1.

Člen 21(2a) Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, ki je bila podpisana v Schengnu 19. junija 1990 in je začela veljati 26. marca 1995, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 610/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013, je treba razlagati tako, da se ne uporablja za državljana tretje države, ki mu je bila zavrnjena izdaja vizuma za dolgoročno prebivanje.

2.

Pravo Unije in zlasti člen 34(5) Direktive (EU) 2016/801 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene raziskovanja, študija, opravljanja pripravništva, prostovoljskega dela, programov izmenjave učencev ali izobraževalnih projektov in dela varušk au pair v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da državam članicam nalaga obveznost, da zagotovijo postopek s pravnim sredstvom zoper odločbe o zavrnitvi vizuma za namene študija v smislu te direktive, katerega podrobna pravila so predmet pravnega reda vsake države članice in spoštuje načeli enakovrednosti in učinkovitosti, pri čemer mora ta postopek v določeni fazi zagotavljati pravno sredstvo pred sodiščem. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali vloga za izdajo nacionalnega vizuma za dolgoročno prebivanje za namene študija iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe te direktive.