1.

Pravo Unije, zlasti člen 43(1)(a) Direktive 2014/23/EU, Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podaljšanje koncesijske pogodbe brez novega postopka podelitve v okoliščinah, ko je bila koncesija podeljena enemu samemu koncesionarju, medtem ko je veljavno nacionalno pravo določalo, da je treba tako koncesijo načeloma podeliti več – največ štirim – gospodarskim subjektom, če takšna nacionalna ureditev pomeni izvajanje klavzule iz prvotne koncesijske pogodbe, ki določa možnost takega podaljšanja.

2.

Pravo Unije, zlasti člen 43(1)(e) Direktive 2014/23, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, prvič, da se o podaljšanju koncesije odloči dve leti pred njenim iztekom in, drugič, spremembo načina plačila finančnega prispevka, ki ga mora plačati koncesionar, kot je bil določen v prvotni koncesijski pogodbi, da se državi zagotovijo novi in večji proračunski prihodki, če ta sprememba ni bistvena v smislu člena 43(4) te direktive.

3.

Člen 43(4) Direktive 2014/23 in člen 1(3) Direktive Sveta 89/665/EGS z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/23, je treba razlagati tako, da lahko gospodarski subjekt vloži pravno sredstvo zoper odločbo o podaljšanju koncesije, ker so bili pogoji za izvajanje prvotne koncesijske pogodbe bistveno spremenjeni, čeprav v prvotnem postopku podelitve te koncesije ni sodeloval, če v trenutku, ko naj bi se koncesija podaljšala, izkaže interes za pridobitev take koncesije.