poplačila spornega dolga navedeni pogoji izpolnjeni, kar pa mora kljub temu navsezadnje preveriti predložitveno sodišče.