1.

Člen 2(1) Direktive 2008/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca je treba razlagati tako, da se delodajalec, zoper katerega je bil vložen predlog za uvedbo izvršilnega postopka na podlagi sodno priznane pravice do odškodnine, vendar je bila terjatev v okviru izvršilnega postopka zaradi dejanske insolventnosti tega delodajalca razglašena za neizterljivo, ne more šteti za „plačilno nesposobnega“. Predložitveno sodišče pa mora preveriti, ali se je zadevna država članica v skladu s členom 2(4) te direktive odločila, da varstvo delavcev, določeno z navedeno direktivo, razširi na tak položaj insolventnosti, ki se ugotovi z drugimi postopki od tistih, ki so navedeni v navedenem členu 2(1) in ki so določeni v nacionalnem pravu.

2.

Člen 1(1) in člen 3 Direktive 2008/94 je treba razlagati tako, da je odškodnino, ki jo delodajalec dolguje preživelim svojcem iz naslova nepremoženjske škode, utrpele zaradi smrti zaposlenega zaradi nesreče pri delu, mogoče šteti za „terjatev delavcev, ki izhaja[…] iz pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij“, v smislu člena 1(1) te direktive le, če spada pod pojem „plačilo“, kot ga opredeljuje nacionalno pravo, kar pa mora ugotoviti nacionalno sodišče.